dnevnik

Potrpežljivo čakam, da se še naprej prav nič velik ne dogaja. Mal je obremenjujoče in nevzpodbudno, da ne morm niti mal v miru spucat kopalnice, ne da bi mela potem še cel dan trebuh tko trd, da mi druzga kokr na levem boku ležat ne preostane. (na levem boku ležat ful pomaga, resno). To je zoprn, ker človeka debilitira do mere, da rata ekstra neuporaben, vsaj predstavlja si tko. Na srečo sm pa večino dneva itak tok zaspana, da me to, da si en človk predstavlja, da je debilitiran, ne gane. En človk je en človk, jst sm pa jst. In včas je treba bit tut mal preveč zaspan preko dneva, kdaj pa čš bit, če ne zdej.

Drugač mam pa eno hujšo zadevo za potarnat, reče se ji zgaga. Jebenti, da bom (kar sem do zdej smatrala kot) vzdihljaj O, ti zgaga, ti! začela razumet kokr neki najstrašnejšega, kar ti lahko kdo zabrusi. Mam tako zgago, da bi lahko toplarno poganjala za celo lublano. Ponoč se zbudim, bruhajoča ogenj, pomaga en klinc nč, razen mogoče za par minut. To, to pa je res neznosna kvaliteta nosečnosti. Nism si mislila, da je zgaga lahko tko… zajebano pekoča. Včas me kr cela faca boli, vse do lasišča, od te pekočine. Za ponort. Ampak to je pa tut edina res taka zoprna reč. Če počivam, mi tut trd trebuh ne pride do živga. Ne zatekajo mi noge, roke, spim ugodno, v bistvu zlo ugodno. Pozicija bok, hrbet, bok, mal mi kolk poč, ko se obračam, pa nč ne de. Grem trikrat lulat ponoč, pa kljub temu, da to nardim zlo prisebno, ker te znajo sred noči pasja telesa, razmetana po predsobi, neugodno razburit (lahko padeš čez kakšnega in se ubiješ, naprimer), naprej udobno zaspim in mam filing, da sm celo noč udobno prespala. Tut zgaga, če me razburi, ruknem par požirkov Donata in spim dalje. Prime lih tok, da zadrnjoham nazaj.

Hm.

(Mogoče pa je razlog, da sm pol cel dan zaspana k norc?)

Vglavnem, kokrkol. Nč ni narobe z vsem tem, fajn je. Komi čakam v petek še kontrolo (bom vidla Nežiko, bom??), da rečejo, da je vse kul in da lohk grem zaspanost furat naprej na morje. Sm pa prebrala

, kjer tip na eni strani tokrat reče pizda, da še štet ne morš, in sm občasno še sama ratala kr mal puritanska, pa si lih ne umivam ust z žajfo vsakič, ko rečem klinc. Ampak prebrala sm jo, mal mi je spet zalaufal, edin včeri zvečer, ko sm šla kao še mal brat pred spanjem, sem raj ene četrt ure bulila v strop, kot da bi v roke vzela une grke in jih končno prebrala do konca (hvalabobu sm tut tko ratala čist dost zaspana). In sm zaključila, da ni druge, kokr, da si enkrat vzamem neki cajta in jih ruknem na en mah. Ker zihr niso Tok bedni, sam v filing morm spet mal past.

Za konc pa, če čte, poglejte tele paradajze!

Da te kap rukne.

Druzga pa nimam nč. Razen ene nove sivke, ki pa roma z nami na morje. Že vem, kje bo živela, kraljična.

Največji problem je pa ta, da za cela dva tedna ne bo več ležernega jutranjega posedanja med rožicami, srebanja kavice in vzdihovanja o lepih jutrih. Ne bo več nočnega studia na zagrebu po zadnji fuzbal tekmi, pa pa oko sokolovo. Nč več lahkega koraka do avtobusne in lahkega koraka domov. Začenja se dril, materinska šola, dva tedna vsak dan (kar še ni najhuj), ampak - ob štirih popoldne. Ojoj, ob štirih popoldne?! Bo treba zgodi vstajat, bit zgodi v službi, zgodi hodit iz službe, zgodi hodit spat. In to je pa ta največji problem.

