Ja, danes mi je 16 let, na 20 podlage, sam 36 je tko neugledna številka, da pomoje še niso skonstruiral komada, ki bi tako številko praznoval.
Vse najboljše zame, torej, in to je bla moja torta. Nism sama delala, Peter je pa tut noče več delat, ker jo je enkrat pred sto leti naredu in se mu je zamerla (ker je sneg iz beljakov z mikserjem vmešal v maso in ni bla posebi rahla). In očitno ma spomin kot slon (sam sm dubla pa lepe dalile 
).
Najin Nežek nima nobene oblekce iz druge roke. Nikol nisem bla mahnjena na to tradicionalno izmenjavo otroških cunj. Kokr to je pač neki običajnega, da ta roba kroži. Nimam čist nč proti temu, da se to običajno dela, sam jst pač ne delam. Predvsem bi me pri sposojenih cunjah bistveno preveč obremenjevalo vzdrževanje in pranje in likanje in pospravljanje… Če bi kdo vidu mojo omaro, bi mu blo jasno, da bi strašansko trpela, če bi s tujimi rečmi morala delat drugače kokr s svojimi. In bohpumagi, pr nas doma mamo kocine, velik kocin. In men je dost običajno, da sm občasno nekolk ekstra kosmata al pa poslinjena in strašno bi trpela, če bi morala posebi vsako Bučkino dlako s pinceto odstranjevat. Ker njene dlake se ornk zataknejo, medtem ko Linčkine sicer nežno plahutajo po površju, jih je pa, po drugi strani, ene taužentkrat več kokr Bučkinih . Poleg tega je tuki še pomemben faktor všečnosti, ker kar je komu drugmu všeč niti slučajno ni nujno da bi blo men in če men ni, tega pač ne bomo nosili. Če pa dobiš pa ne nosiš, morš pa skladiščit in spet smo tm, kjer ni placa še za skladiščenje teh reči.
Kokrkol, zarad tega, ker sva vse cunjice kupila, jih ma ta tamala v bistvu tut zlo mal. V bistvu je v primerjavi s kakimi drugimi reva praktično gola in bosa. Najina racionalnost pri nakupu oblekc je neka mešanica popolnega neznanja in nepredstavljanja kaj se s takimi malimi cotami sploh dela in kolk jih je treba met in kere so nekolk pomembnejše od drugih in tega, da sva vsako parkrat okol obrnila in štela dinčke zraven. In sva se odločila, da se kej manjkajočega komot nabavi ad hoc, ko pač začne men živc trzat v smislu Kr umrli bomo, če ne dobimo ta moment enga tazga pa tazga bodija, brez katerga se niti slučajno ne mormo prebit skoz naslednjo noč. Recimo.
Ampak kar sm pa hotla povedat je pa to, da je dobra stran sposojenih oblekc ta, da nimajo več gor unih listkov iz štacune s ceno. Ker kaki ibr pozabljivi nosečnici se bi znal zgodit, da te pildke pozabi odstranit pri pranju in je treba stvari še enkrat koko b rekla, mal splaknt. Na srečo se jst nimam za ibr pozabljivo nosečnico! Uf, kje pa.
Jst sam včasih kako malenkost spregledam…
Sicer bi blo pa tut nerodn, če bi Nežka prišla ven v kaki drugi obliki kokr Nežka, ker pol bi mel bogi Jurček lih točn sam en brezvezen bodi, če bi hotu bit vsaj mal možat. Te točke ne bomo obdeloval, ker se mi ne lup švicat in si nohtov grizt (mam pa teto, ki ne izpusti priložnosti omembe štorije svojga vnučka, ki so mu na ne vem kolkih pregledih napovedoval obraten spol, vn je pršu pa mal drgač… za znort mi gre na živce ta štorija).
Medtem, ko se je na morju dogajalo divje obiranje fige, se je doma obral prvi polkilski petrov domač paradajzek.
In ko smo prišli domov, je že čakal nov.
Zlo je slasten in mesnat in rdeč in še jih čaka! Ne glede na vse dobro, drug let več kokr ene sadike ne dovolim. Ta cepljenc je namreč ena ogromna žvau, ki zasede placa za ene 5 rož. Kar ma pa svojo mejo, ma pa svojo mejo.
