dnevnik

Res smešn. A nism pred par dnevi zatožila butast gorenjev bojler pa kako je od januarja not nova elektronka in kako da je serviser dal pol leta garancije na to elektronko (halo, pol leta)? No, a nism. Vglavnem, bojler je spet crknu. Pa sej ne bi verjela, če se ne bi lih nam dogajal. Bova kupla dons novga, tazga, češkega, jebeš elektronko. Tazga, kokr smo jih vajeni, za 20 let najmanj. Ker je mal smotan met najemnike pa upat, da ne bojo vsak teden klical, da spet ni tople vode.

Stanovanje je sicer že prazno, študentki so bli zlo pridni, nič niso uničili, razbili, vse okej. Edin vrečka od sesalca se je napolnila in zato neki mescev niso nič sesal . Dons pa novi ogledi.

In… a vi tut vohate pomlad?

Odklukala sm tut preiskavo z imenom vidni evocirani potenciali (za rutinirance VEP). To gre pa tko: po glavi te na večih mestih zdrgnejo do kosti, da ti nalimajo elektrode gor. Nakar ti v oči zataknejo žice (ja, v oči, prav ste prebral, ne na oči). Gor sm morala met domača očala (da sm sploh kej vidla, jasno) in zabodeno sm morala gledat v rdečo piko na sred ekrana, medtem ko ti vse naokol migeta črno-bela šahovnica. Noro. Gledat morš res skoncentrirano, drugač te mašina izda in prijazna teta ti reče, da No, zdej ste pa neki začel razmišljat in bomo kr ponovil. Sej sm res začela, proti koncu sm se mal že utrudla in sm gruntala kok stanejo leče. Nism se mogla spomnit a 60 € al kok… in evotigana, me je že dobila! Potem ko veš, kako te ena mašina, na kero si priklopljen z žicami, razgali, se tok bolj trudiš ostat skoncentriran na piko. In pol delaš: Pika, pika, pika, pika, jst sm sokol in ti si pika in te bom s krempli.

Res huda preiskava. Dons mam ob očeh odrgnjene zaplate, kokr da bi si na sence nastavla vročo cev.

Za ta teden sm končala z dohtarji. Do pondelka.

Drugač mi je zjutri za popizdit slabo, vedno bolj. Ne morm niti mal kave, nakar trpim odtegnitveni sindrom. Do ene desetih, ko si vendarle grem po eno kavo iz avtomata.

Dons pa najemniki grejo. Mamo zadnji sestanek, preiskavo stanovanja. Da vidmo, kok so bli pridni. Ko sm nazadnje not ordinirala (januarja, se je pokvaru bojler - gorenje, mimgrede, že drugič v treh letih je šla elektronka in serviser mi je govoru Ne ga dat stran, to so drgač ful dobri bojlerji, sam elektronka gre… in na tole vam dam 6 mescov garancije…) je blo vse kul. In mam dobr filing. Naslednjim bom stanovanje že z lažjim srcem oddala, zdej, ko je kontaminiran. Upam, da čimprej.

.

.

.

.

Drgač…

.

.

.

… pa prou nč.

Če koga zanima kako prišparat na tulipanih pa vrtnicah (razen, da jih ne kupiš, kar ne šteje). V leklerku jih dobiš 10 komadov za 1,90, enaka roba kokr na trgu, kjer daš, če so prodajalci dobre volje, 7 evrov. Ma ne kupm na trgu nič več, razen kadar bom pač kej kupila. Svinarija.

Dons je bla Bučka taglavna faca. Dobesedno.

Je norela po snegu, da zdej komi hodi. Najboljš je pa seveda ležat na mikro pouštru, če je človk preveč utrujen. Pardon, cucek.

Prav srečna sm bla dons zarad sončka. Čas je, da se ta sneg skida, da rata svet zelen in cvetoč, sej menda je že pomlad.

