dnevnik

Dons sm mela strašne sanje, strašne. Ne zgodi se lih pogosto, da se zbudim vsa razburjena, z razbijajočim srcem in še enim čist v grlu. Ojoj. Sm sanjala (in zadnje čase res noro sanjam), da sm mela enga študenta na ogledu stanovanja. Mu torej razkazujem stanovanje (mimgrede, šokirana sm bla zarad stanja spalnice, sm mela v spominu, da sva zadnjič flet reees briljantno pospravila in pomila, je bla pa v spalnici kr neka krama nametana, škatle in cunje in deke - sm se že sam zarad tega skor zbudila! no, ampak poslušte naprej…), nakar se kr naenkrat v fletu prikažeta še dve študentki (in ni to, kar si mislite). Razlagam kaj pa kako, tuki je kopalnica, tm je še ena soba… nakar uleti še ene par študentov, pa še ene par študentov, mal se okol obrnem, pa je bil cel flet nabit s študentarijo, vsi so ga pil, kadil, razbijal, norel, zlival vodo iz umivalnika, cela štala vglavnem in jih nisem mogla vn spravt. Hočm poklicat petrčka, da pride narest red, sm pa vidla, da so mi telefon razbil. Šibam na hodnik, kličem Bučko (Buuučka, Bučka), una pa vsa histerična laufa po štengah gor pa dol, ni vedla kaj bi, reva. Pol najdem snažilko in jo prosm za telefon, so ble pa tipke v nekih čudnih znakih, sploh se ni dal normalno pritiskat jih, kr neki… Začne me grabit panika, kaj bojo uni moroni nardil iz stanovanja, pa se spomnim prekaljene finte, da jim zaklenem hodnik in preprečim izhod, od sosede pa pokličem policijo. Jih zaklenem, nakar ugotovim, da sm z njimi not zaklenila tut Bučko! No, tuki mi je pa srce že nažigal k sto vragov in sm se zbudila s široko razširjenimi očmi (in lulat me je za popizdit, mimgrede) in najhuj je blo pa to, da sm pol v budnem stanju kr še naprej napletala zgodbo, kaj vse so uni morilci nardil z mojo Bučko… nakar sm se raj nasilno prestavila na morje, ker očitno (očitno!) se mi je bledl. Šla sm lulat in pol sm zaspala.

Nekje sm brala (in res morm nehat brat take kozlarije), da  nosečnice blazno intenzivno sanjajo.

Je pa še dobr, da nism pol nadaljnje pol noči začela gruntat o tem, kako nič več ne zaupam policiji. Ker, če bi lih hotla,  bi komot nadaljevala zgodbo… recimo, kličem policijo, pa ne pride al pa pride, pa nč ne nardi… pa take. Na srečo nism, kar pa ne pomen, da jim zaupam. Ker jim ne. Ker včas s tem nism mela težav. Vedno čist dobre izkušnje, vedno so mi odgovarjal na moja pisma (komuniciram pač, kot bi vsak zaveden državljan moral). Ampak a veste, da je stanje v zadnje času pa res slabše. Recimo, v obravnavi (al pa raj v predalu) majo dve moji zadevi že od 3. januarja, ne bu ne mu. Ena se tiče njihove intervencije bojda v najinem stanovanju, čeprav se je izkazal, da je bla en štuk višje… druga pa semaforja, kjer me vsako jutro skor povozi vsaj 5 avtov, ki grejo v rdečo. Nula in nič. Za une golobčke sva težila k kretena, da so končno izdavl, da bojo zadevo predal tožilstvu (aha, bojo), za miške pa sploh odgovoril niso. Da ne omenjal divje nočne zabave Premierja Senice, da so se šipe tresle, polcaj pa prav, da so ble krive Križanke pa MOL pa ne vem kaj še. Po moji obširni raziskavi in ko sm jih seznanila z ugotovitvami so pa le priznal, da se je zabava odvijala v privat bajti. Ma nemoj. Vedno sm vglavnem zaupala policiji, po temle Baričeviču jebenmu pa čist nič več. In ko sm oni dan tkole v mislih povezovala ena in ena in prišla do teh alarmantnih zaključkov (še dobr, da lohk primerjam njihove odzive pod različnim šefovjem), me ne bo noben nč več prepriču. Odličnost vsake klinčeve štacune je povezana s šefom, v končni fazi tut Maximarket ni več kar je bil. V tej banditski državi je res težko še komu zaupat. In jst si res težko predstavljam, kaj bi se zgodil, če bi me posilil kak slavni Baričevič. S psi so očitno kr zaključil zadevo, une poškodbe rektumov, črevesja, raztrganine in krvavitve so lohk da nastale zarad sredstva za evtanazijo, sam koko zdej to, če očitno sploh niso bli evtanazirani ampak postreljeni? Vglavnem, jst sm čist paf, kje to živimo in na srečo resno verjamem v to, da za vsako od teh pokvarjenih riti raste kak 43 cm dildo.

