dnevnik

Greš v bejbicenter, mal počakaš, ti povejo, da je vse prišlo, skočiš do blagajne (vmes še vzameš plenice za Murčija), daš amex, rečeš Na 6 (obrokov) in una potegne kartico in podpišeš in si lažji za tok pa tok stotakov in

sploh ne veš, da si!

Matr, kako je to elegantno. In pol občuduješ kaj maš. Maš tak lep zelen Muci, pa tak lep frjolčast športni Muci… pa sploh ne veš, da to kej stane. Dondons je pa res vse možno, tut to, da lohk brez prebite pare v žepu zapraviš tok in tok stotakov. In dokler si to lahko špogaš, da maš službo, plačo in vse to… ja kaj nam pa manjka.

Nč.

Vglavnem, voz je lep, okreten, mislm, da bo šlo tut brez izpita za avto okol gurat ga. Si not sicer ne predstavljam piščanca ždet, ampak to je verjetn tko kot trimetrski čoln na suhem - deluje ogromen, šokiran buliš vanj in si govoriš kaj ti je blo, da si nabavu tako ladjo, še dobr, da je Jadran tko velik. Pol ga daš pa v vodo in ugotoviš, da kaj ti je blo, da si tak jajc nabavu, da to še za sendvič ni placa gor, kaj šele za kako veliko rit. No, mogoče, si mislm, je tko tut s tem vozičkom.

Fajn je, vglavnem. Sam mal ga je treba umazat, da se nau tok svetu. Tko kot nove olstarke.

Mal mam slabo vest, ker sm okrcala durs, ker ga tokrat sploh ne bi smela, ker je to res grdo od mene, da sm ga, ker niso bli oni nč krivi, ker je bla Bučka kriva. Naj se pokesa, zver nesramna, sm ji že ušesa navila in namest nje plačala, kar je pozabla. Mislm…

Ta ps!

Zdej, ko sem se namest nje pokesala, lahko povem še to, da:

- gremo na morje v petek (wawawiwa!),
- grem dons še v brazilski pragozd mal pošpegat,
- mam varstvo za tri prašiče in dve želvi urejeno,
- sm uredila popirje za Murčija, ki gre z nami (ker je en hecen pujs in ma poseben tretma in je naš lupček),
- je vse kul.

Poanta zapisa je v prvem odstavku.

TA PS!

Pa poglejmo kaj mamo kej nouga v tem tednu. Hm… recimo…

Aja.

Dobila sm nov modriček razsežnosti Atlantskega oceana. Ful je dobr, med drugim tut minimajzer, kar pomeni, da so joške oblečene v šotor za 50 oseb, ki pa na ven zgleda kokr šotor za 30 oseb. In to tak poročni šotor, poln elegance, ne kak vojaški, da se razumemo. Ne vem kater ocean je naslednji po vrsti, upam, da je še kakšen, za vsak slučaj, če se rast slučajno ne misli kdaj kmal ustavit. Pol bomo rabl nov… khm… no, šotor. No, pa da se ne bo kak bralec prevečkrat v minuti prekrižal zarad občutljivega izraza joška (lahko se mu prsti zafeclajo v nos naprimer, to bi blo grozn) sm se odločila, da ne bomo več uporabljal jošk na tem blogu. In da ne bomo preveč formalni (dojki, prsa) in da ne bomo preveč perverzni (melone, balkoni) in da ne bomo kr neki (džoze), bi predlagala Zizi…

Posvojitelji so jo sicer preimenovali v Pika in še dons mi ni jasno zakaj.Vglavnem, to smo poštimal. Nakup je šel v redu, hvalabobu za Triumph. Drag špas, drgač, te zize.

Se mi zdi, da me lih vsak, k ma pet minut cajta zadnje čase mal zajebava z dnarjem. To me kr mal mori, priznam. Mislm, to da ga nimam. Sej nimam ga itak nikol, sam tok k ga nimam zdej, pa že dolg ne. Sm mislila z regresom (upam, da bo naslednji mesec?) pokrit vsaj en mesec kredita za morje, sam kaj… jebemuboga, k morm celga dat za davek, ker sva tko mastno služila z oddajanjem nepremičnine, za katero sicer plačujeva masten kredit, ampak to ni pomembno. Ojej. Ni konca. Pol pride še dohodnina. In še opomin pred izvršbo od DURSa sm tut dobila . Sicer ne vem zakaj, ampak pri dursu sm že navajena, da so eni nesposobni šlampasti uradniki. Zoprn je sam, ker se morm zajebavat še s tem. Sicer gre za 21 €, ampak bi rada vsaj vedla mal več o teh 21 € dolga. Po izkušnjah bom čez ene 6 mescov dobila drugostopenjsko odločbo na osmih straneh, kjer po domač povedan piše Mal smo ga zasral. Bojo šefi pr men mal prišparal na pitni vodi, da bojo lohk drugi šefi na dursu moj celoletni vodni napitek vrgli v en uradniški postopek. Glavn, da se špara.

