dnevnik

Sm si rekla Če bom tko poredna, bom od dedka mraza dobila en klinc! in sm se vsedla tja, kt sm vam enkrat pokazala, koko vam lepo pišem. In bom napisala kok straaaašno bizi sm zadnje čase, tok bizi, da me že en teden ni blo nič na spregled. Tok bizi.

Začel se je na un petek, ko smo bli frej in je bil tak taprav družinski dan. Super dan za delat, v družinskem krogu cegle prekladat, uresničevat mojih tisoč idej in tko.  Vse, jasno, z vidika izboljšanja intradružinskih odnosov. Itak! Božiček, stari prdec, mi je ta petek pokazu, da ni lepo ne verjet vanj in mi je podaril migreno. Tako svinjsko, res. Nakar sm si rekla, da drug let bom pa rekla Božiček, letos pa nisi stari prdec, si bolj faca kokr Dedek mraz, k ma itak že sto let in še živo čudo, da še miga. In pol ne bom dobila migrene. Ker tale je bla tok smotana, da sm bla cel dan čist povožena. Ne pa tok povožena, da ne bi zmogla skomandirat treh tipov. Da so mi postavli cegle tko, kokr sm si zamislila, polakiral police, pa… no, sej… ostalo sm pa itak sama nardila (fantje so, pomoje, cepleni proti hitrosti, so pa blazno ustrežljivi, s čimer velik not prinesejo).

Prej pa pol zgleda tko:

To je blo kr velik dela, tok velik, da do novoletne smrekce sploh nismo prišli šele do pondelka. Pa še to… No, najprej povem, kaj sm pa delala soboto pa nedelo. Kuhno. Sm jo pobarvala, pa nove pante ma, pa un mehanizem, a veste, un, k loputneš vratca pa nardi ssss in nič ne tresknejo. Fora, 30 plus stara kuhna, pa z unim sssss mehanizmom, da vratca ne tresknejo. Pa tko lapo pobarvana. Tko živo, tko na poskok!

Sej še ni čist fertik, treba še montirat pomivalca (in ne bomo več edina familja brez pomivalca, aleluja) in zamenjat pult. Pol bo pa res lepa, ta stara kuhna. Pomivalc, mimgrede, že čaka sred dnevne sobe. Res fajn, mislim, da sem v zadnjih dneh pomila ene… dvainsedemdesetkrat. Kdaj bom prvič s pomivalcem pa…

… pitaj boga. Treba prestavit to pa un, uredit vodo, odtok, pritok, odrezat, zarezat, narezat… Torej, drug let enkrat bo. Ampak kocke mamo pa že .

No, ampak zdej sem zašla par dni naprej. Ostala sem kje? Pri smrekci… No, se odpraviva midva vsa poskočna v pondelk dopoldne na trg po smrekco. Ampak ne, božič je mim, smrekc nema sploh več. Za take burkeže, ki za božič raj prelagamo cegle kokr molimo, je mal brezveze prodajat smreke. Čist sm bla šokirana, da je tut po to že treba it v BTC. No, kar je treba, je treba, in smreka se je znašla sred dnevne v pondelk popoldne. Kriva, velka, ampak lepa.

Čist pod strop sem obesila par čokoladnih želejev, ker naš cucek sicer deluje nonšalantno…

… vsi pa vemo, da se ob primernih okoliščinah prelevi v ibr bandita, ki sam čaka svojo priložnost.

No, vglavnem, smreko torej mamo, manjkajo še piškoti in to. Zato sm se tega z veliko žlico lotila naslednji dan. Pekla sm…

… kokosove makarone, cimetove zvezdice…

… limonine srčke…

… linške…

… vaniljeve rogljičke in medenjake…

In na konc še potico.

UF.

