Eh, dons je pa ibr beden dan, iiiibr. Že včeri je bil, v bistvu. Se mi je tok pasje vrtel, po malem že celo jutro v službi, pol med malco me je butnil do konca, da sploh nism mogla normalno funkcionirat naprej. Pol pa zvečer še en napad. Spat sm šla ob devetih, zjutri vstat nism mogla. Včeri sm rihtala želvji filter in se je pokvaru in zdej še to… želvi sta trenutno brez filtracije. Mah, klinc vse skupi. Še najboljš je to, da bom filter lahko dons nesla nazaj, da ga pošljejo v Nemčijo popravit, in bom zato lahko jutr šla laufat na donin tek, kokr sm planirala. Vsaj neki.
Matr je dons beden dan. Boli me križ, sitna sm. Od vsega hudga sm šla med malco iskat sendvič (halo, sendvič, moj osovraženi sovražnik!) in to z mortadelo (halo?!) IN sirov zavitek (fuj, halo, sirov zavitek??), ki sploh ni mel not rozin, ki so me v prvi vrsti premamile, tko lepo so me gledale iz v vitrini razstavljenega štrudla (čeprav jst ne maram ne sirovega zavitka še manj pa rozin - ki jih pol itak ni blo not!) IN riter športno čokolado IN čokoladno mleko. Pojedla sm sendvič IN pol štrudla IN čokoladno mleko in to je tu mač vsega. Po enem mescu al kolk že zdravoživljenja pa tale bomba… mislm, če dons res ni en iiibr beden dan, pol pa še bo.
Naslednja stvar, ki se mi zdi poden, je pa križišče tivolske pa tržaške pri kinu Vič pa Tobačni, ker je zarad debilnih šoferjev vedno ogroženo moje pešačko življenje, ker gre najmanj 6 avtov vsakič skoz rdečo, ko mamo pešci že pol ure zeleno in jst bom enkrat vzela nekje eno kamero in bom tam stala in vse te morilske klince posnela. Kaj če bi se enkrat kak policaj še tja mal postavu opazovat situacijo, če hočjo kej zakasirat, bi mel tam morje priložnosti.
Pa tut avtobusarji… jst res ne razumem, a so tok zafrustrirani, da morjo vozit, kot da smo potniki star papir, da nas lahko sem pa tja meče po busu… včas mam filing, da kaki to prav nalašč počnejo, majke mi. In prav noben mi ne odzdravi in jst jih ne bom več pozdravlala, ker mam bolj pristno interakcijo s kanto za smeti, kokr s temi in se včas prou glupo počutim in si rečem Pa kaj klinca pozdravljaš, a ne vidš, da ne jebejo pet pik. In tut uni babi z dvojčicama, siiiitni kot sto vragov, ne bom več nč hotla pomagat, kaj mi je enkrat blo, da sm jo prašala, če rab kej pomoči, ko je tovorila voziček po štengah, una pa NE!… Upam, da se bo kdaj sesula po štengah, krava.
Dons sm polna šarmantnosti, res. Pa še en noht je šel v franže. Pa še nobena psica ni hotla pr men spat. Pa še… pa še… 
.
Z Limetko sva oni dan pretovorili kr nekam velik robe, jst sm si seveda prinesla najpomembnejšo knjigo vsake družine, nujno za samodiagnosticiranje nezapletenih tumorjev v glavi, recimo. Čeprav Merxa mam velik raj. No, sej vseen… Pridni sva bli, nimamo kej tle!
