dnevnik

Na splošno je v redu, samo to, da je pa tak mraz, pa ni nč v redu. To se mi zdi naravnost grozn, posebi tut zato, ker

1. mi grejo moji gojzarji, ki jih nosim že celo zimo, ooooornk na živce in
2. ker mi ratujejo povrhnjiči mal tesni in se ne počutm posebi lagodno, zapeta v njih že skor mal na silo.

In zadnja stvar, ki bi mi padla na pamet zdejle bi bla, da bi si šla sred marca (tkorekoč sred poletja) nabavljat nov povrhnjič. Rada bi, da bi blo lepo toplo, da bi nosila lahen povrhnjič, ohlapne hlače, ki bi povzročale občutke udobja mojmu vampku, in balerinke in to bi blo to, hvalalepa.

Ne pa Tole, minus ne vem kolk, s težko zapeto bundo. Jebela.

V globalu pa ni slabo. Včeri sm bla clo tok pri sebi, v bistvu skor že mal evforično pri sebi, da sm padla v pospravljalni filing in en dva tri sva mela stanovanje pomito in zašito in pol sm zahtevala še musako in rdečo peso in tut to sm dubla. Nakar sm hotla še v leklerka po rože, pa sm morala nabavt nagelne, ker tulipanov pa vrtnic ni blo. Zdej pa v pomitem čakam, da se nagelni odprejo. Če ne druzga so vsaj zlo pisani, niso mi pa lih… koko b rekla… lih straaaašn pri srcu. Drugač morm povedat, da tok rdeče pese (ne vem zakaj vedno rečemo rdeča pesa, a je še kake druge barve kokr rdeča?) pa grejpfrutov pa goveje župe nism pojedla v vseh svojih 35 in tolkih letih. In ja, še vedno skor bruham, če samo pomislim na curry. Ujej, zdele recimo. Slabo mi je pa tut še vedno, večkrat na dan, kr tko.

Naslednje izredne novosti so pa:

- da mam na roki sitne zabijalke igle dost grdo modrico, na roki prijazne vstavljalke iz osnovne šole pa nič,
- da me je Bučka dons nagajivo nategnila in odvlekla v Tivoli, čeprav je točn vedla, da mam pod bundo sam kratke rokave, da nimam ne šala, ne kape (rokavice bi ble že preveč kičaste) niti telefona in da me zebe kt svijo,
- da se je vsa srečna valjala po blatu in sm bla tut jst zlo srečna,
- da sm si končno spet pordečila nohte,
- da je Vili prasc,
- itak, in
- da mam ogromn zgage in me to zelo debilitira v vsakdanjem življenju.

Da bo mera polna pa prilagam eno blazno spontano fotko, za katero sm rabla kr neki časa, da sta se kuzli spontano namestili in ne premikali tok dolg, da sm laufala po fotiča, ga odvila iz etuija, prižgala in stisnila.

Za petrčka pa še mala Bu z blatnimi nohtki.

Pa naj bo še mala L.

In naj bo še lahko noč (s čim manj lulalnimi obiski, prosm).

… vam povem, da dons pa nism tko supr spala, čeprav ni blo pa najslabš. Sam sred noči me je lulat in nism hotla it, da se ne bi zbudila, čeprav sm se itak že zbudila, ker me je lulat.

