Oh.
Ah.
Tole bi pa lahko počela vsak teden, zlahka. Sam enga dost močnega financerja bi rabila. Pa bi tole komot počela vsak teden, nič mi ne bi blo hudo…
Tok je blo lepo, da sm od vzhičenja skor zacmizdrila. Ampak pejva lepo po vrsti.
Jutranji odhod nama je uspel solidno dobro, zamude sva mela samo pol ure. Kar se tega tiče je blo ugodno zihr to, da sva Bučko dala že zvečer v varstvo in potem zjutri ni blo treba še nje rihtat. Ampak tega ne gre prevečkrat prakticirat, ker je brez Bučke stanovanje čist čudno. No, kokrkol, ratal nama je torej it ob pol sedmih. Navigacija je zalaufala, kdo bi si mislu, da dandanašnji telefoni delajo vse sorta reči, poleg tistga kar naj bi telefon delal. Da majo navigacijo, naprimer. Nalimaš ga na sred šajbe in vozi. Zavijte levo, držite se desne, vozite 354 kilometrov. Majka. Navigatorka naju je pripeljala direkt do parking hiše. In od tam sva mela dve minuti do Scale, pravzaprav sva se znašla pred Scalo kokr dva bebčka Ooo, a tole je že Scala?
Res, od zunaj tko dost neugledna, nč posebnega. Ampak zihr je not tko… tko… kokr si predstavljam, da mora bit, sm si mislila. Rdeč žamet pa zlati balkoni, pa tko. In da sva dočakala te zlate balkone, sva mela še tri urce za potikat se mal okol. Mrzlo je blo kot svina, pihal je, ampak skoz naju je mal sonček spremljal. In jst sm bla tko, mal… vedno bolj vzhičena. Še mal, še mal, pa bo Bajadera, pa ne bom hotla it več domov. Sva zafilala čas s potikanjem po štacunah, kaj pa druzga. Vsaj toplo je blo not, kupila pa nisva nič, ker si pač res ne morva privoščit več velik letos. Pa tut sploh se mi ni nakupoval?! Halo? Zgodil se je tut to, da sm božala golobčke, te zlate ptičke in
to čist zastonj. Tip mi je precej nasilno uturil koruzo v dlan in čeprav sm vedla kam to pelje (davaj pare) si potem, ko je priletel prvi lahkotni in nežni golobček na mojo roko, enostavno nism mogla pomagat, da ne bi zavajala unga imigranta, da bo kej dobil. Peter najprej ni hotu fotkat, ker mu je blo zoprn, ker je vedu, da se ne bo dobr končal, ampak jst se nism sekirala. Kaj, sej mam Petra, da me brani! Pa sm božala golobčke, ful so nežni, sm bla presenečena, res sm jih mela rada. Ko so popapal in nisva hotla več koruze, je pa tip hotu da mu dava 10 eurov. Hehe, itak. Nekje globok v torbi sm mela še en euro, pa bi mu ga tut dala, če ne bi bil tok globok v torbi, ampak njegov nasilniški nastop mi je šel pa na živce in sva se pol lepo nardila bebca in smo se mal delal kokr da se nč ne štekamo, pa sva šla. Ampak golobčki so pa pravi čudoviti lepotci. No, vglavnem, še na kavico sva šla, pol je bil pa že čas, da se grejo gospod preoblečt v taneudobne cote. Kravata pa čeveljčki pa to. Slike nimam nobene, a zakaj, ja zato, ker…
Se Peter preobleče, greva v Scalo. Not je tut tko dost po domač, vse bolj mejhno, taki ozki hodnički, spominja na našo bajto. Prideva v dvorano, pa men mal zablokira. Še od otroških dni mi je ostal tist vzhičenjaški občutek, ko ratam rdeča v lička pa mal se mi solzice naberejo… in prideva tja not in evogana, tist občutek, rdeč žamet, zlate lože, visoka je Scala, kr velika…srce mi je razbiju. Bolj kot ponavad. Sej, če bi šla kr tko na izlet tja, se ne bi tok sekirala, ampak ker sm vedla, kaj še pride… oooohhhh…
