Kalinšek
To je ta sestra na K. In to je moja nova kuharska knjiga 
.
(
OK, priznam, zmotila sm se pri fotki, sm bla šokirana, ko sem dala preview in se je namest naslovnice knjige zasvetil petrčkov sijoči nasmeh… zato bom tko pustila, ker je hecn, a prou)
TOLE je pa res moja nova knjiga… upam… čaki, preview…
ja, je. No, to je ta sestra. Bomo tut mal pa damač kuhal.
Za novoletno zabavno noč smo se imeli fino, ker smo…
imeli lepo smreko,
jedli,
pili,
jedli,
podarjali srca,
čuvali darila,
odpirali darila,
odpirali darila,
kadili cigare,
plesali,
peeeeli,
se oblačili v nove obleke,
pisano gledali,
se prekladali sem pa tja
pika.
Blo je fajn. Velik daril, smo bli zgleda izredno pridni, izredno. Dobila sm med drugim tut tri kuharske pripomočke, pekač, kuharco sestre K… Kleopatre? Kulinarike? Kendeline… (a morm res vstat in it preverit kera nuna je že napisala to kuharco??), termometer za meso, Bučka je dobila pa bundo. Sej vidite kakšno. Dedek mraz je bil mal v dilemi, če bi ji reeees nabavu tako lepo bundo, tut zato, ker ma fleksi roza barve, ampak ej, prodajalka je rekla, da roza pa bejbi blu fuuul lepo pašeta skupi, tko da 
… To zimo midve zažigava po Tivoliju! Flis bo punco fajn grel v njene artritične kosti. (še dobr, da je zgubila svojo staro, rovtarsko bundo)
Suši, ki ga vidte na vrhu, je naredil peter (2 uri po tamalem), jedla sta ga on pa Mark. Fuj. A sm že povedala, kako sm enkrat v življenju jedla suši? Sej je bil v redu, ampak ko sem se naslednji dan spomnila, kaj sm jedla, mi je blo za umret slabo. Tok, da par dni nobenmu niti povedat nism mogla, da sm jedla suši. Ker ko sem se spomnila… bljak. No, kokrkol. To sam mimgrede.
Karaoke so ble zabavne, Mark je ornk prišel na svoj račun. Da ne boste mislil, da sm se samo jst silila.
In tko.
Zdej pa… naprej. Smrekca bo kmalu šla papa, ker (če sm čist iskrena) prihaja pomlad. Ker jo čutim v kosteh.
Je že čas, da spet pride. Sej je novo leto, ne?
Sm si rekla Če bom tko poredna, bom od dedka mraza dobila en klinc! in sm se vsedla tja, kt sm vam enkrat pokazala, koko vam lepo pišem. In bom napisala kok straaaašno bizi sm zadnje čase, tok bizi, da me že en teden ni blo nič na spregled. Tok bizi.
Začel se je na un petek, ko smo bli frej in je bil tak taprav družinski dan. Super dan za delat, v družinskem krogu cegle prekladat, uresničevat mojih tisoč idej in tko. Vse, jasno, z vidika izboljšanja intradružinskih odnosov. Itak! Božiček, stari prdec, mi je ta petek pokazu, da ni lepo ne verjet vanj in mi je podaril migreno. Tako svinjsko, res. Nakar sm si rekla, da drug let bom pa rekla Božiček, letos pa nisi stari prdec, si bolj faca kokr Dedek mraz, k ma itak že sto let in še živo čudo, da še miga. In pol ne bom dobila migrene. Ker tale je bla tok smotana, da sm bla cel dan čist povožena. Ne pa tok povožena, da ne bi zmogla skomandirat treh tipov. Da so mi postavli cegle tko, kokr sm si zamislila, polakiral police, pa… no, sej… ostalo sm pa itak sama nardila (fantje so, pomoje, cepleni proti hitrosti, so pa blazno ustrežljivi, s čimer velik not prinesejo).
Prej pa pol zgleda tko:
To je blo kr velik dela, tok velik, da do novoletne smrekce sploh nismo prišli šele do pondelka. Pa še to… No, najprej povem, kaj sm pa delala soboto pa nedelo. Kuhno. Sm jo pobarvala, pa nove pante ma, pa un mehanizem, a veste, un, k loputneš vratca pa nardi ssss in nič ne tresknejo. Fora, 30 plus stara kuhna, pa z unim sssss mehanizmom, da vratca ne tresknejo. Pa tko lapo pobarvana. Tko živo, tko na poskok!
