dnevnik

Sej mi je mal trapast sam nosečnost gor - nosečnost dol pisat, sam kaj čmo, to je zadnje čase taka dost aktualna tema. Koko raste vamp, koko se dobr počutim, koko kej spim, koko kej jem, koko kej una brca, koko se izbira voziček, koko - dak, vglavnem.

Dons, recimo, sm dobr spala. Zgleda da zato, ker sm bla tko utrujena zvečer. Sva šla samo v BTC na zavarovalnico uredit požarno zavarovanje za stanovanje, nakar je petrček hotu u bejbicenter, se vozit z vozički. Da ne ostane samo pri virtualnem šofiranju v nočnih razmerah. In sva šla. Eno uro mi je blo čist kul. Sem pa ke sm kak voziček clo lahko mal porinila po štacuni (kadar ga ni peter pestval). Mogoče sm kdaj tut kej vprašala. A barve so pa… tele? recimo. In pol, počas počas, se je najina dokončna in zadnja izbira, do katere je prišlo eno noč pred tem obiskom (peter je izbral, zjutri pred službo sm jst izbrala še barvo in šibala na bus), no, kokrkol, se je ta kao dokončna izbira spremenila v nulto in zdej mamo novga favorita. Mislim, da mamo zdej dokončno izbiro. Glede na rok dobave (2-3 mesce) se itak dolg ne bo več mogoče zajebavat. Tko da je naš izbrani voz zdej ta: Mutsy. Zelen. Muci. Mi je fajn. Peg Perego je odpadu k knof od gat. Zarad kolesc, makadama in to. Zdej petra brzdam pred nočnim ostajanjem pred ekranom, ker po dveh urah v bejbicentru sicer blazn dobr spim, ampak počas mi bojo vozi ratal dolgočasni. Tooook vprašanj, ojoj.

Vglavnem, spala sm k car.

In v bejbicentru sm kupila podloge za murčija, ne vem kako se nism prej spomnila na to varianto. Da mu sam podloge (to so take za previjat, vsaj po slikci sodeč) menjam in je fant lepo suh in se fino ma.

Tok o tem.

Naslednja tema, ki vas zarad napetosti pomeče iz gat, so pa nosečniške cunje, ki se pri nas dobijo. Al pa raj, ki se ne dobijo. Recimo, človk bi nujno rabu trenerko, ta običajna tišči, da znorim in pol morm okol racat v frutirasti roza pižami al pa fotrovi trenerki al pa petrovi trenerki (pa še to vse si morm inštalirat pod trebuh), vglavnem, cela reč. Taka pač ne morm niti cucka scat pelat dol, si morm za tak podvig dat gor kajbojke (čeprav roko na srce, sm že kdaj nardila kak krog okol bloka tut v pižami). No, in kao ja, veš, morš u HM, tm se splača pa majo pa take. Ja, veš de. Mel so eno in edino trenerko in še to premejhno. In un oddelk za mamce se kr nalepem, brez opozoril, nadaljuje v mo-za-mo in pol človk gleda v une xxxl cape in se drži za glavo kak klinc je to, vreče za krompir z volančki in pol šele vidiš, da aja, uh, sm si oddahnila, to je vendar za močne, jst sm pa sam noseča. Sam trenerke pa človk vseen ne dobi. In pol si reče Hvalabobu za esprit. Me čaka tut že trenerka.

Ou je.

Drgač pa tkole. Skoz že hočm povedat koko fajn sm v službi napredovala, koko fajn mi je blo na razgovoru, pa da sm končno pod-sekretar od praznika dela naprej in tko, pa vedno pozabim. Res hec, koko se stvari počas (včas) le zložijo tko kot je treba.

In a sm povedala koko sm bruhnila v jok, ko sva se v soboto na dan teka trojk s petrčkom peljala v semenarno in sva šla mim trase in so bli tekači? Pozabla puvedat tut to. Res je blo smešn, koko sm bruhnila v jok. Tko je blo ganljivo, k so tekl. Še dobr, da je scal in nisva šla gledat koko tečejo. Ker tega enostavno ne bi prenesla, teh emocij… te nerazložljive ganjenosti.

Drgač pa res ne vem zakaj se morjo stare babe usest na busu na zice za nosečnice. Ker to je MOJ zic, če še ne veš.