dnevnik

Petki so fajn. Zato, ker se ob petkih študentom očitno ne mudi zjutri nikamor, posebi ne na faks. In so zato avtobusi v primerjavi z ostalimi dnevi v tednu tkorekoč prazni. Zelo zračni. Greš gor, vzameš žurnal, se vsedeš in upaš, da zgledaš dost star, da te una baba v kostimčku s trajno ne gleda preveč postran, ker ji ne odstopiš zica (za vsak slučaj namrgodim faco občasno). Včasih je namreč to, da človk zgleda pretirano mladosten (tišina!), zoprno. Mislm, bolijo me kolena, boli me križ, boli me trebuh, boli me glava, vrti se mi, a razumeš, vse sorta in tko pač je, nism 20 let mlajša (čeprav še zdej ne morm verjet, da We’re not gonna take it datira v daljne leto 1984, drugač povedan… khm… 25 let nazaj, jst se pa še tko živo spomnim kako je blo takrat…). In čist možno je, da je una baba v kostimčku s trajno clo mlajša od mene, al pa ma 40 let, kar pa po mojih kriterijih ni dost staro, da bi ji morala odstopat zic. Zoprne so mi pa tut stare babe, ki uletijo na bus, grejo mim petih frej zicov in se demonstrativno postavijo zraven mojga, pol pa tko presunljivo vzdihujejo, da bi ji človk najraj kar šel po sendvič, da se mal okrepi, ko mora reva uboga stat na busu. Na živce mi gre pa tut una šipa, za katero zdej velik šoferjev busov sedi, ker zgleda butast, če jo pozdravim. Šofer me ne šmirgla, šipa me ne šmirgla, dve zavrnitvi na enkrat… res, mogoče bi bil čas, da postanem mal bolj odločna in ga neham sekat s tem pozdravljanjem vsega in vseh.

Na splošno je pa tko:

- da je Bučka včeri začela močno šepat na levo roko, hkrati pa ni kazale kake pretirane bolečine, kar je spet čist po njeno, sam da se kej dogaja… in da smo vsi v temi in napenjamo možgane, kaj je spet narobe, ko bomo pa že skor pogruntal, bo pa spet vse v redu…
- da bom v službi en cel mesec osamljeno ždela s svojo kavico iz kavomata in pogrešala limetko (klinc pa dopusti, vsi bi ga moral met naenkrat, ne pa kr kadar ga kdo hoče, mislm..)
- da sva šla včeri zvečer po tem, ko sm nakrmila svojga možica s tajskim rižem (jst skuhala) v mesto in se čudila, kaj vse majo v mestu in pol sva tut rekla, da to je zihr tam že eno leto, sam midva v tem letu pač nisva uspela prilest iz hišice in da kok je fajn, da živiva tkole čist v centru in lahko vse to opazujeva, pa tut če mal z zamudo…
- da se še živo spomnim včerajšnjih sanj, ko sm rekla nevrologu, da naj mi nardijo MR, so rekl v redu in me napotil nekam blaaaazno visok in sej veste moj strah pred višino… no, nism mogla do gor, ker je blo preveč grozn (take odprte štenge, mislm, kake ambulante to gradijo?!) in pol so rekl Ja, nč, pol bomo pa nardil CT (ker ta je bil pa v eni lopi pri maximarketu) in ko smo hodil do tja (jst pa operater pa en cel kup specializantov) sm tko subtilno začela namigovat, da CT sm pa že mela, pa če bi ga res še enkrat, ker je moja zdravnica, k je mela enake simptome kokr jst mela akustični nevrom in da se vid sam na MRju ne na CTju in on se je ustavu in reku A, če je pa tko, pol bomo pa nardil MR… nakar je pa dodal, da un diagnostik (in je tko posmehljivo prhnil predse) zihr ni znal dobr prebrat CTja, ker to bi znal dobr narest samo on, ki je operater (kar sm dojela kokr, da je to fuuuul boljš kot samo diagnostik)…
- da Bučka dons zjutri ni več šepala…
- da je torta Zvezda manjša, kokr sm je bla vajena, pa da je tut mal drugačnejša, ampak vseen je bla dobra.

Ja.

Petki so kr fajn.

