Priznam, da sm tko mal z ranjeno dušo opazovala kr neki poskočnih, energičnih tekačev, po Tivoliju sm pa ke so šli. Jst sm se pa kooooomi prisilila vstat s kavča (sm ležala) in si roza flanelasto pižamo zamenjala s kavbojkami, ki jih ni škoda vlačit po blatu in jih lohk mam zapete pod trebuhom, pa še vedno gor stojijo. Pa Bučko dala na fleksi in se odpravila na en počaaasen sprehod. Dons mam, veste, blazno nizek pritisk in mogoče sm zarad tega mal tko, no, koko b rekla… utrujena. Uni pa v pajkicah, v formi, v supergah in še v ritmu hop hop po Tivoliju. Jst pa s tem vampom… no, kaj čm pravt. Nč se mi ni lubil, ampak se nama je z Bučko vseen fajn zdel bit uzuni, na tem čudovitem pomladnem zraku.
Nobeni se tut ni lubil komunicirat s kom drugim kokr sami s sabo, občasno pa med sabo. Pridejo taki dnevi, ko mi dol visi, če bi se un tip, ki je z malim cuckom na štriku skoz za mano hodu in (večkrat znova) poskušal začenjat kraml… da je drgač nima na špagi, ker se mu to zdi čist brezveze… da se gon, pa da mu uide, da nč ne sliš, da ma tut gate s sabo, sam k mora scat, pa jih ne more gor met… pa mu je že ušla pa ne ve, če je slučajno… un… Jst sm pa vztrajno bulila Bučki v njeno golo rit in vse, kar sm rekla je blo A res. Tut, ko se je njegov mali pes usral in ni pobral izdelka, nism nč rekla. Tok se mi ni lubil. Bučki pa še manj. Komi sva se ga znebili, lovca na kramljanje. Mal je pomagal (če že vsi drugi, očitno preveč subtilni namigi niso), ko sm Bučki na glas zamerla, da je stopila na žafranček.
Drgač se že bolš počutim, vsaj bruham ne, pa tut glava me pretiran ne boli. In čeprav se lih nisem zredila, zadnji teden clo kak gram shujšala, trebuh… spreminja obliko. In terja udobje. Neki se not razteguje in raste in včas me vleče, špika, predvsem pa tišči, če nimam gor lih svoje roza flanelaste pižame. In priznam, da se počas že mal konektam z idejo, da mam v trebuhu nekoga, ki že vleče na ušesa. Posebi je pomagal, ker smo vikend preživel skupaj s petrčkom (ki je, mimgrede, dons spet odletel dol, baje da tokrat pa majke mi res zadnjič…) in je reku, da mal se pa že pozna in pol sva si navlekla slušalke na ušesa in poslušala utrip in zdej se res že dobr sliš srček.
Ker, iskreno povedano, ni blo dolg nazaj, ko sm se s sorazpravljalko (očitno lih tok čudno babo kokr jst) popolnoma strinjala, da je blo nabavljanje psa velik bolj razburljivo obdobje kokr tole, v začetku nosečnosti. Sicer me tut še dons prav nič ne zanimajo vozički, oblekice, kapce, karkol od poroda al pa clo imena, ampak življenje se očitno kr hitro obrača.
Me pa zanima kaj naj oblečem, da bom unih 8 in tok ur sedeče službe preživela z ne posebi namrgodenim obrazom in z na skrivaj odpetimi gumbi in fršlusom. Pa zanima me tut kdaj bom šla na morje, ampak o tem še kako rečem mal kasnej. Najprej, kar se tiče garderobe… pridobila sm si že ene nosečniške kavbojke. In sm jih že nosila in sm zlo kontent. Se bo dal ponucat za sedenje v službi. Ker me mede (sonce pa to…) sm si pridobila tut eno oblekco. Ker se je pa že počas začelo obdobje, ko bi rada nase navlekla tut kako kiklo, sm gruntala tut o nosečniških žabah. In ja, sm jih našla. Sm našla, sm našla… ehm… črne, rjave in perverzno drzne kožne… Ajoj. Vijolčaste z zelenimi črtami in podobno bolano igrive variante mende niso dobre za noseče ženske, ki naj se počas začnejo navajat na novo vlogo materinske božanskosti, ne pa se picanit. Očitno. Mislm… kooožne barve?!

Aja, a nism povedala, da me mede? No, me. Ne samo v smislu garderobe, ampak tut v smislu urejanja vseh preostalih delov stanovanja. Teraso! Nujno je treba v Ikeo, rabm nove deke in hočm barve. Nov tepih pa prevleke za kavč, barve barve barve. Zdej že vem kaj bo na tleh na terasi in kakšni bojo lonci za rože in začimbe, mizo in stole mamo tut že nove, nikakor se mi pa še ni užgala luč kako naj popleskam grd rjav opaž. To so res razburljiva razmišljanja.
Pomaga, da jih lohk izvajam neboleče s kavča, medtem ko manifestiram dominanco nad fantoma, ki morta kuhat, pospravljat in vse rihtat. Ker jst mam ipak nizek pritisk in povsod sm tut prebrala, da morm poslušat svoje telo in kaj čm, če telo rjovi za počitkom? Naj ga ignoriram, al kaj… vas prosm. Drgač pa hočm pisan pomladni tepih. Mimgrede.
Kar se pa tiče morja… še dva tedna
.