dnevnik

Priznam, da sm tko mal z ranjeno dušo opazovala kr neki poskočnih, energičnih tekačev, po Tivoliju sm pa ke so šli. Jst sm se pa kooooomi prisilila vstat s kavča (sm ležala) in si roza flanelasto pižamo zamenjala s kavbojkami, ki jih ni škoda vlačit po blatu in jih lohk mam zapete pod trebuhom, pa še vedno gor stojijo. Pa Bučko dala na fleksi in se odpravila na en počaaasen sprehod. Dons mam, veste, blazno nizek pritisk in mogoče sm zarad tega mal tko, no, koko b rekla… utrujena. Uni pa v pajkicah, v formi, v supergah in še v ritmu hop hop po Tivoliju. Jst pa s tem vampom… no, kaj čm pravt. Nč se mi ni lubil, ampak se nama je z Bučko vseen fajn zdel bit uzuni, na tem čudovitem pomladnem zraku.

Nobeni se tut ni lubil komunicirat s kom drugim kokr sami s sabo, občasno pa med sabo. Pridejo taki dnevi, ko mi dol visi, če bi se un tip, ki je z malim cuckom na štriku skoz za mano hodu in (večkrat znova) poskušal začenjat kraml… da je drgač nima na špagi, ker se mu to zdi čist brezveze… da se gon, pa da mu uide, da nč ne sliš, da ma tut gate s sabo, sam k mora scat, pa jih ne more gor met… pa mu je že ušla pa ne ve, če je slučajno… un… Jst sm pa vztrajno bulila Bučki v njeno golo rit in vse, kar sm rekla je blo A res. Tut, ko se je njegov mali pes usral in ni pobral izdelka, nism nč rekla. Tok se mi ni lubil. Bučki pa še manj. Komi sva se ga znebili, lovca na kramljanje. Mal je pomagal (če že vsi drugi, očitno preveč subtilni namigi niso), ko sm Bučki na glas zamerla, da je stopila na žafranček.

Drgač  se že bolš počutim, vsaj bruham ne, pa tut glava me pretiran ne boli. In čeprav se lih nisem zredila, zadnji teden clo kak gram shujšala, trebuh…  spreminja obliko. In terja udobje. Neki se not razteguje in raste in včas me vleče, špika, predvsem pa tišči, če nimam gor lih svoje roza flanelaste pižame. In priznam, da se počas že mal konektam z idejo, da mam v trebuhu nekoga, ki že vleče na ušesa. Posebi je pomagal, ker smo vikend preživel skupaj s petrčkom (ki je, mimgrede, dons spet odletel dol, baje da tokrat pa majke mi res zadnjič…) in je reku, da mal se pa že pozna in pol sva si navlekla slušalke na ušesa in poslušala utrip in zdej se res že dobr sliš srček.

Ker, iskreno povedano, ni blo dolg nazaj, ko sm se s sorazpravljalko (očitno lih tok čudno babo kokr jst) popolnoma strinjala, da je blo nabavljanje psa velik bolj razburljivo obdobje kokr tole, v začetku nosečnosti. Sicer me tut še dons prav nič ne zanimajo vozički, oblekice, kapce, karkol od poroda al pa clo imena, ampak življenje se očitno kr hitro obrača.

Me pa zanima kaj naj oblečem, da bom unih 8 in tok ur sedeče službe preživela z ne posebi namrgodenim obrazom in z na skrivaj odpetimi gumbi in fršlusom. Pa zanima me tut kdaj bom šla na morje, ampak o tem še kako rečem mal kasnej. Najprej, kar se tiče garderobe… pridobila sm si že ene nosečniške kavbojke. In sm jih že nosila in sm zlo kontent. Se bo dal ponucat za sedenje v službi. Ker me mede (sonce pa to…) sm si pridobila tut eno oblekco. Ker se je pa že počas začelo obdobje, ko bi rada nase navlekla tut kako kiklo, sm gruntala tut o nosečniških žabah. In ja, sm jih našla. Sm našla, sm našla… ehm… črne, rjave in perverzno drzne kožne… Ajoj. Vijolčaste z zelenimi črtami in podobno bolano igrive variante mende niso dobre za noseče ženske, ki naj se počas začnejo navajat na novo vlogo materinske božanskosti, ne pa se picanit. Očitno. Mislm… kooožne barve?!

