… še vedno migam.*
In sm v dobri družbi…
Štiri punce in fantek…
Tri šnofle…
Moja ps je tko luškana…
A ni?
Še mal dobre družbe mojih peteršičkov…
Vili je pa največji prasc. Vse poščije, pomarkira, pogrize, histerično in naduveno se podi okol kokr en kralj… faca, vglavnem. (hoče kdo?)
* Izvida še nimam. Pa kaj, pa drug teden. V četrtek mam nevrologa.
Vem, da se bom čez mnoga leta tem svojim dogodivščinam prisrčno nasmejala in zato ma smisel zapisat vsako, še tko mejhno reč, ki se mi dogaja v teh zlatih časih.
Dons sm mela oftalmologinjo. Prisrčna mala reč, ta oftalmologinja, pregled je bil nadvse izčrpen. Ne morš verjet kok reči lahko en tko zverziran profi vidi v petih minutah. Prebereš par številk, mal ti posvet v glavo… izvid je bil pa čez celo stran. Res dobra, produktivna ženska. Sej ni čudn, je poleg mene, ki sem se matrala ostat skoncentrirana na mašini za vidno polje, v ordinacijo vzela kr še enga pacienta. Sej sm že marsikej doživela, ampak dveh pacientov na 12ih kvadratih pa še ne. Hkrati. Tip je moral brat številke na steni čez mene. Pa sej bi se šla bit družbeno aktivna, prašat, če se zdi hm… če ne druzga etično met dva pacienta hkrati, ampak sm strašno utrujena od vsega. Sm bla sam slabe volje, za kej več pa nič moči. Sm si mislila Boli me, sm sm pršla, da oddudlam še en pregled, ki bi lahko kej pomenil, čeprav so vsi že vnaprej vedl, da ne bo, ampak reda radi… Zato se tut nisem bunila, k mi je v izvid napisala, da slabo slišim na desno uho. Sej vseen na kero, v končni fazi.
Glavna poanta tega celo stran dolgega izvida je namreč, da vrtoglavice niso očesnega izvora.
Pa sej kul, sm bla doma do začetka Ally McBeal. Sm lahko naprej v miru pestvala svojo vročino.
Problem je v tem, da dohtarji pa jst čist drugače dojemamo čas. Recimo en dan, dva, tri, en teden, dva tedna… Čist drugač, vsak s svojga konca, seveda, sej to je razumljivo. Recimo, njim je vseen, če bo ena maša na vrsti čez dva tedna, recimo točno petnajsti dan od dons, za razliko od mene, k mi niti najmanj ni vseen, da bom na vrsti šele petnajsti dan od dons. Da izvidi od MRja pridejo do dohtarja tam v enih štirinajstih dneh in tko. In da naj pridm takrat.
In tko.
Dons mam spet vročino.
Jutr mam pa pregled očesnega ozadja.
Vsak dan mam kej.
Sam izvidov še nimam.
Kako me je zvil tole vse skupi. Tko me ni še nič. Pa bi človk mislu, da bo od vsega tega čakanja vsaj kej lažje, da se človk mal navadi, umiri, skulira. Sam jst se nism. Se ne morm. Skoz me šejka v prsih, pa v želodcu. Kozlarije počnem. Sm neskoncentrirana in neskoordinirana. Edina stvar, ki mi pomaga je star trek, nujno vsak dan, pa vse sorta neumnosti, ki so še po teveju. Šaltanje, non stop. Pa chicago hope (skor vedno je tut kaka anevrizma). Pa butasta šepetalka duhov, bohpumagi. Pa take. Dons sm se tko sšejkala, ko sem klicala na nevro. In mi je una prijazna gospa rekla, da naj pridm 4. februarja. Kot da bi me s kolom po črevesju pa po glavi. Pa sm spet vročino fasala. Pa sm hotla it laufat dons, ampak ni bla dobra ideja. Mogoče bi rabla kak persen. Pa ranital. Nujno.
Ja, to bom nardila, jutr. Sej tm, k grem spet jutr, majo lekarno.
Itak.
Z Murčijem vsak dan mal telovadiva. Da krepi zgornjo polovico telesa, prednje tačke, vrat, pa tut zadnje. Čeprav bi rekla, da je zadnja leva več al manj fuč, z desno se pa še upira in se tut že boljš postavlja. V bistvu je dost boljši, se pozna, da se mal matra vsak dan. Se ne prevrača več, pije vodo in tut piska, ko ga čoham. Velik papa. Je kr v redu. Če je to to, bova pa še vidla.
