dnevnik

Zadnji dnevi so z vidika počutja res zanimiva mešanica vsega. Recimo. Najprej me je tri dni iiiibr bolela glava. Non stop me je bolela, posebi ponoč in nism sploh nč spala. No, al pa recmo, da sm res mal spala. In sm bla kr zmahana in pol se mi je tut ful vrtel. Nakar sm mela v sredo zjutri razgovor v službi, k sm se prijavla za napredovanje na eno drugo delovno mesto. In sm bla zlo zadovolna z izvedbo in čeprav sm zjutri rekla Sam tale razgovor opravim pa grem dam, ker res sploh ne morm živet, sm pol kr ostala v službi in sm preživela. In potem sm mela naslednje tri dni ful dobre dneve. No, razen en jutr, ko sm bla sitna k… k… grozljiv sitna in sm petrčka skor v prah zmlela, oddrvela v službo, na busu sm se pa spomnila kok sm bla sitna, sm se pa kr režat začela. Joj, kok smešn, da sm bla tok sitna. V tem stilu. No, pooool sm mela pa res odlične tri dni.

Al kok dni že… fajn je, vglavnem.

Dons, recimo, smo šli na en tak izlet. Smo rekl, da gremo na Bled, da pač bi kam šli kdaj, in da pejmo na Bled. Se vsedemo v avto in rečemo Pejmo raj na morje, tm je zihr sonce in toplo. Pa pejmo po stari cesti. Pa smo šli. Do morja sicer nismo prišli, ker smo se raj odcepil proti Idrji. In pol smo si razgledoval lepote slovenske in je zlo lepo in vse, tut tm, kjer ne bi nikol živela, tut tm je zlo lepo. In Most na Soči in Kanal in Salonit Anhovo in tko… Ni šlo čist do morja, pač. Bučka je mela že dost fijakanja, je vzdihovala in iz pretega tačkic v mostu na soči sploh ni hotla nazaj v avto. Pol smo šli papat v Tomaj pa sm bla jezna, k bi lohk blo boljš, ker sva mela sam neki keša s sabo, kartic itak ne jemljejo, karte in cenika od nikoder in un tip je v svojem jeziku na hitr zddrdral kaj vse majo za jest Osobuko, mrnklpnmone, klobuksteranom, rebrca (to sva edin razumela, sam nisva vedla kok stanejo pa če mava dost dnarja), koprivemmmdddmrmr pa tris. Sm jedla špargljevo juho (k sm razumela, kaj to je in sm si predstavljala, da ne more bit tko draga), pila vodo in oba sva jedla tris (to pa so trije njoki in še dve stvari zraven). Dnarja sva mela dost, seveda sm pa ostala brez solate in sladice, ker pač nisva vedla kok je ura s cenami in najinim žepkom. Na konc je blo čist v redu, za silo sva se zdravo najedla, uni so pa bolj mal zaslužil, kdo jim je kriv, pa je volk sit in ma umito rit.

Za veliki finale smo šli v Lipico, da se je kuzelca mal nahodila, pa da je mene mal prepihal (ker če mam itak že 3 mesce nos zabasan, ga mam pa vsaj zarad enga ornk nahoda lohk, a ni res?) in potli smo šli domov.

Men je blo všeč, res smo se velik vozil, ampak vsaj še nikol nism bla po teh poteh in mogoče bom še kdaj šla.

Pa take.

Petek

Stanje živahno, poleg rihtanja pujskov (Ušesek sam enkrat poskusu z naskokom Murčija, dobil po pesi (tehnično korektno sm ga pocukala za tasladke) in se naučil, da se Murčija ne naskakuje - priden Ušesek), nardila manjšo poplavo v stanovanju. Med dotakanjem vode v akvarij od želv je skočila vun dotočna cev in med špricanjem vode mahedrala po dnevni, komi sm jo ujela in zarila nazaj v akvarij. Blo je hecn, če pomislim za nazaj…

Ukinla sem tut očetov sistem ločevanja bio odpadkov, ker koš s tem ob stalni Bučkini prisotnosti pač ne more bit v kuhni. Torej sm v petek pospravljala tut svinarijo za cuckom (v bio košu je blo žaganje od prašičev, filtri za kavo in jabolčni ogrizki, po Bučkini intervenciji se je po stanovanju nahajalo žaganje od prašičev, mal prežvečeni filtri za kavo in peške od jabolčnih ogrizkov).

Utrujena in kontent.

Sobota

Zjutri najdem psa v elegantno sproščeni pozi na kavču. Ker je gor pregrinjalo se smatra, da je kavč njen, tko smo se naučil.

Popoldne je padla Ikea in to ne samo pod najino težo, pač pa pod težo polovice slovenije, ki slučajno to soboto ni bla na morju, v Bauhausu al pa med jesensko čistko bajte. Ikea je zakon in zato sm si nagrabila dovolj robe, da sm jesensko čistko s posodabljanjem in refrešizacijo bajte priredila v nedeljo.

Utrujena in kontent.

Nedelja

Dopoldne smo haral po gorenjskih koncih. Najbolj smo bli na medenem dnevu, najmanj pa na šuštarski nedelji. Kot da bi bli, sva rekla, ko sva se približevala Tržiču. Kot da bi bli, in smo obrnil v Lublano. Gužva za znoret, brezveze. Medeni dan je bil pa dobr.