Ne vem kaj je s to materinsko (al kakšno že) šolo, da se mi tko upira. Sploh ne gre za neinteres (ker jst sm za vse materinsko u ibr zainteresirana!), prou upor čutim, tko, u dubini duše. Mogoče gre za to, da mam predsodek pred gručami žensk, da mi gre vse povezan z gručami žensk že po defoltu na živce. Mogoče je to. Mogoče je pa kr neki, kr nek upor, kokr sm ga čutila do zgodovine v osnovni in slovenščine v srednji šoli. Neki, mogoče, se mi sem pa ke pač mora upirat. In ta šola, konkretno, mi gre tok na živce, da sm celotno organizacijo prepustila petrčku. In je on klicaru v uno babiško službo in že pisal tožbe in plane demonstracij pred leoniščem in novinarska in poslanska vprašanja in celo reč, ker tja se nikol ne da kr poklicat, tko, po domač, zavrtiš telefon, rečeš dan, jst mam pa to pa to… neee, tm telefon al zvoni v prazno al pa je zaseden. In tko nekak, po mojih izkušnjah, funkcionira cel klinični center in jst sm petrčka zavestno poslala v ta osir in evo, kako se je razburu. Take fante rabmo, da bojo kej spremenil na svetu .

No, ampak prjavljena sva in kokr me trebuh s svojim napenjanjem kože dnevno opominja, da not živi ena družbeno aktivna in športno navdahnjena fenica (blazno rada ma fuzbal in zlo se razbur ob dnevniku, zarad vseh krivic, ki se dogajajo na svetu), tko me bo tut ta šola mal zresnila. Ker… zdej gre pa zares. A štekaš…

Drgač pa:

- sm za to, da se namest ukinitve regresa, malce in prevoza in vsega gospodovega danega in svetega, raj nemudoma odpusti vse une klinčeve luzerske uradnike, ki grejejo riti za 2 jurja na mesec in, kokr se temu strokovno reče, svirajo kurcu, ker takih je kr neki in me neznosno motjo, bedniki nesposobni.

- na živce mi gre vsakdanje privoščljivo drkanje jankoviča haha, pa mu le ne bo ratal štadiona nardit do jutr, haha, sej smo vedl. kok so dolgočasni s tem, vsakič, ko odprem cajtng al pa ponesreč gledam dnevnik isti drek.

- posebi se zavzemam za to, da španci dons zgubijo, da se bojo jokcal, mamini sinčki bogi bogci.

- in brazilci so mi še vedno prva liga, čeprav so bli tut čilci fajn in (ojoj, a je to mogoče, da bom to rekla??) švabi.

- argentina pa, sori mesi gor, mesi dol, mi ne potegne.

- neža, ta froc, nč ne spi. čeprav je čist fajn, da je človk živahen, bi si pa pomalem kr mal želela, da predrojstne navade niso pomemben pokazatelj prihodnosti, da ne bi dobil še enga bokserskega mladička, ker sm po Bučki prisegla, da nikol več mladiča bokserja, ker je šele zdej, ko je Bu stara, ratala mal bolj znosna. Mula, vglavnem, brca k mali bokserček .

- ne glede na moj upor do zgodovine v osnovni šoli, pa mi je branje tega talosa še kr udobno, čeprav priznam, da se včasih mal zgubim med vsemi kriptoksizi, ksenofizi, kriptorhidi, anaksiflandri, helikriti, psihoherotusi in tko naprej… in takrat mal pogulfam in kako stran mal hitrej preberem.

- pol pa itak zaspim.

Kratke počitnice so minile, zdej sledi huda realnost. Huda. Recimo… kako gledat fuzbal, če si v službi in za povrh vsega morš v službi še delat?!

Ker, recimo, na morju je blo tko carsko… Medtem, ko je petrček cel teden gulil službeno klop, sva se z očetom mela ffffantaaastičn. Skoz sva neki jedla (moj apetit je nenadkriljiv, posebi mi je zrastu močan sladek zob - dobesedno mi že štrli iz gobca!), brala/reševala križanke in gledala fuzbal. Seveda sm vse tut lepo oplela in to, da mi je pol ponoč tko kislina butnila gor, da sm bla zihr, da je čas za oporoko napisat (od zdej naprej mam vzglavni del dvignjen k pr norcih, zadušit se z lastno kislino mora bit hudo grozn pomoje). In ko je blo pa to vse postorjeno, sm pa sam še jedla, brala in gledala fuzbal.

