dnevnik

Je že čas tudi za en Letos 2008 napisat. Lansko leto je bilo… bogato. Žalostno, boleče, lepo. Polno velikih stvari. Z globokimi ranami, takimi, za celo življenje. Ki so letos že brazgotine. In letos je bilo boljše leto.

Operacija

Kako se je že začelo…? Slabo. V najbolj bolečem času, polnem vonja po bolnici, smrti, umiranju, v najhujšem krvavenju, sem se soočila z bolnico še enkrat. Samo tokrat sem bila jaz tista, ki je oblekla bolniško haljo. Pa sem nesla svojo grozo in svoj strah in svojo žalost točno tja. V odurni vonj bolnice. Tako se je začelo leto.

Če sedaj pomislim… je ta začetek pravzaprav tako strašno daleč. Moj spomin na mamo je milijonkrat bolj živ in resničen kot na tale moj začetek leta v bolnici. Vsak dan je kot včeraj in vsak dan se sešteva v mesec in v leto in vseeno je kot včeraj. To svojo operacijo pa… sem vglavnem pozabila.

Peter

Toliko se pa še spomnim tistih prvih mesecev, da vem, da mi je Peter na najino deveto obletnico dal škatlico pa prstan pa rekel, če bi se poročila z njim, čeprav bo v kavbojkah. To je bilo kak dan po tistem, ko sem izvedela za svoj izvid. Da je bil v redu. In potem se je začel ta v redu del leta. Lepo sva zakorakala skupaj, ker sva čutila, da je tako prav. Naredila nekaj načrtov, takih, življenskih. Šla spet v Francijo, se imela rada. Pa morje… in potem poroka.

Ne bi rekla, da je bila poroka kakšna življenska prelomnica, ta se je zgodila že prej. Je bila pa dobra zabava. Za nič mi ni žal, vse je šlo tako, kot sva želela. Ampak spet… tudi na poroko sem že malo pozabila. Par mesecev je stran, pa mi je že prav čudno oddaljena. Letos sem očitno začela čas dojemat popolnoma drugače.

Morje

Tudi, da smo se odločili kupiti hišo na morju je daleč. Sem se že navezala nanjo, kot da je že od nekdaj naša. Pa saj je, ampak sedaj je svobodna. In mi tudi. Sem jokala, ko sem pomislila, da so bile to mamine sanje. Kako si je želela, da bi bilo vse v redu, da ne bi bilo stalnega izsiljevanja in bojevanja s sorodniki. Da bi sebe in nas rešila tega, je bila pripravljena prodati tujcem, hišo, na katero so jo vezali tako močni spomini, kot mene. Sedaj mi je popolnoma jasno zakaj ni hotela posekati akacije, ki jo je zasadila njena mama. Sedaj mi je veliko več stvari jasnih, za katere mi je včasih žal, da se jih nisem prej potrudila razumeti.

Hišo smo odkupili in začeli na novo.

Ljudje

S človekom, ki nam je prodal svoj delež, se nismo niti pogledali. Čeprav mi je na maminem pogrebu po tem, ko je dve uri mencal, ponudil roko, je bil ob vonju denarja pripravljen na agresijo najhujše stopnje. Pa ne na tisto, ko je skoraj vrata snel s tečajev. Čeprav fizično nasilje boli, pa nič ne boli bolj kot ljudje z edino agendo… da prizadanejo. Ker se v tem zelo potrudijo in ker smo sami velikokrat preveč ranjeni, da bi bili sposobni zidu. In ne pomislimo, da ga potrebujemo, dokler nas to (spet) ne izuči. Ampak vsak me lahko prizadane tako hudo samo enkrat. Ker drugič ne bo imel več priložnosti.

