Dons bi po vseh pravilih že moral pančkat na morju, pa smo prestavli pot, gremo jutri zjutraj. Sva bli z Bučkico popoldne še pri Zemljiču, da pogleda učka, ki kar ne neha pa ne neha nagajat, pa ji je mal zoprn poseg naredu in ko je revčka s takim trdim, utrujenim korakom krevsala proti domu, sm rekla, da je ne bom matrala še z vožnjo.
Bučka ma keratitis in sm tok ponosna na to prijazno in potrpežljivo kužo, da sploh nimam besed. A vi bi povsem v miru in zaupljivo pustil, da vam nekdo z iglo beza po učku in dela gor brazde? Najprej ji je s palčko posnel učka, potem pa je reku naj se ne ustrašim, vzel iglo in začel rit in brazdat po njenem povsem odprtem očesu. Ona pa priiiidna in mirna, če bi bla zdrava, bi bla krvodajalka.
No, in tko bomo šli na pot zgodi zjutri, da si punca mal spočije. Pa upam, da bo zadeva šla na boljš in ne bo zapletov. Ne sme si praskat, zato bomo za vsak slučaj na morje vzeli njen luster. Oh, ta Bučka.
Je pa res, da se je petrov seznam zarad današnjega odloga poti precej skrajšal. Pobček namreč čez teden prihaja nazaj, ma za delat, in sm mu napisala seznam stvari za narest, ker jih nisva al pa nisem uspela narest do dons. Recimo pujske preobleč, pomit kopalnico pa wc in posesat. Oprala sem tut preostanek neopranih cunj, v miru spakirala do konca in sploh sm zadovolna, da puščam pospravljeno situacijo. Sej veste mene, morm met kontrolo, pa tut če je v resnic čist brezveze, a je medtem, ko me ni doma po tleh posesan al pa ni. Definitivno sm bolj srečna, če vem, da je.
In tko, težko pričakovani časi so se že čist približal. Upam, da bom vsaj kej laufala oziroma, da bom lahko fajn laufala. Mal je vmes že kak dvom padu, če se mi je sploh tok za gnat glede na migetanje v glavi. Torej, bom vidla, kok bo migetal. Sm se hotela dons na ct glave naročit. Od zjutri do 12ih non stop zasedeno, 15 čez 12 pa avtomat Ob petkih nas dobite na telefon do 12 ure. Težka fora.
Pa da naute mislil, da sm slabe volje al pa kej. V resnici sm zlo dobre. Dons mam resda velik še za narest, preoblečt pujske, pripeljat domov Pipico pa Murčita, zrihtat želvi, spokat… ampak to je čist fajn delo. Včeri sm mela tut pogovor z gospodično, ki bo hodila rihtat pujske pa želvi medtem ko nas ne bo in je zlo fajn, tko da to je tut urejen. Hec je, ta punca je kinologinja in je prav po kinološko zrihtala Bučko in njeno evforijo, da je bla reva čist paf. Je čičala in gledala v alenko kot v boga. Pol mi je boga Bučka zaupala, da ne mara met kinologov na obisku, ker niso prav nič zabavni in če lohk naslednjič pripeljem raj spet kakšnega na pol histeričnega modela, ki bo cenil njeno goreče izkazovanje ljubezni. Sm rekla Bučka, miška, vse kar si želiš.
No, kdo pride kej na obisk, da uboščki popravmo občutke?
Drugač sm se pa odločila, da bom (pazi to) na morju nardila potico, da jo bom grizljala ob jutranji kavici in zraven planiram prav nemarno uživat.
Oh, ja… Včeri sem pa res stlačila v eno uro največ kar sem do zdej… počasne hoje in lovljenja ravnotežja do doma .
Že štartala sm slabo. Slabo, počas, komi sm šla. Tak smotan občutek sm mela v glavi, mal se mi je vrtel, ni mi blo fajn, vglavnem. Ampak ne, jst morm zdej trenirat, morm stisnit, morm, sej bo minil slab občutek, sam ene 20 minut rabim ogrevanja, pol bo pa zihr zalaufal, da me ne bo noben ustavu. Zihr, itak. Ne, ne, zihr, ti povem, nujno in obvezno in brez pardona grem še en krog (pa čeprav v prvem krogu nism bla sposobna v kosu odlaufat, sm kr hodila vmes…), sej bo minil in bom supr odtekla, na konc bom tok vesela, ker sem vztrajala, bom vidla.