Vse dni sm tut kuhala, a do svojga (krvavo zasluženega) mojitosa pa še nism prilezla. Naj bi ga dobila dons, ampak prihod nove kuhinjske tehnologije obeta razburljive debate okol razdelilcev pri pipi, tko da sumim, da bo dons kej. Mogoče jutri, za nov let. Ob enih ornk karaokah!

In za konec vam moj prelepi sivolasi kuža…

… podarja spominček na zadnji letošnji sneg!

Jaz pa vam podarjam eno lepo rožico in ne se jezat, če me spet par dni ne bo!

[Show as slideshow]

Preseljena sm, s pisarno sm zadovolna, kave se ne da kuhat, rože lahko zalivam samo s tamalo flaško, ker nimamo vode drugje kot na veceju, pijem je ne, ker se mi gravža pit vodo iz veceja, radiatorjev ne morm regulirat, pisarna je velika, ma 4 okna, stene so drekasto rjav les 70’s varianta, iz pisarne v pisarno se sliš vse, razgled je pa na kamniške, kadar je lepo vreme. Kar me pripelje do vecejev.

Če ne veste, veceji so moja nočna mora. Dobesedno. Ne vem, če sem katero drugo stvar tolkrat sanjala kokr veceje. No, lahko bi uporabila tut sedanjik. Joj, ampak res. Kdo ve kaj to pove o men? Da sem nesigurna v odnosu do družbenih gradnikov v smislu konstalacije marsa in tarsa al da me je, enostavno, zaznamovala travma iz otroštva, ko sem šla za grm lulat in me je en kreten ciljal z zračko v rit. In tut zadel, mimgrede. To bo, verjetno, ker ne vem zakaj bi sicer mela vece travme.

Vglavnem, moji sanjski veceji so raznorazni, večinoma pa jih zasleduje ena konstanta - ni intime. Moji sanjski veceji so taki, da se vrata ne dajo zapret, če jih hočeš držat z roko med lulanjem pa lulaš po tleh in po sebi, ker je školjka predaleč od vrat, da so vrata taka, da od pasu navzgor gledaš ven, še raj, da od pasu dol gledaš ven in drugi gledajo tebe, da so stekleni z vseh strani, da so visoki kokr tron in komi gor splezaš plus da se vrata ne dajo zapret, da…

… da je vse provizori, vikl-vakl in polno špranj. No, končno se mi je uresničila tut želja, da še v živo doživim svoj sanjski vece. Kje boljš, kokr v službi, kjer človk preživi večino prisebnega življenja in ima zato res velik možnosti, da poln optimizma objameš svojo nočno moro z vsemi možnimi čutili in se veseliš dneva, ko boš končno premagal eno svojih slabosti, ki ti kreirajo karakter, in odideš en dan iz službe s ponosno, visoko dvignjeno glavo.

Aleluja.

Spet sm dobrodušno razpoložena. Do ene mere me je napolnila službena selitev in filanje selitvenih škatel, odklopljen računalnik, razburjenje ob vsem novem, čeprav gremo v staro (velik preveč bifejsko rjavih detajlov na opažnih stenah za moj okus, ampak ajde), razburjenje ob vseh novih rožah, ki jih bova z Limetko morali nabavt, da nafilava najino pisarno, vglavnem vse to (kar večino mojih kolegov v bistvu frustrira, ker ne marajo sprememb, pa tut dejstvo je, da Res gremo na slabš), do druge mere sem se pa nafilala na včerajšnjem malem karaoke maratonu.

Kar se službe tiče sem v bistvu večinoma zadnje dni po hodniku srečevala al strašno zafrustriran folk al pa une, ki se (iz obupa) samo še režijo. Vic tedna je bla zagotovo vaja evakuacije iz stavbe, iz katere smo se naslednji dan izselili. Vaja je bla ob enih popoldne, ko smo vsi poblazneli še lovili zadnje urice delujočih mašin in omrežja (ugasnil so nas v četrtek popoldne). Ampak glavn, da se znamo zdej zevakuirat iz une stavbe, kdo ve, morda se še kdaj vrnemo vanjo.