Drgač pa, da ne boste mislil, da sm kej ekstra razburjena… ne, ne, sam… komuniciram pač. V rokavu mam še drobtinico o šovinizmu pa o spreminjanju sveta, strašn fascinantni temi.

Problem je v tem, da kadar se tko božansko naspim, kokr sm se dons, mam zjutri zarad poleta težave najt primerno opravo. Takrat vedno ugotovim, da… ne da nimam nč za oblečt (ker če se človk lahko pol ure preoblači in probava raznorazne reči, ne more lih rečt da nima nč za oblečt) ampak da kar mam, nekak ni gut. Po pol ure mahedračenja sm se vendarle oblekla, kar pa ne pomeni, da sem bla s končno verzijo zadovolna. Končna je postala zgolj zato, ker sm si šla že na živce in ker mi je postajal vedno bolj vroče. Ker k vsaki novi opravi treba menjat uhane in pol mi rata vroče zarad tega. No, eno je pa zihr: katastrofalno močno rabm kavbojke.

Včeri me je petrček (ki, mimgrede, oddudlava zadnja dva tedna v titogradu in tut v tej službi, kar sm čist srečna zanj anu pa tude zame) kregal, da to res ni nč, da ne pišem več redno, da to res ni nč, da pišem sam enkrat na teden. In nič ni pomagal, kar sm strokovno argumentirala. Da sm utrujena, da nimam inspiracije, da sm zaspana, da bo zihr boljš zdej, ko bo pomlad, sonček in da mine mojih (najinih) prvih 12 tednov, da se takrat baje na novo odprejo obzorja, človk rata neprimerljivo bolj vse sorta… no, nč ni pomagal. Je reku Ja, ja, ja… In pol sm si rekla, da zdej boste pa vidl kako mi dnevi minevajo in zakaj da nimam inspiracije al pa energije al pa kaj jst vem česa, tistga, zarad česar pišem in me berete.

V mojih dnevih je konstantno tole:

- da mi je slabo (ne bruham, sam slabo mi je, najhuj - takrat pa pluvam slino - med umivanjem zob ali zavohom hrane),
- da mam zgago,
- da ne morm kuhat pa če me mahneš s kolom po glavi,
- da ne smem pomislit na karkol druzga za jest kokr na hrano moje socialistične mladosti,
- da sm v službi zlo pridna, to je pa tut vse, kjer sm pridna,
- da pridem domov iz službe in bi najraj šla ležat na kavč,
- da kr velik časa preživim v postli, ne morm pa rečt, da lih dobr spim (ampak včeri sm šla spat ob osmih in sm spala k bog in se zbudila najbolj možno spočita od vseh zadnjih tednov),
- da zvečer niti slučajno ne morm na računalniku viset, kaj šele pisat,
- da je v sobi totaln džumbus, ker se že dva tedna spravljam mal pospravt in obupam že ob misli na to.

In to je vse, kar mam za povedat zadnja dva cela mesca!

In zdej vas prašam: a bi vi bral take brezvezne jajce?!

No tko, prišli smo dlje kot zadnjič . Najina žvauca ima dobre tri centi in besno utripa. Morm rečt, da se ji pa že vid, da bo zlo lepa in pametna. Sej starši smo baje lahko mal nekritični, naši so najlepši, pa tut če majo dobesedno rep, a ne?

Je bla naporna urca, sm bla živčna. Nekak na uno vižo o človeku, ki ga enkrat kača pič in te reči z vrvmi in to.

Ampak vse kul . Ni mi zastonj slabo.