Itak.
V resnici se mi je prvič pri teku zdej zgodil, da se mi je zameglil in zavrtel. Tko - ornk zavrtel. V hrib past zavrtel. In na konc sm vsa polita čist počas odhodila par kilometrov do doma, upajoč, da se ne zvrnem v kako grmovje med pasje dreke. V glavi mi je butal, noge so me vedno bolj bolele in bla sm ibr, ampak ibr žalostna.
In tko je to. In zakaj je tko? Vedno bolj mi je jasno, kako zgleda, ko človek pregori. In očitno se to ne dogaja samo unim najhujšim menedžerjem, tko kot se rak ne zgodi samo tam enim ljudem, od daleč. Te stvari se dogajajo nam. In sem se resno zasekirala.
Neki časa sem se nazaj držala, da sem omejila službo, delala po prioritetah in nardila črto. Potem pa, sej veste, hudič ko grem zdej za dva tedna na dopust, pa morm še to narest, pa to, pa to… pa sm bla spet do sedmih v službi. In naslednji dan sem se komi zvlekla iz postle, svojo tekaško avanturo sm pa že opisala.
Zato sm včeri nardila tut natančno analizo zadev in resno vidim, da sm prekurjena. Se nalaga, že vsaj dve leti. Že ko je bla mama v bolnici sm v službi delala kot konj. Saaame nujne stvari, to, pa to, pa to, pa un speljat, pa to je kriza, pa tist je urgenca… pa mama umira. In od takrat se sam še nalaga. Vse sem speljala, vse sm zmogla, vse je supr narjen, vse mam pod kontrolo, dej men za nardit, pa bo narjen. In šefi dajo za narest, ker je narjen, pa tut če v resnici ni čist na men, da to nardim. Ampak sej veš, če bom unmu dal, ne bo nč… In tko naprej. Zadnje pol leta je pa na polno, do daske. In vse sem obvladovala. Zjutri sm že gruntala to pa to pa to, aha, pa un, pa tist, pa tret… pa je blo.
Problemi s prebavo, skoz me neki boli, non stop migrene, vrtenje. In nenazadnje prav nč napredka pri teku. Vse kar mi rata, se matram kot pes. In mal mi rata, v resnici.
In res sm odločena, da se ne grem več. Eno življenje je, enkrat živiš vsak dan, kr poglejte kako hitro gre čas! En dva tri, pa je leto okol. In tko hitr je lahko konc vsega.
Ne, res ne. Včeri sem se predramila in si nehala zatiskat oči. Majke mi, da nism superčlovek. In da ne zmorem vsega in majke mi, da nočm crknit al pa eno leto se zdravt pa ležat na kaki postli in gledat v luft in gruntat o šefih.
Kar se pa tiče teka, pa lahko povem, da nisem lih počivala, sm enkrat odvlekla petra s sabo na eno rundo in niti nism tok nezadovolna. Če zlo nežno pomislim na to, kar sm si zadala (smrtni udarec namreč), si mislim, da še ni vse tok slabo. Če pa brutalno pomislim, si pa rečem… nč, nč si ne rečem, bodmo optimisti.
Kokrkol, šla sva res da samo 6,5 km, a od tega polovica klanca, da sm bla čist bolana na konc. In če bi zanemarla ta pasje dolg klanc, kjer se men tempo nekak… koko b rekla, umiri… in če zanemarim, da me je nazaj grede po tem dolgem klancu na dol tko pasje zbadal levo tm nekje, da sm morala parkrat hodit, sm pa na ravnem prtegnila tko hudo, da mi je še peter komi pariral in dejansko sm ga slišala na glas dihat. Men se zdi, da sm tekla hitr kokr en veter.
In tko tut dons ne bom počivala. Dons bom v eno uro stlačla več kot kdajkol prej.
Kje začet, da ne bi blo preveč dolgočasno? Vreme je vedno tko priročna tematika za pogovor, pa kaj bi to, sej veste… dogcajt… sonce, toplota, modro nebo brez oblačka, svež pišek vetra, ki prinese vonj po morju, cvetočem drevju, sveže poganjajočih rožcah… Bi se strinjal, da je dolgočasno, ne?