Bla sm dons na odvzemu krvi za tokso. Na srečo je šla Limetka z mano, ker sm morala prav iskat in so me pošiljal od vrat do vrat, dve napotnici sta bli za zavod ena pa za polikliniko in to je čist hecn. In pol so se povsod čudil, da kako to, da sm tja pršla in take. Sam na zavodu sm mela srečo, je bla ena punca, ki jo poznam iz osnovne šole in ona tut mene pozna iz osnovne šole in je blo fajn, no, na polikliniki se mi je pa baba z besnim ubodom v roko (da me še zdej boli) maščevala, ker sem skor polomila un krvodajalski stol. Stvar je bla v tem, da me je na zavodu špiknila v desno žilo, na polikliniki sm pa zato prosila, če me lohk v levo, je rekla Ja in sm se hotla zarolat na stolu, pa je nardil REEESKKK… in me je kregala, da jst ne morm stola premikat, da to mora ona. Pol me je zavrtela v drugo smer, da sm si rekla Ojej, sam še tega se manjka, da se mi zdej vrtet začne… nakar mi je maščevalno (čeprav sm rekla Joj, oprostite in res nism hotla stolu nč slabga, sej vem, kok so dragi) zarinla uno iglo v roko. Da me še zdej boli.

Potem sva šli z Limetko nazaj. Pa sm rekla No, zdej pa do 25jstga nimam nobenga zdravnika, nakar me je ona hotla razvedrit (al kaj že), da Ah, boš vidla pol, ko bo otroček, kok boš skoz okol dohtarjev letala… sam da jst tega nism dojela kokr razvedritev. Pa je razložila, da mi je hotla povedat, da brezveze, da skoz štejem kok zdravnikov mam kdaj. In zdej, ko tkole pomislim, si rečem Jebenti, prav ma. Namreč, če kak teden ne grem do kake ambulante se mi že zdi, kokr da sm kej spregledala (al pa, da je praznik). In človk se zamisli, ne, mislm, res morm nehat štet zdravnike, sam po enem letu nenehnega drgnenja bo to terjal od mene neki več truda. Da osvobodim misli, a veš.

Drgač se mi je včeri tut zgodila ena hecna reč (tut zlo zanimiva zgodba). Sm tkole vsa zamišljena korakala proti domu iz službe in a veste kako človk kar avtomatsko koraka pa se mu dogaja v glavi, no, vidim čez cesto enga psa (pse avtomatsko opazim) in bil je bokserček in sm si prav rekla (tko, vse zlo avtomatsko, z mislimi še vedno v službi) Joj, kok mejhen črn bokserček, nakar un mejhen črn bokserček začne z ritjo migat in se zvirat in skakat in jst pogledam, kdo psa pravzaprav drži na štriku in bil je moj oče. Pes je bil pa Bučka. Enostavno je nisem pričakovala in vse je potekal čist avtomatsko in evo. A ni hecn!?

Drgač pa nč velik posebnga, sam mal čavrljam, da vam ni dolgcajt.

Dons je bla Bučka taglavna faca. Dobesedno.

Je norela po snegu, da zdej komi hodi. Najboljš je pa seveda ležat na mikro pouštru, če je človk preveč utrujen. Pardon, cucek.

Prav srečna sm bla dons zarad sončka. Čas je, da se ta sneg skida, da rata svet zelen in cvetoč, sej menda je že pomlad.

[Show as slideshow]

Drugač se men, po domač povedan, čist nič ne lup. Ne kuhat, ne pospravljat, ne nič, vglavnem (očitno tut pisat ne). Tut mi ni problem 12 ur kao spat, od devetih zvečer. Sicer slabo spat, se dost zbujam in hodim lulat in petra rukam, če smrči, in kot za stavo šele dobr zaspim čist zjutri. Ampak mi ni nič hudga. Pač peter dela vse namest mene (tut spi).

In take.

Jutr pa spet na nevrologijo. Dolgcajt.

… še vedno migam.*

In sm v dobri družbi…

Štiri punce in fantek…

Tri šnofle…

Moja ps je tko luškana…

A ni?

Še mal dobre družbe mojih peteršičkov…

Vili je pa največji prasc. Vse poščije, pomarkira, pogrize, histerično in naduveno se podi okol kokr en kralj… faca, vglavnem. (hoče kdo?)

* Izvida še nimam. Pa kaj, pa drug teden. V četrtek mam nevrologa.