Evo ti

Všeč mi ideja baleta na Prešercu, všeč všeč všeč. Sva bla včeri zvečer na Labodjem jezeru, mal v taki Prešernovski preobleki (no, ne mal ampak kr velik), kar zame, k sm tak težek konzervativc, ni lih nek dodaten plus, prej minus, ampak še vedno je bla klasika in še vedno je blo fajn. Rada rada rada. Še fajnejš bi blo, če se ne bi v zadnjem dejanju direkt pred mene vsedla ena gospa… s tako čelado, k je v živo še nism vidla. Čelado velikosti… čelade, kaj čm druzga rečt, natupirana tok natančno, da ne vem kater frizer se še ukvarja s takimi frizurami… Kriza, sm bentila. Nč nism vidla, pol sm pa njej pa gospodu zlezla z glavo skor vmes, sedela sm pa z ritjo čist na robu stola in pol je blo mal bolš.

Enkrat vmes, ko sm mela kurjo polt zarad muske sm rekla Petru Kakšna lepa muska, ne? in on je reku Ozvočenje je slabo. In tko sva se mela fino, vsak po svoje. Ni zaspal, hvalabogu za slabo ozvočenje, je mel vsaj kej za gruntat dve uri.

Vglavnem, všeč mi je blo sedet na tak poletni večer sredi lublane, na prešercu, med roji komarjev in z glavo v Čajkovskem. Če bi blo po moje, bi to moral bit vsak teden, ampak seveda vsak teden drug balet. In jst bi bla tam. Fajn mi je blo tut, ker smo lahko gledali kako se ogrevajo, to se mi tut zdi taka fina ideja. Pripeljat to med ljudi. Fajn. Fotkala med predstavo valda nisem, čeprav so to delal, ampak men se to nekak ne zdi. Sm pa vseen stisnila tri ibr kvalitetne posnetke med aplavzom, Petru sm pa rekla naj ta čas ploska namest mene.

Lepotička, mi je bla všeč!

Drgač me je pa včeri cel dan pasje bolel uho, od par minutne klime v službi (sovražim klimo, takoj mam težave). Ponavad me mine po enem času, včeri me je pa držal dokler nism zaspala. Bolel k svina. In kaj sm druzga hotla, kot si na prešercu, sred kulturno umetniškega dogajanja, zatlačit kos rute v uho. Mal slabš sm slišala, ampak je pomagal. Mogoče bom na televiziji.

Še bolj drugač pa ugotavljam, da sm imuna na čare slaščic in posebi sladoleda. Peter si ga je šel iskat pred baletom, jst ga pa tut videt ne morm. To je res hecn. Včas bi dušo prodala za pistacijo iz Zvezde. Al pa čokolado. Fuj. Vsak večer (in tko je blo tut včeri, sred kulturno umetniškega dogajanja) pa ratam tko lačna, kot da bi mela lukno v želodcu. Praznino. Lačna, da bi pojedla fuuul musake, ma kaj pojedla, kr zarila bi se vanjo. Če bi jo mela. Pa če se ne bi razumsko odločala, da takšno nočno žrtje ipak ni najbolj modro. In pol sm lačna, ampak zaspim pa vseen.

Vglavnem, super fino, da sm končno spet vidla en balet. Sm pa, ja, to sm pa pozabla povedat, včeri precej impulzivno kupila karti za naju z Limetko za Traviato. To bo pa šele konc julija, ampak se veselim. Nisem strašen operni fen, ampak Traviato mam pa rada, verjetno edina opera, da jo zmorem od začetka do konca, ker ni treba čakat tri ure za kako lepo arijo. No, in tko.

Mislim, da svojim novo nastajajočim celicam nudim dovoljšno kulturno umetniško možnost razvijanja, bo treba pa tut kak basket pogledat pa mal pizdit pa tko, ipak ne bi rada, da bi ble novo nastajajoče celice totaln Sisi.

Kuharija

Z Bučko sva se lotili mešanja sadja z mesom in sicer sva tokrat suhe češplje zmešali s svinjino, po receptu (seveda), k sm ga ujela na travel kanalu. Blo je… mmmmmm… Ja, blo je mmmmmm. Not gre še feferon, ingver, sojina omaka, čili, rjav sladkor pa česen. Zraven pa riž.

