dnevnik

Problem je v tem, da dohtarji pa jst čist drugače dojemamo čas. Recimo en dan, dva, tri, en teden, dva tedna… Čist drugač, vsak s svojga konca, seveda, sej to je razumljivo. Recimo, njim je vseen, če bo ena maša na vrsti čez dva tedna, recimo točno petnajsti dan od dons, za razliko od mene, k mi niti najmanj ni vseen, da bom na  vrsti šele petnajsti dan od dons. Da izvidi od MRja pridejo do dohtarja tam v enih štirinajstih dneh in tko. In da naj pridm takrat.

In tko.

Dons mam spet vročino.

Jutr mam pa pregled očesnega ozadja.

Vsak dan mam kej.

Sam izvidov še nimam.

Kako me je zvil tole vse skupi. Tko me ni še nič. Pa bi človk mislu, da bo od vsega tega čakanja vsaj kej lažje, da se človk mal navadi, umiri, skulira. Sam jst se nism. Se ne morm. Skoz me šejka v prsih, pa v želodcu. Kozlarije počnem. Sm neskoncentrirana in neskoordinirana. Edina stvar, ki mi pomaga je star trek, nujno vsak dan, pa vse sorta neumnosti, ki so še po teveju. Šaltanje, non stop. Pa chicago hope (skor vedno je tut kaka anevrizma). Pa butasta šepetalka duhov, bohpumagi. Pa take. Dons sm se tko sšejkala, ko sem klicala na nevro. In mi je una prijazna gospa rekla, da naj pridm 4. februarja. Kot da bi me s kolom po črevesju pa po glavi. Pa sm spet vročino fasala. Pa sm hotla it laufat dons, ampak ni bla dobra ideja. Mogoče bi rabla kak persen. Pa ranital. Nujno.

Ja, to bom nardila, jutr. Sej tm, k grem spet jutr, majo lekarno.

Itak.