Aja, a nism povedala, da me mede? No, me. Ne samo v smislu garderobe, ampak tut v smislu urejanja vseh preostalih delov stanovanja. Teraso! Nujno je treba v Ikeo, rabm nove deke in hočm barve. Nov tepih pa prevleke za kavč, barve barve barve. Zdej že vem kaj bo na tleh na terasi in kakšni bojo lonci za rože in začimbe, mizo in stole mamo tut že nove, nikakor se mi pa še ni užgala luč kako naj popleskam grd rjav opaž. To so res razburljiva razmišljanja.

Pomaga, da jih lohk izvajam neboleče s kavča, medtem ko manifestiram dominanco nad fantoma, ki morta kuhat, pospravljat in vse rihtat. Ker jst mam ipak nizek pritisk in povsod sm tut prebrala, da morm poslušat svoje telo in kaj čm, če telo rjovi za počitkom? Naj ga ignoriram, al kaj… vas prosm. Drgač pa hočm pisan pomladni tepih. Mimgrede.

Kar se pa tiče morja… še dva tedna  .

Na splošno je v redu, samo to, da je pa tak mraz, pa ni nč v redu. To se mi zdi naravnost grozn, posebi tut zato, ker

1. mi grejo moji gojzarji, ki jih nosim že celo zimo, ooooornk na živce in
2. ker mi ratujejo povrhnjiči mal tesni in se ne počutm posebi lagodno, zapeta v njih že skor mal na silo.

In zadnja stvar, ki bi mi padla na pamet zdejle bi bla, da bi si šla sred marca (tkorekoč sred poletja) nabavljat nov povrhnjič. Rada bi, da bi blo lepo toplo, da bi nosila lahen povrhnjič, ohlapne hlače, ki bi povzročale občutke udobja mojmu vampku, in balerinke in to bi blo to, hvalalepa.

Ne pa Tole, minus ne vem kolk, s težko zapeto bundo. Jebela.

V globalu pa ni slabo. Včeri sm bla clo tok pri sebi, v bistvu skor že mal evforično pri sebi, da sm padla v pospravljalni filing in en dva tri sva mela stanovanje pomito in zašito in pol sm zahtevala še musako in rdečo peso in tut to sm dubla. Nakar sm hotla še v leklerka po rože, pa sm morala nabavt nagelne, ker tulipanov pa vrtnic ni blo. Zdej pa v pomitem čakam, da se nagelni odprejo. Če ne druzga so vsaj zlo pisani, niso mi pa lih… koko b rekla… lih straaaašn pri srcu. Drugač morm povedat, da tok rdeče pese (ne vem zakaj vedno rečemo rdeča pesa, a je še kake druge barve kokr rdeča?) pa grejpfrutov pa goveje župe nism pojedla v vseh svojih 35 in tolkih letih. In ja, še vedno skor bruham, če samo pomislim na curry. Ujej, zdele recimo. Slabo mi je pa tut še vedno, večkrat na dan, kr tko.

Naslednje izredne novosti so pa:

- da mam na roki sitne zabijalke igle dost grdo modrico, na roki prijazne vstavljalke iz osnovne šole pa nič,
- da me je Bučka dons nagajivo nategnila in odvlekla v Tivoli, čeprav je točn vedla, da mam pod bundo sam kratke rokave, da nimam ne šala, ne kape (rokavice bi ble že preveč kičaste) niti telefona in da me zebe kt svijo,
- da se je vsa srečna valjala po blatu in sm bla tut jst zlo srečna,
- da sm si končno spet pordečila nohte,
- da je Vili prasc,
- itak, in
- da mam ogromn zgage in me to zelo debilitira v vsakdanjem življenju.

Da bo mera polna pa prilagam eno blazno spontano fotko, za katero sm rabla kr neki časa, da sta se kuzli spontano namestili in ne premikali tok dolg, da sm laufala po fotiča, ga odvila iz etuija, prižgala in stisnila.

Za petrčka pa še mala Bu z blatnimi nohtki.