Z Murčijem vsak dan mal telovadiva. Da krepi zgornjo polovico telesa, prednje tačke, vrat, pa tut zadnje. Čeprav bi rekla, da je zadnja leva več al manj fuč, z desno se pa še upira in se tut že boljš postavlja. V bistvu je dost boljši, se pozna, da se mal matra vsak dan. Se ne prevrača več, pije vodo in tut piska, ko ga čoham. Velik papa. Je kr v redu. Če je to to, bova pa še vidla.

Krvoločni gobec moje kuzelce mora bit seveda vedno zraven, fajn je pa to, da ji lahko  delam kar hočem, pa sploh ne zregistrira. Če se to zdi fajn.

Dons so me spet maltretiral na APMDju. Jutr pa mogoče že kej več zvem.

Mogoče.

Dons me spet tesnoba daje. Začel se je že včeri, tist občutek, kot en dan pred diplomo, sam verjetno mal hujš. (ne vem, se ne spomnim več). Mal mi srce nabija, mal me stiska v želodcu, pa blazno občutljiva sm. Pa še vedno ne vem kaj bi si bolj želela slišat od dohtarjev, da je MR kej pokazu al da ni. In čakat še nadaljnjih xy mescev za razne ct-je in se spraševat kaj je to, kar dela wum wum in kok dni mam še za živet. Sm lih včeri brala notico, kok so sodniki dal enmu pazniku v zaporu “odškodnine” za preživet strah pred hepatitisom, ker se je urezal z dotrajanimi lisicami, na katerih je bla kri zapornika s hepatitisom c. 1000 €. In 263 € je moral plačat za sodne stroške. Ker baje, da ga že ni mogl tok skrbet cele 3 mesce, dokler niso ugotovil, da nima hepatitisa c. 1000 €. Kot da bi se en zajebavu. En debil od sodnika je ocenil, da pa strah že ni mogu bit tok hud, da bi bil vreden ceeeelih 12.000 €. Jebenti, vam povem, 1000 € na uro bi blo premal, zdej to vem za zihr. Strah te lahko ornk načne, tist življenski strah kaj bo s tabo. Sliš se lahko glupo, kaj ga serješ, vedno neki dramatiziraš, kar bo pa bo, morš bit optimist. Ampak vsi vemo kako je strah okrogel, not so pa možgani, eni in edini, ne?

Ampak sobota je bla pa majka. Mislm, po preživetem MRju. Ko sem s skupaj stisnjenimi očmi oddelala tubo in so rekli, da izvid v kakem tednu pošljejo napotnemu dohtarju in ko sm si mal k sebi spravila na smrt boleč križ (od polurnega nepremičnega ležanja na trdi postli), ruknila eno kavo, sm si rekla Kurc, dons itak nimam kej in niti ne pričakujem, da bo kej, izvida še ne bo, dons se ne bom nč več sekirala. Dons morm nujno kuhat. In pol je tko tut blo.

Preden nadaljujem z Bučko (kok je lepa, pridna in pa tudi piškasta) morm sam še povedat, da so me prejšnji teden poklical iz nevrologije, da naj na APMD namest 12.marca (kokr so me najprej naročil) uletim kar jutr. Kar je super, da bom ta teden lahko opravila tut to. Pa pregled očesnega ozadja. Pa, ehm… izvid od MRja. O jebenti, ta teden.

No, zdej pa Bučka.

Sam je pa zoprn pol ure nepremično ležat v tubi, ki kljub čepkom v ušesih in zatlačenim cotam okol ušes še vedno tko razbija, da sm se pol cajta spraševala kako bi blo, če ne bi mela čepkov. Mal je smotan, priznam, vedet, da se ne smeš premikat pa predvsem vedet, da si v enem zlo stisnjenem prostoru, iz katerga te sicer lahko potegnejo kadarkol, če bi blo treba, ampak reda radi je boljš zdržat brez panike. In pol sm se pol ure prepričevala, da bi blo res smešn bit paničen, ker je valda bolj kako zapet. Recimo… Shine on you crazy diamond? Pa Hey you. Pa Hotel California.  Klasika, sam ne me prašat zakaj ne Waterloo (hvalabogu) al pa Za prijatelje (dvakrat hvalabogu). Mogoče bi do jutr povadila še kako drugo besedilo, jutr bo treba eno uro nepremično ležat. Kr dost materiala.