Ampak ajde, to sam tko mimgrede, o dnarju govort je itak čist mim.

Ena reees luštna novica je recimo to, da sm že čutila mojo piško . To je tko lapo, to je tko lapo, da sm bla čist usekana pol. Tko je nardil kokr eni zvončki, čiiiist neeežno, ampak dost razločno in pol sm si rekla Iiiiiii .

Bil je pa tudi Massimo in jst bi še Massimo.

Tokrat, kot vidite, nisva bla največja papeža od papežnjakov in sva mela fotič in sva fotkala. Klinc gleda.

Tko!

Priznam, da še vedno prav grdo in neoriginalno kašljam. Priznam tut, da ni dost boljš, priznam pa tut, da mi sneg zuni ni nč všeč in pa še to priznam, da sm dons prebrala prvo kupoholičarko. Priznam, da bom zdej šla brat drugo kupoholičarko, ker sm se, priznam, mal navezala na našo Beki.

Ne priznam, da se v dogodivščinah Beki večkrat najdem, priznam pa, da se včasih najdem. Priznam, da mi je včasih za umret grozn, kadar se posebi vživim v katero od tahudih kozlarij, ki jih je baba ušpičila. Priznam, da nism zihr a mi je simpatična al mi je totalno glupa. Priznam pa tut, da ji vendarle privoščim, da ji kej rata.

In priznam, mal sm se zamislila o vsem, o tej nenasitni želji po kupovanju, po cunjah, ki jih nujno in pod obvezno rabim. Večkrat. Včasih tut na dan. Pa priznam, da tut sama rada mal zamižim ob kaki položnici pa si rečem, bo že. Pol že kako rešim zadevo. Priznam, ajde. Ampak, priznejte, Beki res pretirava, Beki je hudo odvisna. In priznam, da mi na momente zadeva ni čist nč smešna.

V bistvu mi je blo v tej prvi knjigi najbolj zabavno videt kako se človk z lahkoto zapleza s kako manjšo lažjo v kako hudo strmo steno. Ni me tok impresioniral seznam nakupov, ta del mi je kr mal strašljiv (in ne, srček, to definitivno ne pomen, da se je težko pogledat v ogledalo, ker jst pač res nism odvisna od šopingiranja), ampak še kako je res, da se ne splača lagat.  Prej al slej ga boš naj…, je pa res, da obstaja eno morje bleferjev, ki se ne bi strinjal z mano. Uf, kok ne maram bleferjev.

Hec. Oba s petrom sva bolj tko tko kar se tiče financ. Osebnih financ, seveda. Oba mava razne eskapade v nakupovalne sfere, on tehniko, jst pa… no, pač, kej druzga. Včasih v najmanj primernih trenutkih. Ko sva najbolj brez dnarja se najde neki, kar je zlo ugodno in nujno rabva. Je pa med nama ena velka razlika. Peter praktično skoz jamra zarad dnarja, jst pa zlo redko. V bistvu nikol. Ker, kaj… itak ga nikol nimava, pa še vedno si vse privoščiva pa še vedno nekak splezava iz dreka in dolgov in tko. Zato pač še vedno nimava kakih bajnih prihrankov, ampak še noben od moje familje jih nikol ni mel, zakaj bi jih pol mela jst. A pomaga jamrat, če pol nč ne nardiš, da bi blo drugač? Ne. A je fajn jamrat? Ne, sam še bolj v riti se počutiš. In čist nč ni drugač, ker boš še vedno v najmanj primernem trenutku nabavu… že kej, kar blazno nujno rabiš. Ergo? Zakaj hudiča pol jamrat, pravm jst. Če nimam kadar jamram in če nimam, kadar ne jamram, pol raj izberem, da ne jamram . Sej je sam dnar. Za stanovanje mava tak kredit, da ga kdo še izrečt ne bi upal, kaj šele, da bi z njim živel, pa kaj pol. Pač nisva dobila od koga stanovanja. In znava to zato tut mal bolj cenit, hkrati se nama pa enormen kredit ne zdi nč tazga, da bi moral jokcat zraven. Najhuj se mi zdi, ko mi kdo joka kak kredit da ma, živi pa v stanovanju, ki ga je dobil od babice.