Krvoločni gobec moje kuzelce mora bit seveda vedno zraven, fajn je pa to, da ji lahko delam kar hočem, pa sploh ne zregistrira. Če se to zdi fajn.
Dons so me spet maltretiral na APMDju. Jutr pa mogoče že kej več zvem.
Mogoče.
Tapka ma fajn oklep. Jst bi tut tazga, da bi lahko dala vse štiri v luft in cel dan bi to blo to. Al pa sploh kakršenkoli oklep.
Dons me spet tesnoba daje. Začel se je že včeri, tist občutek, kot en dan pred diplomo, sam verjetno mal hujš. (ne vem, se ne spomnim več). Mal mi srce nabija, mal me stiska v želodcu, pa blazno občutljiva sm. Pa še vedno ne vem kaj bi si bolj želela slišat od dohtarjev, da je MR kej pokazu al da ni. In čakat še nadaljnjih xy mescev za razne ct-je in se spraševat kaj je to, kar dela wum wum in kok dni mam še za živet. Sm lih včeri brala notico, kok so sodniki dal enmu pazniku v zaporu “odškodnine” za preživet strah pred hepatitisom, ker se je urezal z dotrajanimi lisicami, na katerih je bla kri zapornika s hepatitisom c. 1000 €. In 263 € je moral plačat za sodne stroške. Ker baje, da ga že ni mogl tok skrbet cele 3 mesce, dokler niso ugotovil, da nima hepatitisa c. 1000 €. Kot da bi se en zajebavu. En debil od sodnika je ocenil, da pa strah že ni mogu bit tok hud, da bi bil vreden ceeeelih 12.000 €. Jebenti, vam povem, 1000 € na uro bi blo premal, zdej to vem za zihr. Strah te lahko ornk načne, tist življenski strah kaj bo s tabo. Sliš se lahko glupo, kaj ga serješ, vedno neki dramatiziraš, kar bo pa bo, morš bit optimist. Ampak vsi vemo kako je strah okrogel, not so pa možgani, eni in edini, ne?
Ampak sobota je bla pa majka. Mislm, po preživetem MRju. Ko sem s skupaj stisnjenimi očmi oddelala tubo in so rekli, da izvid v kakem tednu pošljejo napotnemu dohtarju in ko sm si mal k sebi spravila na smrt boleč križ (od polurnega nepremičnega ležanja na trdi postli), ruknila eno kavo, sm si rekla Kurc, dons itak nimam kej in niti ne pričakujem, da bo kej, izvida še ne bo, dons se ne bom nč več sekirala. Dons morm nujno kuhat. In pol je tko tut blo.
Preden nadaljujem z Bučko (kok je lepa, pridna in pa tudi piškasta) morm sam še povedat, da so me prejšnji teden poklical iz nevrologije, da naj na APMD namest 12.marca (kokr so me najprej naročil) uletim kar jutr. Kar je super, da bom ta teden lahko opravila tut to. Pa pregled očesnega ozadja. Pa, ehm… izvid od MRja. O jebenti, ta teden.
No, zdej pa Bučka.
Sam je pa zoprn pol ure nepremično ležat v tubi, ki kljub čepkom v ušesih in zatlačenim cotam okol ušes še vedno tko razbija, da sm se pol cajta spraševala kako bi blo, če ne bi mela čepkov. Mal je smotan, priznam, vedet, da se ne smeš premikat pa predvsem vedet, da si v enem zlo stisnjenem prostoru, iz katerga te sicer lahko potegnejo kadarkol, če bi blo treba, ampak reda radi je boljš zdržat brez panike. In pol sm se pol ure prepričevala, da bi blo res smešn bit paničen, ker je valda bolj kako zapet. Recimo… Shine on you crazy diamond? Pa Hey you. Pa Hotel California. Klasika, sam ne me prašat zakaj ne Waterloo (hvalabogu) al pa Za prijatelje (dvakrat hvalabogu). Mogoče bi do jutr povadila še kako drugo besedilo, jutr bo treba eno uro nepremično ležat. Kr dost materiala.