Ne vem kdaj so nazadnje trije tedni minil tko hitr, kokr teli trije morski tedni zdej… Mogoče uni trije morski tedni od lanskega leta? Ni nujno, teli so šli res na brzaka mim. In najboljš je blo, da ni blo tiste običajne tritedenske dinamike - prvi teden odklapljaš, pol en teden uživaš v čistem odklopu in pol zadnji teden počas priklapljaš. Prav nič se nism priklapljala, vsaj ne na običajno službeno vtičnico. Na uno pa že, uno… od Nežike . Ah, ta neskončna radovednost me daje. Kako bo, kaj bo, kdaj bo kaj in kako… pa take, ampak vse to in še več bo mogoče stvar kakšnega drugega zapiska. (recimo vedno bolj me intrigira zakaj nikol, ampak res nikol še nism vidla kake nosečnice, da bi komunicirala s svojim skrivnostnim otrokom v vampu?! na avtobusu, npr., na cesti, v štacuni… vse se delajo, kot da je una bula, ki jo okol prekladajo, kr neki pač tm, neki kar pač tm majo, ne pa mala žval, s katero komot kako rečeš pa jo počohaš za ušeski al pa nekam pošlješ, če te preveč naruka v mehur… sej, če sm iskrena, ne razumem tut folka, ki gre s psom na sprehod, pa ga ma zraven kokr da ga ni, jst recimo se z Bučko skoz pogovarjam, lih tko pa počoham nežko in ji kej rečem… no, kokrkol)
(a ne, koko me odnese)
Torej. Na morju je blo neskončno lepo. Ratvala sem vedno bolj okrogla in temu primerno okorna in utrujena in zato ga ni blo boljšga kokr poležavat v senci naših ogromnih akacij ob vodi, knjigi in čokoladi (kaj, hm? je kdo reku čokolada, kje kje DAVAJ!!). Na najini borovi plaži sva bla petkrat, ker vemo, da je petica ocena odličnosti in zato sm tut točno petkrat plavala. Morm zaključit, da kar se tiče fame kako plavanje blagodejno vpliva in paše in je itak neki najboljšga, kar se noseči babi zna zgodit (poleg čokolade), nism čist tko zihr, da to velja za vse nosečke poštrek. Recimo, jst osebno nisem v plavanju našla prav nobenga ekstra užitka, nobenga unga nosečniškega sladkorčka, oooooooooo, kakooooooo to paaaaaaššššeeeee… Jst recimo, sm menila, da je trebuh trebuh in če je velik je velik in v vodi nikakor ne zgine, sam zato k je v vodi. Fizka gor al pa dol, lažje je plavat brez vampa, sonce pika pika stop. Definitivno pa ni posebi fajn poležavat na plaži, pa tut če na mehkih borovih iglicah z več podlogami in dvignjenim hrbtom. Neki časa že, pol pa človk rata mal sitn. Čeprav jst nism nikol, ratala sitna, mislm, jst sm vedno zlo lepo rekla petrčku, če lohk zdej greva in medtem ko sm jst še zadnjič odracala lulat, je lepo spoku ruzak in sva šla.
Sploh je petrček ful pazil name, posebi kasnej, ko se mi ni blo več za premikat, ker mi je al trebuh skor vn padu al pa srce odpovedu od napora, in je redno skrbel za zdravo prehrano, urejanje okolice, reševanje vseh mojih možnih kapric in (kot eno najpomembnejših zadolžitev) redno dobavo rum ploščic (ki jih je po najboljših močeh poskušal primerno dozirat, včas je tut kej skril, ampak lej, zdej mam že skor 36 let, jebemuboga da bom to ploščico zdele pojedla, sej nism froc, da mi jo bo kdo skrival…).
Hec je, kako sm prav zadnja dva tedna ugotovila, da mi je trebuh očitno zrastu. Kr enkrat se je začel dogajat, da se v postli nism več mogla obrnit. Pa vstat iz nje pa splezat nazaj nanjo. Posebi smotan kadar sm ponoč šla recimo šestkrat lulat, se morš zagungat levo desno (pa ne preveč, da te vezi ne zategnejo), noge na stran, se dvignit in se v nočni idili izognit povštru na tleh (sm ga vedno dol brcnila zvečer), dvojim vratom in zadet vece. Mimgrede, vedno sm ga, da ne bi mislil, da ga nisem, ker to bi bla pa že ta huda anekdota.