No, ampak pustmo službo, ne glede na to, kok je zabavna, mam še boljše. O tem, kako je treba po ledu hodit, da ne padeš, ste vedl, da kokr pingvin?

In jst sm to sprobala. Ko sem šla zjutri v službo čez neko zaledenelo dvorišče sm bla pingvin. Nisem sicer ustanovila, da je na ta način res manj verjetnosti, da padem, mogoče morm pa samo izpopolnit tehniko. No, kokrkol, del dvorišča je bil leden pa sem pingvinala, potem sem pa prišla do čistega asfalta pa sm še kr pingvinala. Nakar sm se tega zavedla in si rekla Mogoče me pa noben ni vidu.

No, to sam mimgrede. Ker je lih zima pa sneg pa drsi. Če vam kaj prav pride.

Drugač so ble pa včeri končno spet ene fajn karaoke. Sva si jih priredili z Limeto, ki je bla (kot večina vas in ostalih nas) skeptična, da gre resnično za dobro zabavo. V bistvu sm bla tut jst mal presenečena, kako hitro je padla v filing. Sam, da je dobila majk v roke, pa je bla pečena. Noro. Karaoke so res huda stvar.

Drugač sm nas pa najprej nafutrala s karijem pa skutino torto (kar sm bla ful srečna, da sm spet kuhala), pol smo gledal finale zvezd, ki plešejo na zagrebu in pol sva ga džingale do enih ponoč. Plesa ni manjkal…

Izredno pomembno je blo izbrat taprave komade…

… in une ta izi sva odpeli sede…

… vmes je blo neki psihadelike, ampak fotka manjka, ker sem se končno odločila  bit tut mal obzirna do sebe…

… na takole publiko smo že navajeni…

… in za konec še ena utrujena Košulja plava, ko sva res še komi komi živeli, odpirali usta in hreščali…

Karaoke so lahko tut naporne, posebi po nekaj urah divjanja. In a ste ugotovil, kako zajeban je pet pa plesat zraven? Hu, kako to zmorejo… res ne vem.

Vglavnem, do enih je šlo, naprej ne več in to noč sem spala k ubita - kar pa vem po tem, da sm zjutri še vedno mela svoje zokne na nogah, sicer jih po kaki uri dremanja profesionalno slečem s palci na nogah.

Vglavnem, planetu sem pridobila še enga karaoke manijaka, mislim, da mi bo hvaležen.

Sem pa tut dons kuhala, boboti, končno spet enkrat. In že gruntam česa vsega se bom za nou let še lotila. Bom ipak doma od tega petka 10 dni, prvoklasno. Samo najprej bo treba prvi vikend eno delavno akcijo speljat. Ker mamo že v petek frej, bomo mal cegle zlagal, da bo do pondelka vse fiksung fertik. Ker sem jih končno dobila in sm strašn zadovolna. Fanta bosta zidala, jst bom pa kuhno pleskala. Jst bom kuhno vglavnem prepleskala, pol bom morala pa unadva it priganjat, kokr ju poznam. Ker sta me namreč prisila nabavt vaservago in to nakazuje na moško kompliciranje. Provizori sem en del ideje že sprobala in komi čakam, da nardim celo reč do konca.

Pol pa kuhna. Pol pa obe sobi. Pol pa galerija. Pol (pol bo itak že pomlad) pa terasa.

Naslednje stvari, ki bi jih pa rada povedala so pa:

- da ne razumem kako grejo lahko babe v štiklih zvečer v lublano na -10 šminkirat,
- da je Bučka izgubila svojo bundo in bi rada novo (ne razumem kako lahko pes izgubi bundo??),
- da me od sekljanja čilija strašn za nohti peče,
- da je popotnik v času čist kul knjiga,
- da Petra skrbi, da ne bom na stara leta padla v Floyde in postala psihadelična zguba,
- da sm se namazala z maskaro, k sm jo dobila za nou let in nihče sploh ni opazu, da sem se, in zuni se mi je pol voda gor nabrala pa sm se pomencala in prepozn ugotovila, da se ne bi smela,
- da je bla moja skutina jagodna torta dobra, a je ni več

- da me je petrček pelu lučke gledat

in je blo zelo lepo.