Nekje sm prebrala, da zdej paglavc (ko enkrat vidiš slikco, ti je tut jasno od kje izraz za paglavce, ki se derejo pod balkonom in ti mečejo fuzbalsko žogo v šipo) že razvija notranje uho. In petrček je reku O, zdej bom pa velik pel, res bom velik pel! In Bučka je sklonila svojo sivo glavo in jst sm si rekla Kurc, kaj pa jezik steguješ. In petrček je ves srečen reku Oblubm! In smo bli vsi zadovolni. In jst sm si rekla Zdej pa ne bom več tokrat kurc rekla.

In tko. Prvo fazo smo uspešno preživel.

Sam dohtarjev se pa ne bom losala. Ojej.

Ampak glavn, da mi ni zastonj slabo .

Vame se je naselil duh zavednega slovenca*.

Naj nas pomirim, stvar ni tko mejna, kot se sliš na prvo žogo. To samo pomeni, da sm aktivna bojevnica za izboljšanje demografskega stanja v naši skorumpirani državi in v tem boju se mi je z žarom v očeh in visoko dvignjeno slovensko zastavo (ki jo sicer več al manj vihti bolj po črni gori - še dobr, da ne po črnogorcih) moj možicl petrček.

In da gre za slovensko zavednega duhca vem po tem, ker vsak dan za malco srebam govejo župo, ker mi morjo kuhat kislo zelje pa krompir v kosih, joto, salato in zelenjavno juhco. Včeri je hotu oče prit skoz z včerajšnjo juho pa hrenovko, pa sm ponudbo brutalno zavrnila in zahtevala rižoto (na katero si nalijem kisa). Alfa in omega deserta pa je štrudl (sveta pomagalka). Nujno morm jest jogurte in niti pod razno, ampak niti pod razno ne smem niti pomislit na kakšno eksotično kuhno, curry, mešanice orientalskih začimb in podobnih nagravžnih zmazkov. V kuhno grem samo po jogurt, vodo al pa radič za prasce. Kava mi ne paše in zjutri mi je blazno slabo in cel dan sm utrujena kokr cota. Posebi po službi sm utrujena kokr cota. Ponoč se zbudim in ne morm spat, prehlajena sm že dobre tri tedne in kašlam k oslica.

In, pomislite, vse to se mi zdi čist kul.

Na splošno sm kr zadovolna. V službi sm zadovolna, da prehajam na novo področje in že delam tut kake druge stvari. Tempo obiskov zdravnikov ostaja cca 1 na teden. Končno sm dobila tut pisni izvid mojga nevrologa, ki je edini do zdej mel jajca dejansko napisat svoje mnenje in ne samo flozat, v izvid pa pol ne napisat. Da gre verjetno za stanje po drobnih infarktih, je napisu. Tut službena dohtarca se je potrudila in končno zaključila moje spričevalo, da sm sposobna za službo, z omejitvami in kontrolo čez 1 let. OK, naj ji bo. Sm se borila, da ni napisala čez pol leta.

Dalje… hm… kaj sm že hotla… aja, zanč sm pisala na pošto, ker sm mela enga poštarja čist dovolj. Je puščal naše pakete knjig in kave kr po stopnišču, očitno kjer mu je dol padl in prvič sm še nekak pogoltnila, ko so pa knjige čez par dni ležale pod kaslci na tleh, sm pa pisala. In pošta se ne zajebava sploh, sm dobila priporočeno čez kak teden. Jst mam pa fobijo pred priporočenimi, pa sm kr petru dala pooblastilo, da gre dvignit in pol mi je moral po telefonu prebrat. Da so odprli postopek tok pa tok, napisal cel traktat kdo vse je vodil postopek in kako so zadevo raziskal in ugotovil, da poštar res ne spoštuje pravil in še 30 dni so mi dal za pritožbo. Sej sm jim hotla napisat še en mejl, da res hudo kako so se to potrudil pa vse to, sam jim nočem dat še dodatnega dela, ker očitno svoj posu komuniciranja s strankami jemljejo smrtno resno in bi mi blo nerodn, če bi spet štirje sedel in se podpisoval pod še en priporočen dopis.

Podpisala sm tut peticijo, ki poziva k treznemu in premišljenemu spreminjanju zakonodaje (ker mi gre nekam nebuloziranje o nevarnih pasmah) in kupla majco Pričakujemo odgovore! Zahtevamo odgovornost!

In sploh sm blazno razburjena.

In ful mam zgago.

Berem pa Umor na orient ekspresu.

In reeeeees si želim, da tokrat bo.

* oziroma, če je kej pravice na svetu, nujno slovenkice.

