dnevnik

Ne morm se čist dobr odločit a sm srečna al sm tut mal nesrečna. V bistvu kar se službe tiče… jah, ne štima, no. In eno je zihr… jutr začnem delat 8 ur na dan in nič več. Ja, no, nesrečna sm, ok, ajde. Ker tut pod razno ne morm nič laufat in ker mam spet migrene in ker mam zjebano prebavo in te frdamane vrtoglavice. In tko, da ne bi preveč o službi. 8 ur in konc. Sam še sebe morm prepričat in si dat vetra.

Jutr.

Ja, nesrečna sm, ker se ne morm spravit laufat. Preveč sm utrujena po službi, ker sm seveda preveč v službi. In kadar sem utrujena, mam migreno, če grem laufat. Zakaj ne morm bit jst tut tko naštelana, da bi se šla s tekom spucat? Morm rečt, da po uni zadnji migreni me je kr mal groza spravit se tečt. Zato pa morm res nujno najprej znormalizirat delavnik, pol bo vse ostalo tut v redu.

V bistvu mislim, da se zato še nism odločila it na 8 ur na dan (no, če zanemarmo moj briljantni karakter, da mora bit vse tipi topi narjen…čeprav ne vem kako bi lahko karakter zanemarli??), ker mam ta občutek bližnjega srečanja s šestnajstimi dnevi počitnic na morju in mislm, da bom zdej še mal stisnila. Pa bo. Problem je v tem, da pred mesci sm pa za motiv vidla en vikend na morju pa sm še mal stisnila in tko naprej in dejansko zadeva traja predolg, da bi blo zdravo.

Ja, sej, kaj jamram, ne.

Ampak a vi sploh veste kako težko se mi je zavestno odločit, da te pa te pa te pa te stvari ne bom nardila, ker je 8 ur mim in bom pač jutri al pa drug teden al pa že enkrat, jebeš da se mudi in tko… Jst tega ne morm zaenkrat. Oziroma bom jutr povedala, kako zmorem .

Res, prepucat glavo in se skulirat. Prioriteta številka 1.

Mimgrede, jutr je prvi april in probite me ne nategnit, ker me boste preveč zlahka in pol se vam bom smilila in boste izpadli pravi prasci. Sam povem!

… Prašič(k)i

In se mamo radi in smo se mel fino. Prisežem, če bi bla še en dan dlje dol, bi popleskala kar celo bajto.

Bučka je bla ultra pridna, mela odklope in potem komi hodila. Jo mora bolet kot svina, ampak dokler je naslednji dan v redu, ni variante, da ji prepovem odklapljat se. Pa tko je pridno pustila muce na mir, da sm čist brez besed. Tkole:

.

.

.

.

.

.

Sm brez besed.

Drugač pa tkole… Ko smo prišli, je blo treba najprej okupirat počivališče po naporni poti…

Ker to je Moje počivališče!

In naslednje jutro je bla najbolj dišeča kavica na najbolj svežem zraku in najboljši jogurt.

Ker je šalca v resnici že prazna in mi baba teži, naj poziram, da pijem najbolj dišečo kavico na najbolj svežem zraku!

In ker Jst znam jogurt najbolšejš obdelat!

Peter se je seveda zlo okupiral s postavitvijo sistema, ki omogoča spremljanje začetka formulaške sezone in tko da internet laufa, televizija laufa in majke mi, da bo treba uvest poleg sistema spremljanja formule tut nadzorni sistem uporabe interneta.

Ker je letos sezona formule še stokrat bolj zanimiva in baba, dej mir!

OK, no, sej bom plidn, sej nisi baba…

Sm že povedala kako pridna je bla Bučka in kako je pustila muce pri miru, da so papale. Mal podkupnine z grila in kaka napolitanka, pa maš prodanga cucka, ki je sicer zaprisežen sovražnik mačk, ampak zgleda leta nardijo svoje in je začela postavljat na tehtnico kaj se bolj splača. In podkupnina z grila… ah, sej vemo, se najbolj splača.

Ker mate zihr dovolj ostre oči, da opazite uno mačko, ki se futra 20 metrov stran! In a ne, kok sm Pridna?!