No, zdej pa Bučka…
Sam to zadnje ni Bučka, to je moja rulada. Tut kr lepa, pridna in pa tudi … piškasta? No, ne lih, recimo, da je primeren izraz dobra.
Pa sej Bučka je tut dobra.
Doma sm, na bolniški. Od pondelka mam že vročino in se počutim čist slabo. Mislim, da je mogoče tole vendarle psihičnega izvora, ker se pravzaprav na nič druzga ne morm spomnit, razmišljam pa tut skoz o glavi in tem. Nism najboljš, vglavnem. Poleg tega se mi skoz vrti in na desni strani mi dela brum brum brum.
Včeri sm mela sistematski in zaenkrat ne more dat mnenja, da sm sposobna za službo. Da hoče videt izvide, MR in to. Da pa se zadeve kak teden le ne bi mal umirile (sto zdravnikov in to), mi je v naslednjem tednu zrihtala še pregled očesnega ozadja. Je hotla ta teden, ampak ta teden mam že 4 zdravnike, pa sm rekla, da mi 11 ura ne ustreza in če bi šlo ob keri drugi uri in tko mam pregled očesnega ozadja drug teden.
Najprej je rekla, da je vidla v moji kartoteki, da sm mela zadnji dve leti kr velik vsega in kako se je stopnjevalo, a ne, po mamini smrti. Je bla zlo sočustvujoča z mano. Sm povedala kok se mi vrti, pa kok je vedno slabš pa je rekla, da je mogoče hrbtenička, ker hrbtenička zna tut včasih tkole narest. Sm rekla a tut, da me zanaša v desno pa da mi brni v desni pa da mi dela brum brum v desni pa to? Je rekla, da ja. In vsakič, ko sm povedala kaj vse morm pazit zarad vrtenja, je rekla A tko hudo da je?
No, pol je blo treba narest še neminovno, kar vsak pač hoče od mene videt - pokaži kaj znaš. Sej vem, da morjo videt kok me zanaša pa to, sej dohtar mora videt, ampak jst se vseen počutim že mal kokr en pajac, klovn, dej da vidm, kako to zgleda… No, in smo šli: stopite z nogami skupi, dejte roke naprej in zamižite. Wuf, me izstreli v desno. Ojoj, a tko hudo je to, ja to je pa zlo hudo! Dejte še enkrat. Wuf. Joj, a tkooo hudo je to, to pa je zlo hudo. To pa ni hrbtenička, veste.
Mogoče je pa tut kej z očmi, dejva it še k oftalmologu.
Dejva pol.
Kaj pa, če probate tridesetkrat zakorakat na mestu, a bi šlo? Maša zakoraka 1,5 krat in jo odnese v desno in pol reče zdravnica joj, nehite, nehite, tole je pa res hudo. Sej je bla zlo sočustvujoča z mano. Pol sm se lohk oblekla in je rekla, da ona tut misli, da je treba čimprej narest diagnostiko, ker to je res zlo hudo. Pa tut, da sm zlo pod stresom. Pa da mam kr velike oči, da bo dala še ščitnico pregledat 
.
Dejte zamižat! si je zaželela, medtem ko sm se oblačila. Pa sm, pa sm se hitr oprijela garderobne stene. Ojoj, ja, to pa JE hudo. Je pol rekla.
In tko. Zgleda je tko hudo, da sm od vsega hudga dobila vročino. Pa sm kr doma. V službi sm itak čist neuporabna, da ne omenjam detajla, da sm šefa prosila, če me lahko za kratek čas mal odmakne od dodatnega stresa in to, pa povedala sm tut zakaj, pa je reku seveda, seveda, je bil zlo razumevajoč, pa me je naslednji dan spet čaku sestank pri vrhovnem. Torej se ni zgodilo nič, kar bi nakazoval, kako je šef res razumevajoč.
Žalostno. Bedno. Človk se počut k tazadn drek, tok vreden.
MR mam čez 3 dni, pa sej ne vem a naj si želim, da kej pokaže al naj nč ne pokaže. Sm pa dons sanjala, kako me tlačijo v uno tubo. Pol sm pa še sanjala, da sm bla na morju, kar pa tut sploh ni blo slabo.
Murči se sicer ne obrača več okol, je mal bolj stabilen, ampak zadnji del mu kot palačinka leži na tleh in to taka nekooperativna palačinka. Ma tut sečne kamne, ampak deluje velik boljši in dons je prvič po dolgem času spet piskal. In to me je zlo razveselil. Me je pa dvakrat tut fajn poscal.