Grozn je blo tut, ko se mi je na notranji strani stegna nardil en ibr ogromn in peklensko boleč in vnet tur, ki mi je s svojo prisotnostjo onemogočal leprhutajoče gibanje po razgretem mondenem letovišču. Bolel je k ps, težko sm hodila. Ampak! dobra stran bit osem mesecev noseča je ta, da se ti noben ne upa smejat, pa čeprav okol hodiš kokr, da bi mela pouštr med nogami. Ker, jasno, se ti izloča na hektolitre hormona relaksina, ki ti zmehča sklepe in posebi medenico in sam probi se smejat osem mescou noseči, z relaksinom našopani ženski, ki hodi kokr, da ma pouštr med nogami. Sam probi. Kokrkol, pomoje je sanacija tura trajala skor dva tedna, porabla sva pa tut en propolis, en bepanten, ognjičevo kremo pa pol flaše alkohola. Pol sm dobila okol še eno skrivnostno alergijo, nimam pojma zakaj…
Blo je vglavnem zakon. Ornk sm brala. Pa ne zarad vseh nasvetov, ki sem jih prejela, da je zdej zadnji čas, da še kej preberem, ampak zato, ker mi je neznansko pasal. Prebrala sm tut kako hudo glupo zadevo, recimo Pekinško punčko (vedno hočm rečt raco), sam ta moja patologija, da morm vsak drek, ki ga začnem brat, tut dokončat, je grozljiva in počas bom morala začet s kako terapijo, da se osvobodim slabe vesti zarad unih dveh knjig, ki sem ju na pol pustila. No, ta raca je na srečo trajala dober dan, da sem jo preglodala, sam sm pa tut petru živcev požrla z njo… Namest, da bi v tišini oba brala in se vživljala v zgodbe, sm brala po straneh, v najboljšem primeru po poglavjih in vmes non stop težila revežu. S hrano, s pijačo, s tem kar mislim in s tem, kar kaj pa kej on misl o tej pa tej stvari… Pol mi je že jasno sugeriral, da naj neham brat to idiotsko knjigo pa začnem kej druzga, da bo lohk on v miru prebral svojo. Blazno sebičen odziv, se vam ne zdi?!
Zlo fino sva se tut hranila, morm rečt, da dost zdravo pa nc prevec. Do zdej sm se zredila 12 kil, kar se mi zdi čudovit, druga je, da je blo na enih deset ekstra podlage, ampak ej, zakaj bi bli vsi tok brezvezno suhljati, svet bi crknu od dolgčasa, ni res? Poleg tega človk rab kak dodaten izziv, recimo hujšanje, to je tak fajn izziv. Jst se že vidim, uuuu, k bom začela spet laufat… Tok že vem, da pump pa attack odpadeta, ker se mi še vrti in ne kaže, da se bo nehal, ampak laufala pa bom! To se tok veselim, ujej, kok! In to bo tko supr, k bom hujšala zraven, hahaha, kok bo to supr… Kokrkol, nisva pretiravala z grilom, nisva jedla kruha (no, skor nč), najedla sva se pa tapravga paradajza. Unga, sončnega, mesnatega, morskega paradajza, k ga za boga ne dobiš v nobeni štacuni. (dobiš ga pr men na terasi doma, oja, to pa, ampak to bom pol pokazala) In mela sva prvo berbo naše fige, ki je temna, hurej! En mesec suše jo je revo mal zdelu, da je zgubila liste in un miljon malih figic, ampak zrastla je nova runda in en dan pred koncem počitnic sva obrala prvo… Praznovala sva. Bla je, sicer, zanč, ker je bla neki kokr plesniva, ampak ostale tri so ble pa slastne!
Bučka je tut uživala. Prvi dan, dva je bla vsa boga, kokr, da ma sto let in zdela se je nekam švoh. Mogoče je revca mislila, da smo spet prišli sam za čez vikend in da se še enkrat ne bo ornk pognala za mačkom, pa bomo spet šli nazaj. Pol je vidla, da smo za dlje in še, da je prišla sosedova Micka, no, pol se je pa začelo življenje. Kokr se za desetletnega psa pač spodobi, mal več prespančka, ampak za kako igrco in za velik hrane bi pa dala vse. No, tut za kakšnega mačka bi se dal zdilat kako kapljo sline.
Sicer je znala velik del dneva preždet tut na Mickini strani, tistih njenih napolitank nikakor ne more pozabit…
Okol hiše je čudovito. Ne vem kdaj je nazadnje avgusta tok vse cvetel… (mogoče lani avgusta?) In človk se nehote (japajade) vpraša kako bo zgledal čez ene deset let, ko bo borovček že ogromen, ko bodo po ograji divje plezale visterije, s svojimi ogromnimi grozdi vijolčastih cvetov, pa ko se bosta bogivili vzpenjali po hiši in bli prav svinjsko roza lepi, pa ko bojo kovačniki dehtel in bo figa dajala zajtrk in bojo granatna jabolka zorela in hibiskus cvetel in kupi sivke dišal in oleandri mešal barve… Ne zamert človeku, če se sem pa ke kej tazga vpraša… Ko sm se letos še zadnjič ozrla po mojem srčnem domu sm si utrnila solzico. Ja, ja, takle mamo… bi reku Peter, ki se je upognu tut moji neizprosni zahtevi po vrtnarjenju in je moral spulit vsako kocino plevela, ki sem jo zagledala. Lepo je vrtnaru, sm se kr zmatrala. Strašn naporno je namreč kazat na vsako bilko, ki jo podrejeni spregleda al pa, še huj, se mu ne zdi tok pomembna, da bi jo izpulil.