Vglavnem, dnar, ah ja… Glavn, da mava službi in to kr dobri, bi rekla. Nč nama ni hudga. Bi pa mela kak tolar več (kokr unih 1000, ki se še valjajo na eni polici, pa jih nisva nesla v Banko zamenjat).

Vglavnem.

Medtem, ko že cel teden samevam in (tko kot peter) treniram črnogorščino (in iskreno upam, da po petih knjigah v tem jeziku, če jih bom pet seveda zdržala, in po petrovih delovnih akcijah tam dol, ne bo obema začel vlečt na črnogorsk), kašljam. In dons sm tut ugotovila, da se ta cev, ki pelje v pljuča in me peče in je nikol ne morm definirat, ker si ne zapomnim, no, da je ta cev sapnik. Sapnik. Sap-nik.

Sm bla dons pri zdravnici, spet je ena druga mimgrede, pa je rekla, da prebolevam virozo in da naj si dam uno eno znamenje odstranit, ker ni fajn. A veste, uno, k je sam lepotno. Je sicer res da sam lepotno, ampak a veš, če ga pa predolg drkaš, pa lahko kej rata. Zdej pa jst ne razumem, do kje se še šteje, da je neki lepotno? Vglavnem, sm rekla, da bom, sej sm itak mislila to narest.

Sam še ne vem kdaj.

P.S. Z veseljem priznam, da je vseh 5 knjig kupil Peter.

Kolala, pa je nov let. In to čist tak zimski. Pozim je že fajn, če je mal snega, pa da je mrzlo, ampak do pondelka pa naj se začenja zima umikat pomladi, ker morm v pondelk po enajstih dneh spet v službo in jst bi rada iz službenga okna pogledovala proti soncu in začenjala vohat morje. Tko pač je, za jubilejno 2009 leto se res ne spodobi, da bi bla tema posebi dolg v januar. Sej… ni v resnici jubilejno, sam vsake tok se zdi, da je hecn uporabit to čudno besedo.

In, kaj smo kej počel tele zadnje dni? Poleg k(a)ra(o)kanja pa dedkomrazovanja pa kuhanja pa sprehajanja pa mečkanja smo… jedl. Letos je tko zanimiv, da jem tut svoje piškote, čeprav sm jim mal zamerla, ker sm si rekla, da niso tko dobr ratal, ampak moji redni odjemalci so zadovolni in jst jih tut jem, tko da… Nismo mi lih neka zahtevna klientela, ampak ipak, moji piškoti letos vseen niso čist zanič. Potica je pa sploh dobra, moja druga potica v življenju.

Vglavnem, karaoke so (nas) spet zažigale. Letos se je Mark posebi zagrel, tut ko je začel jokat, da ga že grlo praska, si ni dal vzet mikrofona iz rok. Jst sm ga pa itak zlo stežka oddala drugim v uporabo. Karaoke so ble pač karaoke, standard. Edin problem, k ga mam (pa drugi tut) je ta, da mi gre čist frdaman preveč abba po glavi in lahko mi verjamete, da bom waterloo kmal zadavla, če se mi sam še enkrat užge v glavi. Šit, pa ta mama mia.

No, ampak karaoke so pa zakon.

Pa kuhat je tut fino, joj, kok je fino. Zdej bom začela na debelo zbirat kuharske knjige, dve novi že mam, sam ko jih bom pa v postlo začela vlačit, me bo pa prosim! res treba ustavit.  Ena moja nova knjiga je bla dons sprobana, druga (tehnično gledano je bla v petrovem darilu, ampak je oči že od daleč vrisku, da je za oba, tko da je še bolj tehnično gledano v bistvu moja) bo pa v nedeljo. Sam se pa res še nisva zmenila kdo bo kuhal. Ker knjiga je o grilu, gril je pa v domeni petra, ampak tehnično gledano se naša pečica pa naš domač gril ne morta enačit z unim tapravim grilom, tko da še bolj tehnično gledano bom jst kuhala.

