dnevnik

Moja edina, pa še ta zelo skrivnostna, poškodba od včerajšnjega tekaškega dne, je otečeno obnohtovje desnega ročnega prstanca. Začel me je bolet sredi noči, sm si v polsnu postavila diagnozo zatrgane kožice, nč strašnega pač in sm si rekla, da me zjutri ne bo več bolel. No, sam zjutri sm se zbudila z otečeno blazinico in strašno bolečin prstom, kar pa ni nič v primerjavi s tem kako dobr sm se mela včeri in zato o skrivnostni poškodbi desnega prstanca dons ne planiram več govorit.

Ker včeri sm bila na svoje tretjem LMju in sm spet čist fajn zadovolna s sabo! Da nisem nek strašen tempač že vemo, kar je fajn je to, da lahko pretečem takole razdaljo v svojem suverenem stilu in še nobenga nisem ubila, nisem se vrgla s ceste, zavalila v desni prepad in niti nisem prestrašila sotekačev al pa reševalcev ob progi. Srečna sm, da sm se odločila laufat in ne čakat na boljše čase in sploh mi je blo včeri lepo (ok, ajde, zaključek sm si zaželela mal drugačen, ne pa… no, preberte)!

Jst rada velik govorim pa bom šla od začetka, po polžje, kot znam. Začne se zagotovo en večer prej, vedno. Ker zjutri je treba zgodi vstat, poskrbet za kak zajtrk, mal pit in bit fit. In zato je treba it zgodi spat. Ampak jst sm šla spat najbolj pozn v celem tednu in ob polnoči, ko sm se znašla v postli, namest, da bi ugasnila luč in trdno zaspala, sm še reševala križanke. Kaj morem, človk pač ne more bit zaspan na povelje, zgleda (razen v vojski). Začuda me v sanjah ni preganjala tekaška mrzlica, recimo tista, da hočeš laufat, pa ne moreš, pa da proga ni označena in se zgubiš, pa da še vedno nimaš štartne številke, medtem ko vsi že čakajo na štartu v nizki pripravljenosti… Hvalabogu, nobenih takih mor nisem mela.

Zato sm se zjutri zbudila čist solidno naspana, še več, ko je zvonila ura, nisem bla niti posebi prepričana v to, kaj v resnici sledi zvonjenju: služba, navadna sobota, pot na morje… aja, sej res, dons laufam. Sm si rekla Matr si neumna, dons laufaš, pa ni bla to tvoja prva misel! Nisi resna. Sm si odgovorila Ma nemoj.

Pol sm pojedla banano, pila kavo in gruntala kaj zdravega bi lahko še skonzumirala, ampak na konc sm se odločila za nič, ker itak pomoje ni fajn izvajat poskusov liiih na dan teka (kar pravzaprav vedno radi počnemo). Peljala sm Bučko ven in pol sm začela mal kazat znake razburjenja. Rahlega, tazga, prijetnega.

Pa sva šla, petrček pa jst, proti štartu.

Jst v svojem polžjem kostimu, ki mu do zdej še nisem pokvarila renomeja in kot kaže fotomaterial se očitno ne morem odločit na kaj sm bolj ponosna, na štartno številko al na polža. Oboje mi je pri srcu . Vesela sm bla pa tut, da sm na štartu srečala kolegico, s katero sm delila navdušenje in priznam, fajn je met enga znanega zraven, vsaj na štartu.

Nepregledna množica tekačev je bila in reees sm bla dobre volje!

