dnevnik

Moje nove hwačne. Naj uganem, zdijo se vam dost kul.

Dejmo gledat, kaj bo ratal!

Recimo, da je dons Dan 1, čeprav je v resnic že Dan 3 in je stvarca vmes zrastla zihr že za 5 centi. Ampak vseen, dejmo gledat! Kdor prvi ugotovi kake barve bo, dobi eno v zametku. Un, ki je kupil enako v Hoferju za 3 eure in ve, da je bela, ne sme ugibat!

30.000 protestnikov v Ljubljani… naj bi zgledal tko:

5.000 v Ljubljani pa tko:

Ni folk na prvi fotki nekam… na redko?? Sam povem, da sm po lublani hodila že v času, ko so po radiu nakladal kok 30.000 folka da je. In ne tri ure kasnej.

Dons sm brala, da evforija pomen, da človk išče izhod iz obupa. Zato sm si zabičala, da ne bom več evforična in ne bom več tok polna energije, al pa vsaj tega ne bom kazala, ker če že morm iskat izhod iz obupa, bi rada najprej razčistla s sabo, če sm res obup(a)na.

Mislm, da mogoče nism. Sam za vsak slučaj vseen ne bom evforična ob vsakem mišjem prdcu.

Zanimiv se mi zdi pa tut to, da so ob aktualiziranju informacij o davku na nepremičnine cene nepremičnin v lublani začele čudesno naraščat. Mislm, cene so padale, bla je kriza, da bi jo lohk z žlico jedu, trg se je čist sesul, pol pa pride davek na nepremičnine pa ocenjevanje nepremičnin in hopla konopla, pa so polni cajtngi dobrih novic kako so začele cene rast. To je res… neki ne za komentirat.

Vglavnem, komi čakam svojo odločbo, da vidim, na kok kej cenijo najin flet. Mislm, kok bojo izračunal tržno ceno.  Mislm, jej, a ne…

Drugač pa v službi delam k norc, to pa verjetno da res iz obupa.  Zdej so nam sicer sporočil, da ukinjajo inštitut nadurnega dela, kar je super, da so se spomnil, sam kar se mene tiče kak let al pa dve prepozn. Kar se mene tiče.

Sej zato pa sm tle, ne, ker se mene tiče.

Sam še en vtisek povem, pa grem… in to je, da dons začenjava z očetom novo serijo tedenske večerne rutine. Ukinil so nama Gibbsa in zdej se morva skonektat čist na nov z enimi čist drugimi raziskovalci, preiskovalci, kriminalci in padalci. Upam, da bo šlo, sicer ne vem kaj bom delala v postli vsak večer že ob osmih. Ker tok obupana pa nism, da bi začela ob petih vstajat, ker ne bi mogla zvečer vsaj do devetih pokonc ostat.

To bi blo pa res že mal patetično.

P.S. Zakaj, o jebela cesta, zakaj so vsi avtobusarji tok sitni?!

Ta nedelja je bla za vsazga mal. Razen za petrčka, ki mora delat tam dol nekje, daleč daleč. Ampak drugač smo pa želvam vodo zamenjal, pa mal sm kuhala, jedla, pila kavo, brala, barvala lase, zrihtala nohte, bla z malo bu v tivoliju IN odvlekla očeta na lauf. Ja, res ste prav prebral, končno mi je ratal tut to. In še, hehe, enkrat vmes sm mu rekla Ja, mava kr enak tempo, midva… Je bil neki cajta tih, pol je pa reku Kaj hočš s tem povedat?

Ampak res, mogoče to, da morbit pa le nism najpočasnejša žaba na svetu, da mogoče si pa vseen lahko privoščim tekaškega partnerja, ki ne začne jamrat, da ga kolen boli zarad moje počasnosti?

No, tko, pa sva rekla, da bova zdej laufala trikrat na teden, midva. Tko mu je blo všeč.

Men pa tut, da bom lažje oziroma brez tok slabe vesti rekla dohtarci na sistematskem da kok da se s športom ukvarjam, kok da sm aktivna in da moja kilaža sploh ne vem od kje je prišla, zgleda mam močne kosti. Ker sm ful aktivna in res redno laufam, mislm, 10 km lohk prelaufam kadarkol. Fajn je tut to, da mi pulz pade na 70 skor takoj, kar tut ni slabo in dokazuje kok hud športnik jst da sm.

Tko ji bom povedala, babi.