Zdej pride trenutek, ko lahko razložim, zakaj nimam nobenih fotk od Scale znotri. No, zato. Ker pač povsod piše, da se ne sme fotografirat in tko, kokr sm Petru uturila kravato pa rekelc, ker pač piše, da morjo džentlmeni to met gor in ker sva bla prvič in ker me je skrbel, da naju naujo not spustil, ker bi me to enostavno tok skrbel, da ne bi mogla uživat… no, zato nism hotla, da peter vzame telefon s sabo na predstavo. Nism hotla, ker bi ga jst morala met v torbici, jst pa tega nikol nimam, ker mi je zoprno, no, zato. Mi ni treba praut, a ne, da sva bla tkorekoč edina, ki nisva fotkala. Midva, pa uni stari pizdeki v pelcih, k grejo v Scalo itak vsak mesec tut niso. Vsi drugi so fotkal, s fleši, brez, nima veze. Še med predstavo so fotkal, ja kej tazga… Ena baba si je še med baletom s telefonom svetila in brala vsebino… Res, jst se al preveč sekiram, al pa mi je vse skupi tok mistično in tok cenim, da je pol tko kot je. No, vglavnem, zato ni fotk, ampak sej glavn, da sm jst to v živo vidla.
No, tkole midva sediva v Scali, gledava okol, ugotavljava, da je bla tut kravata pa rekelc pretirana poteza in peter se huduje, da zakaj ni smel telefona s sabo vzet in jst naju prepričujem, da je tko čist v redu, ker glavn, da mam jst vse te vtise stisnjene v svoji glavi. Vse je blo polno, še dobr, da sva dobila karte (sej ni blo simpl, brez petrovega računalniškega znanja bi bla težka), vsi balkoni, razen kraljeve lože, so bli polni. Ah.
Potem se pa prostor zatemni, pride dirigent, pa se začne.
Pravljica. Men spet kocine pokonc, v lica sm čist žarela, pulz mi je pa šopal na 160 zihr. Tko kot pri vsaki solaži, ko me vedno tko skrbi, a bo vse dobr, a bo padu, padla, a bo lepo, a bo hudo…Ona, Nikiya, je bla tkooo lepa… Kokr en perešček, božanska. On, Solor, je bil fantastičen, čudovit, graciozen. Pa zlati človek je bil tko kot mora bit, na žalost pa Gamzati ni bla dobra, še petru je ratal videt, da ni dobr, ampak sta Nikiya pa Solor odtehtala. Na splošno je moja pariška izvedba Bajadere boljša, ampak ni pa v živo v Scali… Tut mal drugačna je bla koreografija, kokr sm vajena, ampak sej ni važn, tele Nikiye kr ne morm pozabit, tko je bla lepa, kot ena snežinka. Muzika je pa tut tko božanska, da bi človk kr umrl. Vprašte petra, tko mu je bla lepa, da je kr oči vmes mal zaprl. Je reku, da ga je muzka odnesla, jst pa pravm, da je zaspal, kot vedno. Pa sej ni važn, glavn, da ni smrču
.
Po dveh urah pa pol, ko je nesrečna ljubezen sesula zlobni svet in sta Nikiya pa Solor ostala sama med razbitinami in med oblaki, in ko se je polegel divji aplavz in vsi bravo, brava, bravi, sva pa prišla ven in zunaj je blo milijon lučk in snežilo je in snežinke so ble tko lepe kokr Nikiya in jst sm rekla, da to pa sam zame sneži in pol sm bla tko srečna, da bi lahko kr letela.
Ja, res bi komot vsak teden gledala kej tko lepga.
Oh.
Ah.
… To se bo zgodil decembra in bova budno dežurala za naskok na karte. Jst bi bla božansko srečna, če bi se to zgodil, pa še tko lepo se mi zdi, da je peter reku, da bo to najin medeni dan. Sej rečm, ah…