dnevnik

Majka, dons sm spala kot bonbonček. Je res, da me vrat še mal boli, ampak sploh ne tok močno. Nimam nobenga spomina na to, da bi se ponoč kadarkol kej počutila neudobno, iskala pravo pozo, se obračala, odkrivala, pokrivala. Tko božansko sm bla utrujena zvečer, da sm prebrala eno poglavje, ki se ga itak sploh ne spomnim in potem mrknila v deželo morja in sonca (mogoče na hrvaško). Baje sm petru, ki je zraven bral, v spanju (ker se tega pač ne spomnim) zatežila naj ugasne luč že par minut po tem, ko sm odložila knjigo. Ker sm tko na brzaka utonila v morje in sonce.

Ah, kaj dela fizka.

Dons mam atak, ki se ga kr mal bojim. Mam filing, da bom dobesedno crknila, zato si raj že zdej ponavljam Ne crknt, ne crknt, deli z glavo pa z unim, kar maš not, definitivno pa ne crknt. Zvečer bom pa vidla, če pomaga, da si tko govorim.

Mam pa problem v tem, da nikakor ne vem kake štumfe bi mela za atak, da me ne bi podplati pekli. Pri vsem unem skakanju in drgnjenju podplatov levo desno, me včasih že tok peče kak del, da morm kr mal ustavit. Probala sm že vse štumfe, s katerimi razpolagam, debelejši, tanjši, pa bolj zavezani čevli pa manj zavezani čevli, pa še nisem odkrila medicine. Mogoče rabm kake bolj obložene štumfe? Sicer pa, neumna jst, v tem gnilem kapitalizmu zihr vsaka boljša športna štacuna razpolaga vsaj s tremi vrstami štumfov posebi dizajniranih za bodyattack.

A ne?

Dan je bil. Dan je bil osvežilno očiščevalen, po teli novoletni kuri uživancije. Lihkar sem nafutrala svoje od mrtvih vstale mišičke, utrujene od vsega hudega, in zdej lahko povem.

Torej, očiščevanje pa osveževanje se je začelo že z jutranjim vstajenjem. To, da mam dons službo, sem vedla že včeri, ampak da je sred noči… sm pa mal pozabila. Te novoletne počitnice pa ponočevanje pa lagodno premetavanje po postli, to ni gut, človk se razvadi. Ampak tokrat mi pravzaprav sploh ni blo tko grozn hudo vstat, ker sem težko ležala. Zbudila sem se (od vsega hudega, jasno) že kake pol ure pred budilko, pa itak sm slabo spala. Ker me spet boli vrat, ful me boli vrat. Ponoč me je spet tok matru, da sem vidla zvezde vsakič, ko sem se hotela obrnit. Res. In pol sm pač čakala, da ura zvoni, da bom lahko vstala. Ko je ura zazvonila, sm pa pa ratala tko prijetno utrujena… ampak pustmo to. Poanta je, da me spet boli vrat in da sm zgodi vstala.

Dalje. Služba… Sej ni tko slabo, grem kr rada, čeprav mal težko po skor dveh tednih počitnic. Ampak vedno je tko, ko se začneš prikljapljat na realnost. Zjutri oba kot dva mutca okol bluziva po stanovanju, vsak buli odsotno nekam predse pa se zamišljeno dela, da posluša druzga. Ampak služba poleg vseh težav prinaša izzive in to se mi ne zdi tko slabo. Seveda, če maš jajca, da se z njimi spopadaš. Jst jih mam. Kokrkol se že to sliš…

Kot da še ni blo dost pretresov, dons tut nisem nič sladkosnedila, kar je zakonsko. Mela sm zelo zelenjavno in slastno malco, pila sm kt žolna (kokrkol se že sliš, bla je samo voda) in po hodniku hodeč sm tiščala svoj vamp not, kot se šika za ponovoletno razburjenje enga strastnega sladkosneda. Dons je bil res zakonski dan. Sm zadovolna, pa tadobr še pride.

