Oh.
Ah.
Tole bi pa lahko počela vsak teden, zlahka. Sam enga dost močnega financerja bi rabila. Pa bi tole komot počela vsak teden, nič mi ne bi blo hudo…
Tok je blo lepo, da sm od vzhičenja skor zacmizdrila. Ampak pejva lepo po vrsti.
Jutranji odhod nama je uspel solidno dobro, zamude sva mela samo pol ure. Kar se tega tiče je blo ugodno zihr to, da sva Bučko dala že zvečer v varstvo in potem zjutri ni blo treba še nje rihtat. Ampak tega ne gre prevečkrat prakticirat, ker je brez Bučke stanovanje čist čudno. No, kokrkol, ratal nama je torej it ob pol sedmih. Navigacija je zalaufala, kdo bi si mislu, da dandanašnji telefoni delajo vse sorta reči, poleg tistga kar naj bi telefon delal. Da majo navigacijo, naprimer. Nalimaš ga na sred šajbe in vozi. Zavijte levo, držite se desne, vozite 354 kilometrov. Majka. Navigatorka naju je pripeljala direkt do parking hiše. In od tam sva mela dve minuti do Scale, pravzaprav sva se znašla pred Scalo kokr dva bebčka Ooo, a tole je že Scala?
Zdej pride trenutek, ko lahko razložim, zakaj nimam nobenih fotk od Scale znotri. No, zato. Ker pač povsod piše, da se ne sme fotografirat in tko, kokr sm Petru uturila kravato pa rekelc, ker pač piše, da morjo džentlmeni to met gor in ker sva bla prvič in ker me je skrbel, da naju naujo not spustil, ker bi me to enostavno tok skrbel, da ne bi mogla uživat… no, zato nism hotla, da peter vzame telefon s sabo na predstavo. Nism hotla, ker bi ga jst morala met v torbici, jst pa tega nikol nimam, ker mi je zoprno, no, zato. Mi ni treba praut, a ne, da sva bla tkorekoč edina, ki nisva fotkala. Midva, pa uni stari pizdeki v pelcih, k grejo v Scalo itak vsak mesec tut niso. Vsi drugi so fotkal, s fleši, brez, nima veze. Še med predstavo so fotkal, ja kej tazga… Ena baba si je še med baletom s telefonom svetila in brala vsebino… Res, jst se al preveč sekiram, al pa mi je vse skupi tok mistično in tok cenim, da je pol tko kot je. No, vglavnem, zato ni fotk, ampak sej glavn, da sm jst to v živo vidla.
No, tkole midva sediva v Scali, gledava okol, ugotavljava, da je bla tut kravata pa rekelc pretirana poteza in peter se huduje, da zakaj ni smel telefona s sabo vzet in jst naju prepričujem, da je tko čist v redu, ker glavn, da mam jst vse te vtise stisnjene v svoji glavi. Vse je blo polno, še dobr, da sva dobila karte (sej ni blo simpl, brez petrovega računalniškega znanja bi bla težka), vsi balkoni, razen kraljeve lože, so bli polni. Ah.
Potem se pa prostor zatemni, pride dirigent, pa se začne.
Pravljica. Men spet kocine pokonc, v lica sm čist žarela, pulz mi je pa šopal na 160 zihr. Tko kot pri vsaki solaži, ko me vedno tko skrbi, a bo vse dobr, a bo padu, padla, a bo lepo, a bo hudo…Ona, Nikiya, je bla tkooo lepa… Kokr en perešček, božanska. On, Solor, je bil fantastičen, čudovit, graciozen. Pa zlati človek je bil tko kot mora bit, na žalost pa Gamzati ni bla dobra, še petru je ratal videt, da ni dobr, ampak sta Nikiya pa Solor odtehtala. Na splošno je moja pariška izvedba Bajadere boljša, ampak ni pa v živo v Scali… Tut mal drugačna je bla koreografija, kokr sm vajena, ampak sej ni važn, tele Nikiye kr ne morm pozabit, tko je bla lepa, kot ena snežinka. Muzika je pa tut tko božanska, da bi človk kr umrl. Vprašte petra, tko mu je bla lepa, da je kr oči vmes mal zaprl. Je reku, da ga je muzka odnesla, jst pa pravm, da je zaspal, kot vedno. Pa sej ni važn, glavn, da ni smrču 
.
Po dveh urah pa pol, ko je nesrečna ljubezen sesula zlobni svet in sta Nikiya pa Solor ostala sama med razbitinami in med oblaki, in ko se je polegel divji aplavz in vsi bravo, brava, bravi, sva pa prišla ven in zunaj je blo milijon lučk in snežilo je in snežinke so ble tko lepe kokr Nikiya in jst sm rekla, da to pa sam zame sneži in pol sm bla tko srečna, da bi lahko kr letela.
Ja, res bi komot vsak teden gledala kej tko lepga.
Oh.
Ah.