No, zdej pa Bučka…

Sam to zadnje ni Bučka, to je moja rulada. Tut kr lepa, pridna in pa tudi … piškasta? No, ne lih, recimo, da je primeren izraz dobra.

Pa sej Bučka je tut dobra.

Sm si rekla Če bom tko poredna, bom od dedka mraza dobila en klinc! in sm se vsedla tja, kt sm vam enkrat pokazala, koko vam lepo pišem. In bom napisala kok straaaašno bizi sm zadnje čase, tok bizi, da me že en teden ni blo nič na spregled. Tok bizi.

Začel se je na un petek, ko smo bli frej in je bil tak taprav družinski dan. Super dan za delat, v družinskem krogu cegle prekladat, uresničevat mojih tisoč idej in tko.  Vse, jasno, z vidika izboljšanja intradružinskih odnosov. Itak! Božiček, stari prdec, mi je ta petek pokazu, da ni lepo ne verjet vanj in mi je podaril migreno. Tako svinjsko, res. Nakar sm si rekla, da drug let bom pa rekla Božiček, letos pa nisi stari prdec, si bolj faca kokr Dedek mraz, k ma itak že sto let in še živo čudo, da še miga. In pol ne bom dobila migrene. Ker tale je bla tok smotana, da sm bla cel dan čist povožena. Ne pa tok povožena, da ne bi zmogla skomandirat treh tipov. Da so mi postavli cegle tko, kokr sm si zamislila, polakiral police, pa… no, sej… ostalo sm pa itak sama nardila (fantje so, pomoje, cepleni proti hitrosti, so pa blazno ustrežljivi, s čimer velik not prinesejo).

Prej pa pol zgleda tko:

To je blo kr velik dela, tok velik, da do novoletne smrekce sploh nismo prišli šele do pondelka. Pa še to… No, najprej povem, kaj sm pa delala soboto pa nedelo. Kuhno. Sm jo pobarvala, pa nove pante ma, pa un mehanizem, a veste, un, k loputneš vratca pa nardi ssss in nič ne tresknejo. Fora, 30 plus stara kuhna, pa z unim sssss mehanizmom, da vratca ne tresknejo. Pa tko lapo pobarvana. Tko živo, tko na poskok!

Sej še ni čist fertik, treba še montirat pomivalca (in ne bomo več edina familja brez pomivalca, aleluja) in zamenjat pult. Pol bo pa res lepa, ta stara kuhna. Pomivalc, mimgrede, že čaka sred dnevne sobe. Res fajn, mislim, da sem v zadnjih dneh pomila ene… dvainsedemdesetkrat. Kdaj bom prvič s pomivalcem pa…

… pitaj boga. Treba prestavit to pa un, uredit vodo, odtok, pritok, odrezat, zarezat, narezat… Torej, drug let enkrat bo. Ampak kocke mamo pa že .

No, ampak zdej sem zašla par dni naprej. Ostala sem kje? Pri smrekci… No, se odpraviva midva vsa poskočna v pondelk dopoldne na trg po smrekco. Ampak ne, božič je mim, smrekc nema sploh več. Za take burkeže, ki za božič raj prelagamo cegle kokr molimo, je mal brezveze prodajat smreke. Čist sm bla šokirana, da je tut po to že treba it v BTC. No, kar je treba, je treba, in smreka se je znašla sred dnevne v pondelk popoldne. Kriva, velka, ampak lepa.

