dnevnik

Všeč mi ideja baleta na Prešercu, všeč všeč všeč. Sva bla včeri zvečer na Labodjem jezeru, mal v taki Prešernovski preobleki (no, ne mal ampak kr velik), kar zame, k sm tak težek konzervativc, ni lih nek dodaten plus, prej minus, ampak še vedno je bla klasika in še vedno je blo fajn. Rada rada rada. Še fajnejš bi blo, če se ne bi v zadnjem dejanju direkt pred mene vsedla ena gospa… s tako čelado, k je v živo še nism vidla. Čelado velikosti… čelade, kaj čm druzga rečt, natupirana tok natančno, da ne vem kater frizer se še ukvarja s takimi frizurami… Kriza, sm bentila. Nč nism vidla, pol sm pa njej pa gospodu zlezla z glavo skor vmes, sedela sm pa z ritjo čist na robu stola in pol je blo mal bolš.

Enkrat vmes, ko sm mela kurjo polt zarad muske sm rekla Petru Kakšna lepa muska, ne? in on je reku Ozvočenje je slabo. In tko sva se mela fino, vsak po svoje. Ni zaspal, hvalabogu za slabo ozvočenje, je mel vsaj kej za gruntat dve uri.

Vglavnem, všeč mi je blo sedet na tak poletni večer sredi lublane, na prešercu, med roji komarjev in z glavo v Čajkovskem. Če bi blo po moje, bi to moral bit vsak teden, ampak seveda vsak teden drug balet. In jst bi bla tam. Fajn mi je blo tut, ker smo lahko gledali kako se ogrevajo, to se mi tut zdi taka fina ideja. Pripeljat to med ljudi. Fajn. Fotkala med predstavo valda nisem, čeprav so to delal, ampak men se to nekak ne zdi. Sm pa vseen stisnila tri ibr kvalitetne posnetke med aplavzom, Petru sm pa rekla naj ta čas ploska namest mene.

Lepotička, mi je bla všeč!

Drgač me je pa včeri cel dan pasje bolel uho, od par minutne klime v službi (sovražim klimo, takoj mam težave). Ponavad me mine po enem času, včeri me je pa držal dokler nism zaspala. Bolel k svina. In kaj sm druzga hotla, kot si na prešercu, sred kulturno umetniškega dogajanja, zatlačit kos rute v uho. Mal slabš sm slišala, ampak je pomagal. Mogoče bom na televiziji.

Še bolj drugač pa ugotavljam, da sm imuna na čare slaščic in posebi sladoleda. Peter si ga je šel iskat pred baletom, jst ga pa tut videt ne morm. To je res hecn. Včas bi dušo prodala za pistacijo iz Zvezde. Al pa čokolado. Fuj. Vsak večer (in tko je blo tut včeri, sred kulturno umetniškega dogajanja) pa ratam tko lačna, kot da bi mela lukno v želodcu. Praznino. Lačna, da bi pojedla fuuul musake, ma kaj pojedla, kr zarila bi se vanjo. Če bi jo mela. Pa če se ne bi razumsko odločala, da takšno nočno žrtje ipak ni najbolj modro. In pol sm lačna, ampak zaspim pa vseen.

Vglavnem, super fino, da sm končno spet vidla en balet. Sm pa, ja, to sm pa pozabla povedat, včeri precej impulzivno kupila karti za naju z Limetko za Traviato. To bo pa šele konc julija, ampak se veselim. Nisem strašen operni fen, ampak Traviato mam pa rada, verjetno edina opera, da jo zmorem od začetka do konca, ker ni treba čakat tri ure za kako lepo arijo. No, in tko.

Mislim, da svojim novo nastajajočim celicam nudim dovoljšno kulturno umetniško možnost razvijanja, bo treba pa tut kak basket pogledat pa mal pizdit pa tko, ipak ne bi rada, da bi ble novo nastajajoče celice totaln Sisi.

Oh.

Ah.

Tole bi pa lahko počela vsak teden, zlahka. Sam enga dost močnega financerja bi rabila.  Pa bi tole komot počela vsak teden, nič mi ne bi blo hudo…

Tok je blo lepo, da sm od vzhičenja skor zacmizdrila. Ampak pejva lepo po vrsti.

