dnevnik

Nataša (k ma zaklenjen blog pa ne bom dala linka) me je pofočkala, da napišem o tem kdaj pa kako sm bla najbolj zadeta. Neki tazga, ena teh verig, ne. In vsi pišejo tko v stilu kokr od ljubezni, od adrenalina, od sreče, od kaj jst vem česa. Jst pa lahko povem, da je vse to sicer tko dost na nivoju in kokr pač pritiče intelektualni razini piscev, no, jst se pa nisem nikol počutila zadeto od teh reči. Mogoče si sicer ne znam predstavljat zadeve na takem nivoju (se pozna, da ne berem nobenih pametnih knjig), ampak jst, če pomislim na zadetost, mi pade na pamet sam alkohol in druge fuj fej substance. Pa loto. Jst sm tko… koko b rekla… ravna pa enostavna.

Sicer v mojih letih se je temu, da si zadet rekl, če si kej pušil al pa uni, k so se zadeval s kakimi hujšimi svinarijami, če si bil pa pijan si bil pa trd… ah, ne, to so rekl uni stari, še pred nami, no, bil si recimo nalit… ne, ne, tut ne, ta je še bolj arhaična… bil si hm… kaj pa vem… je tko dolg kar sem kak pirček sisnla in bla mal trhlena… nažgana… jebela, a sm res tok stara, da smo take izraze uporablal, al kaj?? No, jst sm ga včas kr džingala, sm pa bla dost pametna punca že v plenicah, tko da lahko zdej sploh še uporabljam kej sivih celic (tiboga, te so zdej dejansko res že sive), kar za kake iz moje generacije lih ne morm rečt. Vsega sranja je blo, ljudje so bli zadeti po dolgem in po čez, sam ne jst. No, razen tko, na mehk, al kako bi rekla. Vglavnem, sej ne bi šla v detajle, hotla sm sam povedat od česa sm bla najbolj zadeta, ja, enkrat od vodke. Če sam slišim to besedo mi rata slabo, kaj šele, če bi jezik not pomolila. Svinarija nagravžna, ta čas odraščanja al kako bi mu rekl. Sej to je v redu, da je blo, človk se pač sam uči, no, vglavnem, nism tuki da bi bla pametna, hotla sm sam opravit svojo dolžnost, če sm že bla pofočkana. In dat na plano svojo planost.

Bi me pa prav nč ne motil, da še to povem, če bi kdaj tut kak loto zadela. Jst ne bi bla malenkostna, jst bi zadela ibr velik. Tko, milijon! Al pa dva! Sam ne kupujem srečk. Peter je pa enkrat baje zadel hladilnik, kar je pa tut kr dobr, sam takrat ga še nism poznala, je pa zanimiva informacija, če že govorim o zadetkih.

Drgač znam pa jst bit tut intelektualc: Moj največji pa najlepši zadetek je moj Petrček… al je Bučka… ok, Petrček, da ne boste spet z očmi zavijal .

Ponavad na morju zlo dobr spim in tudi tokrat sm, čeprav sm vedla, da bom morala vstat ob 4:30 . Ker, ne, včeri sva tkole lepo po kosilu ždela na stolih pred bajtico in sm vprašala petrčka Ej, kdaj bi ti šel domov? pa prav petrček Septembra. Sm rekla ja, jst tut, ampak v tem momentu nisi posebi konstruktiven. Pol se spogledava in skor v en dah (mah?) rečeva Pejva jutr zjutri! In sva se namuznila in se še mal bolj zleknila v stolih pred bajtico in tko sva dons vstala ob 4:30 in šla domov.

Če to ni zabavna štorija.

Tokrat so bli štirje dnevi morskega odklopa kokr ene dolge počitnice. Sva zgleda že tok navajena na vikend varianto, da nama 4 dni pomeni cel luksuz. In še res je bil, luksuz mislm. Super vreme, na Loparju pač nikol ni grdo. Enkrat je padl par kapljic, mal je blo oblačno, velik pa kr sončno. Fotk nimam, ker so ostale… no, kaj jst vem, v mašini verjetn, problem je v tem, da sm dol pozabila baterijo. In to je tko, kokr če bi slike ostale dol. Kar je škoda, ker bi vam pokazala kako je lepo peter namontiral ograjo proti sosedom hrvatom (proti Madžarom pa Slovencki Micki jo že mamo, bi se spodobl, da jo še s Hrvati končno uredimo, mislm, kaj se to prav neurejena mejna problematika… mimgrede, a ni fora, da se nam je lih na tej strani parcela mal… koko b rekla… zmanjšala, na unih dveh pa ne). Ograja je lepa in estetska in funkcionalna in najine plezalke se že vzpenjajo po njej in še en kovačnik sva kupila, kar sploh nisva vedla da je kovačnik, če ga ne bi Anka poznavalsko izdala. Karkol že je, je ful lep, ker je tak oranžno rdeče roza barve in diši in mi dopade.