Sploh je bilo letos zelo plodno, kar se tiče ljudi. Z dvema sem preživela nekaj ur skupaj, ne da bi me pogledala v oči več kot trikrat. S prvo osebo je bilo sodelovanje nujno in potrebno, z drugo pa samo napaka. Sploh ne življenska. Vem samo, da sem bila zelo presenečena in da sem se počutila kot kreten. Tudi to je prineslo tole leto. Kar je fajn, ker nameravam še dolgo živeti. In to med iskrenimi ljudmi, ki me imajo radi tudi kadar sem srečna. In v katerih bližini se počutim dobro.

Spoznala sem pa tudi nekaj lepih ljudi. In nekaj jih imam bistveno raje in nekaj jih bolj cenim in za nekatere sem si dala za to priložnost in mi ni žal. Se bom trudila, da tudi njim ne bo.

Tek

Letos sem tekla, lahko rečem, da ne ravno maratonsko, ampak zame kar pomembno. Izboljšala sem kak kilometer, trudila sem se, predvsem pa sem se navadila živeti z mislijo na tek in kaj mi nudi. Kaj si pravzaprav sama sebi nudim z njim. Navadila sem se razmišljati o teku in me misel nanj zvesto spremlja, tudi kadar kakšno obdobje sploh ne tečem. Bila sem na Radencih, kjer sem doživela sesutje sistema, pa na Ljubljancu, kjer sem žarela od veselja. In na tek rada mislim. Včasih pa rada tudi tečem .

Volja

In čeprav se je moje rokovanje z aerobiko zgodilo v bistvu precej proti koncu leta, pa sploh ne morem, da ne bi tudi tega dela vključila v tale letni zapisek. Ker sem čisto preveč navdušena in srečna, da sem jo našla, se odločila delat in se trudit. Ker sploh ne vem, kdaj sem nazadnje s takim žarom počela kakšno stvar. In sploh ne gre za kvihtanje pa skakanje do smrti. Gre za navdušenje ob spoznanju. Ker sem ugotovila, da vendarle imam voljo, da znam, če hočem. Mogoče se komu zdi smešno, meni pa je to ena velika zmaga.

In letos jih je bilo nekaj.

In če sem lanski zapis končala s tem, da tako, kot je bilo v 2007 ne more več biti, s tem ne morem zaključiti tega zapisa. Ker tako, kot je bilo letos, je lahko tudi naslednje leto in naslednje in naslednje. Dobro in lepo.

Še zdej ne morem verjet, da te ni več

Spet je nedelja, pa še zvečer. In prejle sm za trenutek mela preblisk, da bi lahko bla dons sobota in ne bi bla nič jezna. Ampak sej nism nič jezna tut, če je nedelja, tko pač je.

Če kr začnem z rezimejem zadnjih nekaj dni.

V petek sem v službi debelo gruntala, če bi šla na pump. Ponavadi na vse hodiva s kolegico in ena drugo mal v rit brcava, tokrat pa ona ni mogla it, men se je pa blazno šlo. Po dveh atakih ta teden sm prav sanjala o enmu pumpu. Ja, sej vem, zihr sm mal čudna, ampak jst mam res rada te nove izzive. Res rada. No, vglavnem, scal je cel dan, tko je blo temno, tmurno, brezveze in čeprav sm bla odločena, da bom vendarle šla na pump, sm vedla, da sm na zlo tankem ledu.  Volja pa to, sej vemo. Ah, tko fajn je bit doma dons, petek je, uzuni ščije, tema je, doma je pa tkoooo luštn. Ampak vam povem, če ne bi šla, bi kr ponorela, tko sm bla napeta. No, da skrajšam, pa sm šla. In je blo džaaaazno . Za vse vaje sm mela 3,5 al pa 2,5 kile, sam za tricepse 1 kilo, kar se je izkazal za pametno. Mislm, da so mi tricepsi na stara leta sploh prvič začel poganjat, pa si mislite svoje. Spet sm parkrat šla preko svojih zmožnosti, spet sm parkrat skor počla, ampak jebenti da sm stiskala zobe in si govorila Zato si tuki, zato si tuki, še 4 boš nardila, pol pa crkn… In začuda nism crknila in jst sm tok srečna, da nism, da komi čakam, da grem jutr spet. Ne vem kako bi opisala to zadovoljstvo, da ne treniram samo svojih mišičk, ampak tut voljo, ne vem kako bi opisala, recimo tko, da sm blazno zadovolna. Vglavnem, letos je blo velik enih pametnih potez in tale je definitivno ena od top. Ker me vzhičuje (nism jst kriva, da ta beseda ne obstaja, zato se ne obregujte vanjo). Torej, vplačala sm svoj drugi mesec aerobike in cel teden se z vsemi aktivnostmi prilagajam urniku te aerobike. Clo frizerja Jožeta, prosm lepo, uvrščam na seznam nekje med atakom pa pumpom.