Zlo lepa.

Rada bi povedala (vedno puzabm!), da vendarle že neki časa ločujem odpadke. In to prav picajzlasto. Vsak odpadek gre na svoje mesto, organski tja, papir tja, embalaža tja, flaše tja.

Sam tok, da ne bi kdo reku, da nismo osveščeni pr nas doma.

P.S. Do poletja. Potem hočm svojo teraso nazaj!

Težko verjamem, da je že leto okol. Včasih za zabavo pogledam kak svoj star zapis in decembra je itak najboljš brat novoletne zapise. In potem me spet rukne - halo?! a je že en let spet minil? In res sem vesela, da sem se odločila pisarit v svoj dnevnik.

Še pred kratkim se je spisal Letos 2008.

Še pred kratkim! In sm brala o svoji obsesiji z atakom, pumpom, mišicami, pa kako se Bučka oblači v bundo, pa kuhat sem začela mal bolj divje, pa Scala in balet… Vsega je blo. Jebela, pozabila sem najino poroko. Res je blo velik…

Letos sem pa enkrat februarja nehala s telovadbo, marca sem šla prvič do zdravnice zarad vrtenja. Ko me je parkrat prav po hudičev položil, sem mela dost. In od takrat sem stalno visela pri raznoraznih zdravnikih. In nič. Razen, da so se spomnili posumit na tumor, ampak naprej se bomo šli drugo leto. Vsi se otepajo vsega. Še najbolj odgovornosti. Zdravnikom ne zaupam, jih ne maram in ne morem brez njih.

Ampak pustmo to, zdej bom samo naštevala o letu 2009. Piše se Letos 2009, namreč.

Torej, v 2009 sem prava pravcata vrtavka. Navadila sem se oprijemat stolov, sten, kandelabrov, Petra. Navadila sem se zaletavat v raznorazne reči. Pa zanašanja sem se navadila. Zanašanje še ni tko hudo, od tega mi vsaj ni slabo. Od vrtenja pa. In ne morem hodit na atak in ne morem hodit na pump. Ne morem kot človek pogledat levo-desno, ko grem čez cesto. Ampak človk se vsega navadi. Taka navodila sem dobila od zdravnikov, da naj se navadim. Še dobr, da so dovolj študirani, da znajo dat taka precizna navodila. No, ampak lahko sem pa začela spet tekat. Ni blo 2009 ravno vrhunsko tekaško leto, sem pa vsaj pokazala neki volje. Moram pazit kako se obrnem, da se mam česa oprijet, da ne zdrsnem v kak graben, da… no, sej vseen, šla sem na svoj tretji LM.

Čeprav sem za par trenutkov celo mislila, da ne bom šla. Da bom do takrat že okrogla, ornk v dvojini. Pa ni ratal. In še zdej se včasih vprašam, kako bi blo zdejle, če bi… In mi je hudo. In nobena tolažilna, da včasih pač tko je, ne igra kake velike vloge. Sej to itak vem, da včasih pač tko je, ampak… ljudem nam pač ni prihranjeno bit živali. Mamo taka pa taka pa taka občutja, pa razmišljamo pa sanjarimo.

Je pa zanimivo, glede tele moje nosečnosti, kako so me kakšni skoraj zgroženo smatrali za čudno, da skrivam čustva, da se delam taf, da ne pustim svojim čustvom poti… Ojoj. Če jim ne bi, ne bi bila na bolniški dva tedna. Je pa res, da je po mamini smrti tale moj konec nosečnosti samo en dogodek, ki je sicer hud in žalosten in močan, ni pa… nič posebnega. Verjemite, če bi videli mamo umirat in jo videli še zadnjič živo, in jo videli mrtvo, brez življenja in bi s tem živeli 24 ur na dan… konec nosečnosti, ki to sploh ni, res ni nič hudega. Petrček je živ, je z mano, ob meni, moj, to je to, kar je vredno. Živa sem, srečna, evotigana.