[Show as slideshow]

Drugač se men, po domač povedan, čist nič ne lup. Ne kuhat, ne pospravljat, ne nič, vglavnem (očitno tut pisat ne). Tut mi ni problem 12 ur kao spat, od devetih zvečer. Sicer slabo spat, se dost zbujam in hodim lulat in petra rukam, če smrči, in kot za stavo šele dobr zaspim čist zjutri. Ampak mi ni nič hudga. Pač peter dela vse namest mene (tut spi).

In take.

Jutr pa spet na nevrologijo. Dolgcajt.

Vame se je naselil duh zavednega slovenca*.

Naj nas pomirim, stvar ni tko mejna, kot se sliš na prvo žogo. To samo pomeni, da sm aktivna bojevnica za izboljšanje demografskega stanja v naši skorumpirani državi in v tem boju se mi je z žarom v očeh in visoko dvignjeno slovensko zastavo (ki jo sicer več al manj vihti bolj po črni gori - še dobr, da ne po črnogorcih) moj možicl petrček.

In da gre za slovensko zavednega duhca vem po tem, ker vsak dan za malco srebam govejo župo, ker mi morjo kuhat kislo zelje pa krompir v kosih, joto, salato in zelenjavno juhco. Včeri je hotu oče prit skoz z včerajšnjo juho pa hrenovko, pa sm ponudbo brutalno zavrnila in zahtevala rižoto (na katero si nalijem kisa). Alfa in omega deserta pa je štrudl (sveta pomagalka). Nujno morm jest jogurte in niti pod razno, ampak niti pod razno ne smem niti pomislit na kakšno eksotično kuhno, curry, mešanice orientalskih začimb in podobnih nagravžnih zmazkov. V kuhno grem samo po jogurt, vodo al pa radič za prasce. Kava mi ne paše in zjutri mi je blazno slabo in cel dan sm utrujena kokr cota. Posebi po službi sm utrujena kokr cota. Ponoč se zbudim in ne morm spat, prehlajena sm že dobre tri tedne in kašlam k oslica.

In, pomislite, vse to se mi zdi čist kul.

Na splošno sm kr zadovolna. V službi sm zadovolna, da prehajam na novo področje in že delam tut kake druge stvari. Tempo obiskov zdravnikov ostaja cca 1 na teden. Končno sm dobila tut pisni izvid mojga nevrologa, ki je edini do zdej mel jajca dejansko napisat svoje mnenje in ne samo flozat, v izvid pa pol ne napisat. Da gre verjetno za stanje po drobnih infarktih, je napisu. Tut službena dohtarca se je potrudila in končno zaključila moje spričevalo, da sm sposobna za službo, z omejitvami in kontrolo čez 1 let. OK, naj ji bo. Sm se borila, da ni napisala čez pol leta.

Dalje… hm… kaj sm že hotla… aja, zanč sm pisala na pošto, ker sm mela enga poštarja čist dovolj. Je puščal naše pakete knjig in kave kr po stopnišču, očitno kjer mu je dol padl in prvič sm še nekak pogoltnila, ko so pa knjige čez par dni ležale pod kaslci na tleh, sm pa pisala. In pošta se ne zajebava sploh, sm dobila priporočeno čez kak teden. Jst mam pa fobijo pred priporočenimi, pa sm kr petru dala pooblastilo, da gre dvignit in pol mi je moral po telefonu prebrat. Da so odprli postopek tok pa tok, napisal cel traktat kdo vse je vodil postopek in kako so zadevo raziskal in ugotovil, da poštar res ne spoštuje pravil in še 30 dni so mi dal za pritožbo. Sej sm jim hotla napisat še en mejl, da res hudo kako so se to potrudil pa vse to, sam jim nočem dat še dodatnega dela, ker očitno svoj posu komuniciranja s strankami jemljejo smrtno resno in bi mi blo nerodn, če bi spet štirje sedel in se podpisoval pod še en priporočen dopis.

