Petki so fajn. Zato, ker se ob petkih študentom očitno ne mudi zjutri nikamor, posebi ne na faks. In so zato avtobusi v primerjavi z ostalimi dnevi v tednu tkorekoč prazni. Zelo zračni. Greš gor, vzameš žurnal, se vsedeš in upaš, da zgledaš dost star, da te una baba v kostimčku s trajno ne gleda preveč postran, ker ji ne odstopiš zica (za vsak slučaj namrgodim faco občasno). Včasih je namreč to, da človk zgleda pretirano mladosten (tišina!), zoprno. Mislm, bolijo me kolena, boli me križ, boli me trebuh, boli me glava, vrti se mi, a razumeš, vse sorta in tko pač je, nism 20 let mlajša (čeprav še zdej ne morm verjet, da We’re not gonna take it datira v daljne leto 1984, drugač povedan… khm… 25 let nazaj, jst se pa še tko živo spomnim kako je blo takrat…). In čist možno je, da je una baba v kostimčku s trajno clo mlajša od mene, al pa ma 40 let, kar pa po mojih kriterijih ni dost staro, da bi ji morala odstopat zic. Zoprne so mi pa tut stare babe, ki uletijo na bus, grejo mim petih frej zicov in se demonstrativno postavijo zraven mojga, pol pa tko presunljivo vzdihujejo, da bi ji človk najraj kar šel po sendvič, da se mal okrepi, ko mora reva uboga stat na busu. Na živce mi gre pa tut una šipa, za katero zdej velik šoferjev busov sedi, ker zgleda butast, če jo pozdravim. Šofer me ne šmirgla, šipa me ne šmirgla, dve zavrnitvi na enkrat… res, mogoče bi bil čas, da postanem mal bolj odločna in ga neham sekat s tem pozdravljanjem vsega in vseh.
Na splošno je pa tko:
- da je Bučka včeri začela močno šepat na levo roko, hkrati pa ni kazale kake pretirane bolečine, kar je spet čist po njeno, sam da se kej dogaja… in da smo vsi v temi in napenjamo možgane, kaj je spet narobe, ko bomo pa že skor pogruntal, bo pa spet vse v redu…
- da bom v službi en cel mesec osamljeno ždela s svojo kavico iz kavomata in pogrešala limetko (klinc pa dopusti, vsi bi ga moral met naenkrat, ne pa kr kadar ga kdo hoče, mislm..)
- da sva šla včeri zvečer po tem, ko sm nakrmila svojga možica s tajskim rižem (jst skuhala) v mesto in se čudila, kaj vse majo v mestu in pol sva tut rekla, da to je zihr tam že eno leto, sam midva v tem letu pač nisva uspela prilest iz hišice in da kok je fajn, da živiva tkole čist v centru in lahko vse to opazujeva, pa tut če mal z zamudo…
- da se še živo spomnim včerajšnjih sanj, ko sm rekla nevrologu, da naj mi nardijo MR, so rekl v redu in me napotil nekam blaaaazno visok in sej veste moj strah pred višino… no, nism mogla do gor, ker je blo preveč grozn (take odprte štenge, mislm, kake ambulante to gradijo?!) in pol so rekl Ja, nč, pol bomo pa nardil CT (ker ta je bil pa v eni lopi pri maximarketu) in ko smo hodil do tja (jst pa operater pa en cel kup specializantov) sm tko subtilno začela namigovat, da CT sm pa že mela, pa če bi ga res še enkrat, ker je moja zdravnica, k je mela enake simptome kokr jst mela akustični nevrom in da se vid sam na MRju ne na CTju in on se je ustavu in reku A, če je pa tko, pol bomo pa nardil MR… nakar je pa dodal, da un diagnostik (in je tko posmehljivo prhnil predse) zihr ni znal dobr prebrat CTja, ker to bi znal dobr narest samo on, ki je operater (kar sm dojela kokr, da je to fuuuul boljš kot samo diagnostik)…
- da Bučka dons zjutri ni več šepala…
- da je torta Zvezda manjša, kokr sm je bla vajena, pa da je tut mal drugačnejša, ampak vseen je bla dobra.
Ja.
Petki so kr fajn.
Evo ti 