Popoldne je prišla na vrsto že omenjena refrešizacija novega doma. Res hecn kaj znajo narest barve, sm pa tja rukneš kako novo preprogico, preoblečeš povštre v novo blago, daš novo zaveso, mal rastlin… In svet je takoj lepši.

Zelo ugodno je tole:

In pa to, da je Bučka tko zlahka osvojila tut do zdej ji neznane oblike ležalnih podlog:

Utrujena in kontent.

In še obvezna rubrika Kaj bi mi brez zdravja:

Moj nevrološki izvid se glasi “Ni zanesljivih nenormalnosti”. To je baje čist dobr. Kako pa zgleda natakanje vode v ušesa, pa povem jutr.

Upam, da Utrujena in kontent.

Bučka gre dons spet k zdravniku. Zadnji veterinar, ki sem mu dovolila, da ji je vzel kri in ki me je razsvetlil, da majo itak vsi bokserji težave z očmi in s hrbtenico in da vse to skupi nima nobene veze z erlihijo, ker so zdej aktualne viroze, erlihija je pa itak predimenzionirana, je reku, da ma mal vnete oči. Nakar se ji je dva dni nazaj spet naredu tist siv flek čez oči in z učkom močno žmiga. Zemljič je takrat davno rekel, da je kornealna distrofija, pa se je potem zadeva nekak ustavila, zdej je pa spet ven butnil. Karkolžeje. Definitivno pa ni nobena klinčeva viroza. Se zadržim nadaljnjih komentarjev. Dons pač spet k vetu, s tem, da je Zemljič v Ameriki na izpopolnjevanju… In tko.

Drugač je pa bil čist fajn vikend. Bučka je šla v soboto na izlet na Gorenjsko, popoldne smo šli v družinskem krogu jest, zvečer sm pa spila en deci medene penine in sm spala kot polh. In v nedeljo smo šli po bolšjaku, ujel še sonček, pol sm pa nardila glamurozno špinačno lazanjo. Za dons zjutri sm mela pripravljene tekaške cunje, ura naštimana ob šestih, zbudila sm se pa 6:48. Pojma nimam kdaj je zvonil, ampak bla sm svetovno zaspana in zato grem laufat popoldne. Tokrat pa čist zares…

Majke mi.

Zvečer sm brala ikein katalog, ker se mi knjig sploh ne lup že par dni. Eno sm začela brat, pa se sploh ne spomnim katero. Za zihr niso meči, pa dante tut ne, aja, že vem… Traktorji. Sej so še kr dobri. Ampak unga elana ni, zdej sm že kr na morju. Je treba tok postorit okol bajte, vi sploh ne veste. Pa rožmarin, a je že kej pognal? Kaj mislite?

Pa tko.

Madona da grem dons laufat!

Preživeli smo petek 13, soboto 14 in začuda tut nedeljo 15. Slednja sicer ne paše čist v kontekst nabora znamenitih datumov, preživeli smo jo pa vendarle zmagoslavno. In če mi petek 13 prikliče v spomin enga ubrisanca z masko, mi sobota 14 (pa še februar) prikliče enga petrčka pred desetimi leti, ko mi je na eni žurki neki začel težit. Deset let nazaj pa deset kil nazaj pa deset milijonov las nazaj pa… čista desetka. Ampak res. No, pa pustmo to. Za letošnje valentinčkovo je peter reku, da sm itak pričakovala, da bom kej dobila in zato se je odloču, da me bo presenetil in mi ni dal nič, ker mam rada presenečenja. To štorijo je povedu tko pazljivo, mal je mel ušesa nazaj ob glavi poležena, pa tak mal prismuknjen najstniški nasmešek mu je igral na faci, mal kokr Veš, sm pudabu… pa nism bla seveda nč jezna . Koko le, ko smo se pa vračal vsi sončni najprej iz lublanskega sprehoda pol pa še z morja (mam pa nove 4 primule pa eno božansko orhidejo, to pa me je petrček presenetil pred par dnevi).

Ja, smo bli mal na morju to soboto.  Vam ne bi priporočala. Tist smrad po svežem, pa mraz, veter, nemogoče sonce, ki najeda, pa galebi se derejo pa serjejo dol pa tko… nemogoče je uživat, vam povem. Ne hodit. Pa galebi vam lahko glavo odtrgajo, tko kot jo golobčkom v Benetkah. Sm gledala eno oddajo, jim odlimajo glavo dol z vratu, sam štrcelj ostane, res. To morš bit res blazno pogumen, da greš tja, tko pogumen kokr mala Bučka recimo. Vas pa ni velik takih.

Je blo pa res mrzlo in mene dons daje (no, me je že včeri mal)  grlo pa nos. Oboje me peče, kiham, pa grlo se mi imobilizoruje, a veš un, ko vedno težje požiraš. No, tist mam. To mi gre mal na živce.

Bučka je bla v soboto zlo utrujena, ker je bla poleg morskega špancira tut na jutranjem lublanskem. Joj, kok je blo bedno spet. Kaki moroni to hodjo na trg v soboto zjutri, pa kok ene grde pisane zelenjave pa smrdečih domačih jabuk, pa spet ta sonce frdaman. Matr, pa prav nagravžne rože majo. Ene blazno grde tulipane sm si kupila. Res spet ne morm priporočit, pejte raj kam drugam, res. Evo, a niso bedni, no…

Moji valentinčkovi tupilančki.

Fajn.