Kaj pa pol, Bučka? A bi kej o Bučki? Eh, brezveze. Na postlo gor, iz postle dol, iz sončka v senčko, iz senčke na sončka, muca sm, muca tja, Micka gor, Micka dol… Bučka ko Bučka.
“Dej že zrihti postlo, no, je bla dolga vožnja in sm utrujena! ”
“Končno…”
“Bejž zdej stran in zapomni si…
… moj Uč te opazuje!”
Z vegetacijo sm jako zadovolna, vse je tko novo, živo, sveže. Raste. Vse obrezano poganja, vrtnice so zdrave in polne, irisi bi tut živel… pa… pa… no, pa drug let, če bomo dal ograjco okol, anede. Sem pa ke je bil not tut kakšen debel, še zaprt cvet, ki si res ni zaslužu take pasje smrti. Ampak ipak je to najboljša lovska opazovalnica Mickine mize.
Pa ni samo Bučka ustvarjala. Sm tut jst. Tko napeto je ustvarjat z barvami, ko iz sekunde v sekundo ne veš, kaj pravzaprav želiš ustvarit. No, mogoče veš, kaj želiš, definitivno pa ne veš, kaj boš ustvaril. Vsaj jst ne. Men je sam fajn packat! Recimo Tapka pa Fehtar sta v bistvu nastala iz otočka v morju.
Nardila sm tri kolekcije, ki so dale finalni dih moji novi kamrci. Ker sm zrihtala kamrco, ker sm si tko zaželela. Peter je poplesku stene, pobarvu rolete, jst sm popleskala postle…
Enkrat…
Dvakrat…
Tr… ne, ne, pozab, dvakrat sm ju in pol sm si ju zadovolno ogledala in rekla Tako bo, to bo taka rustikalna izvedba! In potem sm stala na sred moje lepe, male sobice in občudovala svoje delo.
Ja, risat pa znam .
Sej bi rekla, da sm to narisala, ko sm mela pet let, ne pa 30 let kasnej, ampak kaj bi lagala. Tko pač je.
Tko pač je…
Naporno in sončno. In po novem diši!
P.S. Seveda, pozabla sm pa povedat, da grem čez 4 dni spet na morje in to za 16 dni. In da sva dobila krasne terakotne ploščice, ki jih bomo položil okol hiše v teh 16ih dnevih.
Odkar so mi povedal, da mam probleme s psiho, majke mi, da jih mam res. In ta sugestija pride od enga, ki v naslednjem trenutku reče, da ni specializiran za to področje. Vglavnem, da vam povem kako je blo včeri pri ORL specialistu…
Pridm tja, povem kaj pa kako. Vrtoglavice, slabo, tut na splošno mal vrti pa tko. In un me gleda, tkole udobno iz svojga stola, prijazno gleda, gleda, pa reče (brez kakršnegakoli pregleda al pa dodatnega vprašanja) Bom vam dal jst ene tablete, pa jih boste jemala en mesec, pol pa pridte nazaj k men, pa bova vidla kako bo. Prijazno kot en medvedek pove mali debilkici, da ma usrane dokolenke. Pa rečem jst Aha, tablete, kaj pa so to za ene tablete? Pa on pove katere so in da izboljšajo prekrvavitev notranjega ušesa. Aha, rečem, kaj pa je torej vaše mnenje o vzroku teh vrtoglavic? Psiha, reče. Aha, psiha, torej. Ja, reče, so delal v Ameriki eno raziskavo in so ugotovil, da zarad kakšnih travm iz otroštva al pa zarad stvari, ki človeka globok notr grizejo, te reči hočjo prit na plano in pol se to manifestira kokr, da je s telesom kej narobe. V redu, sm rekla, rešpektiram vaše mnenje o psihi, psiha je ipak zlo kompleksna in pomembna in tko, ampak hočem, da se najprej izloči vse ostale možne vzroke. Ja, ja, seveda, je reku, bomo dal CT glave narest, pol bomo pa vidl.
Tkole nekak je blo. V izvid seveda ni napisu, da mam s psiho probleme, napisu pa je, da mi je dal vestibularne vaje, ki mi jih ni dal. Se pa sprašujem kaj mi bojo, tko kot tablete, če pa za vsem tem tiči moja psiha. Sm mu rekla, da če je pa psiha (matr me jezi, da me tut približn ni kej pregledu, ugotovil je samo, da slišim normalno!) pol pa ni rešitev v tabletah, a ne? Je reku, da on sicer ni specialist, ampak da naj jst po svoje probam poštimat stvari, on bo pa mal znanstveno dodal.