Majke mi, res se mi je utrnila solzica. Pol leta najmanj me ne bo dol. Vem, da bo hit minil, vem, da to v primerjavi z vsem ostalim, čemur greva naproti, nima kake hude veze, vem, ampak vseen je pa en del lajfa tamle dol minil in se nikol več ne bo vrnil niti v približno podobni formi in a se mi zato lohk, prosm, v miru utrne ena klinčeva solzica al ne? Pomembno je, da sm si skoz to solzico hkrati že predstavljala kje bo tobogan za Nežko in končno moja obljubljena viseča mreža!(ker mi je peter noče montirat dokler sm tok debela, ker če ne veste, lohk se strga, ker so jo zihr nardil kitajci in ojoj, lohk se obrne in vn padem, ker me majo za tako budalo, da bi gor počela zihr kake akrobacije… mislm, svašta izgovorov)
In tkole, vidte, se bomo naslednjič vrnil z eno dušo več. Komi čakam.
Se lih neki dons zjutri ukvarjam z neko rečjo (ki je skrivnostna), nakar en pozvoni pr vratih (ne domofon, tuki gor). Cing, sam enkrat. Mi je blo čuuuudn, psici sta noreli, ne maram nenapovedanih cingov, tričetrt jih je od morilcev in roparjev in jehovcev in iztirjencev in takih. Zvito začnem kukat skoz kukalo, kukam, kukam… nikjer nobenga. Si rečem Preklet bandit, zihr čepiš uspodi, da te ne morm videt, hm? Ne bom ti odprla! Psici tut čist vznemirjeni, to že neki ne bo v redu, moji punčki čuvajski, mrcini kvoločni… In še kr dolg časa kukam. Pol sm si že mislila, da ok, če bi kdo tok dolg časa čepel pod kukalom, bi ga zihr že kolena tok bolela, da bi vsaj glavo mal dvignu pa se razkrinku, pa ni blo nč. In sm smatrala, da torej ni nobenga. In sm se šla naprej ukvarjat z neko rečjo.
Psici pa zihr še vsaj 15 minut kr taborita pred vrati…
In pol čez en cajt zazvoni sporočilo na telefonu…
In pol… dobim tele
To se mi je zdel blazno luštn! In lepo. Prou za polupčkat, tale poštar!
P.S. Psicam pa +5 za čuvajski refleks in -1 za čuvanje pred napačnim.
Zadnjič enkrat (mislm, da sva šla v Ikeo) me je petrček blagohotno probal prepričat, da Če bi jst kdaj res šla v hribe, da bi mi pa zaprmej ratal blazno všeč, ker da to človk not pade, ker to je neki tko božanskega, hribi, to te tko not povleče, to je uau. Pa take. Sm rekla Hhhhhhhh… (no, pa dejmo)
Sm rekla Veš, mislm, da pr skor šestintridesetih letih pa že približno vem, kaj mi je fajn in kaj mi ne potegne. Veš, sm rekla, mislm clo, da sm jst v življenju morda šla še clo na kak hrib več kot ti. Veš, sm rekla, ker mi doma smo skoz hodil na neke izlete. Po primorskem nismo sploh nč okol hodil, sam po hribovskem. Čista resnica. Še čist mejhno so me vlačil okol.
Že kot mejhno so me polagal v seno, vohat naravo.
Skor vsak vikend smo kje bli… tut po hribih.
Ko sm bla čist mejhna, pa tut ko sm že mal zrasla…
Pa vedno mi je blo čist fajn, gor so res lepe reči, razgled, vse to… lepo, ni kej. In res mi je lepo, ampak men to ne potegne. Nism zalublena v hribe, v gore, v un gor, v un okol, enostavno nism. Pa bi šla še kam, še kdaj, res bi šla, s petrčkom! Če se ne bi oba strinjala, da je moja vrtoglavica vseen nekolk omejujoč faktor za v hribe it. Majke mi, da bi šla, tko za družbo. Sam prepričevat me, da se bom pa kdaj zalubila v hribe pa… ne, no. Da bi ratala kak hribovski psiho, bi me pa kak Rugljev naslednik verjetno moral v roke vzet. Svež zrak, razgled, mir, krave…
ampak
… ovce, valovi, borovci, vročina, sivka, fige…
Jst sm morska. Čist. Od malga. Do večjiga.
Mogoče tega takrat še nism vedla…
… sam zato pa zrastemo, da vemo. In povemo .