Bučka…

… mora v tem mrazu nujno nosit bundo. In tega hudiča oblečt je blazno zabavna igrca. 

V mestu je pa mrzlo pa lepo. In niti ena petarda ni počla v času, ko sva pohajala okol.

Drugač pa nč. Dons sva probala Petru revežu kr v leklerku kupit kako srajco, ker ipak rab srajco za v Scalo.  Na konc une za 5 eurov niso mel več v pravi velikosti, pa sva rekla klinc, kr una bo dobra, k je že v omari. Jutr bo treba pa mal prah spucat z reklca. Pa probat, če gre gor. To je res najboljš počet en dan pred odhodom, seveda. Kdo ve kje ma čevle… To bo ene sitnobe jutr, že vidm .

Ful se veselim!

V nedeljo greva namreč v Scalo. Če še ne veste.

Kako res čudovito, da je petek in da sm bla že tok pridna. Vse je pospravljeno, jutr morm pod nujno samo omaro zrihtat, preden začnejo miške ven lest. Sej miške ratajo, če nimaš omare pospravljene, a ne? Pa žabe nastanejo v buščku, če preveč vode popupaš, a ne? Pa dedek mlaz je tut, a ne?

Mi je edin mal žal, da ščije. Sva mislila mal Žarka peljat po večerni lublani, pa z marelo nekak ni čist tko… fajn.

V sredo smo šli na bowling, na tako interno službeno zabavo. Matr, kok je men to dobr počet. Že dolg nism bla, je bil že čas, da sem se mal spomnila, zakaj mi je to tak žur. Supr zabava, res. Sam mal velik nas je blo, pa je bla gužva. V tem novoletnem času pa nimaš šans rezervirat več prog za več časa, če tega ne nardiš že dva mesca prej. Škoda, ker nas je vse zlo zintrigiral, da bi kr še bowlal . Ampak pica pa igrce s srečelovom so ble tut fajn potem. In pomislite, domov sm prišla za petrom… To je dondons že cela umetnost. Zadnjič sm iz pumpa prišla ob devetih, par minut za mano pa on. Iz službe. Kok mu je blo žal, da ni mal pohitel in bil par minutk pred mano doma, da bi si vsaj v miru lepo čevle dol dal pa cajtng v roke in se delal, kok dolg je že doma pa kje se jst potepam. In če že obstaja kaka šansa, da bi bil doma prej, ga pošljem v štacuno. Pa smo spet pečeni.

Včeri sm pa izkoristila neki lufta in skočila na depilacijo. Moja kozmetičarka me je zlo z občutkom začela napeljevat k umetnim trepalnicam, ki jih zdej baje delajo. Pa sm rekla, da bom razmislila, ampak sm to tut zlo hitr nardila v glavi. Ne, umetne trepalnice ne bi ble zame. Če bi to blo trajno, ajde, dej nared mal bolj temne pa daljše, pa bi to blo čist kul. Sam k to ni trajno. Ker tut te dlake odpadajo in jst mam sploh fiksno, da si jih skoz neki drkam in ne, umetne trepalnice sploh niso zame.

Domov grede sm si zarad luknje v dežju mal ogledala lučke po lublani. Še nism nč bla tkole zvečer, je lepo. In sm padla v en filing novoletnih vzdihov in sm šla v eno orientalsko štacuno, kjer ni da ni in še sam za mal dnarja in sm za v službo nabavla ene take luškane pisane bleščeče kuglce. Ki sem jih dons inštalirala po enem šopu vej in zdej mam jst tut (tko kokr Lenči) v službi smrekco. No, pač, un… ni lih smrekca. Un, ne. Drevo.

Ah, spet bo novoletno. Še en teden pa tri dni službe, pol se pa direkt z glavo zakadim v moje piškotke. Mimgrede, a mogoče vemo zakaj se unmu papirju za pečt ljudsko reče peki papir? Mislm, kaki peki papir, kako je sploh pršl do tazga izraza? Razen, če ni to na foro jogija, pol pa ja. Vglavnem, spet bom ful pekla, kokr se poznam. In to se res tko živahno veselim. Ampak letos bom bistveno manj radodarna, iz različnih razlogov. Recesija pa to, treba šparat. Z vsem.