Sej še ni čist fertik, treba še montirat pomivalca (in ne bomo več edina familja brez pomivalca, aleluja) in zamenjat pult. Pol bo pa res lepa, ta stara kuhna. Pomivalc, mimgrede, že čaka sred dnevne sobe. Res fajn, mislim, da sem v zadnjih dneh pomila ene… dvainsedemdesetkrat. Kdaj bom prvič s pomivalcem pa…
… pitaj boga. Treba prestavit to pa un, uredit vodo, odtok, pritok, odrezat, zarezat, narezat… Torej, drug let enkrat bo. Ampak kocke mamo pa že .
No, ampak zdej sem zašla par dni naprej. Ostala sem kje? Pri smrekci… No, se odpraviva midva vsa poskočna v pondelk dopoldne na trg po smrekco. Ampak ne, božič je mim, smrekc nema sploh več. Za take burkeže, ki za božič raj prelagamo cegle kokr molimo, je mal brezveze prodajat smreke. Čist sm bla šokirana, da je tut po to že treba it v BTC. No, kar je treba, je treba, in smreka se je znašla sred dnevne v pondelk popoldne. Kriva, velka, ampak lepa.
Čist pod strop sem obesila par čokoladnih želejev, ker naš cucek sicer deluje nonšalantno…
… vsi pa vemo, da se ob primernih okoliščinah prelevi v ibr bandita, ki sam čaka svojo priložnost.
No, vglavnem, smreko torej mamo, manjkajo še piškoti in to. Zato sm se tega z veliko žlico lotila naslednji dan. Pekla sm…
… kokosove makarone, cimetove zvezdice…
… limonine srčke…
… linške…
… vaniljeve rogljičke in medenjake…
In na konc še potico.
UF.
Vse dni sm tut kuhala, a do svojga (krvavo zasluženega) mojitosa pa še nism prilezla. Naj bi ga dobila dons, ampak prihod nove kuhinjske tehnologije obeta razburljive debate okol razdelilcev pri pipi, tko da sumim, da bo dons kej. Mogoče jutri, za nov let. Ob enih ornk karaokah!
In za konec vam moj prelepi sivolasi kuža…
… podarja spominček na zadnji letošnji sneg!
Jaz pa vam podarjam eno lepo rožico in ne se jezat, če me spet par dni ne bo!
Spet sm dobrodušno razpoložena. Do ene mere me je napolnila službena selitev in filanje selitvenih škatel, odklopljen računalnik, razburjenje ob vsem novem, čeprav gremo v staro (velik preveč bifejsko rjavih detajlov na opažnih stenah za moj okus, ampak ajde), razburjenje ob vseh novih rožah, ki jih bova z Limetko morali nabavt, da nafilava najino pisarno, vglavnem vse to (kar večino mojih kolegov v bistvu frustrira, ker ne marajo sprememb, pa tut dejstvo je, da Res gremo na slabš), do druge mere sem se pa nafilala na včerajšnjem malem karaoke maratonu.
Kar se službe tiče sem v bistvu večinoma zadnje dni po hodniku srečevala al strašno zafrustriran folk al pa une, ki se (iz obupa) samo še režijo. Vic tedna je bla zagotovo vaja evakuacije iz stavbe, iz katere smo se naslednji dan izselili. Vaja je bla ob enih popoldne, ko smo vsi poblazneli še lovili zadnje urice delujočih mašin in omrežja (ugasnil so nas v četrtek popoldne). Ampak glavn, da se znamo zdej zevakuirat iz une stavbe, kdo ve, morda se še kdaj vrnemo vanjo.
No, ampak pustmo službo, ne glede na to, kok je zabavna, mam še boljše. O tem, kako je treba po ledu hodit, da ne padeš, ste vedl, da kokr pingvin?
In jst sm to sprobala. Ko sem šla zjutri v službo čez neko zaledenelo dvorišče sm bla pingvin. Nisem sicer ustanovila, da je na ta način res manj verjetnosti, da padem, mogoče morm pa samo izpopolnit tehniko. No, kokrkol, del dvorišča je bil leden pa sem pingvinala, potem sem pa prišla do čistega asfalta pa sm še kr pingvinala. Nakar sm se tega zavedla in si rekla Mogoče me pa noben ni vidu.