Kar se pa Nežike tiče… prvo kot prvo upam, da ne bo taka mala grdoslavka, kokr sm bla jst (vsaj na enih fotkah, o madona, sm to res jst??), dobr je to, da je baje tvoj otrok itak najlepši na svetu… drugo kot drugo pa je, da bo hodila v kolonije, če bo sama tko hotela, da bo smučala, če bo tko hotela, da bo lohk do nezavesti planinarla, če bo tko hotela in tut s kolesom se bo lohk furala, če bo tko hotela. Če pa slučajno ne bo… bom pa jst prva, ki jo bo razumela.
(bohpumagi, koko grozljiv froc sm bla)
Men se v bistvu ne dogaja Nč. N-č. Dnevi kr minevajo, sm doma, vsake tolk na ležečki, ko je treba sprostit kako kepo v trebuhu, pijem in probavam ne pojest vsak dan ene čokolade. Bulim v TV, berem cajtng, gledam Tour, voh mi dela 100/uro, da ob kakih vonjavah skor bruham, kr dost sm zaspana, predvsem pa čakam in čakam in čakam, da odgalopiramo na morje. Pa da si prej nakupim celo goro novih knjig (teh trenutnih neprebranih ne morm prebavit, ne vem kaj je to…), krema s faktorjem nestrpno čaka, na službo pa niti pomislim ne več. Razen, kadar silom prilike ordiniram po telefonu, ampak me ne boli pomagat, če lahko. En dan se morm še spokat do službe, da v škatle nabašem vse osebne zadeve (recimo neki čevljev, slik, šalov in rut in bohnedej, da najdem kje pod gorami papirjev še kak gnil kivi ležat). Bi se znal zgodit, da vzamem tut kako rožico, da se ne bomo preveč pogrešal. In pol bi blo to - to.
Zaključila sva šolo za starce, mal bolj jasno mi je zdej (ko mi je babica pokazala), kaj je tista izboklina, ki se nardi na levi strani mojga trebuha in kaj migeta na desni. Na eni naj bi bil hrbet, na drugi tačke. In če sm se spraševala, kaj je una izboklina, glava, rit, rama…?? mi je zdej jasno, da itak, da je hrbet. In da itak, da so na drugi strani tačke, če pa migetajo. Zdej nežek čist drugač miga, namreč. Nism pričakovala, da se to zgodi tko na hitr, ampak v bistvu sploh ne vem, kaj sm pričakovala. Če mi je še prejšnji teden trebuh kar okol rukal, kokr da je not kozliček, mala bučka al pa zlata riba, je zdej not mali slon. Trebuh valovi in dostkrat kr boleče napne kak del stene. Ker pa so rekl v šoli, da je treba bit umirjen, da ni pol froc histeričen (al se temu reče strokovno razburljiv otrok??), jo nč več ne žokam, kadar smatram, da predolg spi. V tej fazi se baje itak nekolk umirijo, več spijo al kako, in prou pol. Razburljivga si pa res ne želim. Sicer je pa vse itak še vedno ena znanstvena fantastika. Kako zdej to, kr otrok al kaj? Kako sploh zgleda, kaj sploh to je? En prjatu je reku Najprej misliš, da se bo vse spremenil, pol se ti pa čez noč dejansko vse spremeni. To mora bit verjetno čist čist res.
(matr Vili smrdi, prasc mejhen…)
Sicer je pa redno branje cajntga res neki boljšga. Mi je jasno, zakaj sm se samoomejevala na žurnal med avtobusno vožnjo do službe. Včeri, recimo, sm prebrala, da nas je v celi državi od vseh, ki oddajamo svoje nepremičnine, samo 161 dejansko tut prijavlo ta kurčev dohodek. In še najbolj mi je všeč, da bi za kazen, če bi me dobil, ker nism plačala davka, dobila manj, kokr sm tega davka morala plačat. Zgledni kokr pa smo, mi, pa nas to itak ne zanima, ker smo pač zgledni in ne gulfamo na vsakem koraku, za vsak evro. V bistvu mi gre gulfanje države na jetra. Folk gulfa in manipulira tam, kjer je zadeva že prav neokusna. Pri samohranilstvu, plačilu vrtcev, socialnih pomočeh ipd. In kazen je taka, kot če en bandit, za katerga inšpekcija clo kdaj mogoče odloči, da je izvedel mučenje živali, umori psa. Ne vem kolkrat se to res zgodi, kot tut ne vem, kolkrat se res zgodi, da dobijo kako “samohranilko” cuzat kake dodatke. Vem pa, da se zagotovo zgodi, da Mašo vedno dobijo, če sam pomisli na kako pizdarijo. Zato sem med unimi stoenainšestdesetimi zgledneži. Stošestdeseti pa je Petrček. Nimaš kej, če je treba, je treba.