Vglavnem, ja, tkole je, v 2009 sem bila noseča in sva se tega zlo zlo veselila. Ko je bilo konec, so spet sledili zdravniki, en za drugim, človk se res počuti kot kak kos mesa v klavnici, te prekladajo sem pa tja, bezajo, rukajo, mrcvarijo. Vse za zdravje. Telo pa… vse prenese.

Smo trpežni, smo. Psiha se utrdi. Se mi zdi, da bi se moja lahko večkrat nalomila, pa vedno kadar se, se hitro pobere. Včasih se mi je v tem letu nabiral, nabiral, posebi v službi. So bli vrhi, ko me je kakšna situacija privedla do točke, da so se mi zarosile oči, da sm začutila utrujenost, nemir, smotanost vsega, in sm nujno nujno ta trenutek rabila petra, ampak potem se je kmalu stabiliziral. Samo nov sklep sem morala sprejet. In jst se teh sklepov potem tudi držim. No, vglavnem. O službi sem sprejela par močnih in zaenkrat gre vse v redu. Kar se službe tiče upam, da bo 2009 tisto, ko sem nardila eno od pomembnih potez. Če pa bo pa… no, recmo tkole: dokler ni črno na belem, ne obstaja, tok sem se že naučila v teh letih.

Še ena pomembna je bila letos. Selitev. Spet. Katera že, peta? Iz doma v nov star dom. V dom pa tujce. Ampak tko sva se odločila in sem se v bistvu že navadila na to dejstvo. Zahteva pa nekaj prilagajanja vseh nas. Ampak to, da ne morem svobodno v gatah skakat okol pa vsa pijana in naga fuzbala igrat s piksnami pira (hehe), ni tko hudo, da bi blo omembe vredno. Omembe vredna je zgolj najina odločitev, da greva v to, in očetova odločitev, da nas vzame. Vse nas, sej veste… nas je ipak 9.

Več razlogov je, da sva se tko odločila. En je, da bi stanovanje sicer raje prodala, pa ga zaradi te slavne krize ne moreva, pa sva ga zato oddala. Če ne moreva štartat na svoje od keša iz prodaje, lahko pa vsaj lažje odplačujeva nov kredit za morje.

Ker letos smo tudi dokončno odplačali našo morsko hišico. In je prvič v življenju naša naša. In najbolj uživam, ko sem lahko dol. Rihtam svoje rastline po parceli, zidamo, polagamo ploščice, pleskamo, šivamo odejice, kurimo radiatorje… ah, naša naša. Doživela sem jo sredi zime, pomladi, poletja, jeseni. Kadar sva hotela dol, sva pač… šla. Spokala malo Bučko in šla. To je moja sreča. Zagotovo ena naših boljših odločitev. Pa nov kredit. No, ja.

Mal je novo tut to, da sem definitivno postala rahlo mahnjena na kuho. Letos sem svašta poskusila. Včasih sem prav tko ubrisana, da bolj ko zveni zapleteno, bolj se mi oči iskrijo. Pa velik tega pa onega, sto stvari mora bit, pomožnosti naenkrat al pa vsaj tesno ena za drugo. Obožujem kuhat 4 ure skupi, zato, da lahko v petih minutah pojemo. Ne znam sicer zadev prezentirat kot se šika, vse je bolj tko, po domač, ampak sej mogoče bo. Čeprav sem na tem področju mogoče mal na Petra… on obesi štumfe tako, da jih vrže čez špriklo, jih ne obrne in ne poravna, ker je vseen, ko ga enkrat navlečeš na taco, če je zmečkan. In ko enkrat z vilico razmasakriraš kos torte je un listek mete v bistvu prav nadležen. Men je važno samo to, da je štumf na obešalniku poravnan.