Tuki pridejo zdej lepe fotke rožic pa ograje pa petra, ki vihti bormašino.

Drugač sva (no, sva, to se tko reče, jst sm zraven svetila pa skor spala, sm utrujena) montirala še ikea palce v zgornjo kuhno in je fajn. Ker zdej se pa že mal bolj domače gor počutiva in v bistvu kr neki časa gor preživiva in niti ne smrdi več tko kot včasih, samo še stole pa kavč oblečeva v nove cunjice, pa bo za polupčkat dobr. Uni stoli pa kavč so mi tko nagravžni, da komi kak kos svoje riti gor dam (sam k sm tko utrujena nardim tut tak kompromis), na kavču nism niti še sedela. Ampak zdej, ko ma peter nov hobi in je že dobil svojo šivalno mašino, kupujeva blago in bo naredil preobleke za stole pa kavč pa povštre. Kok je dobr met moža z raznoraznimi čudnimi hobiji. No, ok, počakmo, da bo dejansko tut kej zašil, a ne. Jst sm pa spet risala na ploščice za na steno, v bistvu sm mal barvala, ker nism mela inspiracije in sm sam barve skup zlagala.

Tuki pridejo zdej fotke tega vsega…

Bučki se je močno uč vnel in na srečo se v otoških lekarnah dobi vse sorta in tut tobrex in tko sva jo hitr začela zdravit. Drugač je še vedno super razpoložena, res hec je, da jo sploh ne moti, če mal dežuje, se gre kar valjat po hrbtu po mokri travi. Doma je še lulat ne bi spravu v takih razmerah. Pa do muc je še stokrat bolj pridna, da sploh nimam besed.

Ampak zato so tuki njene čudovite fotke, namesto tisočerih besed, Bučka na sto in en morski način…

Spet je blo zakonsko, vglavnem. Razen, da sm pa res tok utrujena čez dan, tko zaspana al kako naj rečem. Sm se spravla brat in vedno zaspala zraven. Aja, haha, prebrala sm pa tazadnjo kupoholičarko in to uno ta nosečo, res dobr tajming. Nazadnje sm jo po štirih knjigah mela čez glavo, tale pavzica vmes je pa kr pasala in sm se občasno kr luštn zabavala. Ko je zmanjkal tega lahkotnega čtiva sva pa na Rabu kupila dve knjigi (tm se pa res nč ne da kupit za brat, za znoret!) in ena je bil Dan Brown ena pa neka hrvatica, tko no, še kr. Problem je v tem (in se vleče že zlo dolg časa - če sploh je to problem?), da se mi ne lup brat kakega bolj naprednega čtiva. Ma ne lup se mi, beverly hills štandard knjige ja, da lohk brez razmišljanja glodam po besedah, to je pa vse. Sm začela brat to hrvaško zadevo, pa sm si rekla da je še kr za brat (sam kaj, ko sm vedno zaspala zraven)… No, in zato sm včeri zvečer namest, da bi brala ta roman, najboljši med neobjavljenimi romani leta 2007 (tega pa itak sploh ne štekam, kako vejo, da je najboljši, če noben sploh ne ve kok je vseh neobjavljenih??), gledala TV, ker pol tko luštn zaspim zraven (še vedno me ibr matra kako se je un film končal, k je bil en večer prej, kdo KDO je bil morilc?? hudič, sm zaspala…) in je bil prašiček Babe drugi del al kater del že. Kriza, ne, sm rekla sranje, a ne more bit kkšn bolj normaln film, nism lih nek fen na roza pobarvanih žvali, k govorijo. No, dokler nismo prišli do scene, ko je en kuža v ketno zavit na dol visel z glavo v vodo in se utapljal in pol ga je prašič rešil in pol sm v bistvu vidla, da gre za blazno emocionaln film, nabit s čustvenimi pretresi in zapletenimi zapleti in hvalabogu srečnim koncem, ker ne vem kako bi preživela, če ne bi bil srečn konc. Sm tko jokala, ko je una pudlica dala tačko… ah, no, sej… pustmo.

In pol sm zaspala in še kr brez težav vstala ob 4:30.

In tuki zdej pride cel album lepih fotkic…

Dandanašnji je ljudem, posebi men, zlo težko živet s tako preobilico informacij. Pr tem, da sm itak nagnjena do samodiagnosticiranja najbolj zapletenih in zajebanih stanj. In pol pa bot noseč, ne. V časih Ayle je blo to simpl. Je bla baba noseča, pa je blo kul al pa ni blo, al sploh ni vedla, da ni blo kul, mogoče se ji je zdel, da je vse kul, po današnjih merilih pa bi recimo doživljala svetovno tragedijo, ker ni blo kul, čeprav sploh ni vedla, da ni kul. Pač živel so, ne. Bli so noseči in tko. Dons pa je noseč bit ena da ne rečem kaj. Ja, ja, sej je romantika pa napetost, ko si rečem o šment,  da bo še en tak intelektualc kokr sm jst hodil po zemlji, o šment, še en peter bo moral analizirat vsak mišji drek, o šment. To je romantično in lepo in sm res vesela, ampak a ne kok stvari preži tkole na nas?

