dnevnik

Problem zadnjih dni je ta, in ni nov, da živim sam še za službo in hkrati (ker to ni nč novga, je treba dodat en nov moment) začenjam gojit hude zamere in nezadovoljstvo do tistih, ki nikol nč ne nardijo, da bi blo boljš. Mal me že koncentracija zajebava, sej veste, kaj je moj problem… pozabljam besede. Ehm, ehm… a veste, no, un, kako se že reče…

To pa zgleda tko nekak, da nekomu neki razlagam, pa mi zmanjka nitke vmes, ker mi sfali točno ena beseda, ki jo nujno rabim v tistem trenutku. Potem se tko izredno intelektualno zastrmim v neko točko v daljavi, kot da razmišljam, in strmim, se majem prsti-peta, prsti-peta… in se nč ne zgodi. In čez en cajt sogovornik reče Ja, sej, vem, vem, razumem, ja, ja… in jst rečem Ja, no, pol je v redu, glavn, da sva to razčistila. Počakam še par sekund, če je treba še kej dodatno obrazložit, sogovornik mal rdeč v glavo strmi v tla in pol se razideva. V večini takih primerov je fajn potem napisat še v mejlu en povzetek, da ne bi slučajno iz ne vem kakšnega razloga prišlo do nesporazumov.

In verjemte, to res ni fajn.

Vglavnem, delam delam delam delam in jutr po službi grem na morje.  Dons sem prišla domov clo še ob svetlem dnevu, ampak to sam zato, ker morm resnično velik pospravit pa spokat, da jutr sam še po službi popokava Bučko in dol. Ja, ker Bučka gre zraven tokrat in se res veseli. Sm pa mal nezadovolna, ker ta teden jem sam nek poc, spet sm na sendvičih, če sploh na čem in nič ne tečem. Zvečer sm kot una cunja, ki jo lihkar vrtim v sušilcu in zjutri sm kokr una cunja, ki jo je zadnjič Peter pozabu obesit in se je posušila v kupu mokrega perila. Mam tut virtuozno vrtoglavico, ne sicer za dol past, pa vseen čist dost, da je boljš, da v trenutku napada ne grem probat zadet lulat v školjko.

Sam jst tko pravm - najboljš je pa to, da grem jutr na morje.