No, to sam mimgrede. Ker je lih zima pa sneg pa drsi. Če vam kaj prav pride.
Drugač so ble pa včeri končno spet ene fajn karaoke. Sva si jih priredili z Limeto, ki je bla (kot večina vas in ostalih nas) skeptična, da gre resnično za dobro zabavo. V bistvu sm bla tut jst mal presenečena, kako hitro je padla v filing. Sam, da je dobila majk v roke, pa je bla pečena. Noro. Karaoke so res huda stvar.
Drugač sm nas pa najprej nafutrala s karijem pa skutino torto (kar sm bla ful srečna, da sm spet kuhala), pol smo gledal finale zvezd, ki plešejo na zagrebu in pol sva ga džingale do enih ponoč. Plesa ni manjkal…
Izredno pomembno je blo izbrat taprave komade…
… in une ta izi sva odpeli sede…
… vmes je blo neki psihadelike, ampak fotka manjka, ker sem se končno odločila bit tut mal obzirna do sebe…
… na takole publiko smo že navajeni…
… in za konec še ena utrujena Košulja plava, ko sva res še komi komi živeli, odpirali usta in hreščali…
Karaoke so lahko tut naporne, posebi po nekaj urah divjanja. In a ste ugotovil, kako zajeban je pet pa plesat zraven? Hu, kako to zmorejo… res ne vem.
Vglavnem, do enih je šlo, naprej ne več in to noč sem spala k ubita - kar pa vem po tem, da sm zjutri še vedno mela svoje zokne na nogah, sicer jih po kaki uri dremanja profesionalno slečem s palci na nogah.
Vglavnem, planetu sem pridobila še enga karaoke manijaka, mislim, da mi bo hvaležen.
Sem pa tut dons kuhala, boboti, končno spet enkrat. In že gruntam česa vsega se bom za nou let še lotila. Bom ipak doma od tega petka 10 dni, prvoklasno. Samo najprej bo treba prvi vikend eno delavno akcijo speljat. Ker mamo že v petek frej, bomo mal cegle zlagal, da bo do pondelka vse fiksung fertik. Ker sem jih končno dobila in sm strašn zadovolna. Fanta bosta zidala, jst bom pa kuhno pleskala. Jst bom kuhno vglavnem prepleskala, pol bom morala pa unadva it priganjat, kokr ju poznam. Ker sta me namreč prisila nabavt vaservago in to nakazuje na moško kompliciranje. Provizori sem en del ideje že sprobala in komi čakam, da nardim celo reč do konca.
Pol pa kuhna. Pol pa obe sobi. Pol pa galerija. Pol (pol bo itak že pomlad) pa terasa.
Naslednje stvari, ki bi jih pa rada povedala so pa:
- da ne razumem kako grejo lahko babe v štiklih zvečer v lublano na -10 šminkirat,
- da je Bučka izgubila svojo bundo in bi rada novo (ne razumem kako lahko pes izgubi bundo??),
- da me od sekljanja čilija strašn za nohti peče,
- da je popotnik v času čist kul knjiga,
- da Petra skrbi, da ne bom na stara leta padla v Floyde in postala psihadelična zguba,
- da sm se namazala z maskaro, k sm jo dobila za nou let in nihče sploh ni opazu, da sem se, in zuni se mi je pol voda gor nabrala pa sm se pomencala in prepozn ugotovila, da se ne bi smela,
- da je bla moja skutina jagodna torta dobra, a je ni več
- da me je petrček pelu lučke gledat
in je blo zelo lepo.
Težko verjamem, da je že leto okol. Včasih za zabavo pogledam kak svoj star zapis in decembra je itak najboljš brat novoletne zapise. In potem me spet rukne - halo?! a je že en let spet minil? In res sem vesela, da sem se odločila pisarit v svoj dnevnik.
Še pred kratkim se je spisal Letos 2008.
Še pred kratkim! In sm brala o svoji obsesiji z atakom, pumpom, mišicami, pa kako se Bučka oblači v bundo, pa kuhat sem začela mal bolj divje, pa Scala in balet… Vsega je blo. Jebela, pozabila sem najino poroko. Res je blo velik…
Letos sem pa enkrat februarja nehala s telovadbo, marca sem šla prvič do zdravnice zarad vrtenja. Ko me je parkrat prav po hudičev položil, sem mela dost. In od takrat sem stalno visela pri raznoraznih zdravnikih. In nič. Razen, da so se spomnili posumit na tumor, ampak naprej se bomo šli drugo leto. Vsi se otepajo vsega. Še najbolj odgovornosti. Zdravnikom ne zaupam, jih ne maram in ne morem brez njih.