Drugač pa penzlanje sm že omenila. Padli sta dve omarci in klopca in v nedeljo dopoldne pluta v zgornji kuhinji. Mi je bla grda rjava in sploh je treba gor dodat neki svojga, ker trenutno še vedno nism skonektana s tistim delom bajte. Po domač povedan kr še mal smrdi, predvsem pa nimam še tistga filinga domačnosti. Kdo ve kdaj ga bom dobila, vsekakor pa bo treba še mal ikeo obiskat. Kokrkol, čudovita sivka barva, polejte kako lepa klopca. Ne samo, da je nadvse zanesljivo sestavljena, tut lepo je pobarvana.

Ker to je Moja klopca!

Po napornem dnevu (sej veste, mačke, gril, penzlanje pa to), je treba zrihtat soliden počitek. Temu se reče, da sva padli v postlo.

Temu:

V nedeljo je pa zlo pihal. Mislm, res je Zlo pihal, včasih te je kr mal odneslo.

Jugo, bi se rekl.

Ampak lepo je pa to, da je blo vseen toplo, pokazal se je clo sonček. Da je blo človeku kr hudo it domov. No, človeku že, Psu pa ne…

Lepo je blo, res lepo. Rožmarin cveti kot nor, cveti sadno drevje, toplo je… ah, kaj čm razlagat. Čakam naslednjič.

[Show as slideshow]

Dons sm pa ful dobre volje . Avto je spokan, še mal pa odpeketamo v svež morski večer. Še tistga smrdljivega auspuha od trajekta se veselim, čeprav vedno skor koz… pardon, bruham zarad njega. Pridna sm tut. Pa pametna. Kaj čš boljšga?

Drugač pa…

Tale me je tut spet razvedrila:

Recesija. Kriza. Vsi bomo pocrkal, vse bo propadl, vse gre v Rit, lačni bomo, zebl nas bo, težka bo, težka. Pa vseen obstaja ena branža, ki kljub temu, da naj bi bla blazno na udaru (nepremičninska prodaja, namreč), se še al ni prilagodila na težke čase al pa enostavno ocenjuje, da krize vendarle ni. Zakaj bi se namreč gore in gore nepremičninskih agencij, ki kličejo na moj oglas za stanovanje (ki je mimgrede sam še tko mal za hec not, ker so zdej drugi plani) branile posla, kjer bi zaslužile za nič dela nekaj tisoč evrov… ? Pobrale bi provizijo od svoje stranke, ki bi kupila moj flet (ok, najin, sam to v tem momentu ni najbolj važn). Ne, oni bi jo tut od mene pobral. Pa kje tem ljudem kej manjka, jst res ne štekam. Me kličejo in sprašujejo, če bi sodelovala z njimi, da majo stranko zame. Ja, rečem, prpel stranko, ji prodej stanovanje, ji zakasiri provizijo in smo. Ne, ne, ne, jst bi tut morala plačat vendar, oni ne morjo za tok mal delat, so težki časi, a veste… Očitno ne dovolj, da se branijo dnarja. No, hotla sm povedat, da me je spet klicala ena ibr bistroumna, da ma pa eno stranko, pa tko naprej, pa jst povem kar povem, una me je pa dobesedno tko našpičeno nasikala, da sm se prav zabavala. Da prou, pol pa naj kr še naprej prodajam stanovanje, da stanovanja se prodajajo po 2, 3 leta, da kaj si mislim, da je to tko simpl, bom kr že še vidla. Ja, tkole je s temi agenti. Prelahko so se navadli služit. Včasih je to cvetelo, za mal dela, velik dnarja. Izkušnje kakršne mam, so dovolj žive, da nepremičninskega agenta ne maram videt več na bliz. Kaj šele, da bi mu kej plačevala. In izkušnje iz tegale mojga oglaševanja mi to samo še potrjujejo. To so res pravi poslovneži, ni kej. Vglavnem, dokler naši nepremičninski agenti delajo tko, me ne skrbi nobena kriza.

