Ne vem kdaj so nazadnje trije tedni minil tko hitr, kokr teli trije morski tedni zdej… Mogoče uni trije morski tedni od lanskega leta? Ni nujno, teli so šli res na brzaka mim. In najboljš je blo, da ni blo tiste običajne tritedenske dinamike - prvi teden odklapljaš, pol en teden uživaš v čistem odklopu in pol zadnji teden počas priklapljaš. Prav nič se nism priklapljala, vsaj ne na običajno službeno vtičnico. Na uno pa že, uno… od Nežike 
. Ah, ta neskončna radovednost me daje. Kako bo, kaj bo, kdaj bo kaj in kako… pa take, ampak vse to in še več bo mogoče stvar kakšnega drugega zapiska. (recimo vedno bolj me intrigira zakaj nikol, ampak res nikol še nism vidla kake nosečnice, da bi komunicirala s svojim skrivnostnim otrokom v vampu?! na avtobusu, npr., na cesti, v štacuni… vse se delajo, kot da je una bula, ki jo okol prekladajo, kr neki pač tm, neki kar pač tm majo, ne pa mala žval, s katero komot kako rečeš pa jo počohaš za ušeski al pa nekam pošlješ, če te preveč naruka v mehur… sej, če sm iskrena, ne razumem tut folka, ki gre s psom na sprehod, pa ga ma zraven kokr da ga ni, jst recimo se z Bučko skoz pogovarjam, lih tko pa počoham nežko in ji kej rečem… no, kokrkol)
(a ne, koko me odnese)
Torej. Na morju je blo neskončno lepo. Ratvala sem vedno bolj okrogla in temu primerno okorna in utrujena in zato ga ni blo boljšga kokr poležavat v senci naših ogromnih akacij ob vodi, knjigi in čokoladi (kaj, hm? je kdo reku čokolada, kje kje DAVAJ!!). Na najini borovi plaži sva bla petkrat, ker vemo, da je petica ocena odličnosti in zato sm tut točno petkrat plavala. Morm zaključit, da kar se tiče fame kako plavanje blagodejno vpliva in paše in je itak neki najboljšga, kar se noseči babi zna zgodit (poleg čokolade), nism čist tko zihr, da to velja za vse nosečke poštrek. Recimo, jst osebno nisem v plavanju našla prav nobenga ekstra užitka, nobenga unga nosečniškega sladkorčka, oooooooooo, kakooooooo to paaaaaaššššeeeee… Jst recimo, sm menila, da je trebuh trebuh in če je velik je velik in v vodi nikakor ne zgine, sam zato k je v vodi. Fizka gor al pa dol, lažje je plavat brez vampa, sonce pika pika stop. Definitivno pa ni posebi fajn poležavat na plaži, pa tut če na mehkih borovih iglicah z več podlogami in dvignjenim hrbtom. Neki časa že, pol pa človk rata mal sitn. Čeprav jst nism nikol, ratala sitna, mislm, jst sm vedno zlo lepo rekla petrčku, če lohk zdej greva in medtem ko sm jst še zadnjič odracala lulat, je lepo spoku ruzak in sva šla.
Sploh je petrček ful pazil name, posebi kasnej, ko se mi ni blo več za premikat, ker mi je al trebuh skor vn padu al pa srce odpovedu od napora, in je redno skrbel za zdravo prehrano, urejanje okolice, reševanje vseh mojih možnih kapric in (kot eno najpomembnejših zadolžitev) redno dobavo rum ploščic (ki jih je po najboljših močeh poskušal primerno dozirat, včas je tut kej skril, ampak lej, zdej mam že skor 36 let, jebemuboga da bom to ploščico zdele pojedla, sej nism froc, da mi jo bo kdo skrival…).
Hec je, kako sm prav zadnja dva tedna ugotovila, da mi je trebuh očitno zrastu. Kr enkrat se je začel dogajat, da se v postli nism več mogla obrnit. Pa vstat iz nje pa splezat nazaj nanjo. Posebi smotan kadar sm ponoč šla recimo šestkrat lulat, se morš zagungat levo desno (pa ne preveč, da te vezi ne zategnejo), noge na stran, se dvignit in se v nočni idili izognit povštru na tleh (sm ga vedno dol brcnila zvečer), dvojim vratom in zadet vece. Mimgrede, vedno sm ga, da ne bi mislil, da ga nisem, ker to bi bla pa že ta huda anekdota.
Grozn je blo tut, ko se mi je na notranji strani stegna nardil en ibr ogromn in peklensko boleč in vnet tur, ki mi je s svojo prisotnostjo onemogočal leprhutajoče gibanje po razgretem mondenem letovišču. Bolel je k ps, težko sm hodila. Ampak! dobra stran bit osem mesecev noseča je ta, da se ti noben ne upa smejat, pa čeprav okol hodiš kokr, da bi mela pouštr med nogami. Ker, jasno, se ti izloča na hektolitre hormona relaksina, ki ti zmehča sklepe in posebi medenico in sam probi se smejat osem mescou noseči, z relaksinom našopani ženski, ki hodi kokr, da ma pouštr med nogami. Sam probi. Kokrkol, pomoje je sanacija tura trajala skor dva tedna, porabla sva pa tut en propolis, en bepanten, ognjičevo kremo pa pol flaše alkohola. Pol sm dobila okol še eno skrivnostno alergijo, nimam pojma zakaj…
Blo je vglavnem zakon. Ornk sm brala. Pa ne zarad vseh nasvetov, ki sem jih prejela, da je zdej zadnji čas, da še kej preberem, ampak zato, ker mi je neznansko pasal. Prebrala sm tut kako hudo glupo zadevo, recimo Pekinško punčko (vedno hočm rečt raco), sam ta moja patologija, da morm vsak drek, ki ga začnem brat, tut dokončat, je grozljiva in počas bom morala začet s kako terapijo, da se osvobodim slabe vesti zarad unih dveh knjig, ki sem ju na pol pustila. No, ta raca je na srečo trajala dober dan, da sem jo preglodala, sam sm pa tut petru živcev požrla z njo… Namest, da bi v tišini oba brala in se vživljala v zgodbe, sm brala po straneh, v najboljšem primeru po poglavjih in vmes non stop težila revežu. S hrano, s pijačo, s tem kar mislim in s tem, kar kaj pa kej on misl o tej pa tej stvari… Pol mi je že jasno sugeriral, da naj neham brat to idiotsko knjigo pa začnem kej druzga, da bo lohk on v miru prebral svojo. Blazno sebičen odziv, se vam ne zdi?!