Po eni dolgi in udarno odsluženi službi sm švignila še na pump. U, ti boga, pasal je, ampak že pri ogrevanju na treh kilah pa pol mi je blo jasno, da se strast pozna tut u negativo. Pi…, kdo je kile napumpu, da niso tri pa pol iz sena ampak iz železa! Pri vajah za prsa (tle se vedno morm mal nasmihnit, mislm, kokr, da si želim še večja)  mi je pr eni bogi kilci tko lička ožgal, da so me kr pekla. In gledajoč une freske na stropu, k jih majo v konexu, sm se morala kr mal nasmihnit. Res, kokr, da rabm večja prsa.

Ja, jebela, matrala sm se kot svina, ampak tko fajn sm zdej utrujena, da sm kr mal blažena. Končno, švic in šlic. Kaj je boljšga, kokr zdej z eno tako pomirjeno vestjo zagrist v en fajn kos tobleroneja…

Sej ne, no, sej mi sploh ne paše. Bogovsko.

Zdej pa umičkat pa brat. Sm na pol krimiča.

Dons pa je bil sonček, lih za Bučko.  Rahlo mrzlo. Lepo.

Spucala želvici, vodo pa filter.

Ušeskov uč super.

Peter zlo dobr skuhu, med drugim tut jabolčno paradajzni čatni. Dobra knjiga.

Jutr služba.

Pa pump!

Komi čakam, da grem na morje.

[Show as slideshow]

Kolala, pa je nov let. In to čist tak zimski. Pozim je že fajn, če je mal snega, pa da je mrzlo, ampak do pondelka pa naj se začenja zima umikat pomladi, ker morm v pondelk po enajstih dneh spet v službo in jst bi rada iz službenga okna pogledovala proti soncu in začenjala vohat morje. Tko pač je, za jubilejno 2009 leto se res ne spodobi, da bi bla tema posebi dolg v januar. Sej… ni v resnici jubilejno, sam vsake tok se zdi, da je hecn uporabit to čudno besedo.

In, kaj smo kej počel tele zadnje dni? Poleg k(a)ra(o)kanja pa dedkomrazovanja pa kuhanja pa sprehajanja pa mečkanja smo… jedl. Letos je tko zanimiv, da jem tut svoje piškote, čeprav sm jim mal zamerla, ker sm si rekla, da niso tko dobr ratal, ampak moji redni odjemalci so zadovolni in jst jih tut jem, tko da… Nismo mi lih neka zahtevna klientela, ampak ipak, moji piškoti letos vseen niso čist zanič. Potica je pa sploh dobra, moja druga potica v življenju.

Vglavnem, karaoke so (nas) spet zažigale. Letos se je Mark posebi zagrel, tut ko je začel jokat, da ga že grlo praska, si ni dal vzet mikrofona iz rok. Jst sm ga pa itak zlo stežka oddala drugim v uporabo. Karaoke so ble pač karaoke, standard. Edin problem, k ga mam (pa drugi tut) je ta, da mi gre čist frdaman preveč abba po glavi in lahko mi verjamete, da bom waterloo kmal zadavla, če se mi sam še enkrat užge v glavi. Šit, pa ta mama mia.

No, ampak karaoke so pa zakon.

Pa kuhat je tut fino, joj, kok je fino. Zdej bom začela na debelo zbirat kuharske knjige, dve novi že mam, sam ko jih bom pa v postlo začela vlačit, me bo pa prosim! res treba ustavit.  Ena moja nova knjiga je bla dons sprobana, druga (tehnično gledano je bla v petrovem darilu, ampak je oči že od daleč vrisku, da je za oba, tko da je še bolj tehnično gledano v bistvu moja) bo pa v nedeljo. Sam se pa res še nisva zmenila kdo bo kuhal. Ker knjiga je o grilu, gril je pa v domeni petra, ampak tehnično gledano se naša pečica pa naš domač gril ne morta enačit z unim tapravim grilom, tko da še bolj tehnično gledano bom jst kuhala.

Če sm že knjige omenjala me srbi, da omenim, da sm uspešno premagala krivo vest zarad otoške knjige in sm jo neprebrano pustila tam, kjer je že kr neki časa in sm se lotila ene druge in upam, da me ne bo grom ustrelil zarad tega greha, ampak fak, res nism mogla več otoka brat. Zdej berem eno izi kriminalkico, ob kateri se mi ni treba sekirat pa se delat, da sm intelektualc.