Ampak pustmo to, zdej bom samo naštevala o letu 2009. Piše se Letos 2009, namreč.
Torej, v 2009 sem prava pravcata vrtavka. Navadila sem se oprijemat stolov, sten, kandelabrov, Petra. Navadila sem se zaletavat v raznorazne reči. Pa zanašanja sem se navadila. Zanašanje še ni tko hudo, od tega mi vsaj ni slabo. Od vrtenja pa. In ne morem hodit na atak in ne morem hodit na pump. Ne morem kot človek pogledat levo-desno, ko grem čez cesto. Ampak človk se vsega navadi. Taka navodila sem dobila od zdravnikov, da naj se navadim. Še dobr, da so dovolj študirani, da znajo dat taka precizna navodila. No, ampak lahko sem pa začela spet tekat. Ni blo 2009 ravno vrhunsko tekaško leto, sem pa vsaj pokazala neki volje. Moram pazit kako se obrnem, da se mam česa oprijet, da ne zdrsnem v kak graben, da… no, sej vseen, šla sem na svoj tretji LM.
Čeprav sem za par trenutkov celo mislila, da ne bom šla. Da bom do takrat že okrogla, ornk v dvojini. Pa ni ratal. In še zdej se včasih vprašam, kako bi blo zdejle, če bi… In mi je hudo. In nobena tolažilna, da včasih pač tko je, ne igra kake velike vloge. Sej to itak vem, da včasih pač tko je, ampak… ljudem nam pač ni prihranjeno bit živali. Mamo taka pa taka pa taka občutja, pa razmišljamo pa sanjarimo.
Je pa zanimivo, glede tele moje nosečnosti, kako so me kakšni skoraj zgroženo smatrali za čudno, da skrivam čustva, da se delam taf, da ne pustim svojim čustvom poti… Ojoj. Če jim ne bi, ne bi bila na bolniški dva tedna. Je pa res, da je po mamini smrti tale moj konec nosečnosti samo en dogodek, ki je sicer hud in žalosten in močan, ni pa… nič posebnega. Verjemite, če bi videli mamo umirat in jo videli še zadnjič živo, in jo videli mrtvo, brez življenja in bi s tem živeli 24 ur na dan… konec nosečnosti, ki to sploh ni, res ni nič hudega. Petrček je živ, je z mano, ob meni, moj, to je to, kar je vredno. Živa sem, srečna, evotigana.
Vglavnem, ja, tkole je, v 2009 sem bila noseča in sva se tega zlo zlo veselila. Ko je bilo konec, so spet sledili zdravniki, en za drugim, človk se res počuti kot kak kos mesa v klavnici, te prekladajo sem pa tja, bezajo, rukajo, mrcvarijo. Vse za zdravje. Telo pa… vse prenese.
Smo trpežni, smo. Psiha se utrdi. Se mi zdi, da bi se moja lahko večkrat nalomila, pa vedno kadar se, se hitro pobere. Včasih se mi je v tem letu nabiral, nabiral, posebi v službi. So bli vrhi, ko me je kakšna situacija privedla do točke, da so se mi zarosile oči, da sm začutila utrujenost, nemir, smotanost vsega, in sm nujno nujno ta trenutek rabila petra, ampak potem se je kmalu stabiliziral. Samo nov sklep sem morala sprejet. In jst se teh sklepov potem tudi držim. No, vglavnem. O službi sem sprejela par močnih in zaenkrat gre vse v redu. Kar se službe tiče upam, da bo 2009 tisto, ko sem nardila eno od pomembnih potez. Če pa bo pa… no, recmo tkole: dokler ni črno na belem, ne obstaja, tok sem se že naučila v teh letih.
Še ena pomembna je bila letos. Selitev. Spet. Katera že, peta? Iz doma v nov star dom. V dom pa tujce. Ampak tko sva se odločila in sem se v bistvu že navadila na to dejstvo. Zahteva pa nekaj prilagajanja vseh nas. Ampak to, da ne morem svobodno v gatah skakat okol pa vsa pijana in naga fuzbala igrat s piksnami pira (hehe), ni tko hudo, da bi blo omembe vredno. Omembe vredna je zgolj najina odločitev, da greva v to, in očetova odločitev, da nas vzame. Vse nas, sej veste… nas je ipak 9.
