Živa sem, doma, naspala sm se kot sam vrag in na sploh se počutim zlo dobr. Tko nekak… sveže. Po zadnjih dveh tednih enih morečih občutkov, psihiranja, lažnive polnosti in zoprnih pričakovanj je dons končno vse v redu. Tko, da lahko diham.
Včeri je bla cela žurka v bolnici. Najprej par ur brezveznega čakanja na urgenci, da me je že stiskal, če me slučajno ne bojo spet prestavli, pol pa končno pregled, papirji in pot pod noge, do konca desno, do dvigal, v tretje nadstropje in takoj desno v sprejemno pisarno. Navodilo, ki sem ga znala na pamet še preden ga je sestra povedala men, tokrat sem ga slišala v teh dnevih ždenja na urgenci. Pol pa neki administracije, pa sprejem. Zlo zanimiv se mi zdijo teli njihovi protokoli, ki jih majo (al pa nimajo…). Npr., da so recimo hotl mal prišparat na kontrolnem ultrazvoku pred posegom, pa je sestra na urgenci kr sama izsilila, da so mi ga včeri še enkrat nardil (zdravnici sta rekli ah, sej lohk zaupamo doktorju, če je včeri delu uz, a ne, a ne da mu lohk zaupamo… sestra pa ne, ne, kr še enga bomo nardil pred posegom, da bo zihr! in tko je blo), na sprejemu mi pa ena druga sestra po protokolu meri pritisk in mrtvo hladno zabeleži 148/97 na un svoj papir. Da je ne bi preveč skrbel (ker sm tazga pritiska med belimi haljami navajena mam vedno na konc jezika že pripravljeno informacijo) sm rekla Prvič je vedno zlo visok… ampak una se sploh ni sekirala, lohk bi mela spodnjega 200, pa se ne bi, glavn, da ona svoj posu opravi. A ni to, no, vse skupi mal debilno…
No, kokrkol. Pol me odvede v sobo, mi dajo eno ibr veliko modno oblekco in me pustijo še mal čakat. Dokler enkrat ne uleti sestra, popoka mene pa punco zraven, vsaka se prime za svojo postlo in ajde v klavnico. Jst sm bla zadnja in sm morala čakat pred operacijskimi sobami. Bogami, da sm najprej mislila, da vsa una vrata vodijo najprej v kako predsobo, v nek prostor pred operacijsko sobo, kjer te pripravijo pa tko… Je bil tak frker vn pa not, da sm to z opravičljivim razlogom res mislila. Nakar pride ven ena, k je bla tam zato, da odnaša ven smeti in ko sm vidla, da odnaša vn eno okrvavljeno vrečo smeti in da peljejo vn operiranko pred mano, sm nardila glp in šla not. In to ne v nobeno predsobo, matr, to je dejansko bla operacijska soba. Prepiha folka pa k na štacionu. Se naštimam na uno mizo, očala mi vzamejo in čakam. Prav seniorka Lepa, mlada, zdrava pa prestrašena. No, ja, recmo, a ne… lepa hm, kaj pa ven, minimalca 10 kil preveč, mlada no ja, po facebooku jih mam res sam 18, zdrava ok, pustmo to temo, prestrašena pa niti ne, brez špeglov itak nič ne vidim in pol nisem prestrašena, če nič ne vidim, plus, da sm bla kr okupirana z nadzorovanjem juniorke anestezistke, ki mi je par minut iskala žilo in majke mi, da nisem prezrla, da se ji rokce tresejo in pol je milo prosila seniorko, da ji pove a je tole žila al ni, una pa Ja, kaj jst vem, tok vem kot ti, lohk da je, lohk pa da ni. Itak. Sm si mislila, jebenti, una dohtarca tmle že neki šar okol mene, a ji bo ratal babi me zadet al se bom morala jutr pritožit ombudsmanki?! Pol je končno juniorka rekla Zdej vas bom špiknila, pol je rekla Zdej se vam bo mal zavrtel (mal?! halo, naj drugič sama proba, pa pol govori o “mal zavrtel”) in pol sm se rahlo zbudila, ko sm se peljala po hodniku in pol sm še dolg spala. Nakar sm si iz lastne zabave zmislila, da me ful boli in prosila sekicu, da mi da kej proti bolečinam. Se je čudila kot čš hm, kako čudn, ja kako vas pa boli, a kokr krči? Sm rekla boli me, a prou in una Ne vem, bomo vidl, če vam lohk kej damo (da bi jo direkt na gobec), nakar pride ena druga prijazna reč in me pošpika v rit s ketonalom in pol sm bla zadovolna. Po sm še velik spala, pol je bla kokr vizita (itak, protokoli pa to), pol sm mal brala, spala, pol smo dobil za jest kos kruha, kos sira pa jogurt in pol kmal je pršu Petrček pome, moj srček. 
No, in pol, da vas še mal zagiftam z naštevanjem, pol sm se doma najedla tatarskega bifteka in kremšnite, vzela še mal bonifenčka in bil je še dan, ko sm se zvalila v postlo, mal kokr brala (zdej berem Šahovski avtomat) in pol sm spala kot car do jutra, ko sm se zbudila vsa nova.
Petrček pa zlat, da ni za povedat. Kar sm si zamislila, vse je naredu. In pol je moral it še po vložke in je med drugim prinesu tut ene, hehe, ok, je mislu, da so une podloge, k jih daš na postlo, da ne gre skoz, pa se je izkazal, da so inkontinenčni vložki, veliki kokr ladje. Nism še vidla tok velikih. Ampak na konc so zlo prav prišli, ker sm krvavela kot _________ (vstavi sam; največ dve besedi). Ladja, majke mi. Super zadeva. No, pa kremšnito sm dubla, tatarski biftek (k ga nosečnice kokr naj ne bi in sm včeri dobila hudo željo, da jst pa zdej to bi, ker ga obožujem), olive, borovničevo pito pa še sto reči.
Pa rožice.
In tko. Občutki so resnični. Moja nosečniška avantura je bla kratka, ne bom rekla slatka, bla pa je in za zihr bo naslednjič stokrat boljša. Predvidevam lahko, da bo nekolk več negotovosti, da bom na vsak uz šla zlo neoptimistično, ampak vmes bom pa optimistična. Kokr. Kar morm zdej narest je čez 2 tedna it na morje, en teden še morje vohat od daleč, ker se 3 tedne naj ne bi kopala (ampak zakaj pa mam 20 novih knjig, če ne zato, da jih ponucam) in potem reorganizirat svoje službene ideje in pristope in si zabičat, da se ne pustim nikol več tok izkoriščat svojim šefom, kokr si pustim.
In živet, z mojim Petrčkom, mojo Bučko in s Sabo.
P.S. In aja, shujšat, nuujno!
.
. Oziroma dejmo rečt, da se ne hvali hudiča pred večerjo, ampak zaenkrat kaže, da mam manjko krvi in pomoje me zato tut glava boli. Pa mal vročine mam spet, drugač je pa vse fajn. Vročino pripisujem psihi, glavo hrani, drugih problemov pa nimam.