Recimo.

Napihnjena sm kot balon in se sprašujem a je to normalno? A ni? A sm mogoče mal preveč? A sm mogoče lih prav? Kaj pa, če sm v resnic premal? A škodi, če si stiskam hlače okol šlauha? A ne škodi? A naj jem? A naj raj ne jem?

Ayla zihr ni mela teh problemov.

Pol joške. Bolijo me. Ogromne so. In zdej, a je to v redu? Kaj če so preveč, premal, kaj, bohnedej, če vmes NEHAJO bolet? Halo?

Ayla zihr ni mela teh problemov!

Na veceju s svojim secirajočim mikroskopsko natančnim pogledom na papirju opazim mikro rjav flekec.  O, jeba, to je šele katastrofa. Na pet minut hodit gledat a se kej dogaja, a se ne, a je zdej kej, al ni, kaj pa, če bo? Prevert vse informacije kaj vse je lahko, kakšni so procenti za kej, kakšni so možni zapleti, kam vse se nosečnost lahko zagozdi pa tko naprej, a počivat al ni treba, a je bil stres, a je blo kej druzga…

Ayla Zihr ni mela takih problemov!

Ona je bla noseča, če je ratal, je,  če v štartu ni, ni, življenje gre naprej.

Jst pa štejem te tedne pa čakam na UZ pa kontroliram papir pa odštevam kritične dneve pa do tistih moralnih še prišla nisem - kaj pa če bo moj froc ibr smotan in ga bomo vzgojil na Bučko?

No, Ayla ZIHR ni mela takih problemov!!!

Drugač se pa razen določenih znakov (ne vem, a sm že omenila kok sm napihnjena pa kok me joške bolijo??) čist v redu. Pomagal bi, če bi lohk hodila v službo sam z enim fajn ornk modrcem pa majco do kolen čez pa ničemer drugim, ampak če že lih ne gre, se prilagodim tut z obstoječim. O, kok je fajn doma dol dat vse. Jst sm se res hudo razbohotla.

Mogoče mam trojčke. No, če so, mamo kr neki znamenitih trojk za imena.

Na morju vedno dobr spim, razen kadar vem, da morm vstat ob 3:50. To sm vedla včeri in pol nism nč dobr spala in pol sm bla zjutri, ko sva prišla domov v LJ tok fertik, da sm ostala kr doma na dopustu. In sm se prekladala, ah, boljši izraz je valila po kavču, ene petkrat zaspala vmes, gledala stare filme na MGM in se sploh napihovala in jadikovala nad svojo usodo. Ki mimgrede ni nč slaba, ampak dobr izraz se mi je zdel, jadikovat, pa sm ga morala uporabit.

Če grem pa raj po vrsti morm pa začet s tem kako je blo na morju in šele pol lahko povem, kako je doma. A ne. Vglavnem, na morju je blo kot vedno lušn. V soboto popoldne naju je opral kokr dva fižola na sred njive, sva se lih vrnila z Raba pa je scal kot noro, sva neki časa na parkingu mal čakala, če bo kej boljš, ampak ni blo in nč, je blo treba kr it. Problem naše bajte na morju je, da nima dostopa z avtom in nima parkinga zraven vhodnih vrat, v bistvu morš parkirat 5 minut stran, že kje, kar pomeni, da naju je res opral. Peter si je iz ne vem katerga razloga še slekel majco in laufal gor in me pol neki časa čakal ves gol in premočen pred vrati, da sm jst, uboga para, prižvižgala do gor s ključem. Ni mu blo do štosa in ni sočustvoval z mano, da me zebe. Sej res ne razumem zakaj si je majco sleku. Vglavnem, voda je lila k iz škafa, bla je do sredine piščalke visok in sploh je dobr namočil izsušeno zemljo. Popoldne je bil pa že mir, samo pihat je začel pa mal se je ohladil.

Men je pa še vseen na morju lepo.

Oplela sm vse, kar je blo treba, velik je blo. Pa s škarjami sm postrigla vso travo okol bajte, ker je bla že previsoka za našo ročno kosilnico. Res zanimiv, kok škržatkov je v travi, so kot ene velike muhe, sam mal bolj munjeni. Čist mirne žvali, sploh ne veš a je živa al ne. Tam, kjer kak šopek travce iz sicer zgledno postrižene površine vn štrli, tam je bil zihr kak škržatek, k mu nisem hotla pristišt bivalnega okolja.

