Preseljena sm, s pisarno sm zadovolna, kave se ne da kuhat, rože lahko zalivam samo s tamalo flaško, ker nimamo vode drugje kot na veceju, pijem je ne, ker se mi gravža pit vodo iz veceja, radiatorjev ne morm regulirat, pisarna je velika, ma 4 okna, stene so drekasto rjav les 70’s varianta, iz pisarne v pisarno se sliš vse, razgled je pa na kamniške, kadar je lepo vreme. Kar me pripelje do vecejev.
Če ne veste, veceji so moja nočna mora. Dobesedno. Ne vem, če sem katero drugo stvar tolkrat sanjala kokr veceje. No, lahko bi uporabila tut sedanjik. Joj, ampak res. Kdo ve kaj to pove o men? Da sem nesigurna v odnosu do družbenih gradnikov v smislu konstalacije marsa in tarsa al da me je, enostavno, zaznamovala travma iz otroštva, ko sem šla za grm lulat in me je en kreten ciljal z zračko v rit. In tut zadel, mimgrede. To bo, verjetno, ker ne vem zakaj bi sicer mela vece travme.
Vglavnem, moji sanjski veceji so raznorazni, večinoma pa jih zasleduje ena konstanta - ni intime. Moji sanjski veceji so taki, da se vrata ne dajo zapret, če jih hočeš držat z roko med lulanjem pa lulaš po tleh in po sebi, ker je školjka predaleč od vrat, da so vrata taka, da od pasu navzgor gledaš ven, še raj, da od pasu dol gledaš ven in drugi gledajo tebe, da so stekleni z vseh strani, da so visoki kokr tron in komi gor splezaš plus da se vrata ne dajo zapret, da…
… da je vse provizori, vikl-vakl in polno špranj. No, končno se mi je uresničila tut želja, da še v živo doživim svoj sanjski vece. Kje boljš, kokr v službi, kjer človk preživi večino prisebnega življenja in ima zato res velik možnosti, da poln optimizma objameš svojo nočno moro z vsemi možnimi čutili in se veseliš dneva, ko boš končno premagal eno svojih slabosti, ki ti kreirajo karakter, in odideš en dan iz službe s ponosno, visoko dvignjeno glavo.
Aleluja.
December 23rd, 2009 at 16:01
Ne morš verjet, jaz sem se tud selila v službi. Ne vem več, ta kolkič. No, tokrat samo čez hodnik, tako, da straniščni raj ostaja isti. Zdej, a je to ok al ne je pa relativno :))
December 23rd, 2009 at 23:31
V bistvu je hecno, kako smo za nekatere stvari prepričani, da so lastne samo nam. Če smem, bi izkoristil tale prostorček za malo daljši komentar -
Skratka, kdo ve, če se delček travme ali delčki travm ne skrivajo kar v vsakem od nas. Kahlice se ne spomnim preveč, se pa spomnim, da sem imel en takposeben nastavek za wc desko. In da ni bilo prevelikega problema vse dokler nisem videl na TV kratki šaljivi džingl ko je možica potegnilo naravnost v školjko. In ko se je revež hotel prijeti - ujeti za vrvico je v bistvu potegnil vodo in potem je nekaj časa ven iz školjke še krožila iztegnjena roka, nakar je v (predvidevam) vrtincu izginila še ta. Odtlej me živ krst ni več spravil na WC, kar je trajalo kar nekaj mesecev, vse dokler mi ni mami nadzorno pokazala, da luknja sploh ne gre v tla ampak čez zavito cevko v steno. Kakšno olajšanje! Če pomisliš, da smo stanovali v 8 nadstropju, a veš kakšen vrtinec bi to bil, če bi šla luknja naravnost navzdol.
Druga travma je prav tako nekako povezana z 8. nadstropjem. Najbrž je jasno, da je bilo otroku, ki so ga kooooončno spustili igrat na dvorišče (kratko pojasnilo, v tistih časih, namreč sedemdeseta leta prejšnega stoletja je bila navada, da so se otroci igrali na dvorišču, običajno od konca kosila pa dokler “se niso prižgale ulične svetilke”) ni bilo veliko do tega da bi šel domov vmes samo zato, ker te je prijelo na stran. Kajti če si stopil domov si si moral zatlačit srajco za hlače, pa pomalicat, (kar je pomenilo predhodno umivanje rok) pa še potem so se lahko spomnili kakšno neumno reč kot da skočiš v trgovino ali kaj podobnega, skratka, ni jim bilo za prihajat pred oči. Kar je pomenilo, da smo tiščaaali ko nas je prijelo na veliko potrebo, Cele tehnike smo razvili za “tiščanje”. Seveda se je hitro zgodilo da se je kaj poznalo na hlačkah. No tule smo prišli do travme: bil sem prepričan da se kaj takega dogaja samo meni. Takrat nisem imel pojma, da celo obstaja poseben izraz za to, namreč “športna črta” menda zaradi podobnosti z madežem, ki nastane ko koleasar šiba po mokri (umazani) cesti. In sem osramočen šel ponoči na roke prat svoje hlačke. PA reci če ni travma: še danes se spomnim!
In tretja, tu je bila fekalna doba menda že mimo, travma pa je bila vseeno: kakor je morda čudno, me počepni WCji na morju niso nikoli kaj dosti motili. Tudi v vojski ne, vse dokler nismo šli nekam za deset dni na vaje. In tam…, in tam prosim lepo so bili WCji brez vrat. Menda zato, ker se je enkrat nekdo za zaprtimi vrati obesil al kaj ampak tole je malo trhla: obesil bi se lahko tudi pri odprtih vratih. Skratka, menda najhujših 10 dni v mojem življenju, namreč ves ta čas nisem šel niti enkrat polagat kabel.
In prideva do tvojega prispevka. Kar pomnim sem v službi iskal osamljene wecejw. Od boga pozabljene. Vedno obstaja kakšna hiša duhov in notri the WECE. Nič hudega če straši ampak intima je intima. Pred leti pa sem našel praktično nebesa. Nebesa, ne raj! NAmreč, ko smo se preselili v novo stavbo je bila fensi šmensi in v vsakem štku garderobe, tuši in weceji. Celo pisoarji posebej, celo razkošje. In čistoi na vrhu, kamor niti dvigalo ne pelje več je ostala osamljena garderoba. V tuših imajo snažilke svojo kramo, v prostoru s pisoarjema je skladišče papirja in žajfe, na sredi pa je popolnoma osamljen WC. Praktično samo moj! Čeprav, ha, morda bo zanimivo še tole. Ko so popolnoma prepovedali kajenje v vseh prostorih, sem opazil da ga nekdo izkorišča za čik “na hitrco”. Tako sva sedaj dva, ki ne veva kdo je drugi kot nekakšna zarotnika. On je tiho, ker noće izdati, kje je “njehov” kotiček za 5 minut miru in odklopa, jaz pa sem tiho, da se ne razve za osamljeno stranišče. Kajti prepričan sem, da nisem edini, ki si ga želi…
December 24th, 2009 at 13:16
razumem, nism osamljena v tem