Pa naj bo še mala L.

In naj bo še lahko noč (s čim manj lulalnimi obiski, prosm).

… vam povem, da dons pa nism tko supr spala, čeprav ni blo pa najslabš. Sam sred noči me je lulat in nism hotla it, da se ne bi zbudila, čeprav sm se itak že zbudila, ker me je lulat.

Bla sm dons na odvzemu krvi za tokso. Na srečo je šla Limetka z mano, ker sm morala prav iskat in so me pošiljal od vrat do vrat, dve napotnici sta bli za zavod ena pa za polikliniko in to je čist hecn. In pol so se povsod čudil, da kako to, da sm tja pršla in take. Sam na zavodu sm mela srečo, je bla ena punca, ki jo poznam iz osnovne šole in ona tut mene pozna iz osnovne šole in je blo fajn, no, na polikliniki se mi je pa baba z besnim ubodom v roko (da me še zdej boli) maščevala, ker sem skor polomila un krvodajalski stol. Stvar je bla v tem, da me je na zavodu špiknila v desno žilo, na polikliniki sm pa zato prosila, če me lohk v levo, je rekla Ja in sm se hotla zarolat na stolu, pa je nardil REEESKKK… in me je kregala, da jst ne morm stola premikat, da to mora ona. Pol me je zavrtela v drugo smer, da sm si rekla Ojej, sam še tega se manjka, da se mi zdej vrtet začne… nakar mi je maščevalno (čeprav sm rekla Joj, oprostite in res nism hotla stolu nč slabga, sej vem, kok so dragi) zarinla uno iglo v roko. Da me še zdej boli.

Potem sva šli z Limetko nazaj. Pa sm rekla No, zdej pa do 25jstga nimam nobenga zdravnika, nakar me je ona hotla razvedrit (al kaj že), da Ah, boš vidla pol, ko bo otroček, kok boš skoz okol dohtarjev letala… sam da jst tega nism dojela kokr razvedritev. Pa je razložila, da mi je hotla povedat, da brezveze, da skoz štejem kok zdravnikov mam kdaj. In zdej, ko tkole pomislim, si rečem Jebenti, prav ma. Namreč, če kak teden ne grem do kake ambulante se mi že zdi, kokr da sm kej spregledala (al pa, da je praznik). In človk se zamisli, ne, mislm, res morm nehat štet zdravnike, sam po enem letu nenehnega drgnenja bo to terjal od mene neki več truda. Da osvobodim misli, a veš.

Drgač se mi je včeri tut zgodila ena hecna reč (tut zlo zanimiva zgodba). Sm tkole vsa zamišljena korakala proti domu iz službe in a veste kako človk kar avtomatsko koraka pa se mu dogaja v glavi, no, vidim čez cesto enga psa (pse avtomatsko opazim) in bil je bokserček in sm si prav rekla (tko, vse zlo avtomatsko, z mislimi še vedno v službi) Joj, kok mejhen črn bokserček, nakar un mejhen črn bokserček začne z ritjo migat in se zvirat in skakat in jst pogledam, kdo psa pravzaprav drži na štriku in bil je moj oče. Pes je bil pa Bučka. Enostavno je nisem pričakovala in vse je potekal čist avtomatsko in evo. A ni hecn!?

Drgač pa nč velik posebnga, sam mal čavrljam, da vam ni dolgcajt.

Problem je v tem, da kadar se tko božansko naspim, kokr sm se dons, mam zjutri zarad poleta težave najt primerno opravo. Takrat vedno ugotovim, da… ne da nimam nč za oblečt (ker če se človk lahko pol ure preoblači in probava raznorazne reči, ne more lih rečt da nima nč za oblečt) ampak da kar mam, nekak ni gut. Po pol ure mahedračenja sm se vendarle oblekla, kar pa ne pomeni, da sem bla s končno verzijo zadovolna. Končna je postala zgolj zato, ker sm si šla že na živce in ker mi je postajal vedno bolj vroče. Ker k vsaki novi opravi treba menjat uhane in pol mi rata vroče zarad tega. No, eno je pa zihr: katastrofalno močno rabm kavbojke.