Bučka je vsa radostna ugotovila, da je soseda Micka prisotna in je vestno dežurala pred ograjo. Kadar ni dežurala pred ograjo je bla zlo pridna in dobre volje, se je igrala in laufala okol bajte al pa bla pridna do muc. Muce med drugim tut rahljajo našo zemljo s svojim iztrebljanjem, kar je neki, čemur se ne samo zarad toksoplazme ampak tut tko, iz čistega anti gušta po mačkinem dreku, izogibam. So pa tok dobre, da niso uničile nobenih mladih rastlinic, ki so preživele do zdej. Morm rečt, da sm kr zadovolna z izplenom najinga eksotičnega sadilnega materiala. Ene plezalke že cvetijo in jim morva ta vikend pod nujno postavit ograjo, da se bojo lahko začele vzpenjat tja, kamor naj bi se in ne po ostalih rastlinah.

Spet cvetijo vrtnice, zlo cveti oleander, sivka je čist nora, še bolj nora je pa ena trava, k je še nisem vidla cvetet in sm očarana nad tem sicer brezveznim šavjem. Barve so hude.

In če bi blo vse tko, kot naj bi blo v urejenem svetu po horoskopu device Maše, več kot tokle fotk sploh ne bi blo od tega vikenda. Nism nč fotkala, sam rože pa mal Bučko na brzaka sm pa ke. Potem smo se pa odpravli domov, po formuli odnesemo stvari v avto, lepo pometem, zaklenem in gremo. Pridemo na Mišnjak in za minutko zamudimo trajekt, ker sm, priznam, jst vmes mal pred Mišnjakom nujno morala ob cesti nabrat en šop rumeno cvetoče in strašno dišeče smilje in smo vidl trajekt dvignit dilo in začet speljevat. Peter me pol nategne, da zdej ga pa dve uri ne bo, ker smo bli res sami na celem Mišnjaku sm mu verjela, ampak me ni ganil. Pol je pa tko pihal, da se ni dal it vn iz avta sploh, pa me je skrbel, da se bo trajekt potopil in pol sva rekla Nč, pa pejmo jutr zjutri na prvega. In pol pridem do tja, ko sm vedla, da morm vstat ob 3:50 in zato nism nč dobr spala.

Aja, ne, sej res, še prej smo bli u Rabu in morm  poanto glede fotk dokončat, ja. No, namest na trajekt smo šli torej v mesto na sladoled in kot po navadi, če daš petru fotiča v roke, ves cajt teži s fotkanjem in tko mam tut tokrat, namest sam parih fotk od rož pa Bučke, celo plejado raznoraznih lepotičk.

No, in šele pol, ko smo prišli z Raba zvečer domov, pol pa pridem do une točke, ko sm vedla, da morm ob 3:50 vstat in nism nč dobr spala. Tko, pa sm zaokrožla štorijo.

Domov grede sm pa v avtu kr trpela. Napihnjena sm še vedno kot eno prase in clo parkrat mi je blo slabo. Parkrat sm kr grabila po vrečki, pomagal pa ni lih, da je bil v tej vrečki zapakiran tut en Bučkin drekec, k sva ga tovorla z otoka. Ker se je ps pač usračku preden je šla v avto in nism mela kam vršt dreka in pol je šel z nami. Smrdel ni vn nč, samo vedenje, da bom mogoče bruhala v vrečko, kjer ta prebavljen material od psa ždi, pa mi je še mal poslabšal zadevo. No, ampak trdna mati kokr sm nism bruhala.

O nosečniških skrbeh in tegobah in jadikovanju (hehe, kok fajn) pa v naslednjem postu, tuki naj bo dovolj, je ipak taka bolj morska tema.

Sam še to povem, da gremo jutr spet dol.

[Show as slideshow]

Dons gremo na morje. Nujno morm (pa ne za na morje, ampak zarad vobče higiene) kupit zobno pasto. Sej ne, da je nimava več, v resnici jo mava še ful, ampak vsak dan je vsaka od štirih tub (bučkine ne štejem, ker od njene nimaš svežega zadaha) še mal bolj stisnjena in v bistvu je prav zanimiv, kok zapravljamo in te tube, polne paste, mečemo v smeti še preden jih dodobra izkoristimo. Vglavnem, mava štiri tube in že vsaj en teden jih stiskava do obisti, svaljkava po umivalniku, izumljava prijeme kako še kej ven stisnit in lej ga šmenta, še vsakič čist dovolj stisneva ven za eno ornk umivanje. Definitivno več kokr za en fižolček al pa grahek, stisne se tok kt je treba. Hec je to, da se vsak dan, ko grem vsaj mim dveh DMjev spomnim na pasto in sm bla že parkrat obrnjena v smer DM vhoda, pa sm si navihano rekla Neee, bova še mal stisnila. In sm pol iz ne vem kakšnega razloga blazno ponosna nase pa tko fajn se mi zdi pomislit na zobno pasto. Včasih se mi zdi, da še sama sebe ne razumem najboljš.