In tko, vidte, še vedno rada berem, še vedno rada pojem karaoke, še vedno mam rada živalce. Kar nekaj nerazumevanja je sprožil moj odziv na kruto ravnanje z golobi v naši hiši. Ni jih velik okoli mene ravno razumelo, kaj se usajam, golobi so ja leteče podgane. Golobov ne maramo. Golobi so fuj. Al pa golobi okej, sej so živali, ampak take, da se jih sme pobijat in mučit. Maša spet teži. Peh, pa golobi, a ne? Ja, tut golobe sem mela v 2009. In ne bom pozabila, da je nekaj dni po tem, ko sem ubogega mladička z razlitim učkom peljala v azil za divje živali, v spalnico priletel golob, kar se ni še nikol zgodilo. To razumem kot pomembno simboliko. (uboga Bučka, nič ji ni blo jasno)

In tko, vidte. Leto 2009. Lani sem spis zaokrožila s tem, da bi tko kot v 2008 lahko bilo tudi naslednje leto, in naslednje in naslednje. Dobro in lepo.

In tako je 2009 res tudi bilo.

Mam anekdoto.

Enkrat sm bla jst čist čist mejhna. V bistvu tok mejhna, da sm gledala zgornji film pomoje lih do unih majmunov, pa sm se že utrudila. Bla je fascinantna scena, sej mi je še danes. To, da smo bli majmuni, ko smo bli mejhni… Vglavnem… Potem me je oče nesu v postlo spat in sm ga vprašala A ti si bil tut opica, ko si bil mejhen? Neee, je reku, veš, to je blo daaaleč, daaaleč nazaj… Aja, sm rekla, a je bla stara mama opica, ko je bla mejhna?

Odgovora na to zadnje se pa ne spomnim, mogoče ga niti ni blo.

Edin kar pa ni dobr sneg je pa to, da mi drsi in hodim kot po jajcih. To je bedno, ker me že itak križ boli, ker sem v nedeljo v smeti nesla dve taogromni vreči za smeti, polni prašičjih odpadkov, težki k sto hudičev. Nakar sm morala vsako posebi na specifičen način zalučat v kanto in me od takrat strašn križ boli. Zato pa ni dober sneg.

Mraz pa tut Bučki ne sede, zjutri ni hotla niti do kante za smeti z mano, se upre z vsemi štirimi in navihan gleda. Posebi ne mara, da piha. Medtem ko je pa men mraz čist kul, ker mi vožnja z avtobusom strašn hitrej mine, če mam gor rokavice. To pa zato, ker se celo vožnjo matram žurnal obračat v rokavicah in to je dober jutranji trening potrpežljivosti. Pa iznajdljivosti tut, če se morm recimo z eno roko držat za štango, z drugo pa obračam liste v žurnalu. V rokavicah. Edin kar pa ni dobr je pa to, da mi še ni ratal celga žurnala predelat in ga ob prihodu do pisarne med star papir ruknem pol nepredelanega. Kar pa itak ni nobena škoda.

Morm pa zatožit našo tavelko psico, k je tok smotana, da je niti pod razno ne mislim več trpet v svoji postli. Tečna sova, tečna tečna tečna. Ma celo postlo zase, pa a uživa? Ne. Sej tisto njeno histerično piskanje skoz nos bi še šlo, pa prekladanje sm pa tja tut, ampak CMOKANJE… za po-piz-dit. Začne sred noči, cmok cmok cmok, mljask, cmok. Pa mal okol gleda, pa se mal prestavi. Pa pol minute tišina, nakar spet cmok, cmok, cmok. Kaj je, Bučka, piškica piškasta miška mala, kaj je pikica moja? Cmok. Mljask. No, kaj je?! Dih, dih. Pa dej pančkat no. Cmmmoookkk. Pa jebela, zdej pa bejž ven, dost te mam, češpla sitna! A-a, to pa ne. Se pa zarije pod kovter, cela raztegne in dela tišino. Ne, ne, vozi ven, sova sitna, ne boš me čez 3 minute spet sekirala… Dvigne glavo in nardi Cmok. Tko, zdej sm se pa odločila, iz sobe, takoj! In se v ihti zavihti čez moje noge, skoč dol, da se vse zatrese, ji odprem vrata in za lahko noč še pošljem nekam, una pa vsa ignorantska zgine v noč.