Čist pod strop sem obesila par čokoladnih želejev, ker naš cucek sicer deluje nonšalantno…

… vsi pa vemo, da se ob primernih okoliščinah prelevi v ibr bandita, ki sam čaka svojo priložnost.

No, vglavnem, smreko torej mamo, manjkajo še piškoti in to. Zato sm se tega z veliko žlico lotila naslednji dan. Pekla sm…

… kokosove makarone, cimetove zvezdice…

… limonine srčke…

… linške…

… vaniljeve rogljičke in medenjake…

In na konc še potico.

UF.

Vse dni sm tut kuhala, a do svojga (krvavo zasluženega) mojitosa pa še nism prilezla. Naj bi ga dobila dons, ampak prihod nove kuhinjske tehnologije obeta razburljive debate okol razdelilcev pri pipi, tko da sumim, da bo dons kej. Mogoče jutri, za nov let. Ob enih ornk karaokah!

In za konec vam moj prelepi sivolasi kuža…

… podarja spominček na zadnji letošnji sneg!

Jaz pa vam podarjam eno lepo rožico in ne se jezat, če me spet par dni ne bo!

[Show as slideshow]

Edin kar pa ni dobr sneg je pa to, da mi drsi in hodim kot po jajcih. To je bedno, ker me že itak križ boli, ker sem v nedeljo v smeti nesla dve taogromni vreči za smeti, polni prašičjih odpadkov, težki k sto hudičev. Nakar sm morala vsako posebi na specifičen način zalučat v kanto in me od takrat strašn križ boli. Zato pa ni dober sneg.

Mraz pa tut Bučki ne sede, zjutri ni hotla niti do kante za smeti z mano, se upre z vsemi štirimi in navihan gleda. Posebi ne mara, da piha. Medtem ko je pa men mraz čist kul, ker mi vožnja z avtobusom strašn hitrej mine, če mam gor rokavice. To pa zato, ker se celo vožnjo matram žurnal obračat v rokavicah in to je dober jutranji trening potrpežljivosti. Pa iznajdljivosti tut, če se morm recimo z eno roko držat za štango, z drugo pa obračam liste v žurnalu. V rokavicah. Edin kar pa ni dobr je pa to, da mi še ni ratal celga žurnala predelat in ga ob prihodu do pisarne med star papir ruknem pol nepredelanega. Kar pa itak ni nobena škoda.

Morm pa zatožit našo tavelko psico, k je tok smotana, da je niti pod razno ne mislim več trpet v svoji postli. Tečna sova, tečna tečna tečna. Ma celo postlo zase, pa a uživa? Ne. Sej tisto njeno histerično piskanje skoz nos bi še šlo, pa prekladanje sm pa tja tut, ampak CMOKANJE… za po-piz-dit. Začne sred noči, cmok cmok cmok, mljask, cmok. Pa mal okol gleda, pa se mal prestavi. Pa pol minute tišina, nakar spet cmok, cmok, cmok. Kaj je, Bučka, piškica piškasta miška mala, kaj je pikica moja? Cmok. Mljask. No, kaj je?! Dih, dih. Pa dej pančkat no. Cmmmoookkk. Pa jebela, zdej pa bejž ven, dost te mam, češpla sitna! A-a, to pa ne. Se pa zarije pod kovter, cela raztegne in dela tišino. Ne, ne, vozi ven, sova sitna, ne boš me čez 3 minute spet sekirala… Dvigne glavo in nardi Cmok. Tko, zdej sm se pa odločila, iz sobe, takoj! In se v ihti zavihti čez moje noge, skoč dol, da se vse zatrese, ji odprem vrata in za lahko noč še pošljem nekam, una pa vsa ignorantska zgine v noč.

Moja mala Bučka, miškica piškica pikica zlata, sonček mali.

Grrrrr.

Drugač pa se strinjam, da je blo tut že slabš.