Da je blo dol poletno, da je vse v cvetju (kar še ni pa še bo, ker so vsepovsod popki), da so se živali mele super (Murči je spet ves važen prišel domov), da mam zgago in vse to… kaj čm pravt. Ampak figa, figa! Če sva pobirala stave a jih bo polet 6 al 16, smo zdej nekje na 160 al 260! Tok fig je gor in če bi si človk vzel čas in jih nepremično gledal - tko kot mala Bu tega sosedovga mačka, recimo:

bi, prsežem, lahko videl kako rastejo in se jim zelena koža nateguje in dobivajo figje strije in ratujejo medene kraljične. Mmmm, komi čakam oberek!

Dobra stvar je tut ta, da sm začela spet brat (ja, seveda, skrajni cajt, ker Pol ne bom več mogla, Pol ne bo več časa, Pol bo vsega kr konc) in sicer sm za začetek ruknila enga detektiva Selba, ki ma roko pravice, pol sm se preguncala skoz Burmo (ojoj… na konc mi je Zoya Phan naslovila vprašanje Kaj zdej, boš kej nardila za Burmo al boš vzela v roke naslednjo knjigo? in jst sm ji rekla Hvalabogu, da bom končno lohk vzela v roke kako drugo knjigo) in pol sm se mukoma (muuukoma!) prerinila čez eno tok bedno kriminalno buklo, da nimam besed, kok je bla bedna, tok je bla bedna in pol sm pa začela brat enga Talosa s ščitom, ker je petrček privlekel čez vikend dol 4 nove knjige (končno) in tko mam zdej na omarci tega špartanca. Ta pa bo, pomoje.

Čudovita reč je tut ta, da je po pol leta končan tut projekt korita in zdej lohk posodo pomivamo, ribe luskamo in vodo tankamo kokr ljudje, ne kokr eni packi v blatu. Za končni izgled tega dela bajte si je nujno zvizualizirat še položene ploščice po tleh (drug let, bi rekla) in v zemljo položeni kamni tm, k se obeša perilo, in seveda bujno razbohoteno novo nasajeno rastlinje ob ograji z Micko - mimgrede, cucka sm že prepričala, da ma una ograjca nek namen…

(Micka je pač zakon).

(Petrček je tut zakon)

(odtok je pa v bivšo greznico)

Kar se pa fuzbala tiče pa morm povedat, da sm strašn prizadeta zarad zatemnitve hrvatov tuki doma, ker sm se blazno navezala na njihove komentatorje in vse to in še hvalabobu, da lohk vsaj studio po tekmi gledam kt človk. Ker naših histerikov jst enostavno ne prenesem in tko morm zdej gledat (poslušat) švabe, pa še to stokrat raj kokr naše. Sam čez hrčke jih pa ni. Velik pametnega povejo, velik smešnega in vglavnem hrčke za precednike.

OK, no… al pa tut ne. Naši sosedni so se namreč že naselil na ograjo in enkrat mi bo kak hormon poču in bom ponorela zarad smradu, k ga delajo s temi čiki. To tko smrdi, da sm čist izbezumljena, kok to smrdi, čiki. In klinca morta kadit k dva morona, seveda, kaj čta pa delat cel dan, če se pa s turizmom ukvarjata in živita v konobi za alat. Jebenti. Ampak ker mamo zdej zaveso iz šibja in povrh tega še kovačniki prav bujno poganjajo, me tut ta agresor ne moti preveč, vsaj nista več direkt v mojem vidnem polju, čavrljat sta pa tut nehala z mano. Sam še en ventilator si bom polet montirala, da bo smrad od čikov odpihnil, pa bo. Ni ga hujšga kokr čike vohat namest svežga zraka. In moj voh je zadnje čase izostren kokr zajc, sm tut zato tok bolj občutljiva.

