Ja, kaj naj rečem, nazaj smo. Bučka je lagala, je rekla, da ne gremo nikol več nazaj, pa je blo včeri zjutri več kot očitno, da je iz njenga pasje smrdečga gobca prišla ena ogromna pasja laž (da ne rečem svinjska) in evo nas zdej, tukile spet. Folk v Lublani je pod vtisom, da je kao poletje in zjutri hodjo okol v kratkih rokavih pr 15 stopinjah in se delajo Joj, kok je pr nas poletje, v resnici sm si pa (ko sm se vozila v službo) mislila Kok ste bedni, vi sploh ne veste kaj je poletje in kaj naj bi blo eno lepo poletno jutro.
Recimo tako, kristalno čisto kot še vroče iz Rogaške, dišeče in mirno in zeleno. In tisti sončni zalisci, ki se zalizujejo izza vseh voglov in te mal ližejo po vratu medtem ko srebaš svojo vročo kavico (sej v resnic se ne zalizujejo, sam hecn se mi je zdel pa sm napisala). Tako, a veš. Koko b rekla…

Bohvi kaj v Lublani zvečer šele mislijo kok da so frajerji, ko šetajo po ulicah pa se delajo Joj, kok je pr nas lep poletni večer, v resnic so pa totalni bedniki, k sploh ne vejo kaj je lep poletni večer. Tak, topel in dišeč, zasanjan, poln fig in rožmarina, srečen, da bi u luno zaviju na ves glas.

Drgač smo se mel pa kr fino. Med jutrom in večerom je bil clo en cel dan vmes, če se sprašujete. En cel dan, ki sva ga bodisi (po vseh športno manijaških in ibr aktivnih kriterijih) prešpricala, recimo ležečki na plaži al pa kr doma, s knjigo pred faco al pa kr z ničemer pred faco, al sva pa tut kej delala. No, prvi teden sva tut kej delala, sva bla pridna. Da vam mal povem.
Krožnik
Zdej, ko mamo na bajti anteno in krožnik, se lahko začnemo veselit mrzlih deževnih dni, ko bomo lahko zabubljeni v sto dek in z debelimi zokni na tacah ždel na kavču in bulil v TV. Pa šaltal bomo. Do onemoglosti. Čez vseh 8742 programov, da radija ne omenjam. Vsak dan bomo poslušal 591 novic v 153 jezikih in vsi bomo ibr razburjeni in pametni. Človk se praša, kako pismo rosno smo vendar preživel celih 30 let dol, brez krožnika? Vglavnem, cel projekt je bil. Če me vprašate kaj sm počela prve štiri dni, še v sanjah rečem Krožnik. Signal (S), kvaliteta (Q). 30%! Gor gre, 41%, 51%, uuuu, 71%, pada pada, spet je sam 23%. Če sm bla slučajno pol minute tih, ker sm bla utrujena od vseh teh procentov, se je peter (viseč na fasadi s šraufencigerji med zobmi) začel dret No, kaj pa zdej?! In jst spet S 23%, Q 10%. Za popizdit. Te dni sem dala veto na gledanje televizije, do oktobra. Lahko smo poslušal pa radio. Ampak peter je bil s svojim projektom zlo zadovoljen in pol sm bla zadovolna tut jst. Posebi, ko je blo treba po celi bajti zabijat žeblje in fiksirat kabel in so se žeblji zvijal in je pizdil in včasih mahnu s kladivom po steni, da se je nardila cela rupa in sm si mislila Jebenti, pa tko sm lepo popleskala vse… rekla sm pa Muck, a bomo kej papal počas? (zlo previdno, da me ne bi vidu zavijat z očmi) ampak konec dober, vse dobro, treba je bit potrpežljiv pa vsi zadovolni lahko potem v miru poslušamo Radio Nostalgie.

Barve
Končno sva tut zgornji del bajte zrihtala tko, da sva z užitkom not živela. Prejšnje tmurno ozračje, zabita okna, temnorjavo in temnomodro oblečeno nagravžno pohištvo pa tist smrdljiv vonj po postanem zraku in ubogih dušah je končno rekel adijo. Enkrat me bo še napadu popizditis pa bom prepleskala ostanke nagravžnih rjavih pohištvenih kosov, ampak že zdej je tko fajn, da komot stojim na sredi dnevne in gledam in si rečem Kok lapo. Tok lapo. Ampak res. Svetloba!