Skrbijo me zdravniki. Zdej so očitno pri nas tko zaostrili situacijo (haha), da so clo uni zdravnici odvzel licenco za (pazi to) cela dva mesca in baje je opomin zdravniku tist ukrep, ki ga najbolj prizadane. Aha, to sm slišala dons. To jih najbolj prizadane. Jst pol res razumem, da se jih ne sme prevečkrat opomnit, da ne bojo vsi končal vsi prizadeti v kakem zaprtem oddelku. Sej se zajebavam, ampak v resnici se ne. Ker če mi gre kej na kozlanje, mi grejo pa teli vzvišeni, arogantni zdravniški kurci. S krvavimi rokami. In ki se ščitijo med sabo ne glede na vse. Ker so nezmotljivi in nedotakljivi in oni pa nikol ne bojo priznal, da so ga kej posral. In da bi šli to še razlagat kakemu laiku al pa, še hujš, se opravičili kakemu laiku, ki ne loči pulmonalnega edema od umazanih plenic in ne ve kje se nahaja abdomen in kaj je tussis. In tudi, če mu je morda ravno umrl otrok. Ali mama.

Ne maram jih in čakam, kdaj bo prvič kdo zares odgovarjal za svoja dejanja. In takrat si bojo nehali ščitit svoje riti. In čeprav jih ne maram, sm hkrati zlo nesrečna, ker sm odvisna od njih. Res so eni težki… jah, kaj čmo… kurci. In na plečih takih nesrečnih Nekrepov bodo enkrat nehali bit bogovi. Jst žal nimam dost moči, da bi dala svoja pleča.

In da se razumemo, ne govorim o tem, da se ne zgodi, da ljudje umrejo. Da se ne morjo zmotit, da se ne zgodi kej, kar se pač v življenju zgodi. Govorim o tem, da tega ne priznajo, ko se zgodi. Nedvomno majo težko delo. Delajo s človeškimi življenji. In zato zdravnik ne bi smel bit vsak naduven pezde, ki se tega posla loti iz prestiža in vedenja, da bo nedotakljiv in bog. Kako, recimo, je možno, da v pogovoru za sobotno prilogo en blazno hud kirurg reče, da upa, da se ne bo naveličal bit kirurg, ker pozna kolege, ki so odlični kirurgi, pa so se tega naveličal? A kako? Ja simpl. Ker je to za njih mehanika. In izziv. In ne zato, ker so začutili poslanstvo pomagat ljudem. Ker tega ne more vsak in če rata, je bog. In če ne rata, jebi ga, težka je zdravniška.

Ja, res sm dobre volje dons, čeprav se mogoče tko ne zdi. Sam mal sm nesrečna, ker nism že dolg tekla. Pa rada bi šla k homeopatu, pa ne vem h kermu (to zdravniki pisan pogledajo, ko omenim homeopata, kaj je lohk hujšga kokr slišat, da pomaga ). Se pa zlo veselim, da bom jutr že penzlala omarce. Mam take lepe barve, sivko pa zeleno pa belo. Edin kar je je to, da ne kaže na najlepše vreme, ampak meteorologi itak nimajo pojma.

No, fajn se mejte.

Problem zadnjih dni je ta, in ni nov, da živim sam še za službo in hkrati (ker to ni nč novga, je treba dodat en nov moment) začenjam gojit hude zamere in nezadovoljstvo do tistih, ki nikol nč ne nardijo, da bi blo boljš. Mal me že koncentracija zajebava, sej veste, kaj je moj problem… pozabljam besede. Ehm, ehm… a veste, no, un, kako se že reče…

To pa zgleda tko nekak, da nekomu neki razlagam, pa mi zmanjka nitke vmes, ker mi sfali točno ena beseda, ki jo nujno rabim v tistem trenutku. Potem se tko izredno intelektualno zastrmim v neko točko v daljavi, kot da razmišljam, in strmim, se majem prsti-peta, prsti-peta… in se nč ne zgodi. In čez en cajt sogovornik reče Ja, sej, vem, vem, razumem, ja, ja… in jst rečem Ja, no, pol je v redu, glavn, da sva to razčistila. Počakam še par sekund, če je treba še kej dodatno obrazložit, sogovornik mal rdeč v glavo strmi v tla in pol se razideva. V večini takih primerov je fajn potem napisat še v mejlu en povzetek, da ne bi slučajno iz ne vem kakšnega razloga prišlo do nesporazumov.