Več razlogov je, da sva se tko odločila. En je, da bi stanovanje sicer raje prodala, pa ga zaradi te slavne krize ne moreva, pa sva ga zato oddala. Če ne moreva štartat na svoje od keša iz prodaje, lahko pa vsaj lažje odplačujeva nov kredit za morje.
Ker letos smo tudi dokončno odplačali našo morsko hišico. In je prvič v življenju naša naša. In najbolj uživam, ko sem lahko dol. Rihtam svoje rastline po parceli, zidamo, polagamo ploščice, pleskamo, šivamo odejice, kurimo radiatorje… ah, naša naša. Doživela sem jo sredi zime, pomladi, poletja, jeseni. Kadar sva hotela dol, sva pač… šla. Spokala malo Bučko in šla. To je moja sreča. Zagotovo ena naših boljših odločitev. Pa nov kredit. No, ja.
Mal je novo tut to, da sem definitivno postala rahlo mahnjena na kuho. Letos sem svašta poskusila. Včasih sem prav tko ubrisana, da bolj ko zveni zapleteno, bolj se mi oči iskrijo. Pa velik tega pa onega, sto stvari mora bit, pomožnosti naenkrat al pa vsaj tesno ena za drugo. Obožujem kuhat 4 ure skupi, zato, da lahko v petih minutah pojemo. Ne znam sicer zadev prezentirat kot se šika, vse je bolj tko, po domač, ampak sej mogoče bo. Čeprav sem na tem področju mogoče mal na Petra… on obesi štumfe tako, da jih vrže čez špriklo, jih ne obrne in ne poravna, ker je vseen, ko ga enkrat navlečeš na taco, če je zmečkan. In ko enkrat z vilico razmasakriraš kos torte je un listek mete v bistvu prav nadležen. Men je važno samo to, da je štumf na obešalniku poravnan.
In tko, vidte, še vedno rada berem, še vedno rada pojem karaoke, še vedno mam rada živalce. Kar nekaj nerazumevanja je sprožil moj odziv na kruto ravnanje z golobi v naši hiši. Ni jih velik okoli mene ravno razumelo, kaj se usajam, golobi so ja leteče podgane. Golobov ne maramo. Golobi so fuj. Al pa golobi okej, sej so živali, ampak take, da se jih sme pobijat in mučit. Maša spet teži. Peh, pa golobi, a ne? Ja, tut golobe sem mela v 2009. In ne bom pozabila, da je nekaj dni po tem, ko sem ubogega mladička z razlitim učkom peljala v azil za divje živali, v spalnico priletel golob, kar se ni še nikol zgodilo. To razumem kot pomembno simboliko. (uboga Bučka, nič ji ni blo jasno)
In tko, vidte. Leto 2009. Lani sem spis zaokrožila s tem, da bi tko kot v 2008 lahko bilo tudi naslednje leto, in naslednje in naslednje. Dobro in lepo.
In tako je 2009 res tudi bilo.
Men je čist kul, da je sneg. Je v spalnici vsaj temno. Ker sicer tiste žaluzije na oknih niso najbolj neprepustne za luč in potem me v bistvu to med spanjem kar moti. To se mi zdi dost zanimiv, sej spim pa to, ampak ne pa tok dobr kot kadar je čist temno v sobi. In ker sem se naveličala cajtng tlačit za žaluzije, svetlobno neprepustne velux rolete so pa dragocene, je sneg res kul varianta. Zdej bo samo še pomembno, da bo zdržal do poletja.
Tut zarad mokrih nog me nič ne moti sneg. V službo se mi itak ne lup hodit v šolnčkih z 20 centi petkami, mam kr moje ornk čevle, hwačne in to je to. Najraj bi šla itak kr v trenirk, v to butasto službo. Med prekladanjem papirja še iz časov mojih predhodnikov sm si itak polomila dva nohta, roke mam skoz umazane, žajfo v službi mamo za en klinc, papir za roke brisat je k šmirgl in pomoje bi blo čist v stilu, če bi tut mi bli trenirkarji.
Ampak ne, to se pa ne bi spodobl.