Kdo bi si mislu. Greš neki kilometrov stran, pa pozabiš, da smo sred januarja, sred zime. To se je zgodil tole soboto… Da kr na lepem ni blo več zime, no, vsaj za par uric. Peter je v petek zvečer reku, da bo jutr lepo in jst sm vzela v roke našo pravljično knjigo in odločila, da gremo v strunjanski krajinski park.

In pol smo tut šli.

Dol pa sonček, pa toplo je blo, sploh se nisem počutila tok oddaljena od pomladi pa morja. Smo vidli cvetet rumene pa oranžne rožice, pa dišal je po svežem, pa našla sva modro, kakršna bo kraljevala na naših polknih na morju. Res je bil lep dan. Res bi bil mal lepši, če se ne bi potem najedla kt svina, ampak to sam zato, ker cel teden nism nč jedla in pol sem mela pač tok velike oči, da sm not stlačila celga horsa pa še en šmorn. Pol sem bla tko fertik, da sem se fiksirala pred labodje jezero in zdržala dva akta, nakar me je začela glava bolet, lih ko se je želodec mal umiril.

Ja, moje velike oči. Kdo bi si mislu, da so včasih tko velike, da se je tovaršica zdravnica na službenem sistematskem pregledu pred par leti odločila, da mi bo dala ščitnico pregledat.  A to štorijo sm že povedala? No, jo bom pa še enkrat. Vglavnem, pregled pač, kokr mora bit, pritisk, oči, sluh, rekreacija… pa tko naprej. Pa prav ta bela boginjica medtem, ko se oblačim… Še ščitnico vam bom dala pregledat. Hm. Okeeej, čakam mal na kako dodatno informacijo, pa ni kazal, da jo bom deležna. Torej, khm, a to je standardna procedura, rečem? Una debel pogleda, majke mi, da je bla šokirana, res je blo nesramno, da se spet vtikam v medicino, sam kaj si morm. Ni kazal, da bom dobila odgovor, je bolj kazal, da rabi boginjica dodatno vzpodbudo. Ehm, no, mislm, a to date vsem običajno pregledat? In una reče Ne. Kratko in jedrnato, ni kej. Ne. Aha, tko se bova šle, si mislm. Tut u redu. Aja, ne, rečem, ja kako pa to, da ste se odločil, da boste men dal pregledat? Mislm, če lohk prašam, a se vam zdi, da je kej narobe z mano? In una reče Mate nekam velike oči, se mi zdi. Hm. Prva stvar, ko pridem domov, sm si rekla, bom petra na gobec. Pred vsakim kosilom pa vedno kadar sem lačna pa sitna pa pravim, da bom pojedla tri pice naenkrat, mi najeda, da mam velike oči, a h zdravniku me pa še nikol ni poslal. Kaj če sm taka bajsa sam zato, k mam s ščitnico probleme? No, kokrkol, z mojo ščitnico ni blo nč narobe, sam mimgrede.

Hm, kje sm že bla… aja, doma, zvečer, po izletu (vedno kadar se najem, se mal zasanjam, a veste…). Vglavnem, zlo luštn izlet je bil in tko hudo mi je blo doma stopit v snežno brozgo pa drgetat od mraza pa kapo si tlačit na uhlje. Zlo me nese na morje. Zdej še posebi, ko gre vse tko fino naprej.

Torej, to soboto je blo na morju zlo lepo in mi smo se mel zlo lepo. Ampak… doma pa tole:

Oh.

Ah.

Tole bi pa lahko počela vsak teden, zlahka. Sam enga dost močnega financerja bi rabila.  Pa bi tole komot počela vsak teden, nič mi ne bi blo hudo…

Tok je blo lepo, da sm od vzhičenja skor zacmizdrila. Ampak pejva lepo po vrsti.

Jutranji odhod nama je uspel solidno dobro, zamude sva mela samo pol ure. Kar se tega tiče je blo ugodno zihr to, da sva Bučko dala že zvečer v varstvo in potem zjutri ni blo treba še nje rihtat. Ampak tega ne gre prevečkrat prakticirat, ker je brez Bučke stanovanje čist čudno. No, kokrkol, ratal nama je torej it ob pol sedmih. Navigacija je zalaufala, kdo bi si mislu, da dandanašnji telefoni delajo vse sorta reči, poleg tistga kar naj bi telefon delal. Da majo navigacijo, naprimer. Nalimaš ga na sred šajbe in vozi. Zavijte levo, držite se desne, vozite 354 kilometrov. Majka. Navigatorka naju je pripeljala direkt do parking hiše. In od tam sva mela dve minuti do Scale, pravzaprav sva se znašla pred Scalo kokr dva bebčka Ooo, a tole je že Scala?