Nakar bi rada povedala še to, da je dedek mraz pri marku za naju pozabu sef (ja, sef, to smo čist korektno prebral), not bova pa s petrom dala veliiiik ljubezni pa mogoče kak kos potice, ker moj nakit naprimer (vključno s poročnim prstanom) ni posebi velik vreden, druzga tut nimava, mava pa velik ljubezni. V bistvu bom kr petra not stlačila, to bo poleg tega, da bo ljubeznivo, tut zabavno. Vedno, ko gruntam o tem dreku od dnarja,  se spomnim na uno anekdoto, ko je Blake Carrington obubožal pa enkrat ves utrujen pride iz službe pa najde Krystle, k se drajsa po uni ograji ob tistem veličastnem stopnišču (sej valda ste gledal Dinastijo?) in jo ves zaprepaden praša Ja, kaj pa delaš? Una pa prav Večerjo grejem. Ja, tkole bo tut pr ns doma, v tej recesiji.

No, kokrkol, tole je blo mal za intermezzo, fino je bit optimističen, kej druzga se dolgoročno res ne splača. Jst sm čist optimistična, to mam po Bučki. To se mi zdi zlo fajn. Posebi fajn je pa tut to, da je Ušeskov uček že zlo boljš in da je blazno pridn pujsek, ki potrpežljivo dovoli vse zdravniške manipulacije s telesom. No, mal se že upira, ampak tut pod razno ne grize in ne zameri. Si ne predstavljam, da bi Viliju morala parkrat na dan dajat kako zdravilo, bi rabla poleg treh pomočnikov še oklep. Pridn Ušesek.

Sam še tole morm povedat, da ma oče tut eno novo igračko in sicer muzko in zdej lahko spet špila in trenira klavir. Pa ne sam on.

Petra sm clo sanjala dons, da se je hotu pridružit enmu džezovskemu bendu, ampak se je odločil, da ne more, ker je poškodovan (v džezovskem stilu v sanjah se to nakaže tko, da nardiš črko T z dlanema, tko kot tehnična pr basketu, sej veste…), no, jst sm mu pa vsanjah rekla, da supr, da hoče bit v bendu, sam mogoče pa on ni čist taprav za bit v bendu. Sm ga namreč v resničnem življenju komi naučila Kuža laja na klavir, pa mi je njegova zagnanost ušla v sanje. In v sanjah sm mu na lep način zgleda povedala, da… no, da… no, kaj bi ovinkarli, nima ritma.

In medtem, ko smo mi glasbeno kolovratili po novoletni noči, sta psički poskušali spat.

Še neki dni je ostalo za mirovanje, dons je zadnji dan v letu, al kako. Sej bi napisala tkole… Na novega leta dan smo šli z Ušeskom… ampak ne vem, kva je to za en dan Novega leta dan, a je to en dan prej al pol, kokrkol, kar hočem povedat je to, da smo šli dons zjutri z Ušeskom k veterinarju, ker če gre kej kdaj narobe, pol je res najboljš, da gre za kak praznik al pa kej tazga. Čeprav dons je blo v bistvu še idealno, ker je zadnji dan, ko naši veti še normalno delajo, kje dobit prvo pomoč za pujska čez nov let pa še nism pogruntala. Nazadnje, ko sm z Gubčkom letala k enmu od dežurnih, je Gubčka obtožil, da ma psevdovagino in revež je zgubil posvojiteljico, ker baje take lukne tale dežurni vet še ni vidu in una posvojiteljica se je valda usrala in jst sm dubla še enga pujsa za še par mescev do oddaje v končni dom in Gubček je pravzaprav takrat dobil ime.

No, kokrkol. Pustmo vete, glavn, da nam je ušesek za nov let podaril še neki skrbi pa minus 30 eurov.

Ušesek ma bolan uček, na srečo sm mu že včeri dala antibiotik pa je dons že bistveno boljš, ampak smo dobil svežo dozo zdravil in navodila. 4 tedne ga bomo matral, revčka mojga. Mogoče se je kej zabil v uč, vglavnem, ma ulkus, kar boli. Bogi Ušesek.