Zdej pa nč. Nadaljujemo prijetno življenje. Včas mi je blazn vroče, pritisk mam na nivoju telesne temperature (zato sm pomoje tut večkrat popoldne šla kr mal spat, čemur sm se na začetku divje upirala, škoda je dneva, ampak na konc sm si mislila Ja, klinc, zakaj pa ne, zakaj proti vetru scat?!), domov sm si privlekla domača zelišča, ki sem jih že položila v zemljo (žajbl, meto, timijan, lovor, rožmarin pa sivko)

in paradajz na terasi je že velik kokr jst in cveti in vse to. Rože so bujne, prašiči so zdravi, želvi tut, dons gremo po Mucija (me je klicala prejle iz bejbicentra, gospa Maša, vi mate pr nas naročenga mucija, a ne? In gospa Maša najprej nardi mal premora in začne gruntat a sm si v kakem zavetišču rezervirala kakšnega mucija al kako, nakar pa Ajaaa, Muuucija, ja to pa smo res naročil, seveda ga pridemo iskat) in mamo tut že lupino (rabljeno, petrček nabavu, oranžno) in v petek je frej in bom možakarja tri dni gonila k črnca, da bosta zrihtala galerijo in

vse to.

Bučka na to poreče…

… tole!

[Show as slideshow]

Včeri smo zaključili s petdnevnim večernim dvojnim dilajtom imenovanim The Pacific. Jst sm se tko navezala na like, da je bla prva stvar zjutri, ko sm odprla oči… Džoni Basilone… pa Sledge… Lohk vnaprej povem, za une k se sprašujejo kako je to petrček prebavil, da je on reku isto. Pacific mi je bla enostavno tok huda stvar, da redko kdaj kera. Parira mu Band of brothers, kar pa ni čudn, glede na to, da so mel prste zraven isti ljudje. Tut tega sva s petrom pomoje enkrat kar čez vikend celga podelala. Pa jst res nism mahnena na vojne zadeve pa streljanje pa to. Ampak…

Zdej hočm spet gledat Band of brothers, še enkrat, in če se mi bo zadeva še neki cajta po glavi motala, bom šla brat tut knjigo od Sledga. Morski teden bi bil čist primeren. Mogoče.

Sam se mi pa lih zarad teh intenzivnih občutkov vsak večer po dveh epizodah pacifika niti slučajno ni šlo brat še o Burmi. V bistvu mi gre ta knjiga male hčerke iz Burme dost težko dol. Preveč je vsega, zgleda. Vojne, morije in to. Tko da nism zihr, da se bom kdaj kmal prebila čez Burmo.

Neki knjig še mam za predelat, ampak nobena mi ni posebi mamljiva zadnje cajte. Na nove mam pa veto . Veto!

Čez 16 dni grem spet na morje. In odštevam. Ker je tko fajn tam, da sploh nočem nikol it nazaj. Tut ta vikend kr nisva hotla domov, sva v nedeljo zjutri vsa začarana vohala morski zrak, pomešan s cvetočim ne-vem-kerim grmovjem in tko luštn je vlekel od kurnikov do bajte, da sm se v trenutku prestavila 30 let nazaj. Un vonj, a veš, prou od kurnikov dol, k potegne… pa vročina, prava kombinacija. In vse je zelen, še ni požgano in vseeee cveti… ujej. In tko, no, da nadaljujem, sva v nedeljo zjutri ob kavici rekla, kaj pa če bi midva mogoče kokr tkole mal potegnila in probala it domov recimo tkole kokr jutr? No, in tko sva šla domov v pondelk zvečer. In povem… ni švoh. In odštevam. Peter gre dol že naslednji teden. Jst pa čez 16 dni. In ostanem 9 dni .

Tko na splošno bi pa rada povedala, da sm kr pridna. Posebi sm zadovolna, ker sm se zredila 5 kil in nič več in čeprav preklinjam trapasto ozko bano doma, k se (že!) komi skobacam iz nje, sm pa po drugi strani strašn srečna, da je tuki že sezona opank, japank, natikačev, bosih nog in tega, ker mam (že!) tut neki težav z dihanjem, če si morm zavezovat čevle. Ampak to ni (še!) nič. Sej veste, un poznavalski nasmešek, k ti ga namenijo starejše večrodke, izkušene ženske, modre in prijazne… Oh, dete, to ni še nič… kako si luštna, ko se tkole razburčkaš pri petih mesecih, počaki, počaki, te še toook čaka. In pol spet un poznavalski nasmešek… In, veš, edin to je pa Res Res zoprno, da boš visoko noseča lih čez poletje, joj, ti punca mlada neizkušena reva uboga, k že pri petih mescih jamraš (ah, sej si tko luštna, nasmešek), veš, to ti bo TKO vroče. To bo Res zoprno, joj, kako ti bo vroče.