Dons vas bom zasula s fotkami in to čist sam zato, ker je to edino pravilno. Upam, da bojo nežno prepletene z vsebino, tut s tako ekskluzivno kot recimo poročilo s Halidovega koncerta.

(čeprav sm si po eni strani zlo želela zdele že obiskat vilinsko deželo sanj, ker jutr služba in te reči, ampak ne bi dobr spala, če ne bi zaokrožila tega luštnega vikenda z enim zapiskom)

Kokrkol, zadnje cajte mam navado, da vikend zapisek nardim z enim zamahom, navada, ki bi blo fajn, da jo že enkrat zrecikliram v kej bolj plodovitnega, sam kaj, če pa… hm… nimam časa? Pa da ne bi že v štartu zabluzila, kaj sploh je čas in kako je relativen in kako vedno manipuliramo z njim, češ nimam cajta… (da recimo en teden nisem nič laufala)… bi blo fajn, da se držim poti, ki sem si jo zadala. Narest vikend zapisek z enim zamahom.

Ergo.

Vsak vikend se torej začne, recmo, da se že v petek. Pa ga bom spustila, ker razen, da sem spet do poznih ur visela v službi, ni posebi izstopal. Sm bla pa dobre volje, že zato se ga splača omenit kot dober uvod v soboto.

Sobota pa taka luštna lublanska klasika. Zjutri (če je ob pol dvanajstih zjutri) sva popokala Bučko in šla srečat Žarkota iz Sarajeva k Mačku. Je blo vroče, ampak tut za Bučko še vedno solidno. Zgleda ma zdej več kondicije za tele mestne sprehode in zato tok raj poseda po lokalih pa se po hrbtu meče pa koketira z vsemi, ki morjo mim nje, al pa tut, če jim ni treba, tut če je v resnici ne marajo, ona kr koketira. In je zadovolna in tut drugi so, tut uni, k je v resnici sploh kao ne marajo. Vsi so nekak benevolentni do njenih oslarij, kako ne bi bli, sej jih drgač tko grdo pogledam, da jim pes takoj rata simpatičen (ok, sej ne, no, sej pustim ljudem, da živijo, tut, če ne marajo Bučke, bohjihnimart).

Španciral smo mal sem pa ke, pol smo zavil na Grad in pol smo odvil dol na pico. Žarko se ni dal pregovorit, da bi šel z nama na Halida, je raj mahnu nazaj dol v obmorski kraj, kjer mora revež delat. Jst sem se pa že počas začenjala veselit večera. Do zdej ste verjetno že dojel, da sva karte za Halida dubla, ne. No, nisva jih dubla, sva jih kr plačala in tut ne tko pocen, je bla kr 27€ ena. To se mi zdi mal preveč, čeprav mava zdej 2 cedeja od Halida doma, sam vseen. Je pa tut res, da je blo verjetno na račun tega (pa fuzbala?) neki manj folka in zato vzdušje kar se mene tiče stokrat bolj kulsko kot, če bi bla divja gužva. Ker divja gužva saks.

Halid je torej kljub fuzbalu prišel in jst vam mom povedat, da je res carski. Matr, da bom sam še po tehle koncertih hodila, kok so kul! Grozn mi je blo žal, da nism mela fotiča s sabo, da bi vsaj mal tistga vzdušja sem nalimala, sam me vedno skrbi, ker ne vem kaka je politika glede fotičev in ga res ne bi rada pustila pr kakem varnostniku. Kot sm rekla, koncert pa 1A. Ene par komadov sem že prej poslušala, da sm mela mal filinga kaj bo in to v živo slišat je še tok bolj carsko. Čudovitih neki komadov ma in jih dons že cel dan drgnem, Miljacka pa Čardak sta od tanovih, neki sem jih pa, začuda, pomalem poznala že od prej, kdovekdaj - Sarajevo npr., pa taki, k jim ne vem naslova. Izredno sm bla zadovolna, izredno. Prišla sta tut Alka Vujica pa Kemal stara sabla Monteno, ki je pa tut en težek frajer. Parkrat zvečer so me na smrt prestrašle neke detonacije, ki sem jih (stereotipno) povezala z navdušenjem nad koncertom (hehe, ja, kaj čmo, povem čist po resnic), nakar dons zvem, da ga je filharmonija srala s posebnimi efekti. Visoka kultura, torej, čist nasprotno temu, kar sm jst mislila, da je . Morm pa povedat, da ehm… ne vem, je Hari zgleda zbolel, al kako (oganizator tega jasno ne bo priznal), ker fant ni predstavljal enga od Halidovih prjatlov in ni nastopil. Sam tega razočaranja v bistvu nisem niti začutila, lohk bi rekla, da sploh nism bla razočarana. Peter pa še vedno ne verjame, da sm Harija vidla med publiko, majke mi, on je bil in vsi so mu dajal ruke, garant je bil on.

