No, dolg je trajal, da sem se spet prilimala na tale svoj dnevnik, ampak sploh ne predolg. Se še nisem uspela nazaj skonektat z ekranom v tisti mal bolj prijazni, neslužbeni formi. Po dveh tednih luftanja me je v službi pričakalo… nič novega, bi se lahko reklo, zato si raj odžagam še neslužbeno buljenje v ekran. Plus, sej veste, kupi perila, vse še nerazpakiran, miljontavžnt fotk, ki jih je sila zamudno urejat in tko… V glavnem, tuki sm, pa kokrkol že.
Pred dnevi sem v enem od prebliskov uspela napisat tole:
“ V redu sm. Zjutri, ko odprem oči najprej poštudiram kako naj se premaknem, da bo karseda mal bolel, celo noč študiram kam naj dam roko, da me bo čim manj bolela. Na obeh mam vnete živce, na desni sploh. Eno uro po tem, ko vstanem, se borim z desnico in stresam presnete mravljince iz prstov, ki se čutijo kot da niso moji. Otečene mam tok, da prstane, ki sicer visijo z mojih vitkih prstkov kot novoletni obeski s smrekce, nataknem lih do nohtov. Boli me levo koleno, da iz počepa ne morem vstat in vrat od ušes pa dol do sredine hrbtenice. Od komolcev gor do ramen mam na obeh rokah, posebi pa na desni, lepe modre fleke od barve, ki gre dol samo z razredčilom, ki mi je itak že čist posušil kožo, in če nohte, ki so polomljeni, pogledam iz tapravga kota, se bleščijo v taisti modri, v katero so po novem oblečena naša okna. Po obrazu mam polno mozoljev in nujno rabm depilacijo. V glavi se mi non stop vrti.
Ampak… “
Situacija je, jasno, že mal drugačna, ker v službo zaenkrat še ne hodim z ostanki barve v laseh in za nohti, pa tut kakšno malenkost bolj pražno suknjo si raj nadenem, ampak ostajajo pa tisti mravljinci pa boleč kolen pa joj prejoj - vrtoglavica. Glede slednje - čakam na ct in se sprašujem kaj bojo ugotovil, ko bojo vidl na ct-ju nič, ker valda nimam lih kakega tumorja v glavi in a me bojo res specialisti, ki sploh niso za to specialisti, poskušal prepričat, da morm predelat otroške travme preden se lahko neham z glavo zaletavat v stene. Vrtoglava sm kr konkretno, tut nevarne situacije se dogodijo, recimo oni dan na morju sm mela hudo srečo, da sm ubrisala samo mal na nočno omarco pa velik na postlo (na srečo ni blo gor Bučke) in za las kiksnila radiator, kamor bi komot treščila s svojo lepo butaro. In mam tak čudn občutek v glavi, da sm skenslala tekanje čist. Sploh ne morm in sm tut z veliko žalostjo v srcu črtala Radence. In ta hud izziv, jasno.
Tko pač je, ampak pejmo tja, kjer je pa res bolj veselo. Na morje!
Tokrat je blo pa tko, da so se dogajale raznorazne reči, predvsem delovne, pa tut drgač je blo fajn. Hec je bil pa ta, da sem se zgleda tko navadla na take kratke, čezvikendaške morske akcije, da mi sploh ni prišlo do mozga, da bom tokrat dol celih 15 dni. In mi je odhod domov stalno dihal za ovratnik, čeprav kar ni pa ni prišel na vrsto. Glavn, da mi je dihal, a ne. Niso, niso ble to take odklopljene počitnice, da bi človk reku ejga, to pa so ble počitnice, kako bi ble, če sm pa z enim kotičkom podzavestno skoz razmišljala o trajektnem voznem redu. No, ok, sej tok hudo spet ni blo, sam smatrala sm, da je pomembno, da povem. Tko, za pričarat taprav občutek, če že hočte. No, sej, kokrkol…
Kako fajn smo delal boste itak vidl, najboljš, da se mal posvetim vremenu, ker to je tema, redno na tapeti. Da sm bla že čist penasta. Če sm jst recimo rekla Matr je jasno, blazno velik zvezd je al pa Kok piha al pa Kok je mrzlo al pa Kok je toplo al pa Kr oblačno je… vglavnem, kadarkol sm izrekla neko dejstvo, sm dobila napoved za jutr, ki v resnic sploh ni bla skor nikol točna. Da bo scal sm poslušala dva tedna, scal je pa lih za vzorc, če smo že pr tem.