Zadnje cajte ga itak mal sekam, pa se kaka mala laž ne bo nikjer poznala. Ker zadnjič sm… hm… zadnjič sm nardila enga hujših huliganskih dejanj, na katerga nisem ponosna. No, na katerga sm mal micken ponosna. Mislm, zdej, ko je nevarnost, da me dobijo (in živo čudo, da me niso!) mim, sm res kr mal ponosna nase.  Petru sm namreč en zvečer tko skuliran povedala da Dons sm šla pa na avtobus pr zadnjih vratih, da me je prav debel pogledu in reku Kaaaj? TI? Ja kaj ti je pa blo?? Sm rekla Hihihi, ja, kaj, če je bil pa tko nabit, pa mudil se mi je v službo, pa sm skočila gor in stiskala uno urbano v pesti, za vsak slučaj, če bi kontrolor uletel in bi mu jo takoj nemudoma pri prič dala… no, pa me ni noben kontrolor dobil, čeprav priznam, da sm z vsako postajo, ko se je masa potnikov redčila in redčila, in sm na konc praktično sama ostala v zadnjem delu avtobusa, kr mal na trdo slino goltala.

Ja, tak huliganski impulz je to bil.

Bom bla bolj pridna zdej. Blubm.

Mogoče je bil to en unih trenutkov, ko v resnic sploh ne razmišljaš dost, pa v resnic nočeš bit huligan, bandit, baraba in prasc ampak po nesreč tko izpadeš. Enkrat, recimo, sm mela en tak moment, ko sm (bohpumagi, kaj mi je blo) meni nič tebi nič prečkala tavelko križišče pri Levu pri rdeči. Ne vem kaj mi je blo, kr šla sm čez, se na sred zavedla, da u pi… kva mi pa je, sej je ja rdeča, nakar sm morala ostat kul in sm se nardila, da sm mal glupa. Ja. Enkrat pa tut, v banki… ja… sm se tut nardila glupo. To pa sicer ni blo nevarno za življenje, ampak blo je pa tut lih tok ponižujoče. Pazi to, pridm jst v NLB, odkorakam do okenca, dam kartico, uredim, ck ck, vse gre kot po maslu, nakar k men pristopi en možak in mi reče Eni smo pa res kreteni, k stojimo v vrsti, a ne. Pogledam na desno in vidim vrsto enih 15ih ljudi, kako pridno čakajo s karticami in položnicami v roki in raj ne pomislim, kaj so si mislil o men. Vglavnem, nardila sm se iiiibr glupo, kaj sm pa hotla, in sla šla. Sej zato sm pa pršla v banko, da čimprej uredim, ne.

Hvalabogu za skb-net.

In tko.

Berem tist Suši in sm na 286 strani, kar je nekje na polovici, pa ni lih nek ultra književni presežek, ampak sej možgane že dolg najraj pasem na tovrstni šund literaturi. Poglavje, dve, pa začorim kot velika.

Spim pa kot stara.

… naša mala Buči Bači, ki danes praznuje svoj deveti rojstni dan.

Dobr se počuti, piška moja. Je zadovolna (dons je clo pri meni spala, aleluja), zdrava (pomeni, da nima angine, gripe, ošpic al pa BSE-ja), rada se igra, za hrano nardi tut trojni ritberger nazaj in je najbolj prijazen pes, kar jih poznam.

Pa tko micena je bla včasih… ojoj, se še spomnim, kako mi je vedno šla pančkat na noge, kadar sem pomivala posodo. Se je zvila v klobčič in spala. Pa kako ga je srala, ojoj, se še spomnim, kako je uničla cel podboj od vrat, noge od postle, vse rože, vse kozarce… Pa kaj vse je že požrla, ojoj, se še spomnim, ko je požrla kilo surovega riža in kako ga je potem brizgala iz sebe še dva dni. Pa 700 gramski Merci - s papirčki vred… Ojoj, kaj vse smo doživel.

Ampak punca je res legenda. Tok operacij, tok bolezni pa vsega hudega je preživela, pa tok pozitivna pa optimistična pa tok zaupljiva pa prijazna.

Sonček moj, je ona. In tole je njena pesmica!

Za dons se mi je vtisnil v spomin, da sm v službi delala 78 reči naenkrat (al je blo to včeri? al je blo to prejšn teden? al je blo prejšn mesec? al lansko leto? al pred dvema letoma? kokrkol, spremenil se ni nič) in da sm zmatrana. Pol se mi je tut vtisnil, da me je trebuh bolel in pa tut to, da sm dobila napotnico za sistematski pregled. Ki ga mam čez en teden in sm ugotovila, da mi do naslednjega tedna ne bo ratal shujšat 10 kil, s čimer bi preprečila, da mi bi una napisala da sm prekomerno rejena.