Drugač sm pa pekla piškote pa svojo drugo potico v življenju. Moja druga potica v življenju je ratala supr, tko kot mora, a ne. Mora bit zlo nafilana, debela, pa čudn mora zgledat, pa je taprava. Moja je spet taprava. Bučka mi je, jasno, spet pomagala pri peki, njej so vsi izdelki dost dobri, da se jih pomatra pojest. Ker je pri očetu doma čez noč (ko je bla v varstvu) s smrekce mojstrsko pojedla čokoladne banane, so bli piškoti brez čokolade (ki so bli povrh tega še celo legalno pridobljeni) pravi balzam za njen prebavni trakt (ki ji že zlo dolg blazno supr služi, morm povedat in trkam trk trk trk).

Doma ns je obiskal tut Dedek mraz. Mam nov povšter, ker je Dedek mraz slišu, da me vrat boli, pa Dedek mraz je reku, da rada kuham pa mi je prnesu tut eno ful dobro knjigo o azijski kuhi pa je slišu tut, da me dostkrat zebe, pa mi je stisnu še en šal pod smrekco . Zgleda sm bla zlo pridna letos.

Dons pa novoletne karaoke!

Kuharija

Z Bučko sva se lotili mešanja sadja z mesom in sicer sva tokrat suhe češplje zmešali s svinjino, po receptu (seveda), k sm ga ujela na travel kanalu. Blo je… mmmmmm… Ja, blo je mmmmmm. Not gre še feferon, ingver, sojina omaka, čili, rjav sladkor pa česen. Zraven pa riž.

Bučka…

… mora v tem mrazu nujno nosit bundo. In tega hudiča oblečt je blazno zabavna igrca. 

V mestu je pa mrzlo pa lepo. In niti ena petarda ni počla v času, ko sva pohajala okol.

Drugač pa nč. Dons sva probala Petru revežu kr v leklerku kupit kako srajco, ker ipak rab srajco za v Scalo.  Na konc une za 5 eurov niso mel več v pravi velikosti, pa sva rekla klinc, kr una bo dobra, k je že v omari. Jutr bo treba pa mal prah spucat z reklca. Pa probat, če gre gor. To je res najboljš počet en dan pred odhodom, seveda. Kdo ve kje ma čevle… To bo ene sitnobe jutr, že vidm .

Ful se veselim!

V nedeljo greva namreč v Scalo. Če še ne veste.

… ko sm že mal pozabila na hude službene (za)gate,
… ko jutranja kavica najbolj diši,
… ko je naša smrekca najlepša,
… ko smo spet gledal Mama mia,
… ko mamo časa v neskončnost, se zdi,
… ko sva nakupila kavo za na pot v Milano in nazaj,
… ko se veselim, da bom kmalu pekla in bo dišalo po piškotkih,
… ko je v lublani najlepš,
… ko je zunaj mrzlo in doma toplo in diši po metinem čaju,
… ko grozno rada kuham in razvajam svojga največjega lupčka,
… ko se z bučko lovimo za oblačit bundo,
… ko skoz plešem in pojem,
… ko sem pridna, okrogla in zadovolna.

Pred spanjem sem slišala, da je bil včeri prvi zimski dan. In zato sm si pol rekla Ja sej, ja sej, zato pa je blo tko fajn.

Sej je blo res fajn tale vikend. Ne samo, da sva v soboto kupila eno zlo zlo lepo pa dišečo smrekco, ampak mi je uspel tut petra odvlečt na pump s sabo . To je blo pa hecn. Nekam rdečeličen je bil po telovadbi, pa neki je mel probleme s koordinacijo pa včasih me je mal tko pogledu kokr Kam si me to pelala, baba. Tak, zadovoljen je deloval, hehe. Smo mel predstavitev druge vaje, pa morm rečt, da sm se kr namatrala v noge. Ampak zato pa bom dons na pumpu že vse naloge znala narest, ha. Spoznala sem tut Ano, ki mi je v enem od komentarjev priznala, da je ona tut rada kazala mišice (živjo, Ana!) in to sm bla zlo vesela. Peter je bil navdušen, on bi še ful hodu, sam sej štekam, da dons reees ne more spet it, ker je mel včeri fuzbal, pa jutr ma večerjo pa v sredo kdo ve kaj.