Vglavnem.

Včeri sva se spet srečala z Žarkom v mestu, spet sm morala v Zvezdi jest tortico pa iz cukrčka marcipan, tko pač je. Supr je blo. In zvečer sva šla v kino. In jst sm bla na vrsti, da izberem, ker midva mava po tanovem kokr varianto, da vsak enkrat izbere film. To pomen, da enkrat drug let (glede na najino kinotečno dinamiko predpostavljam, da enkrat okol poletja) film izbira peter, upam, da bo akciji s streljačino možna alternativa kaka risanka, ki je tut edina alternativa pr petru. Mislm, ja, res je, če že more bit eno al drugo… mam raj risanke. No, kokrkol, jst sm izbrala Mamma mia in obema je bil zlo fajn in oba sva se sonožno zakadila v karaoke, ko sva prišla domov. In sva mela karaoke pozno v noč, seveda z vsemi abba komadi, kar jih premoreva. In jst sm spila en pir. Pa pol. Mix miza je res enkratna,zdej lahko oba kruliva vsak v svoj majk in sva zlo srečna, da lahko, ker se nama ni treba delat, da sva galantna in govort: No, zdej pa ti eno zapoj, dragi, hihi, kako lepo poješ…  in pol morš dat majk iz rok in si grizeš ustnico in čakaš, da se tip skida z mikrofona, da dobiš nazaj, kar ti pripada. Mislm, to so cele travme, če je premal mikrofonov. Ampak o tem filmu sm hotla še to rečt, da je bil luškan, ker ni bil nč zapleten in naporen, ampak men se je vseen ratal vmes zjokat kokr ena jokica.

Sploh mam zadnje čase to foro, da se mi misli na mamo ob kaki situaciji nakopičjo  do točke, ko se vse prelije čez rob in če se na začetku poskušam še mal bremzat, mi ne rata in odprem pipco in to gre v konkretne doze solza. In to nardim zlahka tut sred avtobusa na poti domov. In to sm nardila včeri sred filma. Asociacije so ble premočne. Pogrešam mamo do najvišjih nebes (ki itak ne obstajajo, to se sam tko reče namest neskončnosti). Delček vsake minute v dnevu je njen. In včasih se teli delčki seštejejo v prekratkem času in rata ena cela minuta in pol pljuskne. Moja življenska sreča, ki sem jo našla v tem letu v sebi in svojih najnajnajbližjih je verjetno zlo nesrečna, da tega ne more delit z njo. Srečna sm pa najbolj do zdej.

No, vglavnem, kje sm ostala. Aja, nedelja. Lepo je blo, sm kvalitetno porihtala želvičnjak, s Katarino šla do Mojce, zrihtala nohte, začela razmišljat o piškotkih, ki jih bom nardila za nou let in sanjala o Scali. Nič posebnega, pa vseen tko fajn.

Jutr pump, v tork atak, v sredo bowling, v četrtek… kdo ve. Življenje je polno presenečenj, sam treba pazit, da (ne) pridejo med atakom pa pumpom. Pa bo vse v redu.

Knede.