Dobra stvar je pa to, da so časi poniževalnih javnih tehtanj v spodnjih gatah in v gneči še s petnajstimi sošolkami mimo in tko da to je zihr ena tistih dobrih reči, ko končno odrasteš in greš v službo in te prasci zdravniki ne silijo ždet v gatah v polni čakalnici. Recimo še s petnajstimi kolegi.

Zdej ko spet ni petrčka (in ga še dolg ne bo) spim srednje dobr (ste opazil moj neprekosljiv optimističen pristop? komot bi recimo napisala srednje slabo). Tut to se mi je vtisnil in pa tut to, da sm zjutri ob prebiranju reklam ugotovila, da bo počas treba odpravit se nabavljat novoletne dalile, saj je dedek mlaz ze pled vlati.

Usmradila se je tut voda od želv.

Kar se pa tiče drugih reči, mi je pa recimo ful dobr, kadar prideta dva avtobusa, ki gresta v (mojo) smer in se vsi zaženejo na prvega, jst grem pa lepo kokr car na druzga. To se mi zdi tut tko…

… še kr u redu.

Mi ne zalaufa pa ne zalaufa in ne zalaufa.

In sm nardila plan…

… vsak dan napisat neki, kar se mi je vtisnilo v spomin.

Dons, recimo, sm se zbudila ob 4:56 in nism mogla več zaspat. To, recimo, se mi je dons vtisnil v spomin.

In še to, da je to alarmantno.

Ni kej, takle mamo. Čez vikend sm spet velik delala. Velik kuhala. V nedeljo sm recimo kuhala od desetih do pol dveh, pojedli smo pa v manj kot petih minutah. Še dobr, da je bil tut desert, da je vsaj mal dlje trajal. Nardila sm pa stifado, mmmm, pa zraven kruh z olivami. Sploh kruha sem se lotila prvič, ker nisem maher v delanju testa, v bistvu strašn ne maram delat testa, ampak mi je ratal iz prve in še super dobr je blo. Korak po korak me je vodil petrček, ki pa je maher za testo, ker petrček zna pa delat pice. In evo, zdej znam tut testo. Vglavnem, ta kruh bi morale bit štručke, pa se mi ni delal štručk, torej sm nardila kr hlebec. Prvoklasno. Nadalje sm pa nardila pavlovo torto iz Najdžele, bi morala testo dat na manjš, zato je bla bolj tanka, ampak še vedno prvoklasno dobra.

testo, mala nočna mora…

mala pasja kuharica…

izdelki…

da zdej točno vemo kok piha…

Ker sem pa strašn pridna, sm pa popenzlala tut predsobo in zdej mi je mal bolj všeč. Prej je bla namreč bolj taka…

zdej je pa bolj taka…

Psa pa čuvata…

Dnevne se nisem lotila, ker nisem dobila ceglov. Res hec, da človk ne more kupit 120 komadov običnih ceglov, zdej baje bajte delajo iz takih brezveznih, luknjastih, velikih… čist-neprimernih-za-police ceglov. In zato kličem Če ma kdo od vas 120 komadov običnih rdečih ceglov, prosm da so mal antičnega izgleda, naj mi jih izda.

Ker sem pa res strašn pridna sm pa po tem, ko sm šla z Bučko v Tivoli, zrihtala še prašiče. Bučka se je, kot ponavadi, mela strašn fino. Pri Murčiju pa Pipici je bla še zanimirana…

… pri Viliju pa ne več tok.

Ušesek sploh ni bil več omembe vreden.

Kar se pa vsega ostalega tiče pa… ne vem, je blo kr u redu.

Problem je v tem (pa sej v resnic sploh ni problema), da mi vsa inspiracija za pisanje pade dol, ko si rečem Zdej morm pa res poskrbet, da mi ne pade dol. V bistvu si skoz pomalem v glavi pisarim v tale dnevnik, ampak ob misli na to, da bi pa dejansko tut kej zapisala, se pa kar zgrozim.

Očitno pa ne dovolj, sicer ne bi brali točno tegale zdaj, kajnede.

Vglavnem.

Da ni kapslna za pisat sploh nima nobene veze s tem, da se mi recimo mal dogaja, ker se mi ne. Mislm, dogaja. Mal. Mislm… joj, je zapleten…

OK, bom rekla tkole… Ful dogaja.