Res, od zunaj tko dost neugledna, nč posebnega. Ampak zihr je not tko… tko… kokr si predstavljam, da mora bit, sm si mislila. Rdeč žamet pa zlati balkoni, pa tko. In da sva dočakala te zlate balkone, sva mela še tri urce za potikat se mal okol. Mrzlo je blo kot svina, pihal je, ampak skoz naju je mal sonček spremljal. In jst sm bla tko, mal… vedno bolj vzhičena. Še mal, še mal, pa bo Bajadera, pa ne bom hotla it več domov. Sva zafilala čas s potikanjem po štacunah, kaj pa druzga. Vsaj toplo je blo not, kupila pa nisva nič, ker si pač res ne morva privoščit več velik letos. Pa tut sploh se mi ni nakupoval?! Halo? Zgodil se je tut to, da sm božala golobčke, te zlate ptičke in to čist zastonj. Tip mi je precej nasilno uturil koruzo v dlan in čeprav sm vedla kam to pelje (davaj pare) si potem, ko je priletel prvi lahkotni in nežni golobček na mojo roko, enostavno nism mogla pomagat, da ne bi zavajala unga imigranta, da bo kej dobil. Peter najprej ni hotu fotkat, ker mu je blo zoprn, ker je vedu, da se ne bo dobr končal, ampak jst se nism sekirala. Kaj, sej mam Petra, da me brani! Pa sm božala golobčke, ful so nežni, sm bla presenečena, res sm jih mela rada. Ko so popapal in nisva hotla več koruze, je pa tip hotu da mu dava 10 eurov. Hehe, itak. Nekje globok v torbi sm mela še en euro, pa bi mu ga tut dala, če ne bi bil tok globok v torbi, ampak njegov nasilniški nastop mi je šel pa na živce in sva se pol lepo nardila bebca in smo se mal delal kokr da se nč ne štekamo, pa sva šla. Ampak golobčki so pa pravi čudoviti lepotci. No, vglavnem, še na kavico sva šla, pol je bil pa že čas, da se grejo gospod preoblečt v taneudobne cote. Kravata pa čeveljčki pa to. Slike nimam nobene, a zakaj, ja zato, ker…

Se Peter preobleče, greva v Scalo. Not je tut tko dost po domač, vse bolj mejhno, taki ozki hodnički, spominja na našo bajto. Prideva v dvorano, pa men mal zablokira. Še od otroških dni mi je ostal tist vzhičenjaški občutek, ko ratam rdeča v lička pa mal se mi solzice naberejo… in prideva tja not in evogana, tist občutek, rdeč žamet, zlate lože, visoka je Scala, kr velika…srce mi je razbiju. Bolj kot ponavad. Sej, če bi šla kr tko na izlet tja, se ne bi tok sekirala, ampak ker sm vedla, kaj še pride… oooohhhh…

Zdej pride trenutek, ko lahko razložim, zakaj nimam nobenih fotk od Scale znotri. No, zato. Ker pač povsod piše, da se ne sme fotografirat in tko, kokr sm Petru uturila kravato pa rekelc, ker pač piše, da morjo džentlmeni to met gor in ker sva bla prvič in ker me je skrbel, da naju naujo not spustil, ker bi me to enostavno tok skrbel, da ne bi mogla uživat… no, zato nism hotla, da peter vzame telefon s sabo na predstavo. Nism hotla, ker bi ga jst morala met v torbici, jst pa tega nikol nimam, ker mi je zoprno, no, zato. Mi ni treba praut, a ne, da sva bla tkorekoč edina, ki nisva fotkala. Midva, pa uni stari pizdeki v pelcih, k grejo v Scalo itak vsak mesec tut niso. Vsi drugi so fotkal, s fleši, brez, nima veze. Še med predstavo so fotkal, ja kej tazga… Ena baba si je še med baletom s telefonom svetila in brala vsebino… Res, jst se al preveč sekiram, al pa mi je vse skupi tok mistično in tok cenim, da je pol tko kot je. No, vglavnem, zato ni fotk, ampak sej glavn, da sm jst to v živo vidla.

No, tkole midva sediva v Scali, gledava okol, ugotavljava, da je bla tut kravata pa rekelc pretirana poteza in peter se huduje, da zakaj ni smel telefona s sabo vzet in jst naju prepričujem, da je tko čist v redu, ker glavn, da mam jst vse te vtise stisnjene v svoji glavi. Vse je blo polno, še dobr, da sva dobila karte (sej ni blo simpl, brez petrovega računalniškega znanja bi bla težka), vsi balkoni, razen kraljeve lože, so bli polni. Ah.

Potem se pa prostor zatemni, pride dirigent, pa se začne.

Pravljica. Men spet kocine pokonc, v lica sm čist žarela, pulz mi je pa šopal na 160 zihr. Tko kot pri vsaki solaži, ko me vedno tko skrbi, a bo vse dobr, a bo padu, padla, a bo lepo, a bo hudo…Ona, Nikiya, je bla tkooo lepa… Kokr en perešček, božanska. On, Solor, je bil fantastičen, čudovit, graciozen. Pa zlati človek je bil tko kot mora bit, na žalost pa Gamzati ni bla dobra, še petru je ratal videt, da ni dobr, ampak sta Nikiya pa Solor odtehtala. Na splošno je moja pariška izvedba Bajadere boljša, ampak ni pa v živo v Scali… Tut mal drugačna je bla koreografija, kokr sm vajena, ampak sej ni važn, tele Nikiye kr ne morm pozabit, tko je bla lepa, kot ena snežinka. Muzika je pa tut tko božanska, da bi človk kr umrl. Vprašte petra, tko mu je bla lepa, da je kr oči vmes mal zaprl. Je reku, da ga je muzka odnesla, jst pa pravm, da je zaspal, kot vedno. Pa sej ni važn, glavn, da ni smrču .

Po dveh urah pa pol, ko je nesrečna ljubezen sesula zlobni svet in sta Nikiya pa Solor ostala sama med razbitinami in med oblaki, in ko se je polegel divji aplavz in vsi bravo, brava, bravi, sva pa prišla ven in zunaj je blo milijon lučk in snežilo je in snežinke so ble tko lepe kokr Nikiya in jst sm rekla, da to pa sam zame sneži in pol sm bla tko srečna, da bi lahko kr letela.