Drgač je pa dons pri nas doma tut pleskar (sej veste uni fleki od poplave…) in me prav zanima kaj bojo nasral. Upam, da ne mislijo, da bom še kej pospravljala za njimi. Že tko sm bla kr ihtava, ko je Peter začel odstranjevat slike s stene, dobila sm tak agresiven naboj kokr Baba debilna glupa nam je vse zajeb in naj ona pospravla in vglavnem čist sm bla našpičena. Včas sm tko našpičena, včas bi jih ene par takoj skoz okno zabrisala. Včas me folk tko moti, matr, budala ona pa njen štromar moronski. Pa un bedak malomeščanski pa un morilc golobov pa vsi so eni navadni pezdeti primitivni.

Tko. Mal živahnega intermezza, da nam ne bo dolgcajt. A ne, včas je treba mal bentit?

Naslednja stvar, ki se mi zdi še kako hecna so pa spet teli nepremičninski agenti. To so res ena teleta. Jih ne razumem. Sm mislila, da bo pri oddajanju kej drugač ampak ni. Me kličejo in pol zahtevajo od mene enomesečno najemnino. In jst jim rečem A ste zdravi, kdo je koga klical, jst vas al vi mene? In ker se prav nesramno obnašam in NOČEM njihove cenjene usluge, mi začnejo Ja, kokr hočte, očitno nočte dobit dobrega najemnika, kokr hočte… Pa dejte, pejte nekam, kje je zdej una recesija slavna? Pa sploh me zanima a obstaja kak organ, kamor bi se lohk pritožla pa jih prijavla, da ne delajo v skladu s kaj jst vem čim? Recimo interesi svoje stranke? Ker tut, če bi moj stanovanje bil živa terna za njihovo stranko, mu oni te opcije ne bi ponudil, ker jst nočem njim plačat provizije. Jst bi jih prijavla, majke mi. Če bi se mi seveda dal s tem zajebavat.

Kokrkol, ne sam po zobno pasto, prej morm še na pošto po priporočeno (joj, kaj sm spet dobila, to me vedno prav skrbi), še prej pa do ene sorodnice, k je zavohala, da grem na morje in če bi nesla dol neki in itak, valda, ni problema, normalno, če že grem, najmanjši problem, sam… a veš, jst mam tako gužvo v službi pa ti ne morm prinest, a bi lohk ti prišla iskat. Ehm… sam veš, jst grem na bus do doma… Ja, pa pejt peš… in kaj reče mala mašica? Reče Ja, ehm… ok, bom šla pa peš, no… pridem iskat. Nejevoljna. Drek, no. Sej tuki gre za princip, ne za to, da se mi v resnic ne lup peš hodit po tej jebeni vročini pa ovinke delat pa tko, za princip gre. In za to, da se zdej sama seb zdim ena budala. Kaj nism mogla bit načelna? Pa rečt lej, jst mam pa še ful dela preden gremo dol, pa vroče mi je, pa ni mi za hodit… plus, če čš, da ti nardim to uslugo pol se pa še ti mal potrud, ane… Ah.

Ah, folk.

No, sej drugač sm dobre volje, sam tko, da se ne bi slučajno razvadli, da vam skoz pojem, morm še mal tko, ne. Drgač sm vesela!

Mali detajli, ki krojijo moje zadnje dneve so v bistvu veliki. Vse je nekam veliko, v bistvu. V bistvu res. Če začnem z… no, z joški. Matr vola. Šment frdaman. A se to kej neha, mislm, a to raste dokler ne poč, al kako? Bolijo me k strela, vsi modrci, k so mi bli do zdej mal preveliki so pa kr naenkrat mal premejhni. Še najboljš je, ko grem spat, pa prej mal berem, ampak tko, da ležim na hrbtu in s stegnjenimi rokami visok gor držim knjigo. Neudobno.

Dalje.

Nimam nč za oblečt, da me ne tišči. No, mam ene hlače, k so mi prevelike, so pa tkooo udobne. Ene. Druge me vse vežejo, stiskajo, režejo, tiščijo. Vse, kar mi je blo mal prevelik, mi gre zdej komi gor oziroma komi zapnem oziroma komi diham. Neudobno. Najraj bi šla v pižami v službo.

Dalje.

Sploh sm vsa neki napihnjena. Tut noge. Pa prsti. En prstan dons mi kr ni hotu it gor (kaj šele dol…). Mogoče se bom razpočla.

Sej drgač ni slabo, sam če me ne bi tko joške bolele (no, nehte se križat al pa muzat, tko pač je). Vedno zvečer me zagrabi volčja lakota, še najboljš je pa, da mi najbolj paše zelenjava. No, pa včeri pica, nujno s pekočo salamo. Hm. Čokolade nism jedla že ful dolg, sladoleda tut ne. Strašno.

Zgleda, da sm res noseča.