Cela plejada občutkov me preveva. En dan čista sreča, drug dan bum po glavi, razočaranje (takrat sem si v glavi zapisala Klinc gleda ljudi.), naslednji dan nežno negovanje občutkov razočaranja in vstajanje in prebujanje in novi sklepi in ponovni zagon. Zdej sm spet v polnem teku, pač mal modrejša.

Tist dan sm šla laufat. Mogoče je bil že večer, ne vem kako se temu reče, da je ura 6 in trda tema? Kokrkol, nemir je bil prehud, sm se preoblekla v tekaške cape in šla. Mislm, da je bil to moj najhitrejši tek v zadnjih letih. Ker sovražim temo. Ni mi, res mi ni po temi laufat. Grozn je blo, slab občutek na vsakem koraku, šibala sm kot sneta skirca in vseen sm vedla, da 15 minut teka pač ni dovolj, zato morm še kak krog narest in pol sm vse skupi tekla pol ure in bla neskončno srečna, ko sm končno prišla v varno zavetje doma. Kar je pa tut namen teka, ni? da si srečen, ko prideš domov.

Vglavnem… zjutri zgodi vstajam, v postlo hodim zgodi. Petra skor ne vidim, kadar je doma, kadar ga pa ni, ga pa sploh ne vidim. Intervali se merijo v milimetrih narastka las in zdej fant res že rabi frizerja. A ni hec, sej veste kako pri človeku, ki ga skoz gledaš, sploh ne opaziš sprememb? Daljši lasje, več kil, bolj biserni zobje… No, jst pri petru zadnje čase opažam, da ma daljše lase.

Ampak to je tko, mislm, da se je treba tešit s tem, da bo boljš in da mamo fajn frizerja Jožeta.

Kar se pa tiče moje čupe pa lahko povem, da mam že močno dolgo in še kar vztrajam. In kdo ve a peter opazi, da mam že tko dolge lase in da mam več kil?

Vmes enkrat je bil tut 12. november, dve leti. Bi pisala, pa ne morem. Bi me sesul. Lahko samo rečem, da sem se na ta dan (v bistvu je bil večer) kvalitetno pogovorila z njo in je pomagal, ker je edina, s katero se lahko pogovarjam o njej sami. To je stvar, ki je pač samo moja.

(joj, kako grlo boli, kadar zadržuješ jok. samo ne mi pisat, prosim, da včasih je pa treba spustit, ok? sam ne mi tega pisat, ker ne rabim inštrukcij glede tega, znam ornk spustit, da vas ne bo skrbel)

Na splošno (to se bo zdej smešn bral, ampak je res) mam pa zadnje čase tok pozitivne energije, da me včas kar razganja. In ker res že kak mesec nism bla pri zdravniku, so to zgleda v službi zavohal in me v kratkem čaka slavni sistematski pregled. Ker to so fajn pregledi, če človk ne hod okol dohtarjev, ampak če pa hod pa… bruh bruh. Joj, kok bom povedala svojo vrtoglavo zgodbo, joj, kok se že veselim!

Drugač pa nč. Še vedno (in še bolj) pozdravljam šoferje avtobusov, me je vmes že mal minila volja, ker so večinoma vsi sitni k drek, ampak zadnjič en mi je pa tok vrnil, da sm spet polna elana. V bistvu je bil un šofer mal hecen, še nikol tazga srečala, je začel govort kako je srečen, da sm jst srečna in kako on spoštuje vse ljudi, stare mlade grde lepe debele suhe, glavn da živijo, sej zato smo tuki, da živimo in da se spoštujemo in mamo radi in…

Pa samo Daaan sm rekla.

Ostalo pa:

- kuhala sm že po grški pa azijski,
- boli me levo zapestje,
- v službi delam k norc,
- rabm cegle pa barvo, ker bom v soboto urejala tv kotiček, zjutri dobila idejo še za kuhno (nasledn vikend),
- mogoče mi bo na sistematskem spet dala ščitnico prevert (a sm že povedala kako je blo na zadnjem? mi je rekla Pa še za ščitnico vam bom dala kontrolo. Sm rekla Aja, a to je običajen postopek? Je rekla Ne. Sm rekla Okeeeej, zakaj pa pol men? Je rekla Ker se mi zdi, da mate mal izbulene oči. Sm rekla A tko…)
- Bučka, Linčka, Pipica, Tapka, Vili, Ušesek, Murči in Fehtar so v redu,
- zihr še sto drugih reči.

Jezi me, ker se nobene ne spomnim.