dnevnik

Nisem nič pisala, ker mi je moj najljubši domači ljubljenček po nesreči opral možgane in sm rabila neki časa, da sm zadevo premlela in se odločila, da vendarle bom pisala. Za povedat je ful, pa vsakič, ko sm se usedla za računalnik in napisala prvo vrstico, sm rekla Eh, klinc, zbrisala stavek in šla stran. Kaj čm pravt o nevrologu pa o tem kaj mi je al kaj mi ni pa o oddanem pujsu in njegovem novem domu pa o tem kok sm zaspana al pa kok je lepa predsoba, če pa mi je moj domači ljubljenček po nesreči opral možgane in me speglal, če bom res že povedala, ker kaj pa, če se še kej zgodi, možnosti, da gre kej narobe je velik, pa pol ti bo hudo pa tko… Ampak, če pa jst čm puvedat! Če sm vedno hotla povedat takoj, ne pa čakat 3 mesce al pa še več, ker sej veš, lohk se kej vmes zgodi, pa bojo vsi vedli. Ja, in, bojo pa vedli. Bojo pa vedli, da sm žalostna in zakaj sm žalostna. Bojo pa vedli, pa kaj pol. In tko sm jst to vse predelala in se z ihto in z glavo skoz šipo zabila mojmu domačemu ljubljenčku direkt v faco in rekla Kaj mi težiš, jst čm povedat, sej vem kaj to pomen, dej mi mir, a se strinjaš? In je reku da se in seveda mu je blo žal, da mi je po nesreč opral možgane in tko.

Vglavnem. Ne bom napisala, da “če bo vse po sreč” bomo mel malo Mašico (al pa mogoče malga Petrčka, kar je ta moment kr mal strašljiva misel, ker mi gre skoz en mali petrček za šivalnim strojem po glavi in… no, sej vseen, jst čm punčko), ker o tem, da bi kej šlo po nesreč sploh ne razmišljam. Je pač tko, da bomo mel malo Mašico (al pa… no, sej veste..) in da razen, da bi šla kr vsak popoldne spat (in tut grem, ker ne da “grem”, ampak se kr zgodi) in da sm zvečer lačna kot volk, ampak res še nikol tok (pa ne jem, ker sm že itak čista bajsulja in kaj šele bo…), o tem sploh nič ne vem. Vsake tolk si pa rečem P…, noseča si?! in se nasmihnem sama seb in si rečem Hec.

Evo, tko, zdej sm se spucala in zdej grem lohk še na vse ostale pomembne detajle tega tedna, o katerih se mi ni ljubil pisat, ker sm mela po  nesreč oprane možgane. Res je hec kako včasih ljudje nehote vplivajo na nas, da nardimo neki proti svoji volji, pa čeprav nas tišči. Kako znajo ubit boga v nas, pa čist po nesreč, z enim stavkom. Nič hudga misleč, hoteč in sluteč. Mimgrede. Res. No, sej vseen, to sam tko za vmes povem, ne da bi zdej prala svojga ljubljenčka, ampak tko…  No, kokrkol. V sredo sm bla pri nevrologinji.

Je blo fajn, kaj čm rečt. Po tistem slavnem otologu, ki mi je na dva metra razdalje in z nasmeškom na ustecih reku, da se mi vrti zarad otroških travm in  mi ponudu tablete (seveda ne proti travmam, ker je ipak poudaril, da on ni specialist za te reči), je bil ta pregled res tak, da sm mela filing kokr da sm pri enmu, ki ve kaj dela. Sicer grem še na eno reč v klinični center, neki z možganskim deblom, ampak tko nekak kaže, kokr, da je vseen notranje uho. Pol morm še na neki k otologu, valda ne k temu. Je zgleda res tko, če bi tale butl opravil svoj posel vsaj približn tko nekak kokr naj bi ga, bi zdravstveni blagajni prišparal kr neki cvenka. Pa mogoče ne bi blo treba šparat z zdravili tistim, ki jih res rabjo pa so predraga in jih lahko dobi mogoče samo en od desetih. No, kokrkol, zgleda se teh zdravstvenih ustanov ne bom losala še neki časa.

Druga novica je ta, da sm pujsa včeri oddala Urški in bo, če bosta le frenda, delal družbo Poldiju. Eno je zihr, ne samo, da se mu bo ekstra fajn godilo, ker Urška je poleg tega, da je zlo ljubeča in skrbna in prijazna do živalic, tut zlo temeljita in njeni pujsi imajo vedno najbolj spucano rit. Priznam, jst se tega posla čiščenja njihovih riti lotim res sam, če je zlo nujno. Prasci. No, in tko, temu smo zrihtal eno mal bolj lagodno življenje, kokr dirkanje pod grmom in čakanje na zimo, je pa res to en tak odložen domač pujs, ker zna recimo tut čudovito uporabljat napajalnik in mu ni bil tuj.

Dons sm mela v planu končno prebarvat še tri preostala okna v dnevni, pa mi je ratal samo en. Sm bla na trgu pa pol šla v vrtnarijo po rože, jih posadila v svoj novi - stari - kmal bodoči (al kakšen že) dom in pol sm res uspela pobarvat sam eno okno.

Bučka tut dons serje (se opravičujem, tko pač je) cele tone lepo strukturirane, rahlo zelenkaste klobase, sej si je včeri zvečer privoščila (iz ihte, ker sva ji odnesla tanovga pujsa) pol škatle prašičjih rolic. Mislim, da se tut po kislem zelju ne bi tko kvalitetno spucala… Ampak pes že ve kaj mu pomaga.

Drugač pa…

Hehe, hec…