(uf, kako zgago mam…)
Drugač sm pa v navodilih prebrala, da je mogoče čas za osvežit znanje otroških pesmic. In ker Srečo na vrvici že dobr poznam, sm obnovila Hudo mravljico.
Edin, ni mi všeč un del, da je šla lončarju čez lonce in vse mu je pobila. Pobila, halo? Kako naj otrok razume, da mravljica pobije lonce, pobije? Jst bom pela, da jih razbije. Mislm… pobije…
Nč, zdej grem pa dohodnino plačat.
(Pobije… pa kaj še… )
Aja, pa da se naute urezal v prste na tipkovnici, k boste tko divje komentiral. Raj povejte, kje majo zdej ta moment najbolj pocen knjige! Še to - berem šodr, ne socioekonomskih pogledov na odraščanje med al kajdo al pa intimnih izpovedi trpeče afričanke in tega. Se mi ne lup.
Ta dolg vikend smo ponucal precej dobro. Priznam, na trenutke sm hudo zafrustrirana, ker mnogih stvari, ki si jih zamislim tist trenutek in točno tist trenutek, da morjo bit narjene, ne morm sama narest, in čist nč ni osvežilno razmišljat, kar vas srbi (vem, da vas) v stilu Končno lohk pustiš enkrat, da drugi delajo in uživi v tem pa take. Zato se lepo popraskite in potem se postavite v kožo funkcionalno limitirane tečnobe z mnogimi briljantnimi idejami in horuk principom izvedbe in Pol pa bodte pametni. Ne glede na vse to pa morm rečt, da konc koncev je blo pa ta dolg vikend tok narjenga, da človk dejansko lažje diha. Stanovanje lažje diha. In ne glede na nekatere funkcionalne limite, ki jih mam (recimo sklanjanje pa dvigovanje me ubije, me začne vamp ibr dol vlečt pa pr straneh bolet), ja, sm bla tut jst zlo pridna.
Če je kdo dvomu.
Vglavnem, za štart tale… štartna:
Po selitvi je vsa odvečna roba šibala gor, na galerijo. To je bla rak rana stanovanja, to je bla živa pizdarija. A to rabmo? Ne. Torej, Gor s tem! in tko. V treh dneh smo v smeti in na odpad zlifral za eno celo selitev. Vsega boga. Ojoj, kaj vse se je našl. In kok težko je blo kake reči evtanazirat. Recimo… Barbiko. Leta ‘88 sm jo zapakirala in gor napisala neki grozilnega v smislu Gorje unmu, ki bo škatlo odprl in tko naprej. In pol sm jo odprla in not našla barbi bano (če na un gumb pritiskaš se v bani nardi pena, če na tega iz tuša teče voda, vse te možnosti so ble… dondons froci pojma nimajo kaj je to takrat blo…) in recmo, to škatlo sm po dolgem razmisleku in z bolečino v duši vrgla v smeti. Pol so ble tut razne vojne, kaj v smeti in kaj ne. Altimeter? V smeti. Kaaaaj?! Si nora, baba, ni šans, puzab! Zvočniki in pripadajoča (nedelujoča) naprava? V smeti! Ja, pa če jo bom še popravu? Ne seri, nimaš kej popravljat teh jajc. Svina, vse morm stran vršt… Moj risalni blok iz 5. razreda? Stran! A ne, ne, to pa ne srček, kr tjale ga lepo dej. In tko naprej. Oče od uspodi pa No, no, no, enih stvari se pa res ne sme stran metat…
Prebrat je blo treba tut na tone enih dokumentov, računov, pildkov z raznoraznimi vsebinami… to je šele mukotrpno.
Se pa lih tko marsikej najde. Če že v vseh hlačnih žepih ni blo niti centa, sva pa zato v zadnji zadnji škatli s papirji našla 28 evrčkov! Sledil je divji indijanski ples v počastitev evropske monetarne unije in slovenske pridružitve, ker sm bla zihr, da cinglanje iz kuverte prihaja od neuporabnih tolarjev al pa clo še kakih dinarjev. Pol pa tako bogastvo!
Vglavnem, noro velik dela je blo in zdej manjka še finalni dotik, to je miza pa računalniški kot pa zastor pa Ikea (pa nujno rabm televizor gor, ker o tem sanjam že zlo dolg… pa bom še mal), nato pa šele zares pokažem. Za konec pa sam tole, končno:
Bistremu očesu zagotovo ni ušel sedalni detajl sivo oranžne barve, to je (bil) prvi artikel od Nežike. Nakar ma pa tut že svoj tadrugi artikel, slavni Muci že čaka.
In Bučka tut čaka.