Ja, res bi komot vsak teden gledala kej tko lepga.

Oh.

Ah.

Pred spanjem sem slišala, da je bil včeri prvi zimski dan. In zato sm si pol rekla Ja sej, ja sej, zato pa je blo tko fajn.

Sej je blo res fajn tale vikend. Ne samo, da sva v soboto kupila eno zlo zlo lepo pa dišečo smrekco, ampak mi je uspel tut petra odvlečt na pump s sabo . To je blo pa hecn. Nekam rdečeličen je bil po telovadbi, pa neki je mel probleme s koordinacijo pa včasih me je mal tko pogledu kokr Kam si me to pelala, baba. Tak, zadovoljen je deloval, hehe. Smo mel predstavitev druge vaje, pa morm rečt, da sm se kr namatrala v noge. Ampak zato pa bom dons na pumpu že vse naloge znala narest, ha. Spoznala sem tut Ano, ki mi je v enem od komentarjev priznala, da je ona tut rada kazala mišice (živjo, Ana!) in to sm bla zlo vesela. Peter je bil navdušen, on bi še ful hodu, sam sej štekam, da dons reees ne more spet it, ker je mel včeri fuzbal, pa jutr ma večerjo pa v sredo kdo ve kaj.

Smrekco sm se odločila postavljat v nedeljo čez dan, pa naju je peter ves vzhičen povabu na en manjši izletek, izkoristit lep dan. Idej itak nikol nimava, ampak lih zato sm kupila knjigo o pravljičnih izletih in tko smo nedeljsko urco al pa dve preživel okol izvira Ljubljanice. Bučka je bla neverjetno poskočna, navdušena in čist mlada, za kar pa dons plačuje. Revo tko vse boli, da je kr mal bolj siva ratala. To se mi tko smil, piška mala, tok veselja ma v sebi, pa tko hudo plačuje svojo mlado dušo. Ampak videt njeno otroško veselje je neprecenljivo in lih zarad tega njenga optimizma je še vedno tko mlada v dušici in bo zato še doooolg z nami. A ne, Bučkica?

Vglavnem, blo je še mal sončka, res je bil lep dan. Najlepša je bla pa Bučka.

Potem sem se pa doma vrgla v delanje smrekce. Letos sva dobila (no, kupila) eno res lepo. Mislm, da je najlepša do zdej. Sm se z Bučko dogovorila, da bo taka tut ostala, sicer je pa tritočkovno privezana pod strop, tko da čist simpl se je tut ne da sklestit. Bi blo pa škoda, če bi razbila moje unikatne lepe kuglce.

Sem pa nardila tut nakupovalni seznam za letošnjo peko piškotkov. Človk bi reku, da me je ujel novoletni špirit. Kar je res fajn, se veselim. In blazno se veselim piškotkov, Bučka pa tut. Poleg moje tradicionalne potice (khm khm) bojo na sporedu tut limonini srčki, vaniljevi rogljički, medeni rogljički pa piškoti tete Olge . Te zadnji me še najbolj zanimajo.

Vglavnem, še par dni.

Radovna

Ko smo se v soboto zjutri zbasal v avto (samo eno uro zamude smo mel) in smo jo mahnili proti Gorenjski, smo bli dobre volje. Ko smo šli mim Vodic, tam, kjer smo se na našem zadnjem izletu obrnil in namest v Vratih pristal ob Kolpi (še sreča), sm rekla Uf, kul, dons bo pa fajn. Glavn, da smo mim Vodic. In pol je blo res fajn .

Smo šli v Radovno. Seveda, eno je, da smo si želel izleta in ker nam je zadnji planiran izlet tja hor zjebu tornado, nas je v resnici navabila hrana. Piskec nam je dal destinacijo, pa sploh ni vedu kok fajn je to naredu. Res fajn, ker smo v tiste konce itak mislili it, pa ker midva nikol ne veva kje bi pa jedl na izletu, jedl pa vedno bi, smo mahnil po dveh muhah naenkrat.

Ampak pejmo lepo po vrsti. Pejmo najprej tja, kjer so me mučil v moji rani mladosti. Kamor so me vztrajno pošiljal na razne šole v naravi in enkrat clo kr tko, moji starši dragi so me kr na avtobus posadil in sm šla, tja. U une Gorje, u un dom za mladince, u un mučilni dom, kjer je mala Mašica morala trpet naval nasilne socializacije otrok. Kjer so od nje zahteval, da smuča, čeprav ni marala smučat, kjer so od nje zahteval, da se gre zimske radosti, čeprav ni marala zimskih radosti. In kjer so od nje zahteval, da je noč in dan, sedem celih dni… v družbi ostalih ljudi. Brez minutke miru. Brez kotička zase, brez brez brez… brez kužka, muce, hrčka, kunčka, ptička… brez ene zrele in pametne kosmate živali, s katero bi se mala Mašica lahko v kakšnih trenutkih mal odpočila. Mim tega mučilnega kraja smo šli, mim tele bajte, k bi jo prepoznala vedno.

Dol s šolo v naravi, pustimo otroke, ki ne marajo šole v naravi, da so kar so! Jebemuboga. Sm se razburla. In lih, ko sem začela uživat v smučanju, zadnji dan, ko smo mel tekmovanje… so me diskvalificiral. No, sej rečm…

OK, gremo dalje.