Včeri me je petrček (ki, mimgrede, oddudlava zadnja dva tedna v titogradu in tut v tej službi, kar sm čist srečna zanj anu pa tude zame) kregal, da to res ni nč, da ne pišem več redno, da to res ni nč, da pišem sam enkrat na teden. In nič ni pomagal, kar sm strokovno argumentirala. Da sm utrujena, da nimam inspiracije, da sm zaspana, da bo zihr boljš zdej, ko bo pomlad, sonček in da mine mojih (najinih) prvih 12 tednov, da se takrat baje na novo odprejo obzorja, človk rata neprimerljivo bolj vse sorta… no, nč ni pomagal. Je reku Ja, ja, ja… In pol sm si rekla, da zdej boste pa vidl kako mi dnevi minevajo in zakaj da nimam inspiracije al pa energije al pa kaj jst vem česa, tistga, zarad česar pišem in me berete.

V mojih dnevih je konstantno tole:

- da mi je slabo (ne bruham, sam slabo mi je, najhuj - takrat pa pluvam slino - med umivanjem zob ali zavohom hrane),
- da mam zgago,
- da ne morm kuhat pa če me mahneš s kolom po glavi,
- da ne smem pomislit na karkol druzga za jest kokr na hrano moje socialistične mladosti,
- da sm v službi zlo pridna, to je pa tut vse, kjer sm pridna,
- da pridem domov iz službe in bi najraj šla ležat na kavč,
- da kr velik časa preživim v postli, ne morm pa rečt, da lih dobr spim (ampak včeri sm šla spat ob osmih in sm spala k bog in se zbudila najbolj možno spočita od vseh zadnjih tednov),
- da zvečer niti slučajno ne morm na računalniku viset, kaj šele pisat,
- da je v sobi totaln džumbus, ker se že dva tedna spravljam mal pospravt in obupam že ob misli na to.

In to je vse, kar mam za povedat zadnja dva cela mesca!

In zdej vas prašam: a bi vi bral take brezvezne jajce?!

No tko, prišli smo dlje kot zadnjič . Najina žvauca ima dobre tri centi in besno utripa. Morm rečt, da se ji pa že vid, da bo zlo lepa in pametna. Sej starši smo baje lahko mal nekritični, naši so najlepši, pa tut če majo dobesedno rep, a ne?

Je bla naporna urca, sm bla živčna. Nekak na uno vižo o človeku, ki ga enkrat kača pič in te reči z vrvmi in to.

Ampak vse kul . Ni mi zastonj slabo.

Nekje sm prebrala, da zdej paglavc (ko enkrat vidiš slikco, ti je tut jasno od kje izraz za paglavce, ki se derejo pod balkonom in ti mečejo fuzbalsko žogo v šipo) že razvija notranje uho. In petrček je reku O, zdej bom pa velik pel, res bom velik pel! In Bučka je sklonila svojo sivo glavo in jst sm si rekla Kurc, kaj pa jezik steguješ. In petrček je ves srečen reku Oblubm! In smo bli vsi zadovolni. In jst sm si rekla Zdej pa ne bom več tokrat kurc rekla.

In tko. Prvo fazo smo uspešno preživel.

Sam dohtarjev se pa ne bom losala. Ojej.

Ampak glavn, da mi ni zastonj slabo .

Odklukala sm tut preiskavo z imenom vidni evocirani potenciali (za rutinirance VEP). To gre pa tko: po glavi te na večih mestih zdrgnejo do kosti, da ti nalimajo elektrode gor. Nakar ti v oči zataknejo žice (ja, v oči, prav ste prebral, ne na oči). Gor sm morala met domača očala (da sm sploh kej vidla, jasno) in zabodeno sm morala gledat v rdečo piko na sred ekrana, medtem ko ti vse naokol migeta črno-bela šahovnica. Noro. Gledat morš res skoncentrirano, drugač te mašina izda in prijazna teta ti reče, da No, zdej ste pa neki začel razmišljat in bomo kr ponovil. Sej sm res začela, proti koncu sm se mal že utrudla in sm gruntala kok stanejo leče. Nism se mogla spomnit a 60 € al kok… in evotigana, me je že dobila! Potem ko veš, kako te ena mašina, na kero si priklopljen z žicami, razgali, se tok bolj trudiš ostat skoncentriran na piko. In pol delaš: Pika, pika, pika, pika, jst sm sokol in ti si pika in te bom s krempli.