Drugač mi je pa čist kul, da je sneg. Tko, novoletno je. Komi čakam, da zrihtam dnevno, pa da se vržem v pečico. Letos bom vsa testa za piškote najprej nardila in vse naenkrat dala v hladilnik, počivat pa to, tega nikol nism delala. No, letos bojo počival, pol jih bom pa dala v peč. Ni nujno, da vse v enem dnevu. Na vsak način sm si tut v glavo zabila, da bom nardila bajadero. Enkrat sem jo že, kao bajadero, in je blo čist brezveze. OK, blo je pač neko pecivo, sam bajadera ne. In sm iskala recepte dons in majo vsi not albert kekse pa mandlje pa tak in to sploh ni nobena bajadera. Tko da si bom recept izmislila sama, moi. Pol se pa javim. Zadovolna bom, če bo ratal temno-svetlo-temno. Če bo pa še vsaj približno primerna konsistenca, pa itak zmagam.
Zdej, ko sem pa obdelala te eksistencialne teme, mam pa sam še eno, za mimgrede. Sm razmišljala, ko sem se peljala iz službe… In sicer kako je avtobus št. 19 strašansko podcenjen. Mislm, sej šestka je dobra, clo super, ampak devetnajstka je tut super, pa je vedno prazna! Šestka pa vedno nabita. In vsi grejo na šestko, pa čeprav je devetnajstka direkt za njo in pol grejo pa dol pri Nami, kjer pelje tut devetnajstka. Res ne razumem. Mogoče zato, ker je kratka, šestka pa dolga? Da mogoče dolžina res kej pomeni? Vglavnem, devetnajstka je definitvno moj omiljeni avtobus.
Ampak šoferji so pa še vedno vsi sitni k driska.
In opaž sm pobarvala že drugič.
Ta vikend je blo lepo, ker je doma moj petrček. Sicer spet gre za še en teden in tko se dela že dva mesca, če ne več. Zoprn, ful. Res. Ampak ker je njemu tut, naj nam bo. Če pa že kdo hoče rečt Sej je pa potem bolj luštn, ko je doma… naj se pa v rit zaleti. Takih tolažilnih vam res ni treba stresat. Pa unih tut ne Joj, kakšno službo ma to, naj jo že enkrat zamenja. Mislm, res…
Na splošno sem se že v petek mal boljš počutila. Že v službi, pa ne zarad službe, ampak čist tko, zarad petka. Ker je pol sobota pa še nedelja in me mal že novoletni špirit lovi. V duhu tega špirita sva v soboto harala po mestu in se fino mela, ker je lepo, pa nove knjige mam, pa zvečer sem inštalirala lučke doma.
Knjige sm si nagrabila za en evro, peter je vzel dve, jst pa ostalo pa sm ga raj odvlekla stran, ker bi sicer nabavla še 18 njih. Ne vem, no, po en evro, to se mi zdi tko… mal. Pa doma sm že vse prebrala. Skor, še tole dokončam o ženi popotnika, ki ga seka skozi čas, pa še nimam mnenja, ker sm prebrala lih mal več kokr zadnjo platnico z vsebino. Bomo vidl. No, hotla sm povedat, da sm prebrala že vse knjige doma, in sm zato nujno rabila nove.
Kar sm pa noro vesela je pa to, da sta Murči pa Pipica končno dobila svoje skupno gospodinjstvo in super funkcionirata. Nč se ne kregata, lepo se skupi stiskata in se intelektualno pomenkujeta, pa tut Murči mal več hodi okol, kar je zanj sploh čudovito. Dons je sploh blo dost živalsko, želvi sta dobili svež filtrirni material pa vodo (upam, da se bo lepo in kmal postavila, ker zdej se že par tednov sploh ni hotla), pujske sm preoblekla in enim postrigla nohtke (v bistvu vsem sam Viliju ne, itak), Ušesku je kri tekla iz nosu, da me je skor kap, nakar sm mu morala pa samo eno palčko izpulit iz nosnice, k se mu je not nabila.
Vglavnem, skor vse je šlo po planu, sam ena reč ne… cegli. Ceglov spet nism dobila. Cegle rabm, nujno, sm že nestrpna, ker mam občutek, da mi nau ratal zrihtat dnevne niti do nouga leta. Najhuj je, ker kao mam cegle, ampak jih nimam in ker jih kao mam, jih pa v resnic nimam, mi čist nič ne koristijo. Tko, da štartam na to, da jih dobim čez teden in tut čez teden uredim dnevno do konca. Optimistično, torej. Ampak sm pa vsaj enkrat že prebarvala un temno rjav opaž, morm ga še dvakrat. Ta teden. Nujno.