In verjemte, to res ni fajn.

Vglavnem, delam delam delam delam in jutr po službi grem na morje.  Dons sem prišla domov clo še ob svetlem dnevu, ampak to sam zato, ker morm resnično velik pospravit pa spokat, da jutr sam še po službi popokava Bučko in dol. Ja, ker Bučka gre zraven tokrat in se res veseli. Sm pa mal nezadovolna, ker ta teden jem sam nek poc, spet sm na sendvičih, če sploh na čem in nič ne tečem. Zvečer sm kot una cunja, ki jo lihkar vrtim v sušilcu in zjutri sm kokr una cunja, ki jo je zadnjič Peter pozabu obesit in se je posušila v kupu mokrega perila. Mam tut virtuozno vrtoglavico, ne sicer za dol past, pa vseen čist dost, da je boljš, da v trenutku napada ne grem probat zadet lulat v školjko.

Sam jst tko pravm - najboljš je pa to, da grem jutr na morje.

Trije dost nori dnevi so bli, da mi lička kr žarijo. Od utrujenosti, od vetra, od idej, od fine družbe, od hrane, od izzivov in od dela in fajn je to.

V petek direkt po službi je padla Ikea, uspešno nakupljenih veliko stvari za stanovanje na morju… Hec, kako se drobnarije po par evrov na koncu seštejejo v eno okroglolično in debelorito cifro. Ampak dobila sva velik, v bistvu vse, kar sva si zamislila. Krožnike, šalce, lonce, pribor, posteljnine in še.

Drobnarije, nujne za bivanje. Ogledala sva si našo bodočo kuhnico in Peter mi  ni pustu zapravljat.  Niti enga pouštrčka. Pa še prav je mel, jst bi tam sicer lahko pustila celo svojo penzijo, ki je seveda nimam. Ikea je fajn.

Sobota, nedelja sta bla službena dneva, v štajerskih koncih. Je blo tut fajn, sam če bi lahko mal dlje spala zjutri. Da se človk spočije kokr človk. Pa pri Limetki sva bla na obisku in smo se tok razgovoril, da sva domov prišla šele ob desetih zvečer. Pozabla na čas, a ni to fino. In kobilici Jola pa Kapra sta mi jedli iz roke s tisto svojo ogromno žnablo. Nimam fotk, na žalost, je blo premrzlo. Limetka, ti pa pozab, da bom kdaj splezala na hrbet te impozantne živali. Bom našla drugačen način, da bom pristala na konju .

Na Flori sm pa dobila dve novi levisiji, zdej mam že lepo paleto barv. Točno pred enim letom sm tam kupila nekaj levisij, tokrat sm pa komi našla dve. Letos so IN primule.

Ko sm pa že pri zelenjavi, pa poglejmo še napredek iz najinga vrtička…

Zdej je treba že palčke postavljat, a ni to dobr. Do maja bojo pripravljene za zamenjavo okolja.

V petek gremo dol, spet peljat stvari pa delat. Do takrat bo pa treba opravit še eno tečno stvar…

Tole.

In veliiiik delat v službi.

Ni kej, problemi so, problemi bojo (klinc jih gleda, seveda). Če ni en pri zdravniku, je pa drug al pa tret al pa nismo zdravi. Včeri sm šla jst, sm mela dost in sm šla. Po zadnji vrtoglavični akciji, ki mi je v službi skor položila glavo pod mizo, noge pa nekam tja proti oknu, sm mela dost. Zdej se že praktično vsak dan vsaj enkrat zabijam v steno in ker mi je zraven seveda tut blazno slabo, sm se odločila, da pustim dohtarjem rečt, da ne vejo kaj mi je. Sej na splošno živim dobr, ni kej, ampak takile trenutki, ko mi pa kr na lepem svet postane vrtiljakast pa niso zdravi, posebi, če naprimer stojim na kaki avtobusni postaji, bliža se pa 6ka. Enostaven test ravnotežja (ki se ga sama nisem spomnila delat) je bil kr zabaven. No, kokrkol, mam napotnico za ORL, preden jo dobim za nevrologa. Gor piše nujno!, kar sm povedala, ko sem se prijavila v vrsto. Pa je rekla sestra na telefonu, da vrtoglavica ni nujno, da je nujno sam krvavitev in da mi lahko ponudi 6. april. Ker v resnici na splošno živim še kr v redu, sm ponudbo sprejela. Me pa spet zlo čudi, da lahko sestra po telefonu odloči, da neki ni nujno, če zdravnik reče, da je.