Izlet je bil super, za Bučko lepo po ravnem pa po senčki pa seveda ob vodi, da smo se fajn namakal. Bučka je prvič tko navalila, da sm jo komi zadržala, da nisva obe not čofnili. In Peter je mel pa mene na navezi, za vsak slučaj.

Bučka je bla, kot vedno, mojstrica hecnih fac…

Da je tko pridna, kot je, poskrbijo seveda najine stalno ponavljajoče se vaje lupčkanja .

Ni bolj pridne Bučke kot fajn podkupljena Bučka.

Končno je treba pa fajn podkupit tut šoferja pa gazdarico in to se jasno čist komot nardi tukile, v gostilni od Psnakov. Tisti krapi, ki jih je promoviral Piskec so bli… njaaaami!Ampak res, njaaaami! Od 17ih evrov, kokr sva jih mela s sabo (ker je en(a) puzabu(bla) dvignit dnar), sva jih porabila 15 za tele krape pa kislo mleko pa klobaso s kislim zeljem. Vse, vse je blo za znort dobr. To povem z največjo odgovornostjo. S kruhom pomazano, se reče. Okolica pa tut, tak mir, tko lepo. Tko.

In Bučka je pač nesporno princeska hecnih fac. To je res en zabaven in srečen kuža.

Ko sva nazdravila z vodo, pojedla in se pošpilala z Bučko, smo jo mahnil naprej. Vreme je blo enkratno. Lepo in ne prevroče. Vsi smo bli srečni, midva pa še za znoret sita.

Kranjska gora

Odpeljal smo se naprej, kr nekam. Pa pejmo v Kranjsko, smo rekl. Ker se je začelo vreme vseen mal kisat. Pa smo šli v Kranjsko. Še tja se mal namakat, v ledeno mrzlo Piš(k)ico. Me je skrbel kaj bojo Bučkini sklepi rekl na to, pa niso velik. Zato je bla Bučka bolj zgovorna. Čofotala je okol po vodi in lovila palčke pa čuvala. Počival smo. Jst sem prebrala eno poglavje Mamutov, Peter je pa mal zadrnjohal. Dokler ni začel scat smo tkole užival, pol smo prestavli svoje zmatrane rite v avto in se odpeljali stat v kolono tm nekje pri Bledu. Ker doma je že čakal šmorn z borovnicami. In do doma je blo lih prav cajta, da sva se začela že veselit šmorna z borovnicami.

Kino zvečer

Midva ne hodva lih velik v kino. In ker letos še nisva bila, se nama je zdel, da bi bla tale sobota lih prav za en film. Sex u mestu. Itak. Možgančke na pašo, pa to. In ko se je ta film začel, sva oba začela vzdihovat v smislu koji k… sva se dala nategnit s to kozlarijo. Še dobr, da majo tok fajn bombone v kinu (ja, to soboto sm se reees najedla ). Film je, čist po pravic povedan, beden. Film je kr neki. Mi pa ni težko si mislit, zakaj tok norije zarad njega. Halo, živet v svetu, kjer noben nč ne dela in za izpiranje emocionalnih ran in praznin v svojih visoko emancipiranih izmozganih starih telesih zapravljaš za neke kreatorke spačke milijone brez problema … kjer money ni vprašanje sploh, kjer se ti tip stegne za enim bajnim fletom sam zato, ker je tko fajn tip… jah, to je res sanjsko. Sanjsko butast. Ampak ajde… Ko se je začel mal razvijat, mi je pa stvar ratala kr mal simpatična. Zato, ker je blo tok enih smešnih vzporednic z nama s Petrom, da sm komi čakala naslednjo sceno, kjer se bova najdla. In pol sva se najdla v enem detajlu v sceni, kjer Živina pač simpl ne pride na svojo poroko in prav sanjsko nategne svojo carrie, ki je vsa opicanjena čakala na svoj DA. No, ta poroka naj bi bla na 20. september. Če ni to hecn!

Vglavnem, tega filma vam pa res ni treba it gledat, razen, če mate tok radi bombone iz vrečke, pa vam je vseen ob kerem filmu jih glodate.

Zaključek

In če pozaključkam: tole je en šmentano dolg zapis za eno šmentano fajn soboto.

Čeprav sem (nespamentno vnaprej) predvidevala, da se bom v soboto slabo počutila zavoljo blejske nočne nedesetke, sem se v soboto v resnici čist fajn počutila. Prav luškan je blo, morm povedat. Sva mela idejo, da bi šla zjutri v Vrata. Da gre lahko tja tut Bučka, pa gremo mal na špancir vsi skupi. Eh, pa sva zjutri predolg bluzila. Zajtrk, časopisi, bluzenje pač. Pa sva prestavila španciranje z Bučko in se namest tega sama mal pošpancirala po mestu, po dolgem času sva na trgu spet nakupila milijon kil zelenjave. To je tko supr, ampak klinc, drago pa tut. Pa hec, ne, ogromn zelenjave, ki sva jo kupila pri ekološki kmetiji, kjer vedno kupujeva, je prišlo 11 € (no, da naštejem kaj vse… korenje, kumare, radič, koleraba, peteršilj, bučke, čili, paradižnik, por, stročji fižol pa zihr sm še kej puzabla), pri eni kr-eni pa ena resnično micena zeljnata glava pa krompir pa mal solate je blo pa 6 €. Jebela. Pol sva kupila še fige, nektarine, slive pa čebulo, tko da ni nič ostal za rože. Ampak je pa fajn prit domov s tok zelenjave iz trga. No, kokrkol… pol sm skuhala, pol sva šla pa… ja, na bled pa še malenkost naprej. Obiskat teledva srčka:

Mašo pa Matevža.