In sm šla. Komentirala pa ne bom sploh nč, ker se mi zdravnikov sploh ne lup več komentirat. Grem raj gruntat o svojih otroških travmah.
In kje je to bolš počet, če ne na morju S seboj mam tekaško opremo in velik veselja in kaj čm vam rečt…
Vse sorta mamo. Včeri, recimo, se je iz enga (ponesrečenga) presenečenja, ki sta ga pripravla moja dva, izcimlo kr v redu tekaško dogajanje.
Sm mela popoldne namreč na Lukovici spet službeni dogodek, pa sm mela idejo, da bi pol enkrat Peter pa Bučka prišla gor, bi se mal na svežem zraku zazrli v opojnost medene dežele in nostalgično vzdihoval po krajih, kjer smo nekoč davno prebivali. “V rt ga brcn, da mu bo čevl not ustou, ja, ja, ja, ja, treba posekat drevje u goščav, da se u hrib posušu, ja, ja, ja, ja…” bi se zajebavala in podoživljala Tiste čase najinga življenja na kmetih. In tko z večjim veseljem bi šli pol domov… No, kokrkol, tako idejo sm mela, sva bla zmenjena, da ga pokličem, ko bomo končal s sestankovanjem. Ampak jst kot jst sm seveda pozabila poklicat, šla nazaj v lublano, peter kot peter pa je smatru, da bosta onadva z Bučko mene presenetila, ker če ga tok dolg nism poklicala, pol uboga reva tok dolg sestankuje in kako lepo bi bla presenečena… In se je z Bučko odpeljal gor.
Doma na dvorišču vidim, da našga avta (še vedno) ni, torej je peter (še vedno in spet) v službi (kot ponavad) in una Maša v men je že začela kalkulirat, da klinc, zdej pa morm Bučko ven peljat, pa tok je že ura, nč ne bo z mojim tekom dons. Ah, bom šla jutr zjutri, sm nadaljevala, ne bo šlo tok daleč pa ne bom se tok zmatrala, ampak sej važn, da mal zašvicam, pa da rečem, da sm tekla, to je pa tut neki. Tkole kalkuliram po štengah gor, odklenem, pričakujem tist mali repek, da dela miga miga, vstopim… Kje pa je Buki Baki??!! Buki Baaaki, iščem psa, sta se mi skrila al kaj, hm, čudn, avta ni, Buki Baki ni… kličem Petra Kje je Buki Baki! Un pa men Kje si pa Ti? Kaj te briga kje sm jst, kje je Buki Baki?! Ja midva sva tuki, sediva uzuni in se mava fino. A na Lukovc? Aha, aha… kot polit cucek sm dala ušesa nazaj in rekla Ups… pozabla poklicat. Boščka sta me pa hotla presenetit. Jah, nč, no, torej bom šla laufat…
In kaj sm hotla druzga kokr da sm šla.
In tkole počas jst lepo guzim po Tivoliju, tekačev kot listja, vsi me prehitevajo, tko na izi grejo mim mene, da sm si parkrat rekla, da bi blo čist vseen, če bi si za cilj izbrala shujšat za deset kil, rezultat bi bil isti drekast in ničen. Kok sm bedna, kok sm počasna, kok sm utrujena, joj, sej sploh ne morm več, pa dons sm mela tahudo vrtoglavico spet, slabo mi je blo, nč nism jedla pametnega (sam matr, k se vse to nikjer v resnici ne pozna, nism ne lačna, ni mi ne slabo, ne vrti se mi več..). In po treh kilometrih jst (oziroma una Maša) pred enim od klancev reče Jst dons res ne morm, sm mela tahudo vrtoglavico spet, slabo mi je blo, nč nism jedla pametnega, sej sm že une tri kilometre odlaufala, jst bom šla kr tlele dol pa počas lepo proti domu. Zavijem dol. Pol pa tadruga Maša začne… Pa kaj se greš, sova, a res hočeš čez pet minut bit že doma in kaj boš pol, pol ti bo pa žal, da se nisi mal potrudla, ne bit tak fuks, maš cilj pa vsaj kej nared za to, bedak babji, matr da si pa tut en luzer, no… In ta tadruga Maša zavije nazaj in reče Do unga drevesa bom prtegnila, se zakadi tistih 20 metrov kokr se le lahko, spusti dušco, nadaljuje s svojim tempom, mal crkne, mal si pa misli Ej, bejba, sej nis tok slaba, no. In ta tadruga Maša lepo nadaljuje s sopihanjem še tja pa tja pa tja, vsi jo resda prehitevajo, ampak nalepem je blo to čist nepomembno. Ker Brez nč ni nč, in tko. In potem, ko sm že mislila, da sm fertik s tekom za dons, sm na uri vidla, da mi manjka še 13 minut do ene ure, pa sm si rekla Bom tekla eno uro, da vidm kok v bistvu lohk pretečem v eni uri. To bo fajn orientacija za nadaljnje mukotrpne trenutke, ko bom vsa zafrustrirana lovila unih deset kilometrov v eni uri. Pardon, to bo fajn orientacija za moj trening za unih deset kilometrov v eni uri.