Človk se počas skor da prepričat. Matr mi bo vroče, si reče in se zazre v trebuh… NežiBeži, a čva midve mal tole vse skupi prestavt? Na pomlad, ko bojo ptički žvrgolel, ko bo hladen vetrič zavel s pohorja in bova čili in veseli skakljali po neskončnih ravno prav zelenih travnikih? In pol NežiBeži reče (ah, ona je Tko pametna!) Lej, lepo boš ždela v senci na morju, sence je okol bajte cel dan kokr češ, lahko boš gola kot dne, ko si se rodila in razen, da se ne boš gungala v viseči mreži (ker jo PetrčekOči svina noče montirat, ker prav, da boš padla dol) ti majkemi res ne bo posebi hudga. Predvsem pa, joj, babe, predvsem pa ti bo bolš avgusta na morju kokr julija na morju (kot ti svetujejo starejše večrodke, modre in prijazne ženske) in avgusta v lublani in službi! In jst rečem O, miška, ti si tok pametna (mislm, da si mal po men) in naslednjič lahko starejšo izkušeno večrodko z intenzivnim zavitjem oči zabijem in ji rečem Ej, a se ti ne zdi, da mi bo na morju avgusta v senci velik bolš, kokr da se grem pajcat julija na morje (k je mimgrede lih tko vroče kokr avgusta) in pol avgusta preskočim 50 stopinj na betonu po lublani in 8 urno sedenje v službi celo poletje?? No, pametnjakovička, kaj prauš pa na To?

In tkole, te modre. Človk bi si kr želel, da bi mel na lagerju enih 8 otrok, da ne bi blo treba poslušat lih čist vsega.

No, al pa tut ne…

Kokrkol. Nč hudga mi ni, komot laufam na avtobus in to sm tut zlo srečna.

Slikce pa, ko jih snameva s fotiča.

Z morja mislim.

Aja, srečna sm tut, ker spet berem. Berem tole, sej kr gre. Če bi bla kdaj v Burmi bi šlo še bolj.

No, pa če sem že pri knjigah… dons sem končno dokončala

in mi je zlo všeč. Nism zihr, da bi si želela videt film. Bi pokvaru vse, kar sem si predstavljala ob branju. Ne morš verjet, da sem prav cmizdrila na konc. Fajn.

Zdej pa spet ne vem, kaj bi brala…

Ta vikend je blo lepo, ker je doma moj petrček. Sicer spet gre za še en teden in tko se dela že dva mesca, če ne več. Zoprn, ful. Res. Ampak ker je njemu tut, naj nam bo. Če pa že kdo hoče rečt Sej je pa potem bolj luštn, ko je doma… naj se pa v rit zaleti. Takih tolažilnih vam res ni treba stresat. Pa unih tut ne Joj, kakšno službo ma to, naj jo že enkrat zamenja. Mislm, res…

Na splošno sem se že v petek mal boljš počutila. Že v službi, pa ne zarad službe, ampak čist tko, zarad petka. Ker je pol sobota pa še nedelja in me mal že novoletni špirit lovi. V duhu tega špirita sva v soboto harala po mestu in se fino mela, ker je lepo, pa nove knjige mam, pa zvečer sem inštalirala lučke doma.

Knjige sm si nagrabila za en evro, peter je vzel dve, jst pa ostalo pa sm ga raj odvlekla stran, ker bi sicer nabavla še 18 njih. Ne vem, no, po en evro, to se mi zdi tko… mal. Pa doma sm že vse prebrala. Skor, še tole dokončam o ženi popotnika, ki ga seka skozi čas, pa še nimam mnenja, ker sm prebrala lih mal več kokr zadnjo platnico z vsebino. Bomo vidl. No, hotla sm povedat, da sm prebrala že vse knjige doma, in sm zato nujno rabila nove.

Kar sm pa noro vesela je pa to, da sta Murči pa Pipica končno dobila svoje skupno gospodinjstvo in super funkcionirata. Nč se ne kregata, lepo se skupi stiskata in se intelektualno pomenkujeta, pa tut Murči mal več hodi okol, kar je zanj sploh čudovito. Dons je sploh blo dost živalsko, želvi sta dobili svež filtrirni material pa vodo (upam, da se bo lepo in kmal postavila, ker zdej se že par tednov sploh ni hotla), pujske sm preoblekla in enim postrigla nohtke (v bistvu vsem sam Viliju ne, itak), Ušesku je kri tekla iz nosu, da me je skor kap, nakar sm mu morala pa samo eno palčko izpulit iz nosnice, k se mu je not nabila.