No, kokrkol, zdej je čas, da vas udarim s prvim paketom ambientalnih fotografij visoke kvalitete. Predstavljam vam torej Halida!

Za nedeljo pa pejte na drugi post, ker je tale, kokr sm lihkar opazila, že ibr ibr dolg. Ajde, se vidmo dol!

O, čau, evo mene. Bom tukile nadaljevala s pokoncertnim vzdušjem pa z nedeljo, da bom delovala pridno.

No, Halid je torej tkole bil. Res sm srečna, da sm Petra odvlekla tja, pa sej se ni nič branil. Križanke so zakon, pa še tko fajn bliz doma so. Sm naprimer že vnaprej vedla, da bo Alka pela, ker sm jo poslušala cel popoldne vadit. Sm tut vedla kere komade bo pela, tok bliz Križankam sm doma. Ah, kok je fajn doma. To tko, mimgrede povem. Mam tole šavje iz trga tokrat:

Dopade.

No, nedelja je bla pa tut čist taka… luštna, ne. Sva šla dopoldne po lublani, mal po bolšjaku pa tko, na rižev sladoled v Zvezdo (mmmmm, kok je dooober), in jst morm povedat, da sm čist zalublena v lublano. Tko mi je fajn špancirat po centru, tko je vse luštn, živo pa lepo, mejhno in… kaj naj rečem, bliz doma . Kr obožujem te naše sprehode, art market, bolšjak, tržnica, zaprt promet… To je tko odlično, da so spucal taksiste pa avtobuse iz centra, pa slovenska je zaprta pa lohk hodiš po sred ceste. Luštn je, luštn luštn.

Slikce pa dol, pejte v naslednji post, da bom bol pridna in ne bo vse v enem.

Moja Lublana dons…

[Show as slideshow]

Pa bo kmal konc vikenda, ampak grem lapo po vrsti, vsak dan posebi. Je blo kr neki dogajanja, je pa hec, da sem se čez tedn sprašvala kaj bi blo tko zanimivga, da bi tle gor napisala, pa se nisem nč tazga spomnila. Čeprav so bli dnevi še pa še polni. No, v sredo pa četrtek sm mela v službi celo goro snovi za delat in ker sm bla pozno doma, sem za petek po službi Bučki obljubila, da greva v Tivoli. V četrtek sva začeli klikat en nov trikec, v bistvu ona to foro že zna (z nosom po piski), ampak ne ve, da jo zna. Zdej bo pa vedla, da zna. V petek sm pa ne glede na vse bla doma že ob treh in sva lepo spokali v Tivoli, kot sm oblubila in je blo grooozno fajn, valjanje po travi vsakih 20 metrov, pa kr nismo pa nismo hotl domov, tko da je blo treba tut mal po gozdu pa kr po enih potkah, sam domov ne. Je blo mal zgodi in ni blo velik psov, ampak je tkoooo fajn v Tivoliju, a veš. Pol smo zlo trujeni, ampak treba trenirat za francijo! No, medtem ko je punca pol počivala, sm jst šla pospravljat. Da ni treba v soboto. Petra sm poslala v štacuno po službi (da ni treba v soboto, jasno), kar mi je dal zagotovilo, da bom vsaj do osmih sama in bom komot vse zrihtala v miru. In tko nekak je tut blo, sm delala k norc. Pujse sm preoblekla, stanovanje opicanila, ulala, kako je blo fajn. Še tok bolj fajn je blo v soboto zjutri zato.