In a vidte ta pohištvena oblačila? To je blo petrovo
Šivanje.
Lahko povem, da mi njegov zadnji (skrbno izbrani) hobi ekstra gode. V Ikei sva kupila blago, na morje vzela šivalni stroj in v enem dnevu, ko je petrček za inštrukcije izkoristil polovico najinih dveh gostov (polovico, ki zna šivat, Tino), je ratal. Prevleke za stole pa za kavč, prt in povštre. En človk bi reku kapo dol, lohk pa tut svaka čast. In kakšna neverjetna sreča, da zna Tina šivat, da je v tren oka razmislila o kroju in naučila lastnika šivalnega stroja uporabljat ga. Majka. Tut jst sm neki malga zašila, morm priznat, da sm strašno talentirana. Čeprav v štartu mal skeptična in mogoče tut mal zdolgočasena.



Poglejte kako uporabne so spet ene stare, strgane kratke hlače. Končno se peter spet lahko skloni kot pravi moški.

Moj pravi mali moški je dol, mimgrede, praznoval tut svoj rojstni dan in zdej sva (še točno 5 dni) enako stara. Pol ga spet jst našišam, golobradeža. Od Tine pa Dejana je dobil sladico, od mene pa activity, ki je sicer za 3-16 igralcev, ampak da se tut v 2 (igra mal obrne osnovni princip, da zmaga boljši, ampak zabavno je pa vseen). Od nekdaj sm znala skrbno izbirat darila, tle ni kej (boljš, da se držim štumfov pa gatk) .

Vglavnem, kdor misli, da je daleč najboljša pridobitev naše morske idile krožnik, se moti, al pa še ni seznanjen z res edino daleč najboljšo pridobitvijo.
Pralnim strojem.
Po dolgih letih mukotrpnega drgnenja umazanih majc in gatk in brisač, lomljenja nohtov, kodranja kože in nažiranja obnohtne kožice, da ne omenjam bolečin v križu in neskončnih pralnih rund ob vrnitvi v civilizirano okolje, mamo zdej dol čist taprav pralni stroj. Šla sva in ga kupila. Že takoj prve dni. Šla in kupila. Matr, jst ga direkt ljubim, tega stroja pralniča. To je daleč najboljši stroj, na celem svetu. Prala sm kot na frišn zatreskana. Ljubeče sm izbrala umazano perilo, ga vstavila v boben, dodala mali lonček praška, merico mehčalca, mu poslala polupčka, pritisnila gumb in srečna poslušala, da se je stroj napolnu z vodo. Srce mi je zaigralo vsakič, ko sm slišala centrifugo. Nič več ne bom s foušijo v duši pogledovala proti na zraku plapolajočim svežim rjuham od sosedov. Zdej jim bom kvečjem rekla Lej, lej, vaš stroj pa ne pere dobr, a je že mal star, tmle je ostal en madež. Ljubezen moja. Kupila sm si tut čist tako tapravo košarco, da dam sveže perilo not in odskakljam za hišo obesit ga. Mislim, da bi o tem lahko nardil lep film.

Rože in borovček
Tut tokrat se ne boste mogl ognit izčrpnemu poročilu o mojih rožah. V končni fazi so vse dobile nešteto novih listkov in vsazga posebi je treba zabeležit. No, ok, naj tovrstni detajli ostanejo v interni sferi, za vas sam na splošno par informativnih. Recimo kokr ta, da sva kupila in posadila borovček, ki je velik kokr petrček in je čudovit in je borovček, kot sm si ga vedno želela met na morju. To bo tok lep borovček, če ga le ne bo hudobni kdo ve kdo ubil. Zaenkrat se je prijel, dobil je že mikro poganjke (midva že veva, sej sva ga vsak dan natančno pregledala) in daje čudovito majhno senčkico. OK, to se tko reče.

Potem sva nasadila sve Bogi vili, ker sta obljubili, da se bosta lepo obnašali in začeli (jebenti, kok dvojine) plezat in se vzpenjat in sploh bosta nardili čudovit lok po stebrih. In sta se lepo prijeli in poganjata in kokrkol že, to sm tut zlo srečna, ker sm si bogo vilo vedno želela met.