Če sm že knjige omenjala me srbi, da omenim, da sm uspešno premagala krivo vest zarad otoške knjige in sm jo neprebrano pustila tam, kjer je že kr neki časa in sm se lotila ene druge in upam, da me ne bo grom ustrelil zarad tega greha, ampak fak, res nism mogla več otoka brat. Zdej berem eno izi kriminalkico, ob kateri se mi ni treba sekirat pa se delat, da sm intelektualc.

Nakar bi rada povedala še to, da je dedek mraz pri marku za naju pozabu sef (ja, sef, to smo čist korektno prebral), not bova pa s petrom dala veliiiik ljubezni pa mogoče kak kos potice, ker moj nakit naprimer (vključno s poročnim prstanom) ni posebi velik vreden, druzga tut nimava, mava pa velik ljubezni. V bistvu bom kr petra not stlačila, to bo poleg tega, da bo ljubeznivo, tut zabavno. Vedno, ko gruntam o tem dreku od dnarja,  se spomnim na uno anekdoto, ko je Blake Carrington obubožal pa enkrat ves utrujen pride iz službe pa najde Krystle, k se drajsa po uni ograji ob tistem veličastnem stopnišču (sej valda ste gledal Dinastijo?) in jo ves zaprepaden praša Ja, kaj pa delaš? Una pa prav Večerjo grejem. Ja, tkole bo tut pr ns doma, v tej recesiji.

No, kokrkol, tole je blo mal za intermezzo, fino je bit optimističen, kej druzga se dolgoročno res ne splača. Jst sm čist optimistična, to mam po Bučki. To se mi zdi zlo fajn. Posebi fajn je pa tut to, da je Ušeskov uček že zlo boljš in da je blazno pridn pujsek, ki potrpežljivo dovoli vse zdravniške manipulacije s telesom. No, mal se že upira, ampak tut pod razno ne grize in ne zameri. Si ne predstavljam, da bi Viliju morala parkrat na dan dajat kako zdravilo, bi rabla poleg treh pomočnikov še oklep. Pridn Ušesek.

Sam še tole morm povedat, da ma oče tut eno novo igračko in sicer muzko in zdej lahko spet špila in trenira klavir. Pa ne sam on.

Petra sm clo sanjala dons, da se je hotu pridružit enmu džezovskemu bendu, ampak se je odločil, da ne more, ker je poškodovan (v džezovskem stilu v sanjah se to nakaže tko, da nardiš črko T z dlanema, tko kot tehnična pr basketu, sej veste…), no, jst sm mu pa vsanjah rekla, da supr, da hoče bit v bendu, sam mogoče pa on ni čist taprav za bit v bendu. Sm ga namreč v resničnem življenju komi naučila Kuža laja na klavir, pa mi je njegova zagnanost ušla v sanje. In v sanjah sm mu na lep način zgleda povedala, da… no, da… no, kaj bi ovinkarli, nima ritma.

In medtem, ko smo mi glasbeno kolovratili po novoletni noči, sta psički poskušali spat.

Če vas zanima moj musklfiber vam lahko povem, da ga nimam. Mislim, da mam že mišice in vem, da se veselim jutrišnjega bodipumpa. Posebi tut zato, ker sm se zdejle nekam zlo najedla in sploh ne vem zakaj. Sladko smetano s čežano sm jedla. Pa mal čokolade. Potem je pa še soseda prinesla svoje slastne tople sendviče iz makovk, mmmm, kok jih dobro nardi. In vse to sm pojedla in zdej sm tok sita, da mi je kr mal slabo.

Dons sem dobila grozeč sms, da nam bojo odklopil telefon, če ga takoj ne plačam. Sej vem, boste rekl kako zdej to, ti pa ja plačuješ račune in jst vam lahko kar takoj pritrdim. Ja, plačujem jih in mobitel sm plačala že takoj po plači, ker se je pač mudil. In točno zato me je današnji sms zlo presenetil in sm šla gledat arhiv plačil in vidla, da je blo plačilo zavrnjeno. Ja kej tazga… Za nameček mi je zadnjič Peter sporočil, da khm, sej on noče nč čez moje plačevanje računov govort, ampak khm… so ga klical iz amexa, če bomo kej plačal. Ja kej tazga… Kok prahu zarad parih računov.