Smrekco sm se odločila postavljat v nedeljo čez dan, pa naju je peter ves vzhičen povabu na en manjši izletek, izkoristit lep dan. Idej itak nikol nimava, ampak lih zato sm kupila knjigo o pravljičnih izletih in tko smo nedeljsko urco al pa dve preživel okol izvira Ljubljanice. Bučka je bla neverjetno poskočna, navdušena in čist mlada, za kar pa dons plačuje. Revo tko vse boli, da je kr mal bolj siva ratala. To se mi tko smil, piška mala, tok veselja ma v sebi, pa tko hudo plačuje svojo mlado dušo. Ampak videt njeno otroško veselje je neprecenljivo in lih zarad tega njenga optimizma je še vedno tko mlada v dušici in bo zato še doooolg z nami. A ne, Bučkica?

Vglavnem, blo je še mal sončka, res je bil lep dan. Najlepša je bla pa Bučka.

Potem sem se pa doma vrgla v delanje smrekce. Letos sva dobila (no, kupila) eno res lepo. Mislm, da je najlepša do zdej. Sm se z Bučko dogovorila, da bo taka tut ostala, sicer je pa tritočkovno privezana pod strop, tko da čist simpl se je tut ne da sklestit. Bi blo pa škoda, če bi razbila moje unikatne lepe kuglce.

Sem pa nardila tut nakupovalni seznam za letošnjo peko piškotkov. Človk bi reku, da me je ujel novoletni špirit. Kar je res fajn, se veselim. In blazno se veselim piškotkov, Bučka pa tut. Poleg moje tradicionalne potice (khm khm) bojo na sporedu tut limonini srčki, vaniljevi rogljički, medeni rogljički pa piškoti tete Olge . Te zadnji me še najbolj zanimajo.

Vglavnem, še par dni.

Zdej vam bom pa neki povedala. Včeri zvečer sem bla zgleda tkoooo hin, da sm nardila neki, česar nisem v vseh osmih letih, odkar… No, pa pejmo po vrsti.

Zvečer sem šla na atak, direkt po službi. No, prišla sm domov, vzela culo po ustaljenem kopitu in odbrzela atakirat. Skoz sm zehala, sam uno uro na ataku sem nehala. Nakar jst pridem domov, vsa fertik, pojem tri mejhne pomaranče in beljakovine in se nežno zazibam v idejo, da bova pred spanjem skupi mal brala. Ker to se zgodi tok redko, da se veselim že ideje. Enkrat sva skupi brala pol me pa peter po hrbtu čoha, on pa bere. No, pa dejansko je bil tak plan, sam kaj, ko traja, da moj gospod mož pride od računalnika do postle. Vglavnem, jst se odkobacam v postlo, mal berem. A priiiideš? Jaaa, takoooj. Itak. Mi oči skup zlezejo, ugasnem luč in odplavam v vesolje. Nakar se zavem, da peter pride, pojoka, da ni luči in da kako bo pa zdej bral, pa jst rečem, da naj jo prižge (pod pretvezo, da sm srečna, da bo bral, v resnic se mi gre sam za čohanje po hrbtu). In ok, on bere. Jst se premetavam. Mava samo centralno luč, on je pri svojem kotu nima. Skrivam glavo v razne kotičke postle, dremam. Ob dveh, jebemuboga, sm pa rekla, da zdej pa prosm, če lohk neha brat. Ob dveh! Mi kr po glavi šumi, no. Vglavnem, ob dveh se končno ugasne luč in sm si rekla da klinc, midva ne bova več skupi brala zvečer, vsaj dokler si ne montiraš svoje lučke.

No, pol jst tkole spim do črnega jutra, pol pa alarm. Šššš, sm bla zaspana. Si s telefonom svetim po nočni omarci in iščem špegle. Iščem, iščem, ne najdem. Nč nism vidla, skupi oči tiščim, ker mi pamet pravi, da jst brez špeglov nč ne vidim. Nakar pogledam proti vratom… fak, vidim vrata, vidim kljuko, kot pr tangu ostro obrnem vrat proti ostalim predmetom v sobi … šit, jst VIDIM. Grem v dnevno, vidim pujse, Bučko, želve… in pol se zavem… po osmih letih, v vsem tem času kar nosim leče, sm si jih pozabla dat zvečer vn. In sm spala z njimi (zato sm mela dons tut zlo jasne sanje).