Jutranji odhod nama je uspel solidno dobro, zamude sva mela samo pol ure. Kar se tega tiče je blo ugodno zihr to, da sva Bučko dala že zvečer v varstvo in potem zjutri ni blo treba še nje rihtat. Ampak tega ne gre prevečkrat prakticirat, ker je brez Bučke stanovanje čist čudno. No, kokrkol, ratal nama je torej it ob pol sedmih. Navigacija je zalaufala, kdo bi si mislu, da dandanašnji telefoni delajo vse sorta reči, poleg tistga kar naj bi telefon delal. Da majo navigacijo, naprimer. Nalimaš ga na sred šajbe in vozi. Zavijte levo, držite se desne, vozite 354 kilometrov. Majka. Navigatorka naju je pripeljala direkt do parking hiše. In od tam sva mela dve minuti do Scale, pravzaprav sva se znašla pred Scalo kokr dva bebčka Ooo, a tole je že Scala?

Res, od zunaj tko dost neugledna, nč posebnega. Ampak zihr je not tko… tko… kokr si predstavljam, da mora bit, sm si mislila. Rdeč žamet pa zlati balkoni, pa tko. In da sva dočakala te zlate balkone, sva mela še tri urce za potikat se mal okol. Mrzlo je blo kot svina, pihal je, ampak skoz naju je mal sonček spremljal. In jst sm bla tko, mal… vedno bolj vzhičena. Še mal, še mal, pa bo Bajadera, pa ne bom hotla it več domov. Sva zafilala čas s potikanjem po štacunah, kaj pa druzga. Vsaj toplo je blo not, kupila pa nisva nič, ker si pač res ne morva privoščit več velik letos. Pa tut sploh se mi ni nakupoval?! Halo? Zgodil se je tut to, da sm božala golobčke, te zlate ptičke in to čist zastonj. Tip mi je precej nasilno uturil koruzo v dlan in čeprav sm vedla kam to pelje (davaj pare) si potem, ko je priletel prvi lahkotni in nežni golobček na mojo roko, enostavno nism mogla pomagat, da ne bi zavajala unga imigranta, da bo kej dobil. Peter najprej ni hotu fotkat, ker mu je blo zoprn, ker je vedu, da se ne bo dobr končal, ampak jst se nism sekirala. Kaj, sej mam Petra, da me brani! Pa sm božala golobčke, ful so nežni, sm bla presenečena, res sm jih mela rada. Ko so popapal in nisva hotla več koruze, je pa tip hotu da mu dava 10 eurov. Hehe, itak. Nekje globok v torbi sm mela še en euro, pa bi mu ga tut dala, če ne bi bil tok globok v torbi, ampak njegov nasilniški nastop mi je šel pa na živce in sva se pol lepo nardila bebca in smo se mal delal kokr da se nč ne štekamo, pa sva šla. Ampak golobčki so pa pravi čudoviti lepotci. No, vglavnem, še na kavico sva šla, pol je bil pa že čas, da se grejo gospod preoblečt v taneudobne cote. Kravata pa čeveljčki pa to. Slike nimam nobene, a zakaj, ja zato, ker…

Se Peter preobleče, greva v Scalo. Not je tut tko dost po domač, vse bolj mejhno, taki ozki hodnički, spominja na našo bajto. Prideva v dvorano, pa men mal zablokira. Še od otroških dni mi je ostal tist vzhičenjaški občutek, ko ratam rdeča v lička pa mal se mi solzice naberejo… in prideva tja not in evogana, tist občutek, rdeč žamet, zlate lože, visoka je Scala, kr velika…srce mi je razbiju. Bolj kot ponavad. Sej, če bi šla kr tko na izlet tja, se ne bi tok sekirala, ampak ker sm vedla, kaj še pride… oooohhhh…

Zdej pride trenutek, ko lahko razložim, zakaj nimam nobenih fotk od Scale znotri. No, zato. Ker pač povsod piše, da se ne sme fotografirat in tko, kokr sm Petru uturila kravato pa rekelc, ker pač piše, da morjo džentlmeni to met gor in ker sva bla prvič in ker me je skrbel, da naju naujo not spustil, ker bi me to enostavno tok skrbel, da ne bi mogla uživat… no, zato nism hotla, da peter vzame telefon s sabo na predstavo. Nism hotla, ker bi ga jst morala met v torbici, jst pa tega nikol nimam, ker mi je zoprno, no, zato. Mi ni treba praut, a ne, da sva bla tkorekoč edina, ki nisva fotkala. Midva, pa uni stari pizdeki v pelcih, k grejo v Scalo itak vsak mesec tut niso. Vsi drugi so fotkal, s fleši, brez, nima veze. Še med predstavo so fotkal, ja kej tazga… Ena baba si je še med baletom s telefonom svetila in brala vsebino… Res, jst se al preveč sekiram, al pa mi je vse skupi tok mistično in tok cenim, da je pol tko kot je. No, vglavnem, zato ni fotk, ampak sej glavn, da sm jst to v živo vidla.