Danes je eno leto, …

Če rečem “Ne morem verjet, kako hitro gre čas” se to sliši precej puhlo, kot za zafilat pogovor v liftu, kot kaka na hitro o vremenu. Joj, kok gre hitr cajt… in pol pokimaš in v naslednji sekundi pozabiš. Ampak dejstvo je, da v resnici ne morem verjet, da je že eno leto okoli. Eno celo leto! Občutek je tko brezčasen, da eno leto popolnoma nič ne pomeni. Tri dni nazaj, en teden, en mesec, včeri, nima veze.

V resnici ne mine noč in ne minejo sanje brez nje, včasih je njena prisotnost tako resnična, da že boli, ponavadi pa je kar naravna. Je tu, z mano in to je dejstvo in tako je. In to je verjetno tisto, ko rečemo, da čas celi. Ko postane to dejstvo.

Čas je prinesel tut to, da se vedno redkeje pogovarjava. Včasih je bil to moj filter, ko je blo res hudo. In me je potolažila. Zdej… se že v sanjah vse zmeniva .

Nisem danes nič posebno žalostna, nič bolj, kot sicer. Samo verjet ne morem… da je že eno leto.

Danes sem se zbudila zelo žalostna. Včasih me kakšne sanje tko presunejo, da se zbudim grozno povožena. Sm odprla oči in se zastrmela nekam v temo, čakajoč, da mine. Tist filing, ko nekaj tako grozno manjka, da boli. Včasih sanjam, pa se sploh ne bi zbudila, ker je tko lepo. Parkrat prejšnji teden, naprimer, sem sanjala morje in mamo in sem tiščala oči skupaj in podoživljala. Današnje so me pa boleče zadele, direkt v srce. Smo spakirali za na morje in sem nekaj pozabila. Šibala sem nekam gor, iskala tisto, kar sem pozabila in potem sem se zavedla, da sem prišla iskat nekaj, česar mi nihče ne more dat. Kako me je to pretreslo, kot da bi stala čist blizu 200 na uro brzečega tovornjaka.

Ja, včasih me tako zadane.

Joj, kok se sekiram… pa sm res neki v riti, no. Sploh ne vem kaj mi je. Mori me tok stvari, da sm totalno zamorjena in pol, namest, da bi se vsaj zarad poroke ne sekirala, se sekiram. In to ne zarad poroke, ampak zato, ker mi je bedno, da jamram zarad poroke oziroma, da javno obelodanjam, kako mi je poroka v tem trenutku zadnja stvar, in kako bi lahko to naprimer Katarina pa Maja, Mateja in Mojca narobe razumele, ker kokr da kaj se pa pol one matrajo, če men dol visi.

To se sekiram in to me blazno mot. Ker mi ne visi dol.

Zakaj se sekiram, če se tko počutim, slabo? Mislm, zakaj se mi je treba zarad drugih sekirat? Smotana sm u tri krasne.

Vglavnem, da ne bi blo spet kakšnih nesporazumov: nism nehvaležna, obratno, grozn sm hvaležna, ampak te dni nisem najboljš in se mi ne da ukvarjat s poroko. Kljub temu, da sm včeri dobila povedano, kako se itak nč velik ne ukvarjam s poroko, ker pico naročit pa torto poklicat pa ni neko hudo ukvarjanje.

No, mislm, da je zdej jasno, v kakšnem smislu se ukvarjam s poroko. V takem, kakršen je stil tega posta. Zarad drugih. Pa sm prepričana, da se mi ne bi blo treba in da je vse sam u moji bogi glavi.

Ja, tkole je. Sm mislila, da bom vse skupi s hišo na morju boljš prenesla. Pa bolj, ko se bliža, slabš mi je. Poleg tega je 10 mescev (točno jutri) odkar ni več mame in tega noben okol mene (razen očitnih) več ne ve. Noben ne ve, da lahko na tri prste mogoče preštejem sanje, v katerih se ni pojavila. V desetih mescih. To je… kok noči? Noben ne ve, da jo mam še vedno vsak moment v mislih. In noben ne ve več, da je to - to. In da sm to jst. Mam srečno življenje, hudo, blazno je lepo. Ampak nism vedno tok v redu.