Drugač mam pa zdej nov pristop k sprejemanju… česa že? Sej ne vem kako se temu reče… No, kokrkol. Tko na splošno je zasledit, da je ženskam popolnoma vseen kaj bo (fantek al punčka), sam da bo pa še da bo zdravo. Vseen jim je, baje, zdej pa ne vem, a jih tolk velik naklada al jim je res vseen pa sm jst mal čudna? Men, namreč, daleč od tega, da bi mi blo vseen, jst namreč res ne bi mela fanta. Ampak, ker se baje nč ne da pomagat, raj kokr da ponižno čakam, kdaj me bojo hormoni začel prijemat pa opravljat svojo funkcijo, izvajam samoterapije in zdej se prepričujem, da jst si v resnici blazno želim fantka. Tko, fuuuul si ga želim. Joj, kok bi ga mela. In pol, ne, pol če bo punčka, bom strašno presenečena in navdušena, če pa bo fant, bom pa pač sam dobila, kar sm si itak skoz želela. Ne vem, verjetno si zdej babe s froci mislite Pučak, pučak, boš ti že še vidla… pa se muzate pa luzate zraven, ampak men je pa to res bedno, da sm tko opredeljena. To je skor tko kokr ena taka mala travma. Baje pa itak to pol mati narava vse poštima in hormoni nardijo svoje in jst se tega res veselim. Zdej šele razumem eno, k si je blazno želela fanta, pa je dubla punco, no, ampak vseen jo ma rada. Verjetno je na splošno tko. Razen, a se spomnite, mat od Meggie iz Pesem ptic trnovk, k je ni marala, a veste, se spomnite Raplha de Bricassarta? Kak pezde farški. No, to sam tko, mimgrede. Sm se spomnila, je pač edin primer, da se ga spomnim, da mat ni marala svoje hčerke, pa še vedno se najde kak, ki pravi, da tko deep down jo je mela pa vseen rada. Sam jst pravm, da štejejo dejanja ne tist deep down, k morš cele psihoanalize delat, da si na konc predstavljaš kako je v resnici, čeprav na ven zgleda drugač.

Zapleten. Ampak v resnic bo tut fantek čist kul. Sej zdej jim ni treba več v vojsko, če pa bo šel, bo pa (če bo kej po men) medicinski brat (če bo pa kej po petru, bo mel pa itak nogo zlomljeno ).

Dobr, pustmo zdej te dolgočasne teme.

Glede na to, da mi itak ni pomoči glede vrtoglavice in tega, sm se na ORL dons naročila konc avgusta, dobesedno zadnji dan avgusta. Se je uni zdel, da je daleč do takrat, pa sm rekla eh, dobr bo. Kaj pa čm, zdej se mi pa res ne mudi s tableti se filat. Nevriči me pa še niso nč klical na možgansko deblo (sej se baje nč ne pleza, sam z elektrodami na glavi ležiš pa mal zadremaš, ni nevarno).

In še najboljša novica je pa ta, da grem jutr na moooorje. Ah, ta ni dobra, k je un na otočku ves zamorjen… Tkole!

Všeč mi ideja baleta na Prešercu, všeč všeč všeč. Sva bla včeri zvečer na Labodjem jezeru, mal v taki Prešernovski preobleki (no, ne mal ampak kr velik), kar zame, k sm tak težek konzervativc, ni lih nek dodaten plus, prej minus, ampak še vedno je bla klasika in še vedno je blo fajn. Rada rada rada. Še fajnejš bi blo, če se ne bi v zadnjem dejanju direkt pred mene vsedla ena gospa… s tako čelado, k je v živo še nism vidla. Čelado velikosti… čelade, kaj čm druzga rečt, natupirana tok natančno, da ne vem kater frizer se še ukvarja s takimi frizurami… Kriza, sm bentila. Nč nism vidla, pol sm pa njej pa gospodu zlezla z glavo skor vmes, sedela sm pa z ritjo čist na robu stola in pol je blo mal bolš.

Enkrat vmes, ko sm mela kurjo polt zarad muske sm rekla Petru Kakšna lepa muska, ne? in on je reku Ozvočenje je slabo. In tko sva se mela fino, vsak po svoje. Ni zaspal, hvalabogu za slabo ozvočenje, je mel vsaj kej za gruntat dve uri.

Vglavnem, všeč mi je blo sedet na tak poletni večer sredi lublane, na prešercu, med roji komarjev in z glavo v Čajkovskem. Če bi blo po moje, bi to moral bit vsak teden, ampak seveda vsak teden drug balet. In jst bi bla tam. Fajn mi je blo tut, ker smo lahko gledali kako se ogrevajo, to se mi tut zdi taka fina ideja. Pripeljat to med ljudi. Fajn. Fotkala med predstavo valda nisem, čeprav so to delal, ampak men se to nekak ne zdi. Sm pa vseen stisnila tri ibr kvalitetne posnetke med aplavzom, Petru sm pa rekla naj ta čas ploska namest mene.