Res huda preiskava. Dons mam ob očeh odrgnjene zaplate, kokr da bi si na sence nastavla vročo cev.

Za ta teden sm končala z dohtarji. Do pondelka.

Drugač mi je zjutri za popizdit slabo, vedno bolj. Ne morm niti mal kave, nakar trpim odtegnitveni sindrom. Do ene desetih, ko si vendarle grem po eno kavo iz avtomata.

Dons pa najemniki grejo. Mamo zadnji sestanek, preiskavo stanovanja. Da vidmo, kok so bli pridni. Ko sm nazadnje not ordinirala (januarja, se je pokvaru bojler - gorenje, mimgrede, že drugič v treh letih je šla elektronka in serviser mi je govoru Ne ga dat stran, to so drgač ful dobri bojlerji, sam elektronka gre… in na tole vam dam 6 mescov garancije…) je blo vse kul. In mam dobr filing. Naslednjim bom stanovanje že z lažjim srcem oddala, zdej, ko je kontaminiran. Upam, da čimprej.

.

.

.

.

Drgač…

.

.

.

… pa prou nč.

Dons je bla Bučka taglavna faca. Dobesedno.

Je norela po snegu, da zdej komi hodi. Najboljš je pa seveda ležat na mikro pouštru, če je človk preveč utrujen. Pardon, cucek.

Prav srečna sm bla dons zarad sončka. Čas je, da se ta sneg skida, da rata svet zelen in cvetoč, sej menda je že pomlad.

[Show as slideshow]

Drugač se men, po domač povedan, čist nič ne lup. Ne kuhat, ne pospravljat, ne nič, vglavnem (očitno tut pisat ne). Tut mi ni problem 12 ur kao spat, od devetih zvečer. Sicer slabo spat, se dost zbujam in hodim lulat in petra rukam, če smrči, in kot za stavo šele dobr zaspim čist zjutri. Ampak mi ni nič hudga. Pač peter dela vse namest mene (tut spi).

In take.

Jutr pa spet na nevrologijo. Dolgcajt.

Vame se je naselil duh zavednega slovenca*.

Naj nas pomirim, stvar ni tko mejna, kot se sliš na prvo žogo. To samo pomeni, da sm aktivna bojevnica za izboljšanje demografskega stanja v naši skorumpirani državi in v tem boju se mi je z žarom v očeh in visoko dvignjeno slovensko zastavo (ki jo sicer več al manj vihti bolj po črni gori - še dobr, da ne po črnogorcih) moj možicl petrček.

In da gre za slovensko zavednega duhca vem po tem, ker vsak dan za malco srebam govejo župo, ker mi morjo kuhat kislo zelje pa krompir v kosih, joto, salato in zelenjavno juhco. Včeri je hotu oče prit skoz z včerajšnjo juho pa hrenovko, pa sm ponudbo brutalno zavrnila in zahtevala rižoto (na katero si nalijem kisa). Alfa in omega deserta pa je štrudl (sveta pomagalka). Nujno morm jest jogurte in niti pod razno, ampak niti pod razno ne smem niti pomislit na kakšno eksotično kuhno, curry, mešanice orientalskih začimb in podobnih nagravžnih zmazkov. V kuhno grem samo po jogurt, vodo al pa radič za prasce. Kava mi ne paše in zjutri mi je blazno slabo in cel dan sm utrujena kokr cota. Posebi po službi sm utrujena kokr cota. Ponoč se zbudim in ne morm spat, prehlajena sm že dobre tri tedne in kašlam k oslica.

In, pomislite, vse to se mi zdi čist kul.

Na splošno sm kr zadovolna. V službi sm zadovolna, da prehajam na novo področje in že delam tut kake druge stvari. Tempo obiskov zdravnikov ostaja cca 1 na teden. Končno sm dobila tut pisni izvid mojga nevrologa, ki je edini do zdej mel jajca dejansko napisat svoje mnenje in ne samo flozat, v izvid pa pol ne napisat. Da gre verjetno za stanje po drobnih infarktih, je napisu. Tut službena dohtarca se je potrudila in končno zaključila moje spričevalo, da sm sposobna za službo, z omejitvami in kontrolo čez 1 let. OK, naj ji bo. Sm se borila, da ni napisala čez pol leta.

