dnevnik

Veste, naša hiša je zelo nobl. V centru Ljubljane, staromeščanska. Mamo novo fasado, res je čudovita! In prebivalci so sami eminentni ljudje. Izobraženci, intelektualci. Mamo doktorje in profesorje, poslovneže, umetnike in sploh same fine ljudi. V letu medkulturnega dialoga so npr. sodelovali v intelektualnih debatah in imajo eminentne nazive.

Vsi so tudi veliki človekoljubi, humanisti. Majo radi kužke, posebi svoje. Majo radi čisto stopnišče in nujno spucane fuge med tlakovci na dvorišču, kjer parkirajo svoje lepe avtomobile. Skrbi jih naša družba, kam da gre.

In ta hiša, staromeščanska, nobl, ima tak prezračevalni jašek, ki je nekoč verjetno res bil prezračevalni. Gre mimo naših vecejev, kamor vsi eminentni stanovalci te nobl hiše nasedajo svoje riti. V ta jašek so prišli golobi delat svoj gru gru gru. Imet mlade. In to je ljudi blazno motilo, ker smrdijo, so leteče podgane, crkujejo in sploh so neokusni, da ždijo nekje v bližini naših eminentnih riti. Smo se vsi strinjali, da se na vrh jaška montira mreža, ki bo preprečevala golobom vdor v naš eminentni jašek. Ampak seveda le takrat, ko not ne bo ptičev.

Pa so malo pohiteli.

Prišla je “strokovna služba” in zadeve uredila. Strokovno, seveda. Po naročilu SPL, upraviteljice.

Sem hotela vedet kaj in kako bojo naredil, če pa so notri še živali? Je rekla, da jih bodo fantje dali nekam v naravo.

Pa so jih dali. Vsi so videli, vedeli in bili popolnoma zadovoljni z uspešno opravljeno akcijo.

Ko sva prišla domov sva na dvorišču našla kar sva našla. En se je še živ stiskal v razmočeni kartonasti škatli, preživel je najhujše nalive in čakal. Na nič drugega kakor svojo smrt. Prestrašen ptič, ki še ne more letet, s poškodovanim očesom.

Sva klicala policijo, so se odzvali praktično takoj. Stvari gredo dalje. Golob gre danes v azil za prostoživeče živali.

A veste kaj je pa res žalostno? Da je bila v hiši cela reč. Da ni fer, da policija pride zarad dveh crknjenih golobov, zarad problemov s parkiranjem pa ne. Da itak vsi to delajo in da so itak golobi na nižji razvojni stopnji kot sesalci in da kakšne bojazni jih sedaj mučjio, ko nekateri vlačimo te prenašalce bolezni v hišo in ustvarjamo nezdravo okolje. In ne samo to, res jih skrbi za to, kam gre naša družba kjer na bolna nagnjenja do ptic učinkovito odreagira tudi policija, namesto, da bi postavljala radarje po cesti.

Naša hiša bo dobila tudi take nobl stopnice spredaj, da bodo vsi videli kako smo nobl. To bojo res lepe stopnice, take v stilu cele hiše. Kamnite, čudovite, ker ipak nismo kaka ciganjarija. V naši hiši so doktorji, umetniki, intelektualci in izobraženci, cvet naše družbe. Kako drugače naj bi se to videlo, če ne že od daleč s prelepimi novimi stopnicami pred vhodom?

Tam, kjer bo vsak od teh intelektualcev stopil čez na pol mrtvo žival.

In se doma preoblekel v žametno domačo haljo, vzel v roke kak intelektualni bilten in bral o grozotah sveta in naše družbe.

Kam gremo, kam gremo, potem zmajuje z glavo in se sam sebi zdi strašno involviran v reševanje sveta.