Lepotička, mi je bla všeč!

Drgač me je pa včeri cel dan pasje bolel uho, od par minutne klime v službi (sovražim klimo, takoj mam težave). Ponavad me mine po enem času, včeri me je pa držal dokler nism zaspala. Bolel k svina. In kaj sm druzga hotla, kot si na prešercu, sred kulturno umetniškega dogajanja, zatlačit kos rute v uho. Mal slabš sm slišala, ampak je pomagal. Mogoče bom na televiziji.

Še bolj drugač pa ugotavljam, da sm imuna na čare slaščic in posebi sladoleda. Peter si ga je šel iskat pred baletom, jst ga pa tut videt ne morm. To je res hecn. Včas bi dušo prodala za pistacijo iz Zvezde. Al pa čokolado. Fuj. Vsak večer (in tko je blo tut včeri, sred kulturno umetniškega dogajanja) pa ratam tko lačna, kot da bi mela lukno v želodcu. Praznino. Lačna, da bi pojedla fuuul musake, ma kaj pojedla, kr zarila bi se vanjo. Če bi jo mela. Pa če se ne bi razumsko odločala, da takšno nočno žrtje ipak ni najbolj modro. In pol sm lačna, ampak zaspim pa vseen.

Vglavnem, super fino, da sm končno spet vidla en balet. Sm pa, ja, to sm pa pozabla povedat, včeri precej impulzivno kupila karti za naju z Limetko za Traviato. To bo pa šele konc julija, ampak se veselim. Nisem strašen operni fen, ampak Traviato mam pa rada, verjetno edina opera, da jo zmorem od začetka do konca, ker ni treba čakat tri ure za kako lepo arijo. No, in tko.

Mislim, da svojim novo nastajajočim celicam nudim dovoljšno kulturno umetniško možnost razvijanja, bo treba pa tut kak basket pogledat pa mal pizdit pa tko, ipak ne bi rada, da bi ble novo nastajajoče celice totaln Sisi.

Nč, oglas za oddajo stanovanja sm objavila, sm napisala, da so domače živali dobrodošle . Sm najprej mela napisan “dovoljene”, pa se mi je zdel tko nacistično, mislm, dovoljene… Dobrodošle so pa pika. Posebi golobi pa podgane .

Včeri sm tko lepo pospravila vse, čeprav sm vmes mal padla na kavč, ker se mi je za popizdit vrtet začel in pol mi je blo slabo in sm mal odležala in čakala, da pride peter, da se mu mal posmilim, pa ga namest pol ure ni blo eno uro in me je vmes že minil smiljenje, pa sm šla skuhat juho. Za znoret zoprne vrtoglavice mam, sploh mi niso všeč. In naslednji, ki bo rekel, da ni čudn, da se mi vrti, če sm pa noseča, bo dobil čevelj v gobec. Če mam res Menierovo bolezen, kokr je blo mnenje nevrologinje, pol mi je reeees všeč tole:

Fact: Meniere’s Disease is “idiopathic” — the cause is unknown.

pa tole:

Fact: There is no cure for Meniere’s Disease, and there is no cure on the horizon.

Aleluja. Jutr morm do osebne zdravnice, da dobim napotnico za ORL pa še na nevrofiziologijo in tole preiskavo počakam pol pa… pol pa… nč. Pol pa tko je, pa nč drugač, ne mormo vam nč pomagat, sej bo nehal. Mogoče. Ne obupat, al pa kej tazga pametnega.

No, kokrkol. Včeri je blo razmetan u ibr in navali hiperaktivnosti so me zanašal dokler je šlo. Šlo je ful, ampak dva okenska okvirja sta še vedno ostala nepobarvana. Bo Peter, je reku. Drgač pa, sej veste mene, jst tko rada kažem slikce pa mam za tokratno serijo eno prezentacijo svinjaka, ki sem ga spucala. Res, res sm bla pridna.

In lejte kok pridna!

Ne vem, kaj se ta pes povsod slin na fotkah, kaj si bojo pa ljudje mislili.

In nč, tkole. Ni mi nč hudo živet .

Nisem nič pisala, ker mi je moj najljubši domači ljubljenček po nesreči opral možgane in sm rabila neki časa, da sm zadevo premlela in se odločila, da vendarle bom pisala. Za povedat je ful, pa vsakič, ko sm se usedla za računalnik in napisala prvo vrstico, sm rekla Eh, klinc, zbrisala stavek in šla stran. Kaj čm pravt o nevrologu pa o tem kaj mi je al kaj mi ni pa o oddanem pujsu in njegovem novem domu pa o tem kok sm zaspana al pa kok je lepa predsoba, če pa mi je moj domači ljubljenček po nesreči opral možgane in me speglal, če bom res že povedala, ker kaj pa, če se še kej zgodi, možnosti, da gre kej narobe je velik, pa pol ti bo hudo pa tko… Ampak, če pa jst čm puvedat! Če sm vedno hotla povedat takoj, ne pa čakat 3 mesce al pa še več, ker sej veš, lohk se kej vmes zgodi, pa bojo vsi vedli. Ja, in, bojo pa vedli. Bojo pa vedli, da sm žalostna in zakaj sm žalostna. Bojo pa vedli, pa kaj pol. In tko sm jst to vse predelala in se z ihto in z glavo skoz šipo zabila mojmu domačemu ljubljenčku direkt v faco in rekla Kaj mi težiš, jst čm povedat, sej vem kaj to pomen, dej mi mir, a se strinjaš? In je reku da se in seveda mu je blo žal, da mi je po nesreč opral možgane in tko.