In če sm že tok barvasta dons, si pa ne morm kej, da ne bi uživala še v svojih rožicah, ki so čudovite, bujne, dišeče, ljubeznive in ljubljene.
Da o paradajzu sploh ne govorim!
A?! Ti boga.
Sm zadnjič na hodniku v službi padla kt klada (od takrat me na desni tm pr trebuhu nekje kr neki mal boli včas, zdi se, da sm si mal pretegnila kako vez). Bla je na našem nobl linoleju ena packa vode, Maša je ni vidla in mi je spodrsnil in sm padla. In se udarla u nohte na levi nogi, u levo koleno in si zvila desn gleženj pa kot sm že rekla na desni sm si neki pretegnila. In ko tkole vsa pofavlana ležim na tleh in se grabim za razne dele telesa in delam Auva, auva, je tm enih 10 metrov stran stal en gospod kolega. In mi tko na daleč pomigne A je vse okej? A bo? in tut mal se mu ni zdel, da bi stopu kak korak bližje. Pač, pa bo, a ne, sm rekla. Sm padla, sm rekla. In un reče Okej pol. In gre. In jst še kr ždim na tleh in delam Auva. Nakar pride mim moj še kr vrhovni šef (to je blo pred njegovo pisarno). Na daleč mi navrže A s padla? (ne, šef, sam mal taborim pred tvojo pisarno, gre namreč za tihi protest za višjo plačo), A ti mormo prit pomagat vstat? (morš sam umret, vse ostalo je opcijsko) in jst rečem Ne (če ti je tko hudo stopit kak meter bližje) in un gre. Se poberem in odkrevsam po vodo. In pol gruntam pa kak kurčev folk je v resnici to, zakaj pa jst vsakič, ko vidim koga, da pade al pa kej tazga grem bližje pa prašam, če kej pomagam, pa pomagam pa take glupe? Mi na pamet ne pade, da bi od daleč pomignila komu A s padu, komurkol, še najmanj pa kaki nosečnici, recimo. Seveda, nosečnice so seksi, majo velke joške pa dobr trebuh, sam roke ti pa ne b dal za vstat, pizduni. Pol pa zadnjič na pumpi v Senju jst nujno morm laufat lulat. In lih pred mano se na toalete usuje kopica žensk iz avtobusa in jst tm u koridorju med vsemi potrpežljivo čakam in stiskam zobe (pa še kako mišico, da mi kej ne uide) pa ena ženska pred mano reče Imamo trudnicu ovde, trudnica, pustimo je, idi, idi, evo… in se mi razprejo ženske kokr mojzesu morje (al jezusu al komu že) in dobim prosto pot do veceja in sm bla tko srečna, da se je to zgodil in sm si rekla No, al pa uni moronski tipi tm v službi, še bl sm jim zamerla.
Sam v bistvu pa… se sploh ne čudim. Enkrat sm naročila ene superge. In sm jih šla na pošto iskat. In sm mela dve škatli svojih tekaških superg v roki in sm bla ibr srečna. Stojim na avtobusni, pa mim prikrevsata dve stari ženski, ena je tadrugo podpirala, ker je blo uni tadrugi očitno neki dost slabo. Nakar jst rečem kaj je treba pomagat, rešilca pa te reči, una da ne, ker baba noče zdravnikov, pride avtobus, jst odložim na postajo svoji dve škatli novih tekaških superg in grem pomagat ženskam na avtobus it (ja, mal me pa je skrbel, da mi kdo ne bo pajznu superg ta čas, evo, priznam) in gresta na avtobus, je bil lih tok poln, da so vsi lepo sedel. In kaj jst vidim… ta švoh ženska se je plazila po tleh avtobusa, folk jo je pa gledu iz svojih zicov. In ta prizor mi nekak po vseh teh letih še ni šel iz glave. In sm se ga spomnila tut, ko sm ležala pred šefovo pisarno na tleh in un men A s padla…
Kok bedno.
Moja Nežka že ne bo taka.
Hotla sm pa pravzaprav povedat to, da… hja… kaj že?
Sm bla čez vikend vsaj petkrat močno prepričana, da bom naslednji dnevnik začela na vižo Doma je totalni raztur, ker… nakar sm pa bla včeri tok pridna (mal sta bla pridna tut gospoda, da ne bom čist nefer), da lohk dons začnem drugač.
Doma je bil čez vikend totalni raztur. To pa zato, ker sm začela najedat, da je treba galerijo končno zrihtat in kdaj jebela se je bomo lotil, že sto let vemo, da je treba, pa en klinc se nč samo ne nardi. Vikendi pa grejo in grejo in na konc ne bo nč, razen, da bomo uno zložljivo ikea postlo iz najine sobe navrgli navrh vse ostale šare, sej mal lufta do stropa je vseen še. Delovni kotiček moja rit… Katastrofa, vglavnem. In res, v soboto ob šestih popoldne se s petrom lotiva delat. Neki škatel in vreč je romal dol, sva mal prebrala, vrgla neki stran, neki pa ne in to je blo to. Bova v nedeljo zjutri nadaljevala. In doma je bil totaln raztur.