In ker se te minute v resnic vlečejo kot čreva, tečeš pa kr eno solidno razdaljo (tko se zdi), sm na konc ene poti ugotovila, da zdej zavit proti doma nima smisla, ker če tečem do doma, bo to trajal manj kot deset minut in pol ne bom tekla eno uro in ne bom vedla… no, sej vseen, zavila sm še mal na desno, mal sm še podaljšala pot, da sm na konc nardila uno eno uro.
In kot Ćiro blažena sm prišla domov, (doma hvalabobu našla Buki Baki), se vrgla pred merilca kilometrov in ugotovila, da sm nardila osem kilometrov v eni uri in da to sm pa zlo zadovolna, posebi ker sm mela dons tahudo vrtoglavico, mi je blo slabo, nism nč pametnega jedla in sploh sm vmes hotla vršt puško v koruzo in skratka
kok solidno fajn tole.
Sm si rekla in dan zaključila (s tableti proti migreni) s spoznanjem, kok sm bolj zadovlna zdej, ko delam po prioritetah, osem ur na dan in mam cilj.
Ja, sej ne… Namest, da bi se zarila s prsti v tipkovnico in začela Je, kok sm noro laufala, zakon, d best, za znoret sm srečna… me že eno uro gloda ntin komentar (vidi dole njen serijus biznis prepozišn). 1:00:00:00:00 na 10 km v Radencih. Pi…, pa bi veš… me matra. Jebenti, da bi. Probala. Sej, klinc, a ne, pa kaj pol, če spušim, sej se nau baba skregala z mano, klinc sej je sploh ne poznam, najhuj kar se lohk zgodi je, da me odklop iz tistga njenga bloga, boli me.
Ja, take mam. Vglavnem, preden rečem ja, sam preverim: nta, a si se mogoče zmotila pa eno enko nekam pozabla dat, npr. 1:10:00:00? Ker men se je že moj cilj deset čez ena zdel tak ibr vesoljski, ena ura pa… No, naj povem petrov komentar (ja sej, ta tip je itak ta hud motivator)…. HAHAHAHAHAHA. Je bil nekak njegov komentar. Pa mej tazga moža.
Vglavnem, sprejmem, evo ruke. Bom dala vse od sebe, sam da nam umrla. Če pa umrem, pa vse moje deleže različnih nepremičnin dobi moj dragi pierre, ki…
… mi je prejle delu družbo na mojem drugem teku ta vikend in kako fajn teku. Sej sm bla crknena, nč ne rečem, ampak čutim, da še kej bo iz mene. Kej malga. Sm tekla 6 km, ura je itak irelevantna, ker kaj je par minut gor al pa dol, tko kokr so potke po rožniku gor pa dol.
Vglavnem, dubla sm tak zagon, super fino fajn, ampak zdej morm pa laufat si glavo oprat, da se mi slučajno barva preveč ne zasuši gor.
Torej, na zdravje še na ene tekaške sanje. Brez psov na ketni, prosm.
Ne vem, če je bil petek zvečer taprav večer za cilje si postavljat, vsekakor pa to ta trenutek nima več veze, ker sm si ga.
