dnevnik

Dons sm pa ful dobre volje . Avto je spokan, še mal pa odpeketamo v svež morski večer. Še tistga smrdljivega auspuha od trajekta se veselim, čeprav vedno skor koz… pardon, bruham zarad njega. Pridna sm tut. Pa pametna. Kaj čš boljšga?

Drugač pa…

Tale me je tut spet razvedrila:

Recesija. Kriza. Vsi bomo pocrkal, vse bo propadl, vse gre v Rit, lačni bomo, zebl nas bo, težka bo, težka. Pa vseen obstaja ena branža, ki kljub temu, da naj bi bla blazno na udaru (nepremičninska prodaja, namreč), se še al ni prilagodila na težke čase al pa enostavno ocenjuje, da krize vendarle ni. Zakaj bi se namreč gore in gore nepremičninskih agencij, ki kličejo na moj oglas za stanovanje (ki je mimgrede sam še tko mal za hec not, ker so zdej drugi plani) branile posla, kjer bi zaslužile za nič dela nekaj tisoč evrov… ? Pobrale bi provizijo od svoje stranke, ki bi kupila moj flet (ok, najin, sam to v tem momentu ni najbolj važn). Ne, oni bi jo tut od mene pobral. Pa kje tem ljudem kej manjka, jst res ne štekam. Me kličejo in sprašujejo, če bi sodelovala z njimi, da majo stranko zame. Ja, rečem, prpel stranko, ji prodej stanovanje, ji zakasiri provizijo in smo. Ne, ne, ne, jst bi tut morala plačat vendar, oni ne morjo za tok mal delat, so težki časi, a veste… Očitno ne dovolj, da se branijo dnarja. No, hotla sm povedat, da me je spet klicala ena ibr bistroumna, da ma pa eno stranko, pa tko naprej, pa jst povem kar povem, una me je pa dobesedno tko našpičeno nasikala, da sm se prav zabavala. Da prou, pol pa naj kr še naprej prodajam stanovanje, da stanovanja se prodajajo po 2, 3 leta, da kaj si mislim, da je to tko simpl, bom kr že še vidla. Ja, tkole je s temi agenti. Prelahko so se navadli služit. Včasih je to cvetelo, za mal dela, velik dnarja. Izkušnje kakršne mam, so dovolj žive, da nepremičninskega agenta ne maram videt več na bliz. Kaj šele, da bi mu kej plačevala. In izkušnje iz tegale mojga oglaševanja mi to samo še potrjujejo. To so res pravi poslovneži, ni kej. Vglavnem, dokler naši nepremičninski agenti delajo tko, me ne skrbi nobena kriza.

Skrbijo me zdravniki. Zdej so očitno pri nas tko zaostrili situacijo (haha), da so clo uni zdravnici odvzel licenco za (pazi to) cela dva mesca in baje je opomin zdravniku tist ukrep, ki ga najbolj prizadane. Aha, to sm slišala dons. To jih najbolj prizadane. Jst pol res razumem, da se jih ne sme prevečkrat opomnit, da ne bojo vsi končal vsi prizadeti v kakem zaprtem oddelku. Sej se zajebavam, ampak v resnici se ne. Ker če mi gre kej na kozlanje, mi grejo pa teli vzvišeni, arogantni zdravniški kurci. S krvavimi rokami. In ki se ščitijo med sabo ne glede na vse. Ker so nezmotljivi in nedotakljivi in oni pa nikol ne bojo priznal, da so ga kej posral. In da bi šli to še razlagat kakemu laiku al pa, še hujš, se opravičili kakemu laiku, ki ne loči pulmonalnega edema od umazanih plenic in ne ve kje se nahaja abdomen in kaj je tussis. In tudi, če mu je morda ravno umrl otrok. Ali mama.

Ne maram jih in čakam, kdaj bo prvič kdo zares odgovarjal za svoja dejanja. In takrat si bojo nehali ščitit svoje riti. In čeprav jih ne maram, sm hkrati zlo nesrečna, ker sm odvisna od njih. Res so eni težki… jah, kaj čmo… kurci. In na plečih takih nesrečnih Nekrepov bodo enkrat nehali bit bogovi. Jst žal nimam dost moči, da bi dala svoja pleča.

In da se razumemo, ne govorim o tem, da se ne zgodi, da ljudje umrejo. Da se ne morjo zmotit, da se ne zgodi kej, kar se pač v življenju zgodi. Govorim o tem, da tega ne priznajo, ko se zgodi. Nedvomno majo težko delo. Delajo s človeškimi življenji. In zato zdravnik ne bi smel bit vsak naduven pezde, ki se tega posla loti iz prestiža in vedenja, da bo nedotakljiv in bog. Kako, recimo, je možno, da v pogovoru za sobotno prilogo en blazno hud kirurg reče, da upa, da se ne bo naveličal bit kirurg, ker pozna kolege, ki so odlični kirurgi, pa so se tega naveličal? A kako? Ja simpl. Ker je to za njih mehanika. In izziv. In ne zato, ker so začutili poslanstvo pomagat ljudem. Ker tega ne more vsak in če rata, je bog. In če ne rata, jebi ga, težka je zdravniška.

Ja, res sm dobre volje dons, čeprav se mogoče tko ne zdi. Sam mal sm nesrečna, ker nism že dolg tekla. Pa rada bi šla k homeopatu, pa ne vem h kermu (to zdravniki pisan pogledajo, ko omenim homeopata, kaj je lohk hujšga kokr slišat, da pomaga ). Se pa zlo veselim, da bom jutr že penzlala omarce. Mam take lepe barve, sivko pa zeleno pa belo. Edin kar je je to, da ne kaže na najlepše vreme, ampak meteorologi itak nimajo pojma.

No, fajn se mejte.