Vglavnem, skor vse je šlo  po planu, sam ena reč ne… cegli. Ceglov spet nism dobila. Cegle rabm, nujno, sm že nestrpna, ker mam občutek, da mi nau ratal zrihtat dnevne niti do nouga leta. Najhuj je, ker kao mam cegle, ampak jih nimam in ker jih kao mam, jih pa v resnic nimam, mi čist nič ne koristijo. Tko, da štartam na to, da jih dobim čez teden in tut čez teden uredim dnevno do konca. Optimistično, torej. Ampak sm pa vsaj enkrat že prebarvala un temno rjav opaž, morm ga še dvakrat. Ta teden. Nujno.

Mam lepo idejo, mam, čeprav zdej ne deluje, da bo kej boljš. Pa bo.

Mimgrede, a ni Bučka hecna, k kuka tamle s sedežne? Lej jo, bumbarko. Ga je žgala po Tivoliju in se delala, da ji je vroče, sam zato, da ne bi blo treba bunde gor dat.

Drugač mam pa ta mesec na vidiku še eno selitev, kot da jih nism že mela dovolj. V službi nas selijo. Na slabš, na cenej, pa tko. V krizi je pač treba to pokazat na vse načine, mislm to, da je kriza, da se razumemo. Ker občutka za ljudi itak ni, pa pol ni kej kazat. Tut zato drug teden niti pod razno ne mislim it na službeno zakusko z najvišjim šefom. Sm raj lačna cel dan.

Na splošno me pa mal na kašljanje sil, ampak oblubm, da ne bom kašljat začela, ker za drug vikend načrtujem karaoke zabavo.

Pa tut… nov let bo, ne?

Mam en manjši problem s svojo glavo, za zihr. Me že prevečkrat boli, zadnje mesce me začne ponoč in je najbolj zoprno zjutri, pa kr ornk me zanaša. Pa tut čudni zvoki mi not dogajajo, zadnjič recimo, nism mogla ugotovit a mi zuji okol desnega ušesa al so golobi na strehi. Sej vem, sej je hecn, sam v resnic postaja mal nadležno. No, Mal… al pa Velik. Včasih, najbolj zvečer pa zjutri, mam občutek, da mi v glavi (najbolj v desni strani) pristaja vesoljska ladja. Ne vem kako se napiše take zvoke, jih ne znam, pulzirajoči wuu-wuu-wuu zvoki. Pa take. No, in v četrtek zjutri sm bla zihr, da se bo glavobol umiril, če se bom delala, da ga ni, ker me kokr sm že rekla, glava zjutri večkrat boli. Samo me ni nehal bolet, vedno bolj me je, pol sm pa še kozlalčkala. In sm skor cel dan prespala, pa v petek me je tut medla glava. Nism pa umrla.

To pa sam zato ne, da sm lohk vikend preživela s petrčkom, ki je za en dan pa pol prišel domov (po dveh tednih). V bistvu me je v soboto sam ene parkrat mal glava prtegnila, ni pa trajal. In to se mi je zdel dost v redu.

In zato je blo v soboto zlo fino.

Zlo fino je blo pa zato, ker sva šla s petrčkom v mesto, na trg, pa ker sm dobila nov parfum, pa ker sm kuhala, zvečer spila enga celga smajla (med Zvezde plešejo, ko mi je peter na vsak način pol oddaje poskušal matematično dokazat, da je preprosto nemogoče, da je v zadnji oddaji izpadla najboljša plesačica Iva, medtem ko je not ostala kuharca Ana, ki roko na srce pleše kokr… no, grozn, pač, in sm ga komi preprosila, če mi lohk matematične izračune pa analize pokaže med reklamami) in pol sm pa še pela karaoke (mam nov paradni komad, mimgrede. Peter sicer prav, da kje sm potegnila tega Bryana Adamsa pa ta smešn komad, jst se sicer tut čudim, ampak men je ibr dobr, kaj čm zdej?). Ampak preden vas usekam s fotomaterialom, morm pokazat svoj nov parfum.

To je moj nov parfum. V bistvu je to šklatla od mojga novga parfuma. In men blazn diši. Parfum, mislm, ne škatla.

