Naša mala Bučka ga spet sračka. Spet ma ulkus na (b)učku in sicer tokrat na levem. Zjutri jo je Zemljič že obdelal, spet je z iglo praskal in ščetkal bogo revco po buču in spet je bla ta mala žvau tok pridna, da sploh ne morm povedat kok. Vedno me tko fascinira, kako vse potrpežljivo pusti, samo srček ji nabija… In ko je konc sploh ne ujčka zamere, gre od enga do druzga, miga s tistim svojim malim repkom in tala lupčke. Zdej pa upam, da se bo tut tale uček tko hitr in lepo zacelil in da bo neki cajta mir. Od marca že skoz hodimo tja, pa baje spet Zemljič gre konc mesca… No, o tem bomo razmišljal konc mesca.
Pa še ena nagravžna reč je… Doma v kuhni mamo pršice. Take mikro mejhne bele pizdarije, ki se množijo k sto mater in so odporne na biokil. Za ponoret. Sploh nisva pogruntala neki cajta, do včeri. In zdej pride na vrsto eksterminacija. Jaks!
JAKS!
Fuj, k sam pomislim…
brrrr…
No, drgač sm pa dons zlo dobr. Kot da bi mi neki nardil klik, od včeri zvečer, ko sm mela priložnost prebrat eno zgodbo in sm strašno hvaležna, da sm jo lahko. In mi je dala tok življenskega zagona in optimizma, da v dani situaciji še nobena tok. Je v resnici tko, če jo izluščiš samo kot zgodbo, kaj vse se lahko nekomu dogaja, res žalostna, ampak optimizma pa cela vreča. In ta zgodba me je ruknila čez tisto nesrečno, mal zabrisano mejo med optimizmom pa pesimizmom. Sm brskala po netu, brala zgodbice in se tešila in si na momente mislila Joj, kaj pa če vseen slučajno bo kej v pondelk… ampak vam povem, zgodba v stilu Ni blo utripa in ni blo plodka v tem tednu, pa v naslednjem pa še v naslednjem, pol tik pred abrazijo je pa kr bil, joj kok sm srečna… take zgodbe mi niso dale nič, mogoče za sekundo al pa dve enga upanja, čeprav niti ne iskrenga. Bolj upanja zarad upanja samega, ker se pač spodobi upat. In nikol mi ni na pamet padl, da bi šla po netu iskat tiste drugačne zgodbe. Ko se nekomu vse sesuva in sesuva, pa vstane in ŽIVI!
To sm rabla. Stokrat buhlončki.
In tkole, vidte, je s temi pršicami. A ma kdo izkušnje kako se jih lotit?
July 9th, 2009 at 13:50
Bi samo rada povedala, da neznansko občudujem Bučko. Da prenaša vse to. Neverjento! In vedno znova sem presenečena, ko ljudje pišejo kaj vse “delajo” veterinarji z njihovimi psmi. Jaz pa moje niti cepiti ne morem dati… Ah ja…
O pršicah pa ne morem nič povedat. Če te bo kdaj o bolhah kaj zanimalo pa vprašaj
Pošiljamo pa nekaj malega sončka (kolikor ga imamo) in pozitivnih misli v vaš konec!
July 9th, 2009 at 16:42
1. Ja ta nesrečna B-učka :((
2. pojma nimam o pršicah
3. upanje umre zadnje - ne vem, če je res, ampak tko se reče
July 9th, 2009 at 18:25
Ha, sem se ubadav pa ubadav pa sem le prišev do tebe mimo networka. In zajamem sapo in grem brat vse za nazaj pa mi je, kot bi kakšen slovenski film gledav, vse tako obetavno na veselo vleče, potem pa ni nosečnosti, buček spet nekaj zeza in za povrh še pršice. In ti povem to je res sranje. Ne pomaga čisto nič drugega, kot si sicer pri Bučki vajena, (če si, če je že mela kdaj bolhe) - vse ven z omar, vse tiste zdrobe pa krispije pa drobtine pa benkote pa kakave pa čokolade v prahu, pa instant polente pa moke pa riže pa paprike v prahu pa začimbe pa kajveškakšne prahove še in v smeti, potem pa vse posode v pomivalca (Valjda maš pomivalca. Nimaš pomivalca??? U fak.) in prekuhat in vse omare presesat in pomit in prešpricat in take.
Ja saj vem. ti bi raj nasvet v stilu …se dobi tak čudežni mr.muskulus, ko od daleč pošpricaš al pa v štekar vštekaš pa vse pršice zbežijo. A jebi ga. Lahko probaš pa frontlajn stisneš v tečaje.
Je pa res da to ni ravno stvar za zamotit. Ni nek intelektualni napor, da človek ne bi zraven skoz nekaj tuhtav. Tako da bi mogoče peterček… em… stari, če tole bereš, sorry.
July 10th, 2009 at 6:26
Kako pa veš, da maš pršice, če jih ni za videt?
Pravzaprav bi moral človek bolj kot ga življenje tepe, bolj kazat zobe. In ko vidiš koliko imajo eni volje… uh, ti je včasih žal za vsako minuto pesimizma.
Držte se. Tut s pršicami.
July 10th, 2009 at 9:19
Hvala vsem, držimo se, še najbolj pa pršice
Aja, piskec, sej se vidjo! Male bele živali, ki migetajo in se plazijo po celi kuhni! Jutr pridejo na vrsto, po službi (oz. peter itak dela še cele noči po službi) nimam prav nč ne volje ne energije karkol počet (razen jest pa spat) in mi je vseen, se pač mal izogibam kuhni…
Jutr pa vojna!!