Petek je bil, namreč, tak mal bolj jeben. Ne pomnim kdaj sm nazadnje šla popoldne spat, no, v petek popoldne sm šla. Nism lih ornk spala, bolj sm dremala oziroma zabijala čas s početjem, ki ne pusti kakega vtisa. Sej veste, se mal premetavaš, se ti zdi, da ne spiš, ampak ko vendarle pogledaš na uro ugotoviš, da več kot dve uri nisi spal. Nekje vmes sem se iz kavča prestavila v postlo in pokrila. V nekem trenutku sm se odkrila, na debelo odprla oči (ker sm dobila preblisk) in si rekla, da ja, zdele peljem Bučko v varstvo in grem laufat. Ne spomnim se, kdaj pa kako sm nazaj zaspala, vglavnem, preblisk je bil res samo preblisk, clo je bil verjetno sam en kos sanj. Vglavnem, tkole sm mutila do večera, pol sm se odvlekla iz postle (in se verjetno sploh ne bi, če ne bi skoz o Bučki razmišljala, da jo je treba zrihtat), no, sm se odvlekla, zrihtala Bučko, se inštalirala pred TV, ne vem kaj gledala, če sploh kej, enkrat sred noči vidla Freddyja Kruegerja in se spomnila mladosti, šla spat. Mimgrede, Freddy me sploh ni fasciniral s tistimi noži namest prstov, al sm bla kot mladostnik težek sisi, al sm pa… no, mal dremala pa nism dojemala, da gledam ibr grozljiv film. No, kokrkol. Šla spat. Pred spanjem sm šla lulat. In ko sm tkole sedela na školjki, vsa munjena, slepa in odsotna, zabuljena v kr neko točko kr nekje, sm si rekla…
Rabm cilj!
Ponujal se mi je sam od sebe. Če bi rekla, da morm shujšat za 10 kil, bi si sam prhnila v une skuštrane lase na čelu in bulila v uno kr eno točko kr nekje še naprej (ker je čas, da se sprijaznim, da še največ shujšam kadar se grem depilirat… žalostno a resnično) in tko se mi je ponudu moj cilj, kot rečeno, sam od sebe. V Radencih ura pa deset minut. To je celih 10 minut boljš kokr lanski Radenci, to je clo enih 5 minut boljš kokr zadnji LM in glede na to, da nič ne tečem in glede na to, da mam Radence v slabem spominu, ker sm skor umrla (vsa osamljena in boga in s pulzom 250 in strašno nesrečna in vročična in zamorjena in zafrustrirana in z migreno) in glede na to, da so Radenci (u, jeba) že 16. maja, idealno.
Kaj čš boljšga. Jutr začnem.
Sred noči prikolovrati domov petrček in se zmenva, da jutr pa zjutri greva laufat, veš, jst zdej rabm mal vzpodbude, pa če bi ti šel z mano, tko, za vzpodbudo. Ja, jutr zjutri. Supr, zmenjena, komi čakam.
Noč je bla dolga… Sanjala sm LM. Da sm zamujala na dvig štartne številke. In da so ble take štartne številke, da je bil zraven vsake en pes. Jst sm si seveda izbrala tako, k je bil zraven na ketni en star, zabrazgotinjen pes. Pa kje mene najdejo, še sred sanj, človk še ene normalne štartne številke več ne more dvignit v miru. Po prostoru se je razširilo šepetanje, da una pa šinfa lastnike tistga starga psa. Pa sta me hitr poiskala lastnika tega reveža, psa na ketni, ki je pripadal moji štartni številki. Mi (skor s pestmi) razložila kako v resnici lepo skrbita za tega psa in kako ga majo vsi radi (pa še slovenca nista bla, vzorci pa čist slovenski..) in tist je bil mogoče dobr trenutek, da bi trenirala tek in spizdila. No, pa sm si raj preusmerila sanje v LM naprej. Kako sm… tekla. Tko, da sm se izgubila na progi, da sm bla blazno upehana in nesrečna in kako mi je blo žal, da nism vsaj mal tekla preden sm se prijavila na LM. Dizaster, vglavnem. Kake butaste sanje…