In zato.

In, jebenti, spet sm pozabla klicat za pico.

Mal trpim. Sej ni kdovekaj, ampak vseen, mal trpim.

Včeri je že bil en tak dan, da lohk tko rečem. Neki dni že, v bistvu, me drži. Tko, v ozadju nekje me matra vse skupi z bivšim sorodnikom, pa hišo na morju, pa mama, spomini. Take reči. Vse to sam zato (no, mogoče ne čist sam zato), ker se bliža poletje, počitnice, morje. Pa spomini. In pol je tle ta reč zarad bivšiga sorodnika, ki me neplanirano in neželjeno in nezavedno mal teži, predvsem pa se mi zdi, da moti moj normalen potek žalovanja in namest, da bi dovolil, da počas počas počas prestopim tja na uno stran žalosti, ko bi se lohk počas že mal z veseljem pa večjo lagodnostjo spominjala, pa mi ne da, ker je vse trenutno povezan s slabimi rečmi, ki so jih nardil al pa jih delajo slabi ljudje.

To stanje duha, ki me je vzpodbudilo napisat taprvi stavek tega teksta, je posledica ene trenutne zgoščave raznih stresnih dejavnikov. Služba, rečmo. Zdej je pa tok reči, da sm čist nesrečna, ker jih ne sfolgam niti pod bistveno povečanimi obrati. Ne vem, eni mamo zgleda renome, da nam lohk sam nalagajo pa nalagajo pa mi, eni, kr vse poštimamo pa nardimo. In pol pač nalagajo pa nalagajo in če opozoriš, da mogoče malenkost pretiravajo s kakimi zadevami, ti pa razen v negativnem smislu itak dost ne pomaga. Sam sej takih obdobij sem tut že vajena. To me, recimo, tkole tut mal mori.

Ker nisem lih med najbolj razpoloženimi zemljani zadnje čase, se to odraža tut v mojih sanjah. Sanje take, da crkneš. Da si že dva dni zaporedoma zjutri ne upam zapustit varnega objema moje postle. No, ne lih, da ne upam, ampak sanje me spremljajo še kako živo še dobr del jutra in pol počas čez dan sicer bledijo, pustijo pa en zoprn filing. Nimam niti najmanjše želje it laufat. Sm mela v planu v pondelk ponovit peti teden, pa mi do dons (kaj je že dons… sreda?) ni ratal it narest unga 45 minutnega. Pa se niti ne silim. Najmanj kar bi si zdej želela je še kak glavobol.

Joj, ja, seveda. Depilacija dva dni nazaj me je tut tokrat bolela k svina. Zgleda sem v takem občutljivem obdobju, da mi še puljenje dlak predstavlja mal prehud napor. Jeba, sm skor na polovici enkrat rekla kozmetičarki, dej nehi, sej je v redu, glavn, da si glavnino spulila. Prava cvilikoža sm bla

Sej drgač pa ni tko slabo. V bistvu sploh ni slabo, sam mal premal sonca je zadnje cajte. Kok mal ga majo šele tahudobni, njim mora bit še huj te dni. Če bi to že koga sploh zanimal.

Lopar, kjer so moji spomini. Pa zlo velik srca.