Vse ostale rožice čudovito delajo, so prave borke, glede na to, da sm jih našla v stanju popolne shiranosti, ker jih človk, ki je reku, da jih bo zalival, v enem mescu ni niti dvakrat zalil. Lenuh preklet, sm bla tko žalostna, k sm prišla, vse so ble suhe kot poper in so v treh tednih morale začet iz nule. No, moj božanski kovačnik pa…


Nekoč je bil tak, zdej je samo še eno posušeno šavje, ki se še mal matra živet. Par zelenih listkov se bori, bori, bori in mogoče bo preživel. Mogoče ga bom pa pokopala. Preklet bandit od soseda. Vse ostalo se je popravilo, dehti in živi in cveti. Iskreno upam, da bojo ta teden moje piške od rožic lepo preživele, potem spet dobijo skrbno nego. Drgač je pa lepo, veste. Tko lepo, da bi kr bla tam, tm bi ždela in gledala in uživala. Vsako jutro sm mela obhod, pa zalivanje pa nega in pogovor (komot bi bla psihijater za rože).

Sosedom, ki so se naselil direkt na našo mejo v nekdanjo lopo za orodje, v bistvu nekdanjo lopico, ki se je nekoč, ko nas ni blo dol, razširila preko meja v lopo in najnovejša fora je, da je lopa postala apartma, je clo ratal za neki časa naju odgnat, ker nama je konstatni vpogled v njihovo dnevno sobo, kuhno in hkrati skret pokvaril uživancijo preštevanja novih listkov. Blo je mal za popizdit. Tip je s sončnimi špegli non stop sedel praktično na ograji, uživaško bulil v moje joške in se stalno želel pomenkovat. Še dveh korakov okol bajte nisi mogu narest, ne da bi te un zahaklu in Odlazite, ha? Dolazite, ha? Jedete, berete, odmarate, šta ima, šta nema, ovo ono, pa dej bejž budala, dej mi mir, človk še uživat ne more mal v miru na svojmu dopustu. Kaj šele, da bi si dal ležalnik in se nastavil soncu pa mal bral. Fora je v tem, da oddajata vsa apartmaje, vključno s svojim stanovanjem, in ker nista mela kje bit, sta se naselila v nekdanjo lopico za orodje, ki se je razširila preko mej v lopo in na konc še v apartma, ki je seveda direkt na naši meji. In tko. Midva sva pa kerlca in sva se vljudno pomenila z njimi in od takrat smo si lepo zarisal meje in midva sva pol fajn uživala med svojimi rožicami, si dala ležalnik in se sončila, onadva sta pa vlekla surlo in se delala, da naju ni. Vsekakor tip ni več v sončnih špeglih bulil v moje joške in tut pomenkovat se ni blo več treba. Midva sva res faca.

Tek
Ha, ha, ha, za poscat smešn. V zapisu 28.julija sm napisala:
“Sm se odločila, da bo šel peter prvič z mano laufat na morju. Mislm, laufat… sm se odločila (ja, jst se rada odločam zgleda), da bom začela iz nule. No, itak bi začela iz nule, sej od marca nisem nič tekla, ampak mislm res iz nule nule. Una varianta - minuta teka, minuta hoje, minuta meditacije, minuta teka, tri minute zavezovanja vezalk, minuta užaljenosti (ker bo peter reku da dons mi gre pa res bolj slabo), minuta sprave, minuta teka, tuš in ena krvavo zaslužena večerja. In pol se bom lahko še en teden hvalila, kok sm dobr začela laufat in sploh bom ibr ponosna nase. Ja, tko bom začela. “
In napisala sm golo resnico. Mislm, res sm bla cel teden ponosna nase, kok fajn sm odlaufala. Po minuto sm pa tja, sva nardila en krogec, mal tekla, mal hodila. Krvava resnica je, da se me ponos še mal drži, čeprav je od tega enega in edinega teka na letošnjih počitnicah minil že ene 10 dni. Tko fajn se mi zdi, da tok dolg časa nism nč tekla, pa sm zdej vidla, da še znam in sm kr mela kej malga v nogah in sploh ni blo tko hudo, kokr sm mislila da bo. Sicer je bil to, kokr sm že rekla, enkratni dogodek (v smislu, da se je zgodil sam enkrat, no, pa tut sicer je bil enkraten), ampak a sm jst kriva, da je samo eno jutro v treh tednih scal in blo mal hladnej, da sm lahko šla laufat in ni blo sonca, ki bi me žgal v lobanjo in mi naredu migreno (ki jo spet mam, mimgrede)? No, jst zihr nism kriva. Je blo pa vsekakor fajn in še zdej pestvujem ta dosežek kokr zlato jamo (karkol sm že zdej povedala).