TOK sm bla zmatrana od ataka!

Pa še prav carsko je blo, sm skor crknila. V soboto bojo pa zamenjal vaje, tko sm se dala podučit, da na tri mesce menjavajo programe in da pol bom pa lažje padla v koordinacijo, ker bom od začetka zraven. No, ampak zmatrana sm bla pa k sam satan.

Za konc bi rada sam še povedala, da mam nov najljubši zajtrk in to je suh riž. Mislm, napihnjen riž. Pa dam zravn banano pa med in to mi je ful dobr. Daš si velko žlico tega riža v usta in zvečiš zrak pol minute, pogoltneš pa za rozino velko materijo. Ampak okus je pa fajn, posebi je fajn, ker me spominja na en čokoladni izdelek iz Zvečeva.

No, ampak čist za na konc sm vam pa pripravla obljubljen vpogled v mojo frizuro. Sam od spredi se vid, da sm mal zmatrana od ataka, uzadi se pa vid kaj je bučka. A je tko?

Joj, a me lohk prosm lepo kdo ustavi? A bi šlo, da en dan ne bi bla tok zagreta in ne bi kazala svojih bicepsov vsem naokol? Recimo kolegom v službi? Čeprav, kaj pa vem… morm priznat, da so kr lepi bicepsi, posebi mi je všeč, da sploh so. Lej, probi, a mam mišice al nimam? Tiboga tiboga. Človk bi si mislu, da bi se lohk v svojem rosnem 35em že mal zresnila. Pa kje si še vidu omikano gospo, da svoje mišičke na rokah napenja pa se šlata non stop. Zdej sm namreč (očitno) svojo obsesijo z vaganjem zamenjala s šlatanjem svojih mišic. Včasih sem stopala na vago sam, da sm šla mim. Ne bi rekla, da zato, da sm spremljala kok en kozarc cedevite prinese, ampak pač kr tehtala sm se, kr tko. Pol pride obdobje, ko se ne, zato obsesijo nadomestim s kako drugo podobno koristno rečjo, v enaki intenziteti seveda. Ampak glavn je, da s svojim početjem nobenmu ne škodujem, to pa garantirano ne. Kvečjemu vnašam dobro voljo med ljudi, kt Kekec. OK, mal me je zanesl.

Da vam raj povem kako je blo včeri na pumpu. Blo je fajn. Zdej mam najtežjo vajo uno, k delaš izpadni korak al kakšen korak že, vglavnem, prav zajeban je, da morm vmes kr mal milo gledat, če lohk počivam. V bistvu gledam, kot da bi pojedla milo, zato mi tovariš pusti, da počivam. Sam se splača delat, ker… no, če lohk kako rečem na to temo,… mam že mišice tut na nogi. Sam puvem.

Sm bla pa zmatrana. Že v službi je bla dolga, mam gomilo pa še obilico dela in sm dost pozn že prišla iz službe, vsa zmahana, nakar sm več al manj sam pobrala culo in kopito in jo mahnila na telovadbo. Skoz sm zehala, sam tam sem za eno uro nehala. Pol sm ob devetih prišla domov in doma je že Jože škarje brusu, da sm padla tkorekoč direkt pod kosilinico. Zdej nimam več bundesliga frizurce, ki mi je šla že ornk na jetra, zdej sm spet na bučko. Mislm, na zadnjem delu glave mam bučko. Mislm… kako bi zdej to povedala, da boste razumel in mojih las ne primerjal z Bučkinimi kocinami… moja naglavna bučka nima veze z mojo podmizno Bučko. A zdej štekate?

Drgač je pa Bučka čist v redu, pa ostali tut. Fehtar je nehu sopihat, ne vem zakaj je vmes sopihu, ampak ko sem ga zašpecala zdravniku od Tapke je nehu, usrane. Se je ustrašu, da bomo tut njemu injekcije dajal, mislm, tipičn dec. Počas se je tut nehu v šipo zaletavat, kremplje ma pa tok dolge, da bomo rabil enkrat večji akvarij sam na račun njegovih scissorhandov.

Nč, tole sm mela. Razen še to, da bi blazno rada kako drugo knjigo brala, ampak morm otok najprej prebrat. Ker ne morm nehat, ne morm.