Zdej pa karaoke… Sej bi vam pokazala…

… koko sm divje not padla, ampak nimam tok poguma, sej razumete? Zato bom dala samo tole, da vidte koko sm pela.

Res mi je blo fajn, čist sm not padla, sploh nism vedla kako sm pogrešala to akcijo (ne sprašvat kaj sm pela med zgornjo fotoseanso, zihr kak divji orangutanski country). Moja publika pa tut…

… spala k top. Mogoče sm izvajala nežne zvoke Toma Jonesa. Kdo bi vedu.

Kokrkol.

Pela sm dokler me ni mal poznejša ura začela silit v nelagodje, ker kao da ljudje okol spijo pa take… Zato komi čakam nov let, da si enkrat dam duška, če je že folk vajen, da se za nov let baje džinga celo noč. To bo divja karaoka parti pri Mali B.

Drugač sm tut kuhala, sicer nč posebnega, ker v petek enostavno nism mogla razmišljat o meniju, ker mi ni blo dobr. Zato sm kuhala stvari, za katere ne rabim uporabljat preveč mozga niti knjig, in je bil v soboto sam en kari, v nedeljo pa taka moja pita, ki jo je peter pravilno zdefiniral kokr krompiruša z mesom pa bučkami.

Potem sva z Bučko priredili tekmovanje v najbolj kretenskih facah in sm zmagala.

Mogoče bi Bučka zmagala, če bi ji kdo povedu, da tekmujeva. Tko pa sm jo nategnila in ji pred nosom prevzela prvo nagrado.

Prva nagrada je bla, da jo lahko mučim in božam vsaj 3 minute, kokr se mi jih je tut prepustila, medtem ko sm mal brala (zdej pa berem Mesto kosti in mi je všeč, ker mi zlo paše brat kriminalko, pa še, če je mal umorov pa tko, ne vem, čist kul mi je). Vglavnem…

Cucek je, kot vidmo, poraz športno prenesel in z veseljem sm to ekskluzivno nagrado pospravila v žep.

Ko pa je petrček spet odveslal na jug, me je mala B peljala gledat lučke v Tivoli. To pa zato, ker je rekla, da jo skrbi, da ne bi tut letos zamudila it gledat lučke v Tivoli.Ker človk težko verjame kako hitr mine zima in z njo lučke v Tivoliju. In ko sm že pri lučkah, prijel me je, da jih čimprej namontiram. Nujno.

No, in če sm pa že pri novem letu, so pa tuki moji nohti, ki so tut novoletni. Mam ful lep lak (čudovito paše k moji seksi škrbi).

Sam mimgrede puvem.

Vglavnem, za moment al pa dva mi je clo ratal službo izbit iz glave. Medtem, ko me ni blo, je bla namreč cela pizdarija, in se morm prav nakulirat, da se jutr soočim s tem problematičnim folkom. Morm mal meditirat.

Ja, to bom. V bani. Sej nedela je čas za bano, ne?

Ta nedelja je bla za vsazga mal. Razen za petrčka, ki mora delat tam dol nekje, daleč daleč. Ampak drugač smo pa želvam vodo zamenjal, pa mal sm kuhala, jedla, pila kavo, brala, barvala lase, zrihtala nohte, bla z malo bu v tivoliju IN odvlekla očeta na lauf. Ja, res ste prav prebral, končno mi je ratal tut to. In še, hehe, enkrat vmes sm mu rekla Ja, mava kr enak tempo, midva… Je bil neki cajta tih, pol je pa reku Kaj hočš s tem povedat?

Ampak res, mogoče to, da morbit pa le nism najpočasnejša žaba na svetu, da mogoče si pa vseen lahko privoščim tekaškega partnerja, ki ne začne jamrat, da ga kolen boli zarad moje počasnosti?

No, tko, pa sva rekla, da bova zdej laufala trikrat na teden, midva. Tko mu je blo všeč.

Men pa tut, da bom lažje oziroma brez tok slabe vesti rekla dohtarci na sistematskem da kok da se s športom ukvarjam, kok da sm aktivna in da moja kilaža sploh ne vem od kje je prišla, zgleda mam močne kosti. Ker sm ful aktivna in res redno laufam, mislm, 10 km lohk prelaufam kadarkol. Fajn je tut to, da mi pulz pade na 70 skor takoj, kar tut ni slabo in dokazuje kok hud športnik jst da sm.

Tko ji bom povedala, babi.