V resnic naju nista nič preveč šmirglala, sta vseen še mal mejhna, zato sva raj mal počvekala s Tadejo pa Markotom. To se mi je zdel tko luštn in sm bla nadzadovolna, da sva šla na obisk. Dojenčka sta pa… kaj čm pravt, ena res redkih, ki sta mi prikupna. Pa ni zdej to lih sam zato, k je tamala Mašica, ampak pač tko, kaj jst vem, dojenčki drugač niso lih kej preveč luškani. Men. V bistvu so eni prav… no, kaj čm pravt, sej veste. No, tok, da mi nau zdej še nerodn ratal

Drugač ma pa Bučka tut blazno rada obiske, če pridejo k njej al pa, če ona pride kam na obisk. In tukile je že mimgrede naslednja nagradna igrica brez nagrade:

Kaj dela Bučka na slikci in zakaj?

Poudarek je seveda na “zakaj”, ker pri psu v taki pozi pač ni kej velik za gruntat “kaj” dela, če nisi lih prišel iz kleti po tridesetih letih in v življenju še nisi vidu psa.

No, tko je pol dan minil, bla sem bližje blejski nočni desetki, kot sem pričakovala in čist nč bed se nism počutila.

Za nedeljo zjutri sva pa res splanirala pol tista Vrata. In smo šli. In smo v Vodicah obrnil, ker je začel nekam grdo strelat v daljavi in je blo prav črno in sivo in zelen. Moja domača meteorološka postaja z dežurnim načelnikom je povedala, da je dolenjski konc Slovenije čist in sva jo torej mahnila dol. Na Kolpo! Madona, je fajn Slovenija. Mejhna, obrneš avto in v eni uri iz gorenjske prijadraš do dolenjske in iz dežja v sonce. In to iz kakšnega dežja… neurja. Grozn.

No, torej, zdej sm na Kolpi, če nadaljujem… Smo šli v en kemp, katerga imena se lih ne spomnim, neki na P vsekakor. Oblečeni po gorenjsk smo bli edini ne v šlapah in ne v kopalkah, smo mel pa zato dekce pa vodo. Je blo lepo, tkole prazno je blo en trenutek…

… in v naslednjem je blo tkole…

Bučka ni niti tačk namočila, ker je bil breg zanjo prestrm in voda pregloboka. Bučka gre definitivno velik raj na morje, mi je zaupala. Kaj čm, to ma po men. Sej je tam lepo, na Kolpi, nič ne rečem, ampak… ampak… No, definitivno v tem kampu ne bi bla kej posebi predolg, tok umazanih in nagravžnih vecejev že dolg nisem vidla. Pomoje iz mladih dni, ko smo po kratohvilu kolovratil in so bli veceji ena do kolen drekasta brozga, da o svinariji po sami školjki in okol sploh ne govorim. Ne, ne, hvala.

Potem smo počas odpeketali mal naprej, pogledat kaj še kej majo tukile dol. Mimgrede, grozno je lepo v tistih koncih, obožujem, da majo ljudje tok ogromno rož po hišah in okol hiš. Neki najbolj čudovitga. No, kje sm ostala… aja… smo šli še mal naprej gledat kaj bomo, pa smo našli tole letalo…

Je v spomin zaveznikom, ki so s takimi letali reševal otroke in ranjence med vojno. To se mi je zdel fajn, da sm vidla. Vidla sm sicer samo iz avta, ker je bil čist preveč zraven en prevozni čebelnjak, z meni smrtno nevarnimi žvalmi. Vseen, mal sem ipak službeno deformirana, in tut peter goji določen interes do čbel zarad tega, zato je moral seveda težit s fotičem tam okol, medtem, ko je mene najbolj zanimal, če je stojišče označeno. Jebatga, kaj čm.

In potem smo se odpeljal naprej, mimgrede opazil table za kmečki praznik in jim potem, če smo jih že opazil, tut sledil. Prišli smo do letališča, kjer se je začel postavljat teren za kmečko veselico, žal sva bla tok prezgodnja, da so šele začel štante počas postavljat in nisva predolg ostala. Probala pa sva mal belokranjske pogače, ki se je ne bi branla vsaj ene pol pojest. No, kaj čmo, drugič bova prišla kasnej, pa bo.

Zdej naslednja stvar, ki jo še lahko povem, ker je še nisem (seveda, ker pride za kmečko veselico, ki je nisva vidla), je ta, da sva se začela peljat proti domu. Vmes naju je prijel, da bi šla jest. Pa nič sreče. Al zaprt al pa… joj, s psom pa ne smete. Ja pol pa ne bomo, a ne. In smo šli domov, kjer mamo Bučko vsi radi. Pridna kot sem, sem seveda pol skuhala (joj, kok rada zadnje cajte kuham!) ibr hudo pikantno zelenjavno juho deseterih zelenjav (pa popra nism štela).

Dobra župa. Konec dneva.

