dnevnik

Ponavad na morju zlo dobr spim in tudi tokrat sm, čeprav sm vedla, da bom morala vstat ob 4:30 . Ker, ne, včeri sva tkole lepo po kosilu ždela na stolih pred bajtico in sm vprašala petrčka Ej, kdaj bi ti šel domov? pa prav petrček Septembra. Sm rekla ja, jst tut, ampak v tem momentu nisi posebi konstruktiven. Pol se spogledava in skor v en dah (mah?) rečeva Pejva jutr zjutri! In sva se namuznila in se še mal bolj zleknila v stolih pred bajtico in tko sva dons vstala ob 4:30 in šla domov.

Če to ni zabavna štorija.

Tokrat so bli štirje dnevi morskega odklopa kokr ene dolge počitnice. Sva zgleda že tok navajena na vikend varianto, da nama 4 dni pomeni cel luksuz. In še res je bil, luksuz mislm. Super vreme, na Loparju pač nikol ni grdo. Enkrat je padl par kapljic, mal je blo oblačno, velik pa kr sončno. Fotk nimam, ker so ostale… no, kaj jst vem, v mašini verjetn, problem je v tem, da sm dol pozabila baterijo. In to je tko, kokr če bi slike ostale dol. Kar je škoda, ker bi vam pokazala kako je lepo peter namontiral ograjo proti sosedom hrvatom (proti Madžarom pa Slovencki Micki jo že mamo, bi se spodobl, da jo še s Hrvati končno uredimo, mislm, kaj se to prav neurejena mejna problematika… mimgrede, a ni fora, da se nam je lih na tej strani parcela mal… koko b rekla… zmanjšala, na unih dveh pa ne). Ograja je lepa in estetska in funkcionalna in najine plezalke se že vzpenjajo po njej in še en kovačnik sva kupila, kar sploh nisva vedla da je kovačnik, če ga ne bi Anka poznavalsko izdala. Karkol že je, je ful lep, ker je tak oranžno rdeče roza barve in diši in mi dopade.

Tuki pridejo zdej lepe fotke rožic pa ograje pa petra, ki vihti bormašino.

Drugač sva (no, sva, to se tko reče, jst sm zraven svetila pa skor spala, sm utrujena) montirala še ikea palce v zgornjo kuhno in je fajn. Ker zdej se pa že mal bolj domače gor počutiva in v bistvu kr neki časa gor preživiva in niti ne smrdi več tko kot včasih, samo še stole pa kavč oblečeva v nove cunjice, pa bo za polupčkat dobr. Uni stoli pa kavč so mi tko nagravžni, da komi kak kos svoje riti gor dam (sam k sm tko utrujena nardim tut tak kompromis), na kavču nism niti še sedela. Ampak zdej, ko ma peter nov hobi in je že dobil svojo šivalno mašino, kupujeva blago in bo naredil preobleke za stole pa kavč pa povštre. Kok je dobr met moža z raznoraznimi čudnimi hobiji. No, ok, počakmo, da bo dejansko tut kej zašil, a ne. Jst sm pa spet risala na ploščice za na steno, v bistvu sm mal barvala, ker nism mela inspiracije in sm sam barve skup zlagala.

Tuki pridejo zdej fotke tega vsega…

Bučki se je močno uč vnel in na srečo se v otoških lekarnah dobi vse sorta in tut tobrex in tko sva jo hitr začela zdravit. Drugač je še vedno super razpoložena, res hec je, da jo sploh ne moti, če mal dežuje, se gre kar valjat po hrbtu po mokri travi. Doma je še lulat ne bi spravu v takih razmerah. Pa do muc je še stokrat bolj pridna, da sploh nimam besed.

Ampak zato so tuki njene čudovite fotke, namesto tisočerih besed, Bučka na sto in en morski način…

Spet je blo zakonsko, vglavnem. Razen, da sm pa res tok utrujena čez dan, tko zaspana al kako naj rečem. Sm se spravla brat in vedno zaspala zraven. Aja, haha, prebrala sm pa tazadnjo kupoholičarko in to uno ta nosečo, res dobr tajming. Nazadnje sm jo po štirih knjigah mela čez glavo, tale pavzica vmes je pa kr pasala in sm se občasno kr luštn zabavala. Ko je zmanjkal tega lahkotnega čtiva sva pa na Rabu kupila dve knjigi (tm se pa res nč ne da kupit za brat, za znoret!) in ena je bil Dan Brown ena pa neka hrvatica, tko no, še kr. Problem je v tem (in se vleče že zlo dolg časa - če sploh je to problem?), da se mi ne lup brat kakega bolj naprednega čtiva. Ma ne lup se mi, beverly hills štandard knjige ja, da lohk brez razmišljanja glodam po besedah, to je pa vse. Sm začela brat to hrvaško zadevo, pa sm si rekla da je še kr za brat (sam kaj, ko sm vedno zaspala zraven)… No, in zato sm včeri zvečer namest, da bi brala ta roman, najboljši med neobjavljenimi romani leta 2007 (tega pa itak sploh ne štekam, kako vejo, da je najboljši, če noben sploh ne ve kok je vseh neobjavljenih??), gledala TV, ker pol tko luštn zaspim zraven (še vedno me ibr matra kako se je un film končal, k je bil en večer prej, kdo KDO je bil morilc?? hudič, sm zaspala…) in je bil prašiček Babe drugi del al kater del že. Kriza, ne, sm rekla sranje, a ne more bit kkšn bolj normaln film, nism lih nek fen na roza pobarvanih žvali, k govorijo. No, dokler nismo prišli do scene, ko je en kuža v ketno zavit na dol visel z glavo v vodo in se utapljal in pol ga je prašič rešil in pol sm v bistvu vidla, da gre za blazno emocionaln film, nabit s čustvenimi pretresi in zapletenimi zapleti in hvalabogu srečnim koncem, ker ne vem kako bi preživela, če ne bi bil srečn konc. Sm tko jokala, ko je una pudlica dala tačko… ah, no, sej… pustmo.

In pol sm zaspala in še kr brez težav vstala ob 4:30.

In tuki zdej pride cel album lepih fotkic…