No, tkole midva sediva v Scali, gledava okol, ugotavljava, da je bla tut kravata pa rekelc pretirana poteza in peter se huduje, da zakaj ni smel telefona s sabo vzet in jst naju prepričujem, da je tko čist v redu, ker glavn, da mam jst vse te vtise stisnjene v svoji glavi. Vse je blo polno, še dobr, da sva dobila karte (sej ni blo simpl, brez petrovega računalniškega znanja bi bla težka), vsi balkoni, razen kraljeve lože, so bli polni. Ah.

Potem se pa prostor zatemni, pride dirigent, pa se začne.

Pravljica. Men spet kocine pokonc, v lica sm čist žarela, pulz mi je pa šopal na 160 zihr. Tko kot pri vsaki solaži, ko me vedno tko skrbi, a bo vse dobr, a bo padu, padla, a bo lepo, a bo hudo…Ona, Nikiya, je bla tkooo lepa… Kokr en perešček, božanska. On, Solor, je bil fantastičen, čudovit, graciozen. Pa zlati človek je bil tko kot mora bit, na žalost pa Gamzati ni bla dobra, še petru je ratal videt, da ni dobr, ampak sta Nikiya pa Solor odtehtala. Na splošno je moja pariška izvedba Bajadere boljša, ampak ni pa v živo v Scali… Tut mal drugačna je bla koreografija, kokr sm vajena, ampak sej ni važn, tele Nikiye kr ne morm pozabit, tko je bla lepa, kot ena snežinka. Muzika je pa tut tko božanska, da bi človk kr umrl. Vprašte petra, tko mu je bla lepa, da je kr oči vmes mal zaprl. Je reku, da ga je muzka odnesla, jst pa pravm, da je zaspal, kot vedno. Pa sej ni važn, glavn, da ni smrču .

Po dveh urah pa pol, ko je nesrečna ljubezen sesula zlobni svet in sta Nikiya pa Solor ostala sama med razbitinami in med oblaki, in ko se je polegel divji aplavz in vsi bravo, brava, bravi, sva pa prišla ven in zunaj je blo milijon lučk in snežilo je in snežinke so ble tko lepe kokr Nikiya in jst sm rekla, da to pa sam zame sneži in pol sm bla tko srečna, da bi lahko kr letela.

Ja, res bi komot vsak teden gledala kej tko lepga.

Oh.

Ah.

[Show as slideshow]

Kuharija

Z Bučko sva se lotili mešanja sadja z mesom in sicer sva tokrat suhe češplje zmešali s svinjino, po receptu (seveda), k sm ga ujela na travel kanalu. Blo je… mmmmmm… Ja, blo je mmmmmm. Not gre še feferon, ingver, sojina omaka, čili, rjav sladkor pa česen. Zraven pa riž.

Bučka…

… mora v tem mrazu nujno nosit bundo. In tega hudiča oblečt je blazno zabavna igrca. 

V mestu je pa mrzlo pa lepo. In niti ena petarda ni počla v času, ko sva pohajala okol.

Drugač pa nč. Dons sva probala Petru revežu kr v leklerku kupit kako srajco, ker ipak rab srajco za v Scalo.  Na konc une za 5 eurov niso mel več v pravi velikosti, pa sva rekla klinc, kr una bo dobra, k je že v omari. Jutr bo treba pa mal prah spucat z reklca. Pa probat, če gre gor. To je res najboljš počet en dan pred odhodom, seveda. Kdo ve kje ma čevle… To bo ene sitnobe jutr, že vidm .

Ful se veselim!

V nedeljo greva namreč v Scalo. Če še ne veste.