Včeraj sem ugotovila, da nismo vsi taki, da nas huda bolezen, umiranje in smrt močno ljubljene osebe, kot res težka življenska izkušnja, naredi boljše. A-a. Eni so pregovorni pokvarjeni, ker jim vlada denar in preračunljivost. Sluzenje ob mamini postelji in stiskanje rok na pogrebu in veliko solzic, ah, kako je to enostavno in trenutno. Potem pridejo časi, ko se začne boj za koščke hiše tu pa tam. Mamin brat in njegova žena sta včeraj pokazala, kaj pomeni biti človek brez najmanjših moralnih zadržkov, brez sramu in brez najmanjše pikice spoštovanja do tistega, ob katerem si se sluzil in bil žalosten. In brez spoštovanja do nas, ki smo ostali. Pa kaj je spoštovanje, če gre pa za keš? Ja, nič, če si tako moralno sprevržen. Redko (kdaj že??) naredim kakšno stvar, za katero se sprašujem od kje se je sploh vzela. Včeraj sem položila svojo dlan na dva kosa mesa - njegov prsni koš in njen hrbet, in ju izterala iz stanovanja. On je s peklensko silo butnil v vrata, ker je bil preveč usraneta, da bi mahnil mene. Agresivni primitivni stric Bor. “Poštenjakar”, da mu ni para. Bi (in je) rekel vse, da bi nas emocionalno izžel, prizadel, sesul in zmlel. Za denar. Vse. Res žalostne stvari, žalostne. Je šel na teren, na katerega ne bi smel. O moji mami. Agresivni primitivni Bor ima problem, denar. In pomanjkanje srca in ljubezni in morale. In zdaj še enega.

Ko sem se zvečer pomirila in vse predelala, sem bila mirnejša. Jasno je, s kom imamo opravka, ni nam več treba upat, da bo po kakšnem čudežu človek postal drugačen, je kar je, in vemo, kaj je. Mi, moja družina, pa smo močnejši in še bolj povezani. To nam je včeraj dala mami. Tega on nima, in tega nima njegova žena. Res, denar ni vse.

Drugač pa…

… sej ni blo tko slabo. Včeri zjutri sm šla spet na tek. Na poletov tek za ženske, in tut Peter je bil ženska in je tekel z mano. No, jst sm šla samo dva kroga (3 km, kaj zdej, tok mal pa tut ni, no) in sm čist lepo tekla in sm bla zadovolna, da še vedno lahko tečem. Ta teden se bom pa resno lotila tistga… ehm… tretjega tedna mojga plana. Dons je počitek. Jutr pa tečem. Mam spet velik volje, neki se je nabral v men. Velik problemov. No, takih, do katerih se morm naučit emocionalno se distancirat. Sej drugač pa ni tko slabo. Bom tekla. Jutr mam 30 minut, men se zdi. Zjutri bom šla.

Mam pa še vedno vrtoglavico in bom ta teden morala vseen do zdravnice. Med tekom je nism mela, to je fajn, ampak drugač pa. Bom vidla dons, mogoče bo pa dons boljš.

Eh, ja… ta vikend je pa bil naporen. Pa poučen in tak, za osebnostno rast, hahaha.

Sej bo. Eno je zihr: neke družinske vezi so se ojačale, drugih več ni. Jst bom pa tekla.

No, kok bedna sm bla v Radencih, sm že napisala. Zdej pa dnevnik.

OK, pustmo zdej te Radence. Sm zjutri vstala, jedla, sva šla tja, sva se fjakala po nekih čudnih obvozih, tekla, in tko naprej… Brezveze. Tok sm bla iz sebe, slabo sm se počutila in vse, da nism šla iskat Sebi, čeprav sm mela njeno darilo s sabo. Sebi, žal… Ni bil dober dan zame.

Potem sva šla jest na en kmečki turizem, kjer sva srečala tole tetko …

Potem pa počas domov. Mal mi je blo slabo, preveč pa ne. Vsaj bruhala nisem.

Zvečer doma pa še en emocionalni ruker, tak družinski, na srečo nič tazga, kar se s pogovorom ni dal zrihtat, ampak… Joj, kok sm bla izčrpana od celga dneva. Čist sm bla sesuta na trenutke. Jokala. Utrujena. Vsakič, ko me zarad mame rukne, sm potem sesuta, kot da bi pod tramvajem spala. Kot da bi tekla milijon kilometrov. Prou hudo je včasih.

Oh, mami…

Končno je tale tvoj svetilnik pri nas doma.