Končno taka sobota spet, lepa sončna, dopoldne v stari lublani, na trgu, na sokcu, z rožicami pa zelenjavo. Res fino, res fino. Bučka je bla navdušena, jst pa tut. Sm dobila čudovite veje cvetoče breskve pa hruške pa male narciske. Pa srečala sm dve znani osebi (men znani, ne vobče znani) ampak ni bil lih moj dan za kramlanje. Sploh se nism znala pogovarjat, najraj bi sam stala pa gledala uno znano osebo pa se smehljala pa nč govorila, uživala na zraku pač. Res ni bil moj dan za konverzacijo, sm pa z užitkom pol sedela na sončku pa gledala ljudi, medtem ko je peter živahno kramljal z Žarkom, k sva ga slučajno srečala. Midva z Bučko sva pa gledali folk. Pa sm pa ke sva si kej lepga rekli na ušesa in sva bli čiiist srečni . Pa Petru sva rekli, da mora bit nežni-moški in dat svoj flis Bučki pod rit, ker na tleh je še mrzlo. Peter je seveda pravi nežni-moški in Bučka je mela njegov flis pod ritjo. Je sicer reku, da ne smemo nobenmu puvedat, ampak glede na to, da je pol lublane vidlo kak sisi je…

Pol sm doma na hitr skuhala božansko dobre tortilje in čokoladni puding z vročimi malinami in pol smo šli pa na ježco, na basket! Matr, neki let je pa minil, ko sem nazadnje mela žogo v rokah, ampak filing mam pa še vedno. Ni dolg trajal, pa je šlo na ck not. In pol sva z Markom eno zahaklala in sm po dolgih mukah zgubila po trici iz obupa - 15:13. To se mi je zlo dopadl . Evo par utrinkov, k jih je naredu moj telefon:

No, ampak pol še ni blo konc dneva, ker proti konc dneva sm dobila še iz Bauhausa eno prekrasno roza gloxinijo in pol je blo pa počas res že konc dneva, sobote. Čudovito je blo.

Nedelja se je pa spet začela sončno in še z enim pohajkom po stari, po bolšjaku pa s sladoledom pa špičke so šle Bučki, jasno. Pol sm likala, pa tko, ampak zdej se mi pa ne da več pisat. Sam še to povem, da še vedno jem brusnice pa une nagravžne kaplce ampak je pa že čist v redu.

Aja, to pa morm v nov odstavek dat… Jutr začnem s petnajsttedenskimplanom, kar pomeni, da je jutr prvi dan prvega tedna in da se ta dan začne s počitkom oziroma ker se na dan počitka nardi 50 sklec pa 50 trebušnjakov, bom jutr pač nardila 50 sklec (ob steno, itak) pa 50 trebušnjakov. Jst ne vem kaj bo, ampak se mi nekak zdi, da tkole smrtno lahkotno, kot to zdej izvajam, lahko jst po tivoliju poskakljujem do onemolosti al pa vsaj še 40 let, pa bi mogoče še izkoristila svojo mladost, a ne, da mogoče počas nardim kak progres. Če ga bom, ga bom, bom vidli, ampak kak plan ne more škodit. Mogoče mam pa prou.

Dons je pa soooonček!!! Tak fajn zrak, pomladni (sej sm vedla, da se pomlad začne takrat, ko porušim smrekco), zjutri je blo mal rdeče nebo, rahlo hladno, sveže, mljami, res. In včeri zvečer, včeri zvečer sem jedla sladoled, ampak ne tko sede v slastičari, ampak hode po lublani, v kornetu. Mislm, sred zime, tkorekoč. Kolkr mi je všeč, da ni zime zime, kot smo jo poznal, ko smo bli mejhni, se mi pa vseen zdi, da neki ne more čist štimat. Pri nas na vrtu je polno zvončkov, med drugim.

Včeri sva šla s Petrom tut v banko. Kredit rihtat. Še enga. Ker nam bojo kmal začel obnavljat fasado in bo treba zagrist tut v ta zalogaj. Enostavno fantastično je, da pol časti lublana, kar seveda zmanjša strošek (za pol, anede ), a smo pač tok pomembna bajta očitno.

Odprta okna so pa naša, spredi pa zadi

Kokorkol se obrnem, men je ta hiša pa lokacija pa stanovanje res super fajn.