Zjutri pa… ura zvoni ob osmih. Ugasnem. Prisežem, da nism bla sposobna niti dihat, tok sm bla utrujena. Zaspim naprej, ne vem zase. Spiva oba. Se peter zbudi. Kok je ura, ja, a ne greva tečt zdele? Hmmm, jst ne moreeeem, oblubm, da ne moreeeem, noge in roke in vrat in srce in vse ne štima, jst ne štimam, jst ne morm vstaaaat! Jst ne bi teeekla, reees neee… Za ubit sm bla, za ubit. Kej tazga pa še ne, res. Ampak hec, peter se ni dal. Clo tok daleč je šel, da bi šel z mano tut samo na sprehod, samo vstanem naj. Me zbrca iz postle, popokava bučko, jo dava v rastvo in me žene v Tivoli. Pa sej je še kr šlo, no… Peter je šel po svoje, ker ga je kolen začel bolet, jst sm sopihala po svoje, ker me je vse bolel. Živa muka se mi je bla premikat, ampak sej je še kr šlo, no. Je še kr šlo. Sej v resnic ni šlo tko slabo, za tak slab dan. Vglavnem, odtečeva mal tist krog, vmes seveda ni šlo brez… matr, jst bi mu vrat zavila… nekih kao motivacijskih prijemov mojga moža (ja kako bi pa ti zdej basket igrala, če nimaš nč kondicije? ehm, halo?! basket igrala, jst, zdele? pa kje si basket zdej najdu, boh te nima rad, nism ga igrala že 20 let in un ga potegne ven v najbolj primernem trenutku. Dej, bejž ti naprej laufat po svoje, pa dej mi mir, bizgec… in je šel po svoje… ). In tkole sva mal odtekla tole jutro. Vse za moj cilj.
In potem sm bla cel dan tko…
… tko polna energije, tko srečna in zadovolna, da sm se zjutri ofrišala v svežem tivoliju, se mal našvicala, jst sm bla tko srečna in pokala po šivih od vse nabite energije, da kr nimam besed… Vsa divja in razigrana sm letala po trgu, kupovala rožce, uživala v bližajočem se poletju, matr, evforija… Kaj dela en luštn jutranji tek!
Oziroma, a hočte slišat resnico? Jst sm cel dan komi žvela. Skoz me je mal glava bolela, tko počasna sm bla, pa najbolj sm se veselila, da bom zvečer gledala zvezde pojejo na hrvaški. Pardon, ampak mene tale jutranji tek definitivno ni napolnil s kako energijo. Tko pač je. Pa še cel dan sva (no, pol ko sva šla po trgu in po mestu in sm dubla vijolčaste tulipane pa bele vrtnice in kavico na sončku in smo šli jest v uno azijsko, tanovo, je blo zlo dobr), kupovala kavbojke za petra. Če ni probu 471 kavbojk pa ne vem, ampak nisva jih dubla. Takih, da bi ble idealne. Dolžina, širina, nizek pas, rit, ožina… jst tok kavbojk še nism vidla, kaj šele, da bi jih kdo probal tok, ampak nisva jih dubla. Vedno je blo neki, če ne druzga so mele fršlus namest gumbov. Al pa prenizko žepe na riti. Za ponoret. Ampak s potrpežljivostjo sm si prislužila tortico v zvezdi in čohanje po podplatih. Kar tut ni tok slabo. Ampak kavbojk pa še vedno nima. In tko je blo to.
Dons pa še ni konc dneva, sm pa skuhala in gledala en supr pogovor z Maljkovičem, ki me je odpeljal v tiste srečne mlade čase, ko je basket bil res basket in ko mi je srce bilo za jugoplastiko in tiste čase pač, in pol sva šli z Bučko v Tivoli (matr, poletno vroče je zuni!), pol sm tut zaklala Vilija - mu skrajšala en noht za mal več kokr bi si noht želel, problem pri viliju je ta, da ma črne nohte in človk ne vid do kje lahko odreže. No, kri je špricala, peter je skor skup padu, vili je pa šavsal okol ampak ne zato, ker bi ga bolel ampak ker se je petru smilu in ga je mal za tačko prijel, un pa Šavs po petru. Peter pa Jebenti klinca, kr naj ti odseka vse prste, bebec, boš ti mene grizu… in tko naprej, klasika… in zdej greva laufat. Baje.
A čm pol povedat, kako je šlo?
P.S. Da pa probam kako naj bi se priknoflal video sm gor, ker se ni dal, zdej se pa bojda da, dam pa tole, luštna stvar k strela:
.
.