Sm pa mela včeri eno neokusno učno vajo iz financ, namreč neka finančno več kot solidno preskrbljena gospa mi je predavala, da je boljš bit brez denarja, ker denar… ah, to so taaake skrbi, to je tko grooozn, res, ona vsakmu pove, kako je lahko srečen, da nima dnarja. Sm rekla hvala, si bom zapomnila in pol je rekla ah, oprost no. Se je nasmehnila in šla na dopust. Pa sm bla jezna kot vrag. OK, nama je še dobro, res da mi od plače po vseh kreditih in računih ostane mogoče 50 eur, kar pomeni, da si lahko šparanje za penzijo nekam vtaknem, pa peter ni na dost boljšem, pa vseen midva lih nisva cvet gospodarnosti, ampak ajde, ne bi se branila, da mi ne bi blo treba za stanovanje dajat več kot pol plače naslednjih 23 let. Priznam, zlo neokusno se mi zdi tako preseravanje o tovrstni nesreči. Ker, če še ne vemo, obstajajo ljudje, družine, ki živijo na par sto evrih in ki dejansko nimajo za kruh. In una men predava, kako naj bomo vsi srečni, da nimamo dnarja.

Draga, če si z denarjem nesrečna, si zato, ker si mislila, da ga za srečo rabiš.  In si ugotovila, da ti tut denar ne pomaga in svojo nesrečo spet povezuješ z njim. Ampak men se folk s takimi problemi res ne smili. Se mi tut ne smilijo reveži, ki so z denacionalizacijo dobil nazaj bajte, pa jamrajo kok so vendar bogi, da to je tko grozn hudo in drago vzdrževat. Ja, res so bogi… Zadnjič je ena pelc baba v trgovini napizdila prodajalko, ki ji je vrnila v kovancih, da kako ji more te kovance dat, da kako je to zanikrna trgovina in pol je tko z ihto še enkrat preštela kovance in upala, da jo je prodajalka kej okol prinesla. Mi smo pa čakal, da se je pelc baba spumpala. Pa sm ji rekla, da gospa, tamle na vogalu stoji gospod, ki prodaja Kralje ulice, pa bo vesel denarja, če je njej odveč. In una je rekla, da ona kupi tut po dva izvoda, po dva izvoda. Ker to pa definitivno pove, kako je dobra duša. Še boljša bi bla, pomoje, če bi revežu vzela en izvod, plačala pa dva, pa naj unga tadruzga komu naprej proda, ne da ga una budala u pelcu pol doma v kanto vrže, vsa goreča od dobrodelnosti.

Ja, folk…

Še neki me grozno moti na folku… Matr, jst če pico po telefonu naročam se predstavim, folk pa, ki se javlja na moj oglas za stanovanje, pa tut približno ne. No, na to sm tut blazno alergična. Blazno. Včeri je bla ena čist paf, ko sm na njeno A vi prodajate stanovanje, mene pa zanima… rekla Jst sm Maša, kdo ste pa vi? A ni najbolj osnovna stvar, da poveš vsaj svoje kraljevsko ime, za boga jebemuboga?

Drugač ma pa Bučka rahel odtegnitveni sindrom, zgleda da jo je peter spet mal zmedu s svojim odhodom. Dons je pa zvrnila svojo košaro, v kateri je njena sprehajalna torbica pa njene špage pa vrečke, vse skupi je stresla na sredi predsobe in si torbico kot prava dama odvlekla v dnevno sobo in iz nje potegnila rezervno ovratnico, ki jo pač mam vedno za rezervo zraven. To je to. Nč vse skupi, pa vseen dovolj, da se je moronka tresla, ko sm prišla domov. Pa razum, če zmoreš.

Tko, zdej grem pa spat.

Po mnogih letih, kar skrbim za finance doma, no, za račune, se mi je zgodil, da so neki odklopil. Prvič. Gre za cajtng, končno. Tok časa sm že hotela odpovedat dnevnik, pa ker je na Petra, nisem projekta nikol speljala do konca. Pa vedno me tut (priznam) mal premami un papir, posebi ob sobotah. No, ampak zdej je dnevnik to naredu namest mene in jst sm čist zadovolna. Odklopil so nam ga . Pogruntala sva včeri zvečer. Kje je pa časopis dons? Hm, pa res, kje je… Ja, kje je pa od včeri? Hm, pa res… sej ga sploh nimava več. Potem sem mimgrede opazila, da na nabiralniku ni več nalepke. OK, sm rekla, zdej je pa čas, da odprem kuverto od dnevnika in pogledam, kaj so poslal. Ja, tkola je: v zamudi ste tok pa tok, če ne boste plačal, bomo prekinili dostavo. O, šment, sm rekla, pa šla jest.

