dnevnik

Tale teden se je prav bedno začel ampak skor zihr sm, da se bo nadaljeval čist kontra. Tri dni se mi že obupno vrti, v pondelk je blo najslabš, mi je blo tut za ponoret slabo. Tko sm tut zgledala in komi čakala, da skidam domov. Me je nevrologinja takrat na najini zadnji seansi vprašala Ja, pa kaj vas tko mot, kadar se vam vrti?

Prava lubica, ni kej.

Včeri sem dobila končno tut težko pričakovani papir iz nevrologije, kamor je poslala mojo napotnico in še rekli so mi, da kadar oni pošiljajo te hitro pokličejo na pregled, ker pol razumejo kao, da je malj bolj nujno. Vglavnem, dobila sm datum 7. januar 2010, ampak sej zihr nima veze s tem, da se je una posebi potrudila in na napotnico napisala, da so vsi izvidi bp. In tko bom tam enkrat januarja skor že lahko zaokrožila leto z eno svečko obelečko enoletnega drajsanja po bolniških ambulantah (zarad vrtoglavice). Mogoče se bom do januarja 2011 pa pririnila že tut do kakšnega MRja, ki bo končno ovrgel sum, da mam morda v glavi tumorček. Al bo pa itak tko mejhen, da mi bojo s tem, da vem, da ga mam, nardil samo slabo uslugo.

No, kokrkol, tri dni se mi že vrti, ampak se pogumno držim in še bolj pogumno prepričujem, da itak ni tko hudo, kokr se mi zdi. In januar bo tuki en da tri in mogoče me potem čaka nov navdih. Mah kaj mogoče, prepričana sem! Ker življenje je lepo, tle nimamo kej. Čas sicer brzi in drvi in kar mineva, cap cap pa je leto okol in mogoče, čist mogoče je, da je moje stanje tako, da eno leto ne pomen nič.

Sicer pa, kaj je eno leto napram stotim, ki me še čakajo.

In tkole. Odpovedala sem Sladkih6 ur po Sladkih poteh Sladkega vrha, jutr zjutri greva na morje. Zadnja šansa za par dni preživet na morju letos je bolj mikavna. Petra bolj ni doma kot je, ne samo da ga ni doma, ni ga niti v naši domovini, do konca leta se obeta podobna zgodba in tele zadnje dni mislim izkoristit, da ga zredim do nerazpoznavnosti v zameno za ogrevanje mrzlih tačk ob ledenih morskih večerih.

Cincala sem s prijavo za Sladkih6 do zadnjega, zadnji dan se prijavim, in čez dva dni se prikaže tale morska šansa.

In če življenje, kjer lahko izbiraš med dvema sladkima potema ni lepo, pol res ne vem, kaj je lepo.

Izbrala sem pač slajšo

in

kooooomi čakam!

Ledena bajtica, boge vile, borovček, burjica… evo me!

* samo včasih je treba mal bolj napenjat oči, da jo opazimo…