Drugač pa… Bučki je treba spet začet nastavljat barikade po stanovanju. Eno barikado pred vrati od spalnice in eno pred sedežno pa še več manjših po sedežni. Dva dni nazaj sm namreč opazila, da se je mula šla čez dan valat po sedežni (kljub običajni barikadi) in je potegnila ven par nitk, kar pa ji je prepovedan delat (in ona to zlo dobr ve). Ampak naš pes se v sedmih letih še vedno vsak dan na nov uči in potem to sprot pozablja. Včeri naprimer, se je spravla nad ene torbice, k se nahajajo v predsobi na istem mestu že odkar smo v tem stanovanju. In do zdej je niso motile, včeri pa so jo. Sej ni nč uničla, mal je razmetala okol pa poštofnarila, ampak ona pač ne more, da ne bi. Jah, taka je, naša Bučka.

Dons sm zvedla, da je moj krvni izvid že prišel in ga morm it jutr dvignit. V službi ta teden rihtam vse, da se ja ne bo komu kej zataknil, ker bom na bolniški in bo vse pripravljen, kar mora bit, in se mi ne bo očital, da kej ni narejen.

In dons bi nadvse rada šla tekat. Mi je tko bedno, ker vem, da pol ne bom mogla neki cajta. To mi je res bedno, upam, da bo čist slabo vreme, snežni zameti, viharji pa -50, medtem ko bom jst doma. Tkole sm pač zlobna pa egoistična.

Ne vem, mogoče čist sam zato, ker lahko pol spim do enajstih. Občutki so mešani, nekak se mi zdi mal grešno, spat do enajstih ampak na konc si človk misli… ja, in? In tuki se potem konča. In? Nič, pač spimo do enajstih, kaj zdej. Sej smo dovolj veliki. Vem pa, da bo treba uro počas prilagodit na običajni ritem. Novoletni dnevi so pač taki, počitniški. Ker mam te počitnice dovolj dolge, da si lahko vmes privoščim menjat ritem.

Naporno

Kar pa še zdaleč ni najnapornejša reč teh počitnic. Če se gremo fizko, je to definitivno hrana. V bistvu ne hrana kot hrana, ampak sladkarije. Nekam velik jih je in mene je že pred novim letom začel matrat sladek zob in tkole se je nadaljeval. Mislim, da je bil dons prvič po dolgem času en tak solidno skontroliran dan, kar se tiče cukra. Res, da sem s smrekce spizdila dva tamala marsa, ampak to itak ne more štet.

Pa naporno je met tolk obiskov pa tolk obiskovat. Letos so sicer nekateri primerno priškrtarili s povabili, kar je blo kar dobrodošlo, zato pa jst nisem in potem se tega mal nabere. Dons recimo nisem bla niti mal pripravljena met kak obisk al pa celo sama kam it, na obisk to je.

Dons sem bla mal otožna, pa utrujena pa mal zraka sem rabila. Dons je blo vsega čist preveč, če grem zdej že v kemijo. Ga skor ni trenutka, da ne bi mislila na mami, ki je ni. Kako hudo si želim, da bi obstajal način zmaterializirat njeno podobo, ki je v glavi, med spomini, v njo, da bi jo lahko prijela. Pa slišala. Hudo. Sej vsi opozarjajo, kako so prazniki naporni za žalujoče, pa to se itak tko nekak logično sliši. Potem, ko to doživljaš, pa v resnici šele razumeš, kaj pomeni. Vglavnem, vse te reči so naporne. Ampak jasno ne morem zdej rečt, kako se že veselim, da grem kmal spet v službo. Mogoče, da je nek motiv probat predsedovanje, ampak kaj pa vem, da bi pa komi čakala na to… Na vsak način bom pa spet mal začela migat.

Sva šla pa po zrak mal po mestu in men je lublana tok kjut, da bi jo kr pojedla.

No, in kaj smo kej počeli za novlet?

Smo se mel čist fajn, ker smo igrali poker, enko pa prepeval karaoke. Potem smo jokali, potem smo zaspali. V šampanjc sem pomočila jezik. In je šel novlet. Kaj čmo. Naj bo boljš.

Karaoke so pa zakon.