No, kokrkol, stvar je taka, da včeri zato nism šla laufat, ker sm bla mal fertik.

Druga stvar je pa taka, da si morm reeees prepovedat brskanje po Mercku, ker nism zihr katera od diagnoz mi je bolj pri srcu… Jih ne bom naštevala.

Kokrkol, kot sm tut povedala zdravnici, dokler se mi ne sfrtajčka, sm čist kul . Zato tut hodim v službo, kjer si še naprej puščam zadajat smrtonosne udarce in utapljam svoje nesrečne možgane v milijon milijonov informacij.

Sej, zato pa je tko.

Morm nujno na morje. N-U-J-N-O. Sam ne dons, dons gremo v Ikeo.

P.S. Od Bučke uč (takoimenovan BUČ) je še vedno flekast, ne mižiga pa več tok pogosto.

O sebi sm dons že velik povedala, o Bučki pa še nič. Vglavnem, Bučkina uča sta dons mal boljš, ji je pa včeri iz tumorčka, ki ga ma na ta bolj bolnem uču tekla kri (sej, kdaj bo tega konc, a ne?). In kako sva to ugotovila? Ker je šla koza kri pretakat po kavču, kamor ne sme. In so bli fleki, ki so naju napeljal na nadaljnja raziskovanja. In tko sva ugotovila, da ji je tam ven kapljala kri, ampak zvečer je bil že mal gnoj, no, dons zjutri je pa zadeva zgledala u redu.

Mamo hece, sam ta pes je blazno optimističen pa pozitiven.

To pa je njen uč.

Jst sm res en nesrečen človk s temi migrenami… Počas bom mela dost in se šla spet pacat h vraču. Pol leta bom stalno bolana, mela bom vneto grlo, kašljala bom, vročino bom mela, ampak migren pa enkrat ne bo več. Pa kavo mi bo prepovedal pit, ampak migren pa mogoče ne bo več. Drek, no. Sploh se ne morem veselit več fizične aktivnosti. Včeri, recimo, sm tekla.

Pa blazno dobr je blo, dejansko sm si neki podlagice vseen obdržala pozimi z mojimi telovadbenimi ekscesi. V kosu 50 minut noben problem, normalno dihanje, soliden pulz, edin noge so mi mal zaštekale, ko sem se ustavila. Tko, kokr da bi ble mal gumijaste. Ampak v globalu vse kul.

Pol pa začne počas najedat v levi senci. Najed, najed, najed. Čist mal, tko zahrbtno. Se še neki cajta slepim, da to pa mogoče vseen ni to. Pa vseen vzamem tablet. Pa se grem umit. Pa jem. Pa tko. Pol pa v postli, kot bi blo konc sveta. Jebenti migreno, fakof. Ta strašna nemoč, obupna bolečina, sm začela hlipat (matr, to besedo sm si vedno želela nekje uporabit!), Peter me je masiral in me tešil (spet je probu z vici, ne vem kje to poberejo, da pali?), nakar mu pomolim pod nos podplat (ja, med migreno nekontrolirano telovadim po postli, se postavljam na glavo, na vrat, počez,…) in spet je najdu uno protimigrensko točko v podplatu, ki dela. Ne vem, zakaj se tega prej nism spomnila, da je tam neki, ki dela. Vglavnem, po hudih mukah mi je ratal zaspat, zbudila sm se pa z zanimivo afroluk varianto las, ker sm mela zvečer mokre in med migreno si med drugim tut nekontrolirano šarim po glavi (če bi bla poet bi temu rekla, da si pulim lase) in zjutri sm potem vedno videt zanimiva.