Itak, da mi je pol Peter začel najedat, da ga pa res zanima kaj vse bojo še odklopil, elektriko verjetno pa vodo pa gretje. Pol sm znorela, pol se je pa začel muzat, da me sam heca (v vsakem hecu je, vemo, neki resnice). Ker jst mam račune čist poštimane, pa jih ti rihti vsak mesec, pa mej skrb, ti ti ti… sm znorela. Cel mesec jih zbiram, kuvert niti ne odpiram, sam nalagam. En dan pred plačo jih najdem (ponavad vse, včasih se pa kak zmuzne, če je zlo razmetan) in pol na skb netu plačam tanujne, oziroma če mam dnar, vse. Zadnji mesec nism mela dnarja in sm plačala vse nujne zadeve, na lagerju pa pustila Dnevnik. Očitno sm ga sicer že dvakrat prej, ampak nima veze. Bom poplačala, pol pa naj mi dajo mir.

Tkole je pri nas z računi. Vse porihtam, peter še ve ne, se mu ni treba s tem ubadat, pol pa enkrat nehajo pošiljat stvar, ki je sploh ne rabva, je pa cel halo. Da ne omenjam, da je zadnjič šel odpirat kuverto za mobitel in mi sporočil, da če slučajno vem, ampak tam je bla ena kuverta od mobitela še zaprta, pa da jo je treba plačat. Mislm… Ko bo opomin, bom pa plačala, a še kdaj nism al kako…

Sam zdej sm v naslednji kočljivi dilemi: a če plačam Dnevnik, a mi ga bojo spet začel pošiljat al ne?

Ja, no, sm govorila s plastičnim kirurgom (po telefonu, da ne bi mislil, da je človk prej celo vrgu uč na moj trup). Če bi on mogoče pogledu moje melanocitne nevuse pa mogoče kakšnega odrezal kot morda nevarnejšega. Ampak ne, se sploh ni dal dost pogovarjat. To bi bil estetski poseg, sonce pika pika stop, 130 € za odstranitev treh. Tle ni kej, valda naujo zastonj delal, če se hoče baba dat mal polepšat. Zanemarimo lahko, da moja znamenja tko iritirajo, da se tut dotikat ne smem, pa kako dnevno rukanje not pa žokanje ob vsakem oblačenju, slačenju… to itak čist nikjer ne piše, da je tvegano početje. Ah, estetika… Za estetiko si grem jst recimo pulit dlake in to vem, da delam za estetiko in vem, da to plačam. Čist komot bi bla kosmata kot opica. Ampak tole… tole pa kar se mene tiče NI estetika, jebenti. Oziroma, ker zdej vem, da je, si jst lahko recimo kupim tisto reč, ki jo reklamirajo po tv in si sama zamrznem in odmrznem vse, kar mi ven štrli. V bistvu bi si lohk tut cvirn okol zavezala pa čakala, da odpade. Fak, sm jezna. Za dvominutni pregled sm čakala tri mesce, da sm zvedla, da si morm moje fleke po hrbtu opazovat, ker znajo bit kr nevarni, in če me pa kej druzga moti, npr teli, v katere se skor zadevam pa me iritirajo, pa lohk pljunem par sto €, pa bo.

Luštn, luštn. Sej nočem, no… sej ne bi, no… ampak… ko ma človk enkrat izkušnjo, kot je naša (al pa, če sm raj natančna, mamina), pol… pol veš, kaj pomen, da zdravstveni sistem špara na ljudeh. In kok pol klinca zaupam tem tipom, od katerih smo vsi odvisni. Pizde so.

Nč, bom še mal pisala komu, pa začela zbirat dnar.

