Kolala, pa je nov let. In to čist tak zimski. Pozim je že fajn, če je mal snega, pa da je mrzlo, ampak do pondelka pa naj se začenja zima umikat pomladi, ker morm v pondelk po enajstih dneh spet v službo in jst bi rada iz službenga okna pogledovala proti soncu in začenjala vohat morje. Tko pač je, za jubilejno 2009 leto se res ne spodobi, da bi bla tema posebi dolg v januar. Sej… ni v resnici jubilejno, sam vsake tok se zdi, da je hecn uporabit to čudno besedo.
In, kaj smo kej počel tele zadnje dni? Poleg k(a)ra(o)kanja pa dedkomrazovanja pa kuhanja pa sprehajanja pa mečkanja smo… jedl. Letos je tko zanimiv, da jem tut svoje piškote, čeprav sm jim mal zamerla, ker sm si rekla, da niso tko dobr ratal, ampak moji redni odjemalci so zadovolni in jst jih tut jem, tko da… Nismo mi lih neka zahtevna klientela, ampak ipak, moji piškoti letos vseen niso čist zanič. Potica je pa sploh dobra, moja druga potica v življenju.
Vglavnem, karaoke so (nas) spet zažigale. Letos se je Mark posebi zagrel, tut ko je začel jokat, da ga že grlo praska, si ni dal vzet mikrofona iz rok. Jst sm ga pa itak zlo stežka oddala drugim v uporabo. Karaoke so ble pač karaoke, standard. Edin problem, k ga mam (pa drugi tut) je ta, da mi gre čist frdaman preveč abba po glavi in lahko mi verjamete, da bom waterloo kmal zadavla, če se mi sam še enkrat užge v glavi. Šit, pa ta mama mia.
No, ampak karaoke so pa zakon.


Pa kuhat je tut fino, joj, kok je fino. Zdej bom začela na debelo zbirat kuharske knjige, dve novi že mam, sam ko jih bom pa v postlo začela vlačit, me bo pa prosim! res treba ustavit. Ena moja nova knjiga je bla dons sprobana, druga (tehnično gledano je bla v petrovem darilu, ampak je oči že od daleč vrisku, da je za oba, tko da je še bolj tehnično gledano v bistvu moja) bo pa v nedeljo. Sam se pa res še nisva zmenila kdo bo kuhal. Ker knjiga je o grilu, gril je pa v domeni petra, ampak tehnično gledano se naša pečica pa naš domač gril ne morta enačit z unim tapravim grilom, tko da še bolj tehnično gledano bom jst kuhala.


Če sm že knjige omenjala me srbi, da omenim, da sm uspešno premagala krivo vest zarad otoške knjige in sm jo neprebrano pustila tam, kjer je že kr neki časa in sm se lotila ene druge in upam, da me ne bo grom ustrelil zarad tega greha, ampak fak, res nism mogla več otoka brat. Zdej berem eno izi kriminalkico, ob kateri se mi ni treba sekirat pa se delat, da sm intelektualc.
Nakar bi rada povedala še to, da je dedek mraz pri marku za naju pozabu sef (ja, sef, to smo čist korektno prebral), not bova pa s petrom dala veliiiik ljubezni pa mogoče kak kos potice, ker moj nakit naprimer (vključno s poročnim prstanom) ni posebi velik vreden, druzga tut nimava, mava pa velik ljubezni. V bistvu bom kr petra not stlačila, to bo poleg tega, da bo ljubeznivo, tut zabavno. Vedno, ko gruntam o tem dreku od dnarja, se spomnim na uno anekdoto, ko je Blake Carrington obubožal pa enkrat ves utrujen pride iz službe pa najde Krystle, k se drajsa po uni ograji ob tistem veličastnem stopnišču (sej valda ste gledal Dinastijo?) in jo ves zaprepaden praša Ja, kaj pa delaš? Una pa prav Večerjo grejem. Ja, tkole bo tut pr ns doma, v tej recesiji.
No, kokrkol, tole je blo mal za intermezzo, fino je bit optimističen, kej druzga se dolgoročno res ne splača. Jst sm čist optimistična, to mam po Bučki. To se mi zdi zlo fajn. Posebi fajn je pa tut to, da je Ušeskov uček že zlo boljš in da je blazno pridn pujsek, ki potrpežljivo dovoli vse zdravniške manipulacije s telesom. No, mal se že upira, ampak tut pod razno ne grize in ne zameri. Si ne predstavljam, da bi Viliju morala parkrat na dan dajat kako zdravilo, bi rabla poleg treh pomočnikov še oklep. Pridn Ušesek.
Sam še tole morm povedat, da ma oče tut eno novo igračko in sicer muzko in zdej lahko spet špila in trenira klavir. Pa ne sam on.

Petra sm clo sanjala dons, da se je hotu pridružit enmu džezovskemu bendu, ampak se je odločil, da ne more, ker je poškodovan (v džezovskem stilu v sanjah se to nakaže tko, da nardiš črko T z dlanema, tko kot tehnična pr basketu, sej veste…), no, jst sm mu pa vsanjah rekla, da supr, da hoče bit v bendu, sam mogoče pa on ni čist taprav za bit v bendu. Sm ga namreč v resničnem življenju komi naučila Kuža laja na klavir, pa mi je njegova zagnanost ušla v sanje. In v sanjah sm mu na lep način zgleda povedala, da… no, da… no, kaj bi ovinkarli, nima ritma.
In medtem, ko smo mi glasbeno kolovratili po novoletni noči, sta psički poskušali spat.