Eh ja.
Mogoče je pa res Vse skupi sam psiha. Pa je ta tazadn dohtar sam mal paničarja. Sam škoda, k je že tretji zapored, k misli, da je res lohk tumor.
Edin to je ta smotana reč. Še dobr, da petrček pazi name.
Čez vikend sm se mal skulirala. Ker v petek sm bla pa čist… no, včasih je opravičljivo uporabit tut tak opis… u kurcu. Ne vem, mogoče je včasih kakšen dan boljši od druzga in na tak boljši dan človk boljš sprejme informacijo, da ma verjetno v glavi tumor al pa (jebamamina) anevrizmo, kokr kak drug dan. Zgleda sm mela tak - drug dan. Če sm četrtkov pregled kokr tok sprejela in si oddahnila, da ok, ajde, se vsaj premika nekam, je pa vse skupi prišlo par ur za mano. Ko se, recimo, začneš zavedat, kaj v bistvu vse skupi pomeni. Kok negotovo je vse skupi, kako se bo končal, kaj to pomen, kaj me čaka, mogoče pa nč, mogoče pa… vse sorta, vglavnem, me je začel matrat, predvsem pa to, da fakof ni fer, da se morm s tem ukvarjat. Kokr da zadnji dve leti ni blo dost pizdarij. Pa še kej, tja sploh ne bom šla. Bom kakšen dan še bolj v riti, pa bom zihr tut do tja prišla.
Vglavnem, petek je bil zabaven. Priznam, da mi je kar pasal prej it iz službe, v snežnem metežu lovit taksi in v uni mikro veterinarski čakalnici čakat na Murčija. V službi mi je blo res komi za živet.
Murči… Sej z njim ni kdo ve kako dobr, ampak mal boljš pa je. Bomo dal skoz še neki terapije, pol pa vidmo. Fantek še vedno ne hodi, se ne premika, vse ostalo sicer funkcionira, ampak bojim se, da bo en dan treba odkrit kaj naj bi bla njegova kvaliteta življenja do konca. Ker vprašat ga, žal, ne morm.
Vse te odločitve…
No, ampak vikend je prišel dost ob pravem času. V petek popoldne in ponoč sm se fajn naspala, v soboto smo podrli smrekco,
dobila sm res lepe tulipančke,
kuhala sm iz slovenske kuharce (prvič topinambur, ki ga bomo še kdaj, in prvič ter zadnjič koromač), spekla sm božansko dobro citronasto pomarančno torto,
prvič sm uporabila termometer za meso in je prvoklasna reč, ker brez tega bi kos svinjske ribice še preden bi bil fertik probavala vsaj trikrat. Tko pa počakaš, da pride temperatura do 77 in stvar štima lih prav. Res zanimiv.
Mal sva se šla tut skrebl,
gledal smo film Julie&Julia, ki je čist simpatičn in nikogar v ničemer ne prizadane in ni nč posebi globok, kar mi je čist kul.
In sploh, ker tut jst straaaašno rada kuham.
Šla sva na par sprehodov, z Bučko pa tut brez nje, na zajtrk v Petita, zabušavala sva in dobila ikejino raztegljivo postlo za našo galerijo, ko bo pripravljena sprejet jo. Zaenkrat je reč parkirana v najini sobi.
Blo je dobr.
Ta teden pa začenjam svoj novoletni zdravniški pohod. Jutr osebna zdravnica, v tork sistematski pregled, konc tedna MR. Če me vmes pokličejo še na APMD pa sploh zmagam.
In takle mamo.
No, ok, Murči je mal boljš in grem jutr ponj. Da je verjetno ena infekcija in ma zbrkano ravnotežje, ampak je boljš. Vsaj to.
Jst sm pa dons mela še druzga nevrologa in končno dobila napotnico za MR pa še enkrat na APMD. Pa tale dohtar meni, da ni periferno ampak centralno in da je treba nujno raziskat in da je lohk tumor al pa anevrizma. Al pa še kej, sam za un sm bistveno premlada.
Vsaj premaknil se je. Kam… bomo pa vidl.
Drgač pa nč.
Dons sm ful žalostna. Mojga Murčija sm zjutri pustila v bolnici in bomo čez 12-24 ur vidli, kaj bo, če bo.
