Dons me spet tesnoba daje. Začel se je že včeri, tist občutek, kot en dan pred diplomo, sam verjetno mal hujš. (ne vem, se ne spomnim več). Mal mi srce nabija, mal me stiska v želodcu, pa blazno občutljiva sm. Pa še vedno ne vem kaj bi si bolj želela slišat od dohtarjev, da je MR kej pokazu al da ni. In čakat še nadaljnjih xy mescev za razne ct-je in se spraševat kaj je to, kar dela wum wum in kok dni mam še za živet. Sm lih včeri brala notico, kok so sodniki dal enmu pazniku v zaporu “odškodnine” za preživet strah pred hepatitisom, ker se je urezal z dotrajanimi lisicami, na katerih je bla kri zapornika s hepatitisom c. 1000 €. In 263 € je moral plačat za sodne stroške. Ker baje, da ga že ni mogl tok skrbet cele 3 mesce, dokler niso ugotovil, da nima hepatitisa c. 1000 €. Kot da bi se en zajebavu. En debil od sodnika je ocenil, da pa strah že ni mogu bit tok hud, da bi bil vreden ceeeelih 12.000 €. Jebenti, vam povem, 1000 € na uro bi blo premal, zdej to vem za zihr. Strah te lahko ornk načne, tist življenski strah kaj bo s tabo. Sliš se lahko glupo, kaj ga serješ, vedno neki dramatiziraš, kar bo pa bo, morš bit optimist. Ampak vsi vemo kako je strah okrogel, not so pa možgani, eni in edini, ne?
Ampak sobota je bla pa majka. Mislm, po preživetem MRju. Ko sem s skupaj stisnjenimi očmi oddelala tubo in so rekli, da izvid v kakem tednu pošljejo napotnemu dohtarju in ko sm si mal k sebi spravila na smrt boleč križ (od polurnega nepremičnega ležanja na trdi postli), ruknila eno kavo, sm si rekla Kurc, dons itak nimam kej in niti ne pričakujem, da bo kej, izvida še ne bo, dons se ne bom nč več sekirala. Dons morm nujno kuhat. In pol je tko tut blo.
Preden nadaljujem z Bučko (kok je lepa, pridna in pa tudi piškasta) morm sam še povedat, da so me prejšnji teden poklical iz nevrologije, da naj na APMD namest 12.marca (kokr so me najprej naročil) uletim kar jutr. Kar je super, da bom ta teden lahko opravila tut to. Pa pregled očesnega ozadja. Pa, ehm… izvid od MRja. O jebenti, ta teden.
No, zdej pa Bučka.
Sam je pa zoprn pol ure nepremično ležat v tubi, ki kljub čepkom v ušesih in zatlačenim cotam okol ušes še vedno tko razbija, da sm se pol cajta spraševala kako bi blo, če ne bi mela čepkov. Mal je smotan, priznam, vedet, da se ne smeš premikat pa predvsem vedet, da si v enem zlo stisnjenem prostoru, iz katerga te sicer lahko potegnejo kadarkol, če bi blo treba, ampak reda radi je boljš zdržat brez panike. In pol sm se pol ure prepričevala, da bi blo res smešn bit paničen, ker je valda bolj kako zapet. Recimo… Shine on you crazy diamond? Pa Hey you. Pa Hotel California. Klasika, sam ne me prašat zakaj ne Waterloo (hvalabogu) al pa Za prijatelje (dvakrat hvalabogu). Mogoče bi do jutr povadila še kako drugo besedilo, jutr bo treba eno uro nepremično ležat. Kr dost materiala.
No, zdej pa Bučka…
Sam to zadnje ni Bučka, to je moja rulada. Tut kr lepa, pridna in pa tudi … piškasta? No, ne lih, recimo, da je primeren izraz dobra.
Pa sej Bučka je tut dobra.