Vsi hočjo sam en dnar od mene…

… sm si zamrmrala v brk včeri, ko mi je sestra prinesla iz ambulante izvide pa napotnico za plastičnega kirurga. Razočarana kot sm bla, je ven prihitela tut zdravnica in sta me pol mal potolažle, da naj se kej probam zment z unim kirurgom, da mogoče mi pa ne bo treba plačat. Pigmentna znamenja sm šla včeri namreč kazat. Jih mam ene par (hm, 10?) takih, ki me ibr hudo ultra fejst motijo in se skoz not zadevam in dva sta pa taka, da se tistga dela (na plečki, če ta del telesa obstaja tut pri dvonožcu) sploh ne smem dotaknit, ker me tko blazno iritira. Ampak to ni nč nevarno, to je sam moteče. Če tega nism vedla, ker sem bla zmotno pod vtisom, da se v znamenja ne smeš zadevat pa jih poškodovat pa tko naprej, pa zdej vem. Mam pa baje celo rajžo takih, ki pa so potencialno nevarna, ki jih morm pa vsak mesec opazovat. Na hrbtu je cela veselica teh štosov, ki sonca ne smejo velik videt. No, včeri sm bla res zlo zmešana v občutkih. Po svoje naj bi blo v redu, da vsaj tavelika znamenja niso nevarna (čeprav jst nobenmu zdravniku ne zaupam iz razlogov, ki so mi vsak dan velik bolj jasna in tem stvarem dnevno mimgrede posvečam izredno velik časa v svojih mimogrednih mislih), po drugi strani pa je slabo, da bi morala za odstranitev dat nekaj sto €, ker bi to delal kokr lepotno. Lepotno, jebenti… Tko, no, to bomo vidl. Dnar, dnar, dnar. Včeri zjutri sm bla itak že čist fertik zarad dnarja, mam skrbi in strahove in vse sorta občutij, ki me matrajo. Dnar za hišico na morju, bo, ne bo, kako, kdaj… tko se je začel dan in pol še dnar za “lepotno operacijo”… in tko… tako je to življenje.

Sej ta dnar je itak sam taka…hm… da ne bi zvenela preveč negativno s kako piko na i… recmo mu… češnja na vrh gnojnega kupčka. Ampak to bomo vse zrihtal, to ni tak svetoven problem. Večji problem je, da se sploh niti pod razno ne morm zjutri spravit ven na tek. Zbudi me ura, jo ugasnem in v naslednjem trenutku že ne vem več, da je zvonila. Pok, mrknem še za eno al pa clo dve uri. Jebela, ne morm vstat, pa če se… Pa sm pol mislila it včeri zvečer laufat, nakar sem po dveurnem sprehodu z Bučko bla čist preveč utrujena in brezvoljna, sm šla samo še brat te moje drage Mamute. Da bom šla dons zvečer spet laufat, je reku Peter. Bom, boš me na vsak način zdrmal, da bom šla? Ne, ne bom, ker to morš sama, je reku. Ampak… ampak… jst bi res kdaj rabla tut kako podporno brco v rit, če se da!!! A sm sam jst na svetu, da brcam v riti vse po vrsti, a mene pa ne bo nuben nikol?!

Grozn velik zadnje dni spet o mami razmišljam. Sej je jasno, zarad morja, hiše dol, pa vseh spominov. Ta lepih in ta zadnjih. Predvsem ta zadnjih. To je ta hudič.

Kako lažje bi blo, če ne bi čutila tok… slabga… do pokvarjenca Bora. Money, money, money…

No, pa mi je ratal tut pri optiku uredit. Bla zjutri na pregledu, mam še za 0,75 slabšo dioptrijo, na špeglih mam že vesoljsko -6,25 in -5,50, na lečah pa ni bistvene razlike. Čorava sem, to smo vedl, ampak baje leče blazno dobro prenašam in jih bom lahko mela tut, ko bom mela 14 dioptrije. Ja, tut tok majo eni. No, pol sm plačala 300 in pa tudi 33 € za najina pregleda in menjavo šipc na špeglih pa moje lečke. Jeba. Dnar. Pa nimam kej, s tako dioptrijo je treba šipe že ornk stanjšat, ker ipak ne bi mela pepelnikov in to stane. Leče pridejo 58 € za tri mesce. Nimam kej, kokr da jamram. Pa sm tut zvedla, da nisem edina, ki jo je un baronov ata vrgu iz svoje fensi nadstandardne klinike.

V svoje neznosno veselje sem šla zjutri tut laufat. Je deževal, ene dvakrat se je prav močno ulil, ampak jst v dežju tok uživam. Res, prav fajn mi je v dežju tekat, mi je kr šlo. Sm bla pridna. Posebi, ker sem vstala 5:20.