Dalje… hm… kaj sm že hotla… aja, zanč sm pisala na pošto, ker sm mela enga poštarja čist dovolj. Je puščal naše pakete knjig in kave kr po stopnišču, očitno kjer mu je dol padl in prvič sm še nekak pogoltnila, ko so pa knjige čez par dni ležale pod kaslci na tleh, sm pa pisala. In pošta se ne zajebava sploh, sm dobila priporočeno čez kak teden. Jst mam pa fobijo pred priporočenimi, pa sm kr petru dala pooblastilo, da gre dvignit in pol mi je moral po telefonu prebrat. Da so odprli postopek tok pa tok, napisal cel traktat kdo vse je vodil postopek in kako so zadevo raziskal in ugotovil, da poštar res ne spoštuje pravil in še 30 dni so mi dal za pritožbo. Sej sm jim hotla napisat še en mejl, da res hudo kako so se to potrudil pa vse to, sam jim nočem dat še dodatnega dela, ker očitno svoj posu komuniciranja s strankami jemljejo smrtno resno in bi mi blo nerodn, če bi spet štirje sedel in se podpisoval pod še en priporočen dopis.

Podpisala sm tut peticijo, ki poziva k treznemu in premišljenemu spreminjanju zakonodaje (ker mi gre nekam nebuloziranje o nevarnih pasmah) in kupla majco Pričakujemo odgovore! Zahtevamo odgovornost!

In sploh sm blazno razburjena.

In ful mam zgago.

Berem pa Umor na orient ekspresu.

In reeeeees si želim, da tokrat bo.

* oziroma, če je kej pravice na svetu, nujno slovenkice.

In medtem, ko ste se vi tuki smučkal, dričal, sankal, drajsal, padal na riti in preklinjal, smo mi

vohal morje.

[Show as slideshow]

In bili pravi mali polhi med kovtri, prepihanci na svežem zraku, rdečelični kmetavzarji, smrkajoči bralci in nadebudni načrtovalci.

In bli smo čiiiist zadovolni.

No, tko. Izključil smo tumor, psiho, otroške travme, vnet živc, hrbteničko, jajca od kitajca in tko naprej, dejstvo pač je, da mam na (v?) možganih nekaj nespecifičnih sprememb, lezij, ki so (lahko) recimo posledica množice manjših kapi. Da mam to že dlje časa, pa da mogoče je kej povezan z uno atrofijo vermisa, ki vpliva na ravnotežje. Kar vemo je to, da mi ne bojo nič rezal po glavi (razen kakšne bradavice na nosu), ker nimajo kej rezat, ker te nenormalne lezije so in se ne da z njimi nč narest. Recimo, da bi jih nafilu s silikonom. Al pa kej tazga. Da so nespecifične pomeni, da jih ne more povezat z multiplo sklerozo. Recimo. Ne vemo tut, a se mislijo slabšat al ne. Ne mormo vedet, ker so pač nespecifične. Vemo samo, da jih normalni možgani nimajo. Še na eno preiskavo me je poslal, neki z očmi pa to, VEP (sej teh kratic sploh več ne ločim, na tolkih sm že bla). Pol pa nč.

To pa pišem zato, da vas ne bo skrbel, ker jutr zjutri odhajam nekam in me ne bo do srede. Tam bom pa posadila granatno jabolko in če bo boh dal tut mandarino. In tam bo zihr sonce!

P.S. Medtem pa se prosim, intimno al pa družbeno aktivno (kar smatrate, da vam bolj ustreza), borite proti množični protipasji histeriji, ki je zadnje dni z 1:0 nascala gospodarsko krizo in recesijo. In zapomnite si, če si res zlo zlo zlo želite neko smrtonosno orožje in ste te sreče, da ste fajn profilirani, znani, poznani in povezani, ni vrag, da vam ga ne zrihtamo! Odgovornost bo itak vaša, če se kej zgodi.