Nedelja pa… jst siiiitna, mevle mela, tut bu ne mu se mi ni dal s komerkol zint. Sam pospravljat sm začela, kuhno, kopalnico, vidva pa da mi zrihtata omaro v predsobi k bom znorela, jst teh jebenih vrat sploh ne morm več odpirat, klinc drek nč ne nardita sama od sebe. In kaj sta hotla kokr it na kolena in tolčt in vlečt in pametovat in na konc sta omaro kokr popravla (vsaj 40 kilska vrata mi več Baje ne morejo na nogo past), ampak odpiram jo pa še vedno komi. Še mal mi trebuh zraste pa bom rabla pomočnika vsakič, ko bom hotla majco zamenjat. Joj prejoj. Jst sm si pa zadala, da vse cote iz te omare ruknem ven (sej so v bistvu kr same od sebe padle, čim so se vrata mal dala odpret) in vse pospravim, zložim, preberem uporabno in ločim od neuporabnega… in take. Ojoj prejoj. Ceeeli kupi cunj, cela predsoba polna, najina soba polna, jebela človk bi se kr zjoku.
Za nameček je bla pa še Formula.
Še vedno mi ni blo za govort ne bu ne mu. Sam ibr sm bla utrujena, križ me je bolel in… no, in, pa kaj… nč. Vse sm pospravla, stran zmetala kr neki zadev, zvečer (bi ga že prej, če bi se ga dal odlimat od ekrana) sm petra sterala znosit nazaj na galerijo tauporabne stvari in pol je še posesal in tko se je dogodil, da dons ne bu ne mu od razturja.
Sam dejstvo pa ostaja eno: galeriji ni pomoči. Enkrat julija, ko bo čas spet dozorel in bo mogoče peter kako škatlo spet dol zvlekel, bom že tok okrogla, da že zdej vem, da mi ne bo na tleh ždet in prebirat uporabno od neuporabnega. Petrov tempo je pa.. no, zlo prefinjen. Ob vsakem dreku namreč obuja spomine in po rokah vrti in se gre A bi vrgu stran al ne bi in na konc morm jst odločit Stran! in pol me blazno grdo pogleda in reče Svina, tko kot moji zvočniki, k sm jih naredu v srednji šoli in sm jih moru stran vršt, Ti si kriva!
In jst rečem Ja, muci in on vrže stran in
septembra bomo pač raztegljiv ikea kavč iz najine sobe navrgli gor na ostalo šaro in
kaj pol.
Hotla sm sam povedat, da sm mela od petka do konca vikenda zlo močne spremembe vremena v glavi. Začel se je v petek, ker sm se ufurala da neki ni u redu z miškico in pol sm bla mal dobre volje pa velik slabe in v bistvu je blo tko… čudn. Ne slabe volje, ampak tko… ne vem, da sm si bla hvaležna, da premorem še kako zavoro in ne pošljem lih vseh v tri čorave. Naslednji moment pa vse kul.
Noro.
Nežko mam pa vsak dan raj. Res. Komi čakam, da jo vidim. Če miga sm tko blažena in če ne miga jo začnem pogrešat in me skrbi, da ji ni dobr in pol… No. Peter me takrat mal krega… V nedeljo, recimo, ni hotla preveč migat zjutri. In sm jo začela žokat in budit in peter je težil, da naj jo pustim pr mir, če hoče spat naj pač spi in jst sm jo na vsak način hotla vsaj mal zbudit, mislm lih tok, da vem, da je not, ne, in mi je tut ratal . Vedno mi rata ubogo paro zbudit, na srečo pa mi je lih pogosto ni treba. Sej zato pa je tko, razvadla me je.
V bistvu je pa tko, da se, pomoje, take svobodne ideje o brezskrbni nosečnosti Uživi in se prepusti lepotam in niiič skrbet in tko lahko grejo pomoje sam une, k niso mele nikol kake slabe predhodne izkušnje. Mene je pač pičla kača in znajo bit momenti, ko me enostavno premaga neki slabga in pol me skrbi in tko. Na srečo je to še vseen redko.
In tko. Zdej pa vsaj vem kaj vse mam za oblečt, za unimi vrati, ki jih ne morm z lahkoto odpret. Sm našla par poletnih reči, ki mi bojo kmal dost prav prišle.
Ni vrag, če to ni dobr izplen vikenda!