Zadnje cajte ga itak mal sekam, pa se kaka mala laž ne bo nikjer poznala. Ker zadnjič sm… hm… zadnjič sm nardila enga hujših huliganskih dejanj, na katerga nisem ponosna. No, na katerga sm mal micken ponosna. Mislm, zdej, ko je nevarnost, da me dobijo (in živo čudo, da me niso!) mim, sm res kr mal ponosna nase.  Petru sm namreč en zvečer tko skuliran povedala da Dons sm šla pa na avtobus pr zadnjih vratih, da me je prav debel pogledu in reku Kaaaj? TI? Ja kaj ti je pa blo?? Sm rekla Hihihi, ja, kaj, če je bil pa tko nabit, pa mudil se mi je v službo, pa sm skočila gor in stiskala uno urbano v pesti, za vsak slučaj, če bi kontrolor uletel in bi mu jo takoj nemudoma pri prič dala… no, pa me ni noben kontrolor dobil, čeprav priznam, da sm z vsako postajo, ko se je masa potnikov redčila in redčila, in sm na konc praktično sama ostala v zadnjem delu avtobusa, kr mal na trdo slino goltala.

Ja, tak huliganski impulz je to bil.

Bom bla bolj pridna zdej. Blubm.

Mogoče je bil to en unih trenutkov, ko v resnic sploh ne razmišljaš dost, pa v resnic nočeš bit huligan, bandit, baraba in prasc ampak po nesreč tko izpadeš. Enkrat, recimo, sm mela en tak moment, ko sm (bohpumagi, kaj mi je blo) meni nič tebi nič prečkala tavelko križišče pri Levu pri rdeči. Ne vem kaj mi je blo, kr šla sm čez, se na sred zavedla, da u pi… kva mi pa je, sej je ja rdeča, nakar sm morala ostat kul in sm se nardila, da sm mal glupa. Ja. Enkrat pa tut, v banki… ja… sm se tut nardila glupo. To pa sicer ni blo nevarno za življenje, ampak blo je pa tut lih tok ponižujoče. Pazi to, pridm jst v NLB, odkorakam do okenca, dam kartico, uredim, ck ck, vse gre kot po maslu, nakar k men pristopi en možak in mi reče Eni smo pa res kreteni, k stojimo v vrsti, a ne. Pogledam na desno in vidim vrsto enih 15ih ljudi, kako pridno čakajo s karticami in položnicami v roki in raj ne pomislim, kaj so si mislil o men. Vglavnem, nardila sm se iiiibr glupo, kaj sm pa hotla, in sla šla. Sej zato sm pa pršla v banko, da čimprej uredim, ne.

Hvalabogu za skb-net.

In tko.

Berem tist Suši in sm na 286 strani, kar je nekje na polovici, pa ni lih nek ultra književni presežek, ampak sej možgane že dolg najraj pasem na tovrstni šund literaturi. Poglavje, dve, pa začorim kot velika.

Spim pa kot stara.

Mam tri (3) nove kuharske knjige, take za v postlo vzet! Ampak res, toook dobre… Peter naroču, ker jst rada kuham, on pa rad to poje. In sva tko srečna drug z drugim.

Grška je velika, ornk huda knjiga, tok dobrot je not, da sploh ne vem kaj bom najprej skuhala.

Azijska je ču-do-vi-ta, nimam kej dodat…

Italijanska pa taka, za večerno čtivo, z zgodbo…

In sm tooook srečna.

Ko sm pa že pri večernem čtivu, sej bom kmal prebrala tega Ameriškega dečka, ampak ugotovila sm, da njegov problem ni samo, da se nahaja v težki knjigi, ki jo komej držim zvečer v rokah, pač pa, da se bore redko pojavlja not. Mislm, od 500 pa tok strani branja, sm zdej na 400 pa tok, pa dejansko še nismo čist dobr prišli do bistva, kaj je sploh fora tega dečka. Mislm, dečka v knjigi tkorekoč sploh ni oziroma ma tako minorno vlogo, da bi naslov knjige čist komot lahko bil tut recimo Londonski večer, Debele miške al pa Teta Berta (ki je lih tko ni v knjigi). Res zanimivo, da se je avtor poslužil iste fore kokr moji naslovi v tem dnevniku.

Očitno me ta moja kvalitetna lastnost uvršča med pisatelje.

Tle ni druge.