Potem sm tekla, kaj čm povedat… ne vem, pač tekla sm, bolj počas, vsi so me prehitel, pa še vseen nisem bla sama, pa je blo čist luštn. Kilometri so pravzaprav kr šli, mislim, da še nikol tko zlahka in jih sploh nisem odštevala, kr šli so in to sm res srečna. Zadnja dva kilometra sm si rekla, da bom pa mal stisnila, namest upočasnila in sm res mal, dokler se mi ni zgodila strašna reč, ki bi me sicer v okoliščinah običajnega teka po tivoliju prestrašila do mere, da bi se ustavila. Mislim, hec, ampak tist zadnji klanec iz podvoza na erjavčevi mi je neki zablokiral, ne vem kaj. Sm mela filing, da me je en ustrelil v tilnik, sploh ni šlo za tisti znan občutek utrujenosti, ko pač čutiš noge pa pulz, ampak kr… ne vem kaj, čudn me je pobral. In potem sm zlo s težavo odkrevsala do cilja, priznam. In nism si lih želela tega tko narest, sm mislila, da bom zmogla mal bolj glamurozni finiš, ampak očitno je prišlo do enga kratkega stika nekje in ni šlo. Dobr je pa to, da v cilju nisem čutila fizičnega obubožanja in izčrpanosti, in sm bla pravzaprav čist v redu, tko da me ta cela reč zato še mal bolj čudi. Ampak ne dovolj, da bi se kej ekstra sekirala. Tut na fotki iz te kritične točke, se niti ne vid, da bi se mi kej posebnega zgodil, tko da mogoče je blo vse samo v glavi.

In potem sm prišla v cilj, udarila jankoviča po roki in bla zlooo zadovolna s sabo.

Je pa res, da ni zame noben naviju in iskreno lahko priznam, da bi bla zlo srečna, če bi kje ob progi slišala kako Dejmo Maša. Ne vem, to bi se mi zdelo tisto pika na i obogatenje celga dogodka in mi to res velik pomeni, če kdo navija. Ful sm srečna vedno ob kaki množici publike, ki navija, človk se blazno fajn počuti. In lih zato, ker enostavno vem, kok velik to pomeni tekačem, sm tut jst veselo navijala za druge in sm srečna (ampak res), ker sm velik tekačem izvabila spodbuden pogled, nasmeh in sm jim dala še neki moči, pa se nismo poznal, ampak čutiš tisto zadovoljstvo in men je to tut en pomemben del tazga tekaškega dogodka. Na sploh morm rečt, da mi je žal, da se ljudje zlo hitro naveličajo navijat, mnogi stojijo ob progi pa nemo čakajo na kakšnega točno določenega znanca, da se mu pol derejo, nakar grejo, najbolj na živce mi gre pa ta huronski odziv mase, samo da vidjo kakšnega kenijca. Tega pa sploh ne razumem, res, kaj pa je to, da je pač en črn tekač, pa še profi za zraven, posebnega? Mislim, zakaj une ja, drugih pa ne, rekreativcev pa ne? Sicer pa morm rečt, da je blo letos boljše vzdušje ob progi in ne bom posebi nergala. Fajn mi je blo, vglavnem, sploh petrček, k me je pohvalu v cilju .

Potem sm se šla domov stuširat, sva skočila v mesto na en sprehodek in se inštalirala pred Banko Slovenije, kjer sm začela svoj navijaški pohod. Najbolj mi je žal, da sm zgrešila Marka, to pa res. Nism ga niti vidla v njegovem Vestas dresu, ampak a sm jst kriva, da mora tulit v rog z množico in se drena v gužvi tam nekje med boljšo polovico?! Mislm, jst mam vsekakor stokrat boljšo taktiko, jst poskrbim, da sem vidna. No, kokrkol, tam sva bla dolg časa, potem sva se pa počas premaknila proti cilju in pridno sm vztrajala skor do petih ur in blo mi je fajn. Sam kapo dol vsem maratoncem, to pa res. Tut vsem enaindvajsetakom, absolutno, jst nisem zihr kdaj se bom spravila na 21. Je pa res, da bo to šele takrat, ko bom tok prepričana vase, da zmorem tut tok dolgo rundo oddelat. Prav boleče je blo namreč gledat kakšne udeležence, ki so po treh urah vsi sivi in bolani prikracali do cilja. Take rekreacije čist ne razumem, ker men se med rekreacijo res ne bi dal umret. In dokazat si, da zmoreš… hm… ne vem, včasih dejansko kdo ob takem dokazovanju tut umre in ne vem zakaj bi. Srce je eno samo in eni včeraj ga pomoje res niso dobro pripravili na napor. To je zgleda ta drugi vidik take masovne udeležbe.

No, kokrkol, jst zlo hepi .

[Show as slideshow]

Fotke (petrček je spet zlo pridno fotku) bom pa še uredila in dala v album, mogoče se bo kdo najdu.