dnevnik

Mali detajli, ki krojijo moje zadnje dneve so v bistvu veliki. Vse je nekam veliko, v bistvu. V bistvu res. Če začnem z… no, z joški. Matr vola. Šment frdaman. A se to kej neha, mislm, a to raste dokler ne poč, al kako? Bolijo me k strela, vsi modrci, k so mi bli do zdej mal preveliki so pa kr naenkrat mal premejhni. Še najboljš je, ko grem spat, pa prej mal berem, ampak tko, da ležim na hrbtu in s stegnjenimi rokami visok gor držim knjigo. Neudobno.

Dalje.

Nimam nč za oblečt, da me ne tišči. No, mam ene hlače, k so mi prevelike, so pa tkooo udobne. Ene. Druge me vse vežejo, stiskajo, režejo, tiščijo. Vse, kar mi je blo mal prevelik, mi gre zdej komi gor oziroma komi zapnem oziroma komi diham. Neudobno. Najraj bi šla v pižami v službo.

Dalje.

Sploh sm vsa neki napihnjena. Tut noge. Pa prsti. En prstan dons mi kr ni hotu it gor (kaj šele dol…). Mogoče se bom razpočla.

Sej drgač ni slabo, sam če me ne bi tko joške bolele (no, nehte se križat al pa muzat, tko pač je). Vedno zvečer me zagrabi volčja lakota, še najboljš je pa, da mi najbolj paše zelenjava. No, pa včeri pica, nujno s pekočo salamo. Hm. Čokolade nism jedla že ful dolg, sladoleda tut ne. Strašno.

Zgleda, da sm res noseča.

Drugač mam pa zdej nov pristop k sprejemanju… česa že? Sej ne vem kako se temu reče… No, kokrkol. Tko na splošno je zasledit, da je ženskam popolnoma vseen kaj bo (fantek al punčka), sam da bo pa še da bo zdravo. Vseen jim je, baje, zdej pa ne vem, a jih tolk velik naklada al jim je res vseen pa sm jst mal čudna? Men, namreč, daleč od tega, da bi mi blo vseen, jst namreč res ne bi mela fanta. Ampak, ker se baje nč ne da pomagat, raj kokr da ponižno čakam, kdaj me bojo hormoni začel prijemat pa opravljat svojo funkcijo, izvajam samoterapije in zdej se prepričujem, da jst si v resnici blazno želim fantka. Tko, fuuuul si ga želim. Joj, kok bi ga mela. In pol, ne, pol če bo punčka, bom strašno presenečena in navdušena, če pa bo fant, bom pa pač sam dobila, kar sm si itak skoz želela. Ne vem, verjetno si zdej babe s froci mislite Pučak, pučak, boš ti že še vidla… pa se muzate pa luzate zraven, ampak men je pa to res bedno, da sm tko opredeljena. To je skor tko kokr ena taka mala travma. Baje pa itak to pol mati narava vse poštima in hormoni nardijo svoje in jst se tega res veselim. Zdej šele razumem eno, k si je blazno želela fanta, pa je dubla punco, no, ampak vseen jo ma rada. Verjetno je na splošno tko. Razen, a se spomnite, mat od Meggie iz Pesem ptic trnovk, k je ni marala, a veste, se spomnite Raplha de Bricassarta? Kak pezde farški. No, to sam tko, mimgrede. Sm se spomnila, je pač edin primer, da se ga spomnim, da mat ni marala svoje hčerke, pa še vedno se najde kak, ki pravi, da tko deep down jo je mela pa vseen rada. Sam jst pravm, da štejejo dejanja ne tist deep down, k morš cele psihoanalize delat, da si na konc predstavljaš kako je v resnici, čeprav na ven zgleda drugač.

Zapleten. Ampak v resnic bo tut fantek čist kul. Sej zdej jim ni treba več v vojsko, če pa bo šel, bo pa (če bo kej po men) medicinski brat (če bo pa kej po petru, bo mel pa itak nogo zlomljeno ).

Dobr, pustmo zdej te dolgočasne teme.

Glede na to, da mi itak ni pomoči glede vrtoglavice in tega, sm se na ORL dons naročila konc avgusta, dobesedno zadnji dan avgusta. Se je uni zdel, da je daleč do takrat, pa sm rekla eh, dobr bo. Kaj pa čm, zdej se mi pa res ne mudi s tableti se filat. Nevriči me pa še niso nč klical na možgansko deblo (sej se baje nč ne pleza, sam z elektrodami na glavi ležiš pa mal zadremaš, ni nevarno).

In še najboljša novica je pa ta, da grem jutr na moooorje. Ah, ta ni dobra, k je un na otočku ves zamorjen… Tkole!