Vglavnem, včeri je blo pa fajn na teku. Sicer sm bla na začetku blazno slabe volje, ker me je kmal začel neznosno bolet na levi strani in se ni in ni hotel umirit in sm bla že tok nesrečna, da sm mislila, da bo treba obrnit in it domov, pa sm kr vztrajala. Počas me je nehal, sam na dol me je pa ornk začel vedno. No, kokrkol, recmo, da sm tekla s tem na levi strani. Sm šla skoz za dvema tipoma, v konstantni razdalji enih 50 metrov (sploh ne vem kok je blo, ampak 50 se sliš fajn številka), tap tap tap, počaaas. Nakar sta pol hudiča pri čadu zavila gor na rožnik, pa sm si rekla Klinc, na Rožnik sta zavila, tja pa ne grem, ker je ipak bla že tema. In v temi mi ni sami za bit na Rožniku, pa sm odvila proti nazaj. Pa tut za praktično prvič je blo čist dovolj. Je pa fino met eno tarčo pred sabo. A bom zlo svina, če priznam, da sm si mal želela, da bi enga tipa zvil, pa bi ga pol jst (Jst, prosm lepo) tko zmagoslavno prehitela. Sej pol bi se obrnila pa bi mu tko požmignila pa nardila pa rekla Sej bo, stari…

Ampak nobenga ni zvil.

In odcapljala sem proti domu.

Klinc, spet ni blo nič z mojim tekom, ne včeri popoldne ne dons zjutri. Včeri sem ždela z Bučko pri vetu, grozna gneča je bla in Bučka ma poškodovana oba učka in ma antibiotike in upamo, da se ne bo slabšal do srede aprila, ko pride Zemljič (no, pa tut pol bi blo boljš, če ne bi blo treba operirat).

In dons zjutri sm spala.

Tokle bi mela.

Bučka gre dons spet k zdravniku. Zadnji veterinar, ki sem mu dovolila, da ji je vzel kri in ki me je razsvetlil, da majo itak vsi bokserji težave z očmi in s hrbtenico in da vse to skupi nima nobene veze z erlihijo, ker so zdej aktualne viroze, erlihija je pa itak predimenzionirana, je reku, da ma mal vnete oči. Nakar se ji je dva dni nazaj spet naredu tist siv flek čez oči in z učkom močno žmiga. Zemljič je takrat davno rekel, da je kornealna distrofija, pa se je potem zadeva nekak ustavila, zdej je pa spet ven butnil. Karkolžeje. Definitivno pa ni nobena klinčeva viroza. Se zadržim nadaljnjih komentarjev. Dons pač spet k vetu, s tem, da je Zemljič v Ameriki na izpopolnjevanju… In tko.

Drugač je pa bil čist fajn vikend. Bučka je šla v soboto na izlet na Gorenjsko, popoldne smo šli v družinskem krogu jest, zvečer sm pa spila en deci medene penine in sm spala kot polh. In v nedeljo smo šli po bolšjaku, ujel še sonček, pol sm pa nardila glamurozno špinačno lazanjo. Za dons zjutri sm mela pripravljene tekaške cunje, ura naštimana ob šestih, zbudila sm se pa 6:48. Pojma nimam kdaj je zvonil, ampak bla sm svetovno zaspana in zato grem laufat popoldne. Tokrat pa čist zares…

Majke mi.

Zvečer sm brala ikein katalog, ker se mi knjig sploh ne lup že par dni. Eno sm začela brat, pa se sploh ne spomnim katero. Za zihr niso meči, pa dante tut ne, aja, že vem… Traktorji. Sej so še kr dobri. Ampak unga elana ni, zdej sm že kr na morju. Je treba tok postorit okol bajte, vi sploh ne veste. Pa rožmarin, a je že kej pognal? Kaj mislite?

Pa tko.

Madona da grem dons laufat!

[Show as slideshow]