Ni pa blo to tako poletno vreme, kakor sm si ga predstavljala, ko sem pakirala. Pod vtisom morja, sonca, vročine in čričkov sm spakirala tko… koko b rekla… lahko. Mela sm blazno velik majc (ki jih na konc nism mogla porabljat, da jih ne bi fentala z barvami), mela sm ene par navadnih štumfov in milijon tekaških štumfov (ki sem jih morala nosit, ker mi je navadnih zmanjkal prvi dan, ko se je mal uscal), mela sm ene dvoje dolge rokave (od katerih sm nosila skoz ene, ker sm jih itak fentala z barvami) in ene delavske hlače (za katere se še nism odločila a grejo v kanto al v pralni stroj, se bojim, da se ne bo pokvaril), ene rumene hlače (ki sem jih prvi dan do kolen namočila v blato in jih pol itak nism nosila) in ene kavbojke, v katerih sm pršla (in sm jih mela za Rab). Mela sm pa recimo poletno kiklco za na plažo pa šlape… Čevli: kriza. Oranžne superge, k bi morale v smeti, ene premejhne superge in tekaški čevli (ki jih nism uporabljala). Petru, ki je vmes za en teden skoču mal v službo, sm naročila naj mi prinese štumfe, pižamo in topli površnjič. Prinesu mi je ene zokne za spat in še ene tekaške, prinesu mi je eno mojo spalno majco, s katero si nism mogla kej velik pomagat in hvalabogu vsaj un moj debel anorak, da sm se vsaj nekam lohk zavila. Ni kej, tokrat sm res slabo spokala. Ampak glede na to, da je bil vreme recmo temu bolj slab, je bil pravzaprav zlo dobr. Cel dan si v bistvu lahko bil zuni in ni lil kot iz škafa.
No, da ne bo tko preveč teksta, dam vmes tole Bučko:
Poleg tega, da sm pleskala in tko, sm uspela končno tut mal brat. Končno prebrala do konca Traktorje, potem pa en krimič, ki sem ga že pozabla, eno jajce Prelest morja, res jajce, ampak ajde, za na morje je dobr, eno, ki sem jo nekoč že prebrala in seveda pozabila, pa še eno, ki sem jo tut že dvakrat pozabila. Nivo doktor romana, lih tok, da mi je spet mal zalaufal. Oziroma lih tko fajn, da sm si rekla Ej, spet berem. To sm bla zlo srečna.
Petrova prva ploščica je po izdatni analizi stanja, obdelavi podlage in ostalih multi priprav pristala na tleh, nalimana trdo kot le kaj. Sledile so ji ostale, tko da je frajer položil praktično vse ploščice - uspredi pred bajto. Za položit je še velik, ampak vsaj spredi je pa super. No, še bolj bo, ko bova ta vikend fugirala. Strašno lepo je, res. Da modrih oken sploh ne omenjam. In vrta in rastlin. In rumene, vijolčaste in modre barve na stenah, pa mojih slikarskih umetnin. In dveh novih povštrčkov.
Ta dva nova povštrčka sta rezultat stikanja glav dveh tipičnih babnc. Z Limetko smo bli na Rabu, midve vestno tacava za gospodom, ki mi ob najinem vzdihovanju nad pisanimi barvami prepove nakup (sej veste, kaj boš s tem, ni dnarja pa take bedne…). OK, globok vzdihneva, gremo naprej. Čim je Peter skoču v eno štacuno z orodjem, se midve zavrtiva na peti in hopla konopla urediva zadevo tko kot je treba. In treba je, res je treba sedet na tko lepih povštrčkih.
To, da se je Limetka pricjazila do Raba je bil pa sploh luksuzni dodatek počitnic. Punca je namreč fajn delovna sila, dela velik, pocen, nč velik ne je, nč velik ne pije in sploh Bučka ma vedno rada priložnosti ustvarjat nove ljubezenske vezi. Radi mamo Limetko!
Bučka je bla srečna. Itak. In njen uček se je super zacelil. 10 dni se je iz uča svetila tko, da bi jo lahko uporabljal za branje namest lučke zvečer, pol se je zenica vedno bolj manjšala in zdej ma praktično uč kot nov. Zgledala je pa res hecn, ampak ni kazal, da bi jo to kej motil. Ona je vajena zgledat hecno, pa se mi zdi, da se tega niti ne zaveda. Ona je tak hecn kuža.
In skor je že mal navajena na mačke. Tko, nežno navajena. Včasih zgleda, kokr da je že. Dokler v kakem trenutku ne dokaže nasprotno. Mačke, vglavnem, ne bomo mel doma.
Kaj naj še povem? Kako cvetoča akacija okol bajte božansko diši? Kakšen svež mir je bil? O mojih rožcah? Vrtnicah, ki so polne popkov? Pa ne bom, je že itak preveč vsega. Blo je res čudovito in je pasal, ampak najčudovitejš bo pa pol, ko ne bo več treba v svinjskih popleskanih cotah od jutra do sutra okol skakat in si z razredčilom drgnit nohte. In klečat in rezat ploščic. Najlepš bo pol enkrat uživat v sadovih dela. Ta vikend greva spet dol. Zoret sadeže. Dozoret pa menda morjo do avgusta!
Vglavnem, sej mi je jasn, da sm pol stvari pozabila povedat, ampak če je še kdo ostal živ po temle… tuki je še ene par fotk, da vas dokrajčim (res se mi jih ni dal posebi selekcionirat, zato se mogoče Bučka pojavi v ene par pozah, ki so si mal podobne med sabo).
May 6th, 2009 at 20:57
Takoooo ti privoščim, da bolj ne bi mogla. Tudi v delu je užitek, potem bo pa še bolj. Pa na hitro okrevanje in izboljšanje bom držala pesti. Pa Bučki enga cmokeca, ker je itak najbolj lušnta.
Pozdravček
May 7th, 2009 at 9:24
Hvala, Lenči! Res je, da je potem mal večji užitek. Komi čakam