Joj, joj, joj, kok sm jst poredna… čist sm zanemarla dnevnikovanje, ampak prisežem, da mam vse polno razlogov, res, vse polno, res. V tork sm se vrnila domov, pol sm bla tri dni v službi in vse dneve sm strašno zaposlena s to našo državo. A vsi poznamo film

Invasion of the body snatchers

?

TKO se jst počutim trenutno v tej državi…

Banda pokvarjena smrdljiva. Kamorkol pogledam, jih vidim, čeprav jih na ven ne ločiš od drugih. Donald v zgornjem insertu je zgledu normaln tip. Kdo vse okol nas, v naši bližini, v naši mejhni (v vseh slabih pomenih) državi,  spada med to “elito”?

Ubogi, ubogi, ubogi psi.

Atos: številne krvavitve pred vhodom v medenično votlino, raztrganine v sluznici rektuma.

Atlas: sluznica rektuma in anusa je močno zadebeljena, nagubana in rožnata, rektum je širok 5,5 centimetra, raztrganine anusa.

Joy: krvavitve v sluznici tankega črevesa, na sluznici anusa je več vzdolžnih gub, ki so temno rdeče barve.

Problem je v tem, da dohtarji pa jst čist drugače dojemamo čas. Recimo en dan, dva, tri, en teden, dva tedna… Čist drugač, vsak s svojga konca, seveda, sej to je razumljivo. Recimo, njim je vseen, če bo ena maša na vrsti čez dva tedna, recimo točno petnajsti dan od dons, za razliko od mene, k mi niti najmanj ni vseen, da bom na  vrsti šele petnajsti dan od dons. Da izvidi od MRja pridejo do dohtarja tam v enih štirinajstih dneh in tko. In da naj pridm takrat.

In tko.

Dons mam spet vročino.

Jutr mam pa pregled očesnega ozadja.

Vsak dan mam kej.

Sam izvidov še nimam.

Kako me je zvil tole vse skupi. Tko me ni še nič. Pa bi človk mislu, da bo od vsega tega čakanja vsaj kej lažje, da se človk mal navadi, umiri, skulira. Sam jst se nism. Se ne morm. Skoz me šejka v prsih, pa v želodcu. Kozlarije počnem. Sm neskoncentrirana in neskoordinirana. Edina stvar, ki mi pomaga je star trek, nujno vsak dan, pa vse sorta neumnosti, ki so še po teveju. Šaltanje, non stop. Pa chicago hope (skor vedno je tut kaka anevrizma). Pa butasta šepetalka duhov, bohpumagi. Pa take. Dons sm se tko sšejkala, ko sem klicala na nevro. In mi je una prijazna gospa rekla, da naj pridm 4. februarja. Kot da bi me s kolom po črevesju pa po glavi. Pa sm spet vročino fasala. Pa sm hotla it laufat dons, ampak ni bla dobra ideja. Mogoče bi rabla kak persen. Pa ranital. Nujno.

Ja, to bom nardila, jutr. Sej tm, k grem spet jutr, majo lekarno.

Itak.

Tapka ma fajn oklep. Jst bi tut tazga, da bi lahko dala vse štiri v luft in cel dan bi to blo to. Al pa sploh kakršenkoli oklep.

Čez vikend sm se mal skulirala. Ker v petek sm bla pa čist… no, včasih je opravičljivo uporabit tut tak opis… u kurcu. Ne vem, mogoče je včasih kakšen dan boljši od druzga in na tak boljši dan človk boljš sprejme informacijo, da ma verjetno v glavi tumor al pa (jebamamina) anevrizmo, kokr kak drug dan. Zgleda sm mela tak - drug dan. Če sm četrtkov pregled kokr tok sprejela in si oddahnila, da ok, ajde, se vsaj premika nekam, je pa vse skupi prišlo par ur za mano. Ko se, recimo, začneš zavedat, kaj v bistvu vse skupi pomeni. Kok negotovo je vse skupi, kako se bo končal, kaj to pomen, kaj me čaka, mogoče pa nč, mogoče pa… vse sorta, vglavnem, me je začel matrat, predvsem pa to, da fakof ni fer, da se morm s tem ukvarjat. Kokr da zadnji dve leti ni blo dost pizdarij. Pa še kej, tja sploh ne bom šla. Bom kakšen dan še bolj v riti, pa bom zihr tut do tja prišla.