Podpisala sm tut peticijo, ki poziva k treznemu in premišljenemu spreminjanju zakonodaje (ker mi gre nekam nebuloziranje o nevarnih pasmah) in kupla majco Pričakujemo odgovore! Zahtevamo odgovornost!

In sploh sm blazno razburjena.

In ful mam zgago.

Berem pa Umor na orient ekspresu.

In reeeeees si želim, da tokrat bo.

* oziroma, če je kej pravice na svetu, nujno slovenkice.

In medtem, ko ste se vi tuki smučkal, dričal, sankal, drajsal, padal na riti in preklinjal, smo mi

vohal morje.

[Show as slideshow]

In bili pravi mali polhi med kovtri, prepihanci na svežem zraku, rdečelični kmetavzarji, smrkajoči bralci in nadebudni načrtovalci.

In bli smo čiiiist zadovolni.

Joj, joj, joj, kok sm jst poredna… čist sm zanemarla dnevnikovanje, ampak prisežem, da mam vse polno razlogov, res, vse polno, res. V tork sm se vrnila domov, pol sm bla tri dni v službi in vse dneve sm strašno zaposlena s to našo državo. A vsi poznamo film

Invasion of the body snatchers

?

TKO se jst počutim trenutno v tej državi…

Banda pokvarjena smrdljiva. Kamorkol pogledam, jih vidim, čeprav jih na ven ne ločiš od drugih. Donald v zgornjem insertu je zgledu normaln tip. Kdo vse okol nas, v naši bližini, v naši mejhni (v vseh slabih pomenih) državi,  spada med to “elito”?

Ubogi, ubogi, ubogi psi.

Atos: številne krvavitve pred vhodom v medenično votlino, raztrganine v sluznici rektuma.

Atlas: sluznica rektuma in anusa je močno zadebeljena, nagubana in rožnata, rektum je širok 5,5 centimetra, raztrganine anusa.

Joy: krvavitve v sluznici tankega črevesa, na sluznici anusa je več vzdolžnih gub, ki so temno rdeče barve.

No, tko. Izključil smo tumor, psiho, otroške travme, vnet živc, hrbteničko, jajca od kitajca in tko naprej, dejstvo pač je, da mam na (v?) možganih nekaj nespecifičnih sprememb, lezij, ki so (lahko) recimo posledica množice manjših kapi. Da mam to že dlje časa, pa da mogoče je kej povezan z uno atrofijo vermisa, ki vpliva na ravnotežje. Kar vemo je to, da mi ne bojo nič rezal po glavi (razen kakšne bradavice na nosu), ker nimajo kej rezat, ker te nenormalne lezije so in se ne da z njimi nč narest. Recimo, da bi jih nafilu s silikonom. Al pa kej tazga. Da so nespecifične pomeni, da jih ne more povezat z multiplo sklerozo. Recimo. Ne vemo tut, a se mislijo slabšat al ne. Ne mormo vedet, ker so pač nespecifične. Vemo samo, da jih normalni možgani nimajo. Še na eno preiskavo me je poslal, neki z očmi pa to, VEP (sej teh kratic sploh več ne ločim, na tolkih sm že bla). Pol pa nč.

To pa pišem zato, da vas ne bo skrbel, ker jutr zjutri odhajam nekam in me ne bo do srede. Tam bom pa posadila granatno jabolko in če bo boh dal tut mandarino. In tam bo zihr sonce!

P.S. Medtem pa se prosim, intimno al pa družbeno aktivno (kar smatrate, da vam bolj ustreza), borite proti množični protipasji histeriji, ki je zadnje dni z 1:0 nascala gospodarsko krizo in recesijo. In zapomnite si, če si res zlo zlo zlo želite neko smrtonosno orožje in ste te sreče, da ste fajn profilirani, znani, poznani in povezani, ni vrag, da vam ga ne zrihtamo! Odgovornost bo itak vaša, če se kej zgodi.