So bili kr fajn, recimo jim, trije zadnji moji dnevi. Fartleku se čist tko nezavedno (jasno, kaj pa druzga, itak…) izogibam, al mi telo sporoča, da ne bi al pa kokr nimam časa. Sploh je bil moj zadnji tekaški teden dost beden, tekla sm v tork (težko), v četrtek sm mela planiranih unih 4×200 klanca, pa se mi je boleče vnela ena lojnica lih tist popoldne, ko sm bla 100% da bom šla, v petek sva šla zvečer po rože, v soboto … No, sej, grem lepo po vrsti.

Rože

Jej, kako so lepe. Sm jih kupila v petek po službi, sadila v soboto zvečer, sam mi je zmanjkal zemlje in bo treba še sadit. Ene par rož pa korit mi je tut zmanjkal. Leeepe, da se kr topim, ko grem mim po hodniku. Mam celo rajžo (bataljon, vojsko, armado) pelargonij. Ja, ja, ja… pelargonije so za stare babe, pa ne maram jih pa gor pa dol. No, jih nisem marala. Pa rdečih niti še zdej nimam kdove kok rada. Ampak moje so pa… cmok. Vse so neke take lepe roza pa vijola pa bele z roza, pa od čist mejčkenih cvetkov do unih za močnih. Zdej jim mora moje okolje samo še pasat, pa smo tanajtaboljše frendice.

Tek trojk

Vedno, ko tkole stojim ob progi na kaki tekaški prireditvi in mi grejo kocine pokonc in čist sm emocionalna, ko ljudje mim tečejo, sm jezna nase, da ne tečem tut jst. V soboto zjutri sm si z Bučko pa Petrom šla dvigovat kocince na tek trojk. Joj, kok je blo fajn. Sm pridno navijala za vse, ki so prišli v cilj, Bučka je navijala za vse, ki so mi hodil za hrbtom, Peter je ibr pridno fotkal. Pa stojimo mi tam na vogalu pred ciljem pa jst vriskam pa tko naprej pa priteče mim Sebi v svoji trojki. Pa začne Sebi vriskat Maša! pa mahat, pa jst njej Sebi! pa mahat, pa nikol se nisva prej vidle . Tok hudo sm bla srečna, da sm jo vidla, res. Da ne omenjam kako sproščeno je prijahala v cilj, kot da ne bi blo za njo unih 28 km. Mislm, 28 km, halo?! Sebi, zakon si, majke mi. Pol smo seveda moral it v cilj, da jst tole Sebi še od bliz preverim in tm je bla, vsa sveža in pridna. Bučka pa njena Žiža sta eno babjo rekli na hitr, midve sva ble pa mal bolj prijazni ena do druge.

Po tem doživetju nama je Bučka skor še par cekinov zaslužila, ker se je prav elegantno začela metat po tleh sred Čopove in če bi mela kak klobuk, bi pomoje kdo kr kej not vrgu. Ta je tok hecna… (pa kaj težite, če mora moj pes počivat!)…

Piknik

Polna dnarja sva šla pol na en piknik. No, smo šli, seveda. Tam je bla Bučka spet grozn pridna, med samimi psicami se je čist solidno lepo obnašala, bla je clo ena bokserka. Še bolj razštelana tja v sklepe kokr B., pa 4 leta mlajša. B. je faca. Pikniki so mi pa itak vedno kulski, ne vem zakaj, ampak tm se vedno tko dobr je .

Kamniški piknik na terasi in kraja stoletja

V nedeljo zjutri po teku sva šla k Mateji na terasni piknik. Ne vem zakaj, ampak tut tm sva zlo dobr jedla, mogoče zato, k je bil piknik . Arti pa Bučka sta se extra pridno obnašala. Tastari smo ene par pametnih rekl, pol smo šli na špancir po Kamnku pa na sladoled pol sva odvihrala pa naprej… zganjat kriminal. Ja. Materi naravi sva pajznila ene par kamnetov za želve. Sva se šunjala kot prava profija okol, Peter je kidnu pod breg, zagrabu kamen, mi pomignu A je kdo? Jst s svojim sokoljim pogledom preskeniram okolico, Ne! Pejt! in je švignu kot gazela do avta. Adrenalin, vam povem. Divja igra živcov pa to… sam za trdne, ne probavat sami, res… Ampak mava pa zdej teh ene par kamnetov za želve in ko bojo obdelani romajo v bazen. Pol bo pa sploh fajn v bazenu.

Anka

Na konc sva skočila še na kavo k moji naj teti Anki. Ona je najbolj zakon supr teta, da je ni boljše, škoda, k ne morjo vsi ljudje bit tko prijazni pa pošteni pa dobri kokr ona. In joj prejoj, kako bi mela jst tut tak vrt, kot ga ma ona…

Še finiš ali…

… kako sem prvič po petih minutah neke predstave rekla: Med odmorom GREVA. Iz biltena: Propadanje življenja in njegovega smisla je postopno izginevanje veličine, ki sčasoma vodi v popoln razkroj. Jst ne vem, ampak eno vam povem… če peter reče, da od zdej naprej gre sam še na klasiko, pol verjemte, da je blo hudo .

Tek

Sva šla, kokr unih 4×200 v klanc. Namest 4×200 sm zmogla 3×100, pol pa še mal guncanja sm pa ke, vse skupi bol tko, no. Sej, neki je blo, neki malga je blo, ampak nism najbolj v formi. Res ne.

Tkole

nekak.