Vglavnem, petek je bil zabaven. Priznam, da mi je kar pasal prej it iz službe, v snežnem metežu lovit taksi in v uni mikro veterinarski čakalnici čakat na Murčija. V službi mi je blo res komi za živet.

Murči… Sej z njim ni kdo ve kako dobr, ampak mal boljš pa je. Bomo dal skoz še neki terapije, pol pa vidmo. Fantek še vedno ne hodi, se ne premika, vse ostalo sicer funkcionira, ampak bojim se, da bo en dan treba odkrit kaj naj bi bla njegova kvaliteta življenja do konca. Ker vprašat ga, žal, ne morm.

Vse te odločitve…

No, ampak vikend je prišel dost ob pravem času.  V petek popoldne in ponoč sm se fajn naspala, v soboto smo podrli smrekco,

dobila sm res lepe tulipančke,

kuhala sm iz slovenske kuharce (prvič topinambur, ki ga bomo še kdaj, in prvič ter zadnjič koromač), spekla sm božansko dobro citronasto pomarančno torto,

prvič sm uporabila termometer za meso in je prvoklasna reč, ker brez tega bi kos svinjske ribice še preden bi bil fertik probavala vsaj trikrat. Tko pa počakaš, da pride temperatura do 77 in stvar štima lih prav. Res zanimiv.

Mal sva se šla tut skrebl,

gledal smo film Julie&Julia, ki je čist simpatičn in nikogar v ničemer ne prizadane in ni nč posebi globok, kar mi je čist kul.

In sploh, ker tut jst straaaašno rada kuham.

Šla sva na par sprehodov, z Bučko pa tut brez nje, na zajtrk v Petita, zabušavala sva in dobila ikejino raztegljivo postlo za našo galerijo, ko bo pripravljena sprejet jo. Zaenkrat je reč parkirana v najini sobi.

Blo je dobr.

Ta teden pa začenjam svoj novoletni zdravniški pohod. Jutr osebna zdravnica, v tork sistematski pregled, konc tedna MR. Če me vmes pokličejo še na APMD pa sploh zmagam.

In takle mamo.

Preseljena sm, s pisarno sm zadovolna, kave se ne da kuhat, rože lahko zalivam samo s tamalo flaško, ker nimamo vode drugje kot na veceju, pijem je ne, ker se mi gravža pit vodo iz veceja, radiatorjev ne morm regulirat, pisarna je velika, ma 4 okna, stene so drekasto rjav les 70’s varianta, iz pisarne v pisarno se sliš vse, razgled je pa na kamniške, kadar je lepo vreme. Kar me pripelje do vecejev.

Če ne veste, veceji so moja nočna mora. Dobesedno. Ne vem, če sem katero drugo stvar tolkrat sanjala kokr veceje. No, lahko bi uporabila tut sedanjik. Joj, ampak res. Kdo ve kaj to pove o men? Da sem nesigurna v odnosu do družbenih gradnikov v smislu konstalacije marsa in tarsa al da me je, enostavno, zaznamovala travma iz otroštva, ko sem šla za grm lulat in me je en kreten ciljal z zračko v rit. In tut zadel, mimgrede. To bo, verjetno, ker ne vem zakaj bi sicer mela vece travme.

Vglavnem, moji sanjski veceji so raznorazni, večinoma pa jih zasleduje ena konstanta - ni intime. Moji sanjski veceji so taki, da se vrata ne dajo zapret, če jih hočeš držat z roko med lulanjem pa lulaš po tleh in po sebi, ker je školjka predaleč od vrat, da so vrata taka, da od pasu navzgor gledaš ven, še raj, da od pasu dol gledaš ven in drugi gledajo tebe, da so stekleni z vseh strani, da so visoki kokr tron in komi gor splezaš plus da se vrata ne dajo zapret, da…

… da je vse provizori, vikl-vakl in polno špranj. No, končno se mi je uresničila tut želja, da še v živo doživim svoj sanjski vece. Kje boljš, kokr v službi, kjer človk preživi večino prisebnega življenja in ima zato res velik možnosti, da poln optimizma objameš svojo nočno moro z vsemi možnimi čutili in se veseliš dneva, ko boš končno premagal eno svojih slabosti, ki ti kreirajo karakter, in odideš en dan iz službe s ponosno, visoko dvignjeno glavo.

Aleluja.

Zlo lepa.