Ta vikend je blo lepo, ker je doma moj petrček. Sicer spet gre za še en teden in tko se dela že dva mesca, če ne več. Zoprn, ful. Res. Ampak ker je njemu tut, naj nam bo. Če pa že kdo hoče rečt Sej je pa potem bolj luštn, ko je doma… naj se pa v rit zaleti. Takih tolažilnih vam res ni treba stresat. Pa unih tut ne Joj, kakšno službo ma to, naj jo že enkrat zamenja. Mislm, res…

Na splošno sem se že v petek mal boljš počutila. Že v službi, pa ne zarad službe, ampak čist tko, zarad petka. Ker je pol sobota pa še nedelja in me mal že novoletni špirit lovi. V duhu tega špirita sva v soboto harala po mestu in se fino mela, ker je lepo, pa nove knjige mam, pa zvečer sem inštalirala lučke doma.

Knjige sm si nagrabila za en evro, peter je vzel dve, jst pa ostalo pa sm ga raj odvlekla stran, ker bi sicer nabavla še 18 njih. Ne vem, no, po en evro, to se mi zdi tko… mal. Pa doma sm že vse prebrala. Skor, še tole dokončam o ženi popotnika, ki ga seka skozi čas, pa še nimam mnenja, ker sm prebrala lih mal več kokr zadnjo platnico z vsebino. Bomo vidl. No, hotla sm povedat, da sm prebrala že vse knjige doma, in sm zato nujno rabila nove.

Kar sm pa noro vesela je pa to, da sta Murči pa Pipica končno dobila svoje skupno gospodinjstvo in super funkcionirata. Nč se ne kregata, lepo se skupi stiskata in se intelektualno pomenkujeta, pa tut Murči mal več hodi okol, kar je zanj sploh čudovito. Dons je sploh blo dost živalsko, želvi sta dobili svež filtrirni material pa vodo (upam, da se bo lepo in kmal postavila, ker zdej se že par tednov sploh ni hotla), pujske sm preoblekla in enim postrigla nohtke (v bistvu vsem sam Viliju ne, itak), Ušesku je kri tekla iz nosu, da me je skor kap, nakar sm mu morala pa samo eno palčko izpulit iz nosnice, k se mu je not nabila.

Vglavnem, skor vse je šlo  po planu, sam ena reč ne… cegli. Ceglov spet nism dobila. Cegle rabm, nujno, sm že nestrpna, ker mam občutek, da mi nau ratal zrihtat dnevne niti do nouga leta. Najhuj je, ker kao mam cegle, ampak jih nimam in ker jih kao mam, jih pa v resnic nimam, mi čist nič ne koristijo. Tko, da štartam na to, da jih dobim čez teden in tut čez teden uredim dnevno do konca. Optimistično, torej. Ampak sm pa vsaj enkrat že prebarvala un temno rjav opaž, morm ga še dvakrat. Ta teden. Nujno.

Mam lepo idejo, mam, čeprav zdej ne deluje, da bo kej boljš. Pa bo.

Mimgrede, a ni Bučka hecna, k kuka tamle s sedežne? Lej jo, bumbarko. Ga je žgala po Tivoliju in se delala, da ji je vroče, sam zato, da ne bi blo treba bunde gor dat.

Drugač mam pa ta mesec na vidiku še eno selitev, kot da jih nism že mela dovolj. V službi nas selijo. Na slabš, na cenej, pa tko. V krizi je pač treba to pokazat na vse načine, mislm to, da je kriza, da se razumemo. Ker občutka za ljudi itak ni, pa pol ni kej kazat. Tut zato drug teden niti pod razno ne mislim it na službeno zakusko z najvišjim šefom. Sm raj lačna cel dan.

Na splošno me pa mal na kašljanje sil, ampak oblubm, da ne bom kašljat začela, ker za drug vikend načrtujem karaoke zabavo.

Pa tut… nov let bo, ne?