Na splošno mam možičkoslavčka sicer doma od petka, ampak dela. Je v službi tut čez vikend, tko da je nekak skor kokr da ga ni, sam boljš. Zato sva si včeri dopoldne z Bučko sposodili očita za na trg pa mal po mestu. Je blo lepo, sonček pa lih prav sveže tut za Bučko, da je blazno dobre volje. Na trgu sm si tokrat privoščila tulipančke (in sm toook srečna, da so že in bi jih mela fuuuuul, ampak so kr dragi) pa pujsa sta dobila radič. Druzga nič. Pol smo šli čez mesto, v pasjo štacuno po seno in vsak na svoj konc. Jst sm jo pol odšvinglala še v maxija po dve vrečki, da sm razveselila svojga psa. Ker namreč obožuje vrečke (na trgu npr mora čist vsaki babi vtaknit butaro v vrečko). Vglavnem, kupila sm sarme in zgleda so lepo dišale.

Pol sm preoblekla pujska in ratal mi je celo Vilju sorazmerno dobro spedenat nohte! Tamal vrag je namreč čist zaljubljeno skakal v moje naročje in ker me je grizel v noge, sm ga lepo vsakič dala dol. Un pa spet k men v naročje. Pa ga dam dol, pa un spet hop gor. In tko naprej. Kaj mu je blo pa ne bi vedla. Vglavnem, pol sm pa rekla, no srček, da te vidmo zdej… sm šla po škarje, si nadela dvojno rokavico, ga zagrabila za njegovo zvijajoče se telo, mu dala radič v gobec in mu pošišala nohte. Težko je blo, ampak je šlo.

Kaj sm še počela… ja, skuhala sm, pa itak, da sm nardila tut princes krofke, ker se pač nism mogla upret uni škatli v maxiju. Ko sm jih filala s kremo sm pojedla vsazga, ki je nesramno odstopal od povprečja in je bil manjši od bučkine pesti. Ham, pa ga ni blo več. Za znoret, jst pa sladko. To je res za znoret…

Zvečer sm gledala kako na hrvaškem plešejo zvezde, ker mi je všeč ta oddaja, in sm se veselila, da bom čez dober mesec sedela v Scali in drgetala od vzhičenja. Ker namreč 28.decembra greva s Petrom v Scalo gledat Bajadero in v petek sta prišli karti po pošti in jst sm čist paf od sreče. Plesala bo pa ena tok lepa, da … sej ne vem kaj… Strašansko se veselim, sm že vsem povedala. To je letošnji dedek mraz. Najlepšejši. Sm pa dons dopoldne na črnogorski tv našla eno oddajo o baletu. Mislm, črnogorci jo majo, mi pa ne. Sej bi bil res čudež, če bi naša nacionalka kdaj kej tko perverznega dala na svoj program, res. Aja, sori, sej je res bil enkrat lansko leto ob ene 23ih zvečer en balet. Al je blo predlanskim? Vglavnem, pri nas se ne počne ama nč za popularizacijo klasike, niti muzike niti plesa. Res bedno.

No, kokrkol, še en vikend je mim. Popoldne sm tekla, to sm že povedala,  berem un mali otok, pa mi gre bolj slabo, ker sm preveč zaspana zvečer pa tut sploh ne vem, kako bi knjigo držala bolj stabilno v rokah. Skoz mi nekam postran pada, ta format mi res ne potegne najbolj. Sicer pa… hodim na pump, računam, da bom čez en cajt tut to knjigo obvladala. Ampak jutr bom pa za tricepse res dala samo po eno kilo na vsako stran, majke mi. No, tok mimgrede.

Za konc pa par facic moje sivolaske.

Na prvih dveh fehta, na eni vam razkriva skrivnost našega pomivalnega stroja, na ostalih je pa sam mal butasta .

No, tko, jutr je pa nov teden. Novi časi.

Od vseh pravil v Scali me nič niti ne prizadane ornk (čeprav sm si naskrivaj mal želela kako fotko stisnit, ne med predstavo valda), sam ne vem kako bo Petra tole zadel:

“Gentlemen are kindly requested to wear evening dress for premieres. Gentlemen are in any case required to wear a jacket and tie at all performances. Items of clothing which do not comply with a proper theatre decorum shall not be accepted.”

No, TO fotko bom pa stisnila

la la la la la la, jst grem pa 28. decembra v Scalo, la la la la la

Kok sm srečna, la la la la la

Petrček… HVALA!