Moja mala Bučka, miškica piškica pikica zlata, sonček mali.

Grrrrr.

Drugač pa se strinjam, da je blo tut že slabš.

Men je čist kul, da je sneg. Je v spalnici vsaj temno. Ker sicer tiste žaluzije na oknih niso najbolj neprepustne za luč in potem me v bistvu to med spanjem kar moti. To se mi zdi dost zanimiv, sej spim pa to, ampak ne pa tok dobr kot kadar je čist temno v sobi. In ker sem se naveličala cajtng tlačit za žaluzije, svetlobno neprepustne velux rolete so pa dragocene, je sneg res kul varianta. Zdej bo samo še pomembno, da bo zdržal do poletja.

Tut zarad mokrih nog me nič ne moti sneg. V službo se mi itak ne lup hodit v šolnčkih z 20 centi petkami, mam kr moje ornk čevle, hwačne in to je to. Najraj bi šla itak kr v trenirk, v to butasto službo. Med prekladanjem papirja še iz časov mojih predhodnikov sm si itak polomila dva nohta, roke mam skoz umazane, žajfo v službi mamo za en klinc, papir za roke brisat je k šmirgl in pomoje bi blo čist v stilu, če bi tut mi bli trenirkarji.

Ampak ne, to se pa ne bi spodobl.

Drugač mi je pa čist kul, da je sneg. Tko, novoletno je. Komi čakam, da zrihtam dnevno, pa da se vržem v pečico. Letos bom vsa testa za piškote najprej nardila in vse naenkrat dala v hladilnik, počivat pa to, tega nikol nism delala. No, letos bojo počival, pol jih bom pa dala v peč. Ni nujno, da vse v enem dnevu. Na vsak način sm si tut v glavo zabila, da bom nardila bajadero. Enkrat sem jo že, kao bajadero, in je blo čist brezveze. OK, blo je pač neko pecivo, sam bajadera ne. In sm iskala recepte dons in majo vsi not albert kekse pa mandlje pa tak in to sploh ni nobena bajadera. Tko da si bom recept izmislila sama, moi. Pol se pa javim. Zadovolna bom, če bo ratal temno-svetlo-temno. Če bo pa še vsaj približno primerna konsistenca, pa itak zmagam.

Zdej, ko sem pa obdelala te eksistencialne teme, mam pa sam še eno, za mimgrede. Sm razmišljala, ko sem se peljala iz službe… In sicer kako je avtobus št. 19 strašansko podcenjen. Mislm, sej šestka je dobra, clo super, ampak devetnajstka je tut super, pa je vedno prazna! Šestka pa vedno nabita. In vsi grejo na šestko, pa čeprav je devetnajstka direkt za njo in pol grejo pa dol pri Nami, kjer pelje tut devetnajstka. Res ne razumem. Mogoče zato, ker je kratka, šestka pa dolga? Da mogoče dolžina res kej pomeni? Vglavnem, devetnajstka je definitvno moj omiljeni avtobus.

Ampak šoferji so pa še vedno vsi sitni k driska.

In opaž sm pobarvala že drugič.

Tabela je, ta-bela. In verjetno podmladek, ki veselo raste zraven, ne bo rdeč, ne?

Jutr bi se pa že morala ornk odpret.