Vglavnem. Ne bom napisala, da “če bo vse po sreč” bomo mel malo Mašico (al pa mogoče malga Petrčka, kar je ta moment kr mal strašljiva misel, ker mi gre skoz en mali petrček za šivalnim strojem po glavi in… no, sej vseen, jst čm punčko), ker o tem, da bi kej šlo po nesreč sploh ne razmišljam. Je pač tko, da bomo mel malo Mašico (al pa… no, sej veste..) in da razen, da bi šla kr vsak popoldne spat (in tut grem, ker ne da “grem”, ampak se kr zgodi) in da sm zvečer lačna kot volk, ampak res še nikol tok (pa ne jem, ker sm že itak čista bajsulja in kaj šele bo…), o tem sploh nič ne vem. Vsake tolk si pa rečem P…, noseča si?! in se nasmihnem sama seb in si rečem Hec.

Evo, tko, zdej sm se spucala in zdej grem lohk še na vse ostale pomembne detajle tega tedna, o katerih se mi ni ljubil pisat, ker sm mela po  nesreč oprane možgane. Res je hec kako včasih ljudje nehote vplivajo na nas, da nardimo neki proti svoji volji, pa čeprav nas tišči. Kako znajo ubit boga v nas, pa čist po nesreč, z enim stavkom. Nič hudga misleč, hoteč in sluteč. Mimgrede. Res. No, sej vseen, to sam tko za vmes povem, ne da bi zdej prala svojga ljubljenčka, ampak tko…  No, kokrkol. V sredo sm bla pri nevrologinji.

Je blo fajn, kaj čm rečt. Po tistem slavnem otologu, ki mi je na dva metra razdalje in z nasmeškom na ustecih reku, da se mi vrti zarad otroških travm in  mi ponudu tablete (seveda ne proti travmam, ker je ipak poudaril, da on ni specialist za te reči), je bil ta pregled res tak, da sm mela filing kokr da sm pri enmu, ki ve kaj dela. Sicer grem še na eno reč v klinični center, neki z možganskim deblom, ampak tko nekak kaže, kokr, da je vseen notranje uho. Pol morm še na neki k otologu, valda ne k temu. Je zgleda res tko, če bi tale butl opravil svoj posel vsaj približn tko nekak kokr naj bi ga, bi zdravstveni blagajni prišparal kr neki cvenka. Pa mogoče ne bi blo treba šparat z zdravili tistim, ki jih res rabjo pa so predraga in jih lahko dobi mogoče samo en od desetih. No, kokrkol, zgleda se teh zdravstvenih ustanov ne bom losala še neki časa.

Druga novica je ta, da sm pujsa včeri oddala Urški in bo, če bosta le frenda, delal družbo Poldiju. Eno je zihr, ne samo, da se mu bo ekstra fajn godilo, ker Urška je poleg tega, da je zlo ljubeča in skrbna in prijazna do živalic, tut zlo temeljita in njeni pujsi imajo vedno najbolj spucano rit. Priznam, jst se tega posla čiščenja njihovih riti lotim res sam, če je zlo nujno. Prasci. No, in tko, temu smo zrihtal eno mal bolj lagodno življenje, kokr dirkanje pod grmom in čakanje na zimo, je pa res to en tak odložen domač pujs, ker zna recimo tut čudovito uporabljat napajalnik in mu ni bil tuj.

Dons sm mela v planu končno prebarvat še tri preostala okna v dnevni, pa mi je ratal samo en. Sm bla na trgu pa pol šla v vrtnarijo po rože, jih posadila v svoj novi - stari - kmal bodoči (al kakšen že) dom in pol sm res uspela pobarvat sam eno okno.

Bučka tut dons serje (se opravičujem, tko pač je) cele tone lepo strukturirane, rahlo zelenkaste klobase, sej si je včeri zvečer privoščila (iz ihte, ker sva ji odnesla tanovga pujsa) pol škatle prašičjih rolic. Mislim, da se tut po kislem zelju ne bi tko kvalitetno spucala… Ampak pes že ve kaj mu pomaga.

Drugač pa…

Hehe, hec…

Naš novi pujs išče svoj dom. Interesenti navalite . Sem stroga!