Sobota je bla pa naporna, ker že dolg ni blo treba po štacunah tekat in tokrat je blo res treba in torej sva. Najprej sva se pa dobila z Žarkom iz Sarajeva na zajtrku v Petitu, kjer sm se najedla (kot sam satan) frankfurtske omlete pa jogurta s svežim sadjem, kar je držal majke mi da praktično cel dan. Čuden fakt številka ena in to bi blo treba zapisat v anale al pa vsaj v pavlihovo pratiko je to, da po takmu zajtrku kljub temu, da je minilo že neki ur, v Zvezdi nism mogla deserta. Nism ga mogla niti naročit in ostala sm enako odporna tut ko sta mojadva spremljevalca naročila vsak svojo slaštico. Nism mogla. Si mormo to mislit, jst, ko mam vendar še en želodec specialno za desertirat… Res za v anale. Vglavnem, po lublani tut že dolg nism šla in blo je res čudovito. Tko čudovito, da sm enostavno morala narest en špancir po tržnici z rožami in ker sm lih slučajno oni dan štela kok vaz mam v dnevni sobi (devet, mimgrede, sam povem) in ker so lih slučajno vse ble več al manj prazne, sm jih na ta čudovit dan se odločila jih mal nafilat. To se mi zdi supr.

Pol sm bla neskončno utrujena, pa vendar je blo nujno v trgovino it. Za naju, za želvici, za pujska, vsi smo velik rabil, sam bučka je mela vse. Pol sva vse stovorila na sred dnevne sobe in niti slučajno se mi ni dal še kej pospravljat zvečer. Ampak…

… je pa moj petrček vzel jamranje iz kakšnega dneva nazaj (sej veste, tist kako ni nobenga baleta pri nas) zelo resno in odločil, da me bo peljal v Scalo gledat Bayadero. Ah… To se bo zgodil decembra in bova budno dežurala za naskok na karte. Jst bi bla božansko srečna, če bi se to zgodil, pa še tko lepo se mi zdi, da je peter reku, da bo to najin medeni dan. Sej rečm, ah…

No, in da bi se midva tkole mal pripravila na Milano, sva zvečer gledala enga od mojih dveh dvd-jev, Bayadero iz Pariza. Jst sm bla kot vedno vzhičena, Petrček je bil kokr otrok in me je skoz spraševal kaj je pa blo zdej, kdo je pa to, kako pa veš… dokler ni zaspal. Jah, večna romantična tematika nesrečne ljubezni se ponavad v zadnjem dejanju v milih zvokih violin razplamti v neskončno nežnost, kar je očitno lahko tut uspavalno. Enako se mu je zgodil tut pri Giselle, samo da ni blo na domačem kavču ampak v Cankarjevem domu. Kar se mi je zdel posebi zabavno je pa to, kar mi je dons povedu, da je včeri zvečer pol rezerviru še hotel v Milanu, bliz Scale. Seveda, balet se začne ob 20ih, konča po treh urah, če poba zaspi v zadnjem dejanju bo res mal težko, da še vozi nazaj v Lublano. Pa je rezerviru še hotel .

No, in tkole lepo sm zaključila soboto. Obožujem Bayadero. Joj, Scala…

Ne morem verjet, pa da me nekam suneš… Člouk bi tkole vsaj pozimi (če že na celem ljubljanskem poletnem festivalu ni blo niti enga baleta!) šel kej pogledat. Ma kaki, faki. Nema. Oktobra je tango za rahmaninova, ki mi ne potegne, novembra ni NČ in decembra - ni NČ. Niti Hrestača! Januarja je spet en ta tango, februarja pa… itak… Romeo in Julija. V moderni varianti. Fakof, čist res. Katermu bogu se je treba zahvalt, da je blo lansko leto clo za videt don kihota…

Joj, kaj bi dala za tole… al pa tole… al pa tole... al pa tole…

Ja, se bo treba navadit da v lublani ne smeš bit izbirčen in morš it vedno, kadar je, gledat Hrestača, Romeo in Julijo al pa Labodje jezero. Ker zna bit to edino, kar boš doživel tuki. Če že mogoče.

… to pa morm povedat, sm pa jezna kot satan, da letos v Križankah ni niti ampak niti enga baleta in to je pa kriminal za prjavt policiji.

Ne, nism pa tok krivična, da bi pozabila puvedat, da sem dobila tele dva cedeja