Branje
Tut, polhn ga je blo. Tko je blo fajn. Najprej sm bla v Rimu, pol na Kitajskem, pol v Angliji, pol v Afriki, pa sm tam ostala kr neki cajta, pol sm šla mal v Pariz, pol ne vem kam, pol spet v Afriko, pol mal na Poljsko pa Meriko in zdej sm v prvi kriminalki. Ker cel cajt nisem brala nobene kriminalke, jo pa zdej. Fajn je blo brat. Peter je tut velik prebral, sam nobene moje, jst pa nobene njegove. Aja, on je eno mojo, da ne bom lagala.

Bučka
Mogoče ste mislili, da tokrat Bučke sploh ni blo dol, al pa da se je skoz skrivala, al pa da se nama je sploh ni lubil fotkat al pa kej tazga neumnega. Sam Bučka je bla dol, nč se ni skrivala in čist lubil se nama jo je fotkat, sam sm jo hotla prišprata za na konc. Hecna je bla, vglavnem. Kr velik je spala, pa čist lepo se je namestila v zgornjem stanovanju, novo okolje ji ni delal problemov. Mal se je tut igrala, mal je plavala. Naša krasna plaža (ne povem kje, da se naute drug let vsi tam gužval okol) je bla prvovrstna tut zanjo. V borovi senčki je cel dan čakala, kdaj bomo šli domov, sva mal mislila, da bo bolj uživala. No, ona bi se šla skopat, pol bi šla pa dam, ji ni blo lih za bit kr nekje, na plaži, prosm lepo. Majo tut plažo prav za cucke, ampak ne, gospodična bi bla raj doma. En dan je bla čist nesrečna, ker je ful morske vode zajela v gobec, da je mal bruhnila in zato naslednji dan sploh ni hotla težit, ko sva se odpravljala na plažo. Je kr mižala in se delala čist mejhno, pol je pa še kašljat začela, da bi jo ja pustila doma. Baba. Seveda se ni šparala, ko je blo treba kaznovat, da sva enkrat pozabla vrečo s smetmi gor. Je nardila cel raztur. V bistvu sva jih pozabla dvakrat, enkrat je pa našla še zaprto mačjo hrano in jo je požrla pol kile in pol smo mal prišparal na njeni hrani, kar je prišlo kot naročeno, ker je mela svojih briketov lih še za zadnji dan. Jedla je tut sladoled in mela mačje prijatle, medtem ko se ji je soseda Micka zgleda neki zamerla, mogoče ji že dolg ni dala nobene napolitanke, in jo je zignorirala kot tazadnjo smet. Človk bi ji skor lahko reku, da je prava svina, če ne bi bla to naša mala Bučka.



Anekdota za konc
Dejstva za boljše razumevanje: Jurij Zrnec ma kolega, ki je sin od Ljube pa Ivota, ki ju s petrom poznava, in je poročen z najino plesno učiteljico (ta kolega, ne Jurij Zrnec). Jurij Zrnec baje hod na Lopar. Baje hodjo dol tut njegovi starši, k kupujejo ribe pač tm, kjer jih kupujejo (konkretno: pri babi, s katero se je peter pogovarjal).
Torej: peter se je pogovarjal s to žensko, loparanko. Una govori k dež. Pove, da na Lopar hod tut Jurij Zrnec, pa njegovi starši. In zgleda je tok govorila, da je peter tut končno hotu neki povedat, se mal vljučit v to rumeno debato, pa je pristavil: da Maša pa pozna starše od žene od Jurija Zrneca.
Čaki mal, sm rekla, ko mi je zreferiru vse o tem pogovoru. Čaki mal, Jst poznam koga…? Starše od žene od Jurija… Pa sej jst ne poznam niti Zrneca niti njegove žene, še manj pa njenih staršev. Hočeš rečt, v bistvu, da poznava starše od njegovga kolega, katerga žena je bla najina plesna učiteljica? In Peter je reku Ja in zardel in nakar sm se mu režala, kok je zaglumil.
Nauk: v vsakem še tok praktičnem in logičnem ter intelektualno superiornem guruju od moškega se skriva mal stare mame, ki zameša bratrance s sestrami in sinove s prjatli in kjer iz ene postranske znanke rata cela zgodovinska veja družine, ki je nam konc sploh noben ne pozna. Ampak tko, kokr tema za čvekat z na novo spoznano penzionistko na avtobusu do Bleda, je pa priročno.
Vglavnem
Mel smo se imenitno. Minil je tok hitr, da sm še zdej prepričana, da je kdo mal vrtel uro in mi vsaj dva tedna skrajšu dopust. Kr minil je. In človk si reče:
še dva tedna, pa grem spet dol. Me zanima kako cveti tretja roža z desne, ker se popki do včeri zjutri še niso odprli.
To so ble počitnice.