Zlo fino sva se tut hranila, morm rečt, da dost zdravo pa nc prevec. Do zdej sm se zredila 12 kil, kar se mi zdi čudovit, druga je, da je blo na enih deset ekstra podlage, ampak ej, zakaj bi bli vsi tok brezvezno suhljati, svet bi crknu od dolgčasa, ni res? Poleg tega človk rab kak dodaten izziv, recimo hujšanje, to je tak fajn izziv. Jst se že vidim, uuuu, k bom začela spet laufat… Tok že vem, da pump pa attack odpadeta, ker se mi še vrti in ne kaže, da se bo nehal, ampak laufala pa bom! To se tok veselim, ujej, kok! In to bo tko supr, k bom hujšala zraven, hahaha, kok bo to supr… Kokrkol, nisva pretiravala z grilom, nisva jedla kruha (no, skor nč), najedla sva se pa tapravga paradajza. Unga, sončnega, mesnatega, morskega paradajza, k ga za boga ne dobiš v nobeni štacuni. (dobiš ga pr men na terasi doma, oja, to pa, ampak to bom pol pokazala) In mela sva prvo berbo naše fige, ki je temna, hurej! En mesec suše jo je revo mal zdelu, da je zgubila liste in un miljon malih figic, ampak zrastla je nova runda in en dan pred koncem počitnic sva obrala prvo… Praznovala sva. Bla je, sicer, zanč, ker je bla neki kokr plesniva, ampak ostale tri so ble pa slastne!
Bučka je tut uživala. Prvi dan, dva je bla vsa boga, kokr, da ma sto let in zdela se je nekam švoh. Mogoče je revca mislila, da smo spet prišli sam za čez vikend in da se še enkrat ne bo ornk pognala za mačkom, pa bomo spet šli nazaj. Pol je vidla, da smo za dlje in še, da je prišla sosedova Micka, no, pol se je pa začelo življenje. Kokr se za desetletnega psa pač spodobi, mal več prespančka, ampak za kako igrco in za velik hrane bi pa dala vse. No, tut za kakšnega mačka bi se dal zdilat kako kapljo sline.
Sicer je znala velik del dneva preždet tut na Mickini strani, tistih njenih napolitank nikakor ne more pozabit…
Okol hiše je čudovito. Ne vem kdaj je nazadnje avgusta tok vse cvetel… (mogoče lani avgusta?) In človk se nehote (japajade) vpraša kako bo zgledal čez ene deset let, ko bo borovček že ogromen, ko bodo po ograji divje plezale visterije, s svojimi ogromnimi grozdi vijolčastih cvetov, pa ko se bosta bogivili vzpenjali po hiši in bli prav svinjsko roza lepi, pa ko bojo kovačniki dehtel in bo figa dajala zajtrk in bojo granatna jabolka zorela in hibiskus cvetel in kupi sivke dišal in oleandri mešal barve… Ne zamert človeku, če se sem pa ke kej tazga vpraša… Ko sm se letos še zadnjič ozrla po mojem srčnem domu sm si utrnila solzico. Ja, ja, takle mamo… bi reku Peter, ki se je upognu tut moji neizprosni zahtevi po vrtnarjenju in je moral spulit vsako kocino plevela, ki sem jo zagledala. Lepo je vrtnaru, sm se kr zmatrala. Strašn naporno je namreč kazat na vsako bilko, ki jo podrejeni spregleda al pa, še huj, se mu ne zdi tok pomembna, da bi jo izpulil.
Majke mi, res se mi je utrnila solzica. Pol leta najmanj me ne bo dol. Vem, da bo hit minil, vem, da to v primerjavi z vsem ostalim, čemur greva naproti, nima kake hude veze, vem, ampak vseen je pa en del lajfa tamle dol minil in se nikol več ne bo vrnil niti v približno podobni formi in a se mi zato lohk, prosm, v miru utrne ena klinčeva solzica al ne? Pomembno je, da sm si skoz to solzico hkrati že predstavljala kje bo tobogan za Nežko in končno moja obljubljena viseča mreža!(ker mi je peter noče montirat dokler sm tok debela, ker če ne veste, lohk se strga, ker so jo zihr nardil kitajci in ojoj, lohk se obrne in vn padem, ker me majo za tako budalo, da bi gor počela zihr kake akrobacije… mislm, svašta izgovorov)
In tkole, vidte, se bomo naslednjič vrnil z eno dušo več. Komi čakam.
in 9 kil plusa.