Mam lepo idejo, mam, čeprav zdej ne deluje, da bo kej boljš. Pa bo.
Mimgrede, a ni Bučka hecna, k kuka tamle s sedežne? Lej jo, bumbarko. Ga je žgala po Tivoliju in se delala, da ji je vroče, sam zato, da ne bi blo treba bunde gor dat.
Drugač mam pa ta mesec na vidiku še eno selitev, kot da jih nism že mela dovolj. V službi nas selijo. Na slabš, na cenej, pa tko. V krizi je pač treba to pokazat na vse načine, mislm to, da je kriza, da se razumemo. Ker občutka za ljudi itak ni, pa pol ni kej kazat. Tut zato drug teden niti pod razno ne mislim it na službeno zakusko z najvišjim šefom. Sm raj lačna cel dan.
Na splošno me pa mal na kašljanje sil, ampak oblubm, da ne bom kašljat začela, ker za drug vikend načrtujem karaoke zabavo.
Pa tut… nov let bo, ne?
Mam en manjši problem s svojo glavo, za zihr. Me že prevečkrat boli, zadnje mesce me začne ponoč in je najbolj zoprno zjutri, pa kr ornk me zanaša. Pa tut čudni zvoki mi not dogajajo, zadnjič recimo, nism mogla ugotovit a mi zuji okol desnega ušesa al so golobi na strehi. Sej vem, sej je hecn, sam v resnic postaja mal nadležno. No, Mal… al pa Velik. Včasih, najbolj zvečer pa zjutri, mam občutek, da mi v glavi (najbolj v desni strani) pristaja vesoljska ladja. Ne vem kako se napiše take zvoke, jih ne znam, pulzirajoči wuu-wuu-wuu zvoki. Pa take. No, in v četrtek zjutri sm bla zihr, da se bo glavobol umiril, če se bom delala, da ga ni, ker me kokr sm že rekla, glava zjutri večkrat boli. Samo me ni nehal bolet, vedno bolj me je, pol sm pa še kozlalčkala. In sm skor cel dan prespala, pa v petek me je tut medla glava. Nism pa umrla.
To pa sam zato ne, da sm lohk vikend preživela s petrčkom, ki je za en dan pa pol prišel domov (po dveh tednih). V bistvu me je v soboto sam ene parkrat mal glava prtegnila, ni pa trajal. In to se mi je zdel dost v redu.
In zato je blo v soboto zlo fino.
Zlo fino je blo pa zato, ker sva šla s petrčkom v mesto, na trg, pa ker sm dobila nov parfum, pa ker sm kuhala, zvečer spila enga celga smajla (med Zvezde plešejo, ko mi je peter na vsak način pol oddaje poskušal matematično dokazat, da je preprosto nemogoče, da je v zadnji oddaji izpadla najboljša plesačica Iva, medtem ko je not ostala kuharca Ana, ki roko na srce pleše kokr… no, grozn, pač, in sm ga komi preprosila, če mi lohk matematične izračune pa analize pokaže med reklamami) in pol sm pa še pela karaoke (mam nov paradni komad, mimgrede. Peter sicer prav, da kje sm potegnila tega Bryana Adamsa pa ta smešn komad, jst se sicer tut čudim, ampak men je ibr dobr, kaj čm zdej?). Ampak preden vas usekam s fotomaterialom, morm pokazat svoj nov parfum.
To je moj nov parfum. V bistvu je to šklatla od mojga novga parfuma. In men blazn diši. Parfum, mislm, ne škatla.
Zdej pa karaoke… Sej bi vam pokazala…
… koko sm divje not padla, ampak nimam tok poguma, sej razumete? Zato bom dala samo tole, da vidte koko sm pela.
Res mi je blo fajn, čist sm not padla, sploh nism vedla kako sm pogrešala to akcijo (ne sprašvat kaj sm pela med zgornjo fotoseanso, zihr kak divji orangutanski country). Moja publika pa tut…
… spala k top. Mogoče sm izvajala nežne zvoke Toma Jonesa. Kdo bi vedu.
Kokrkol.
Pela sm dokler me ni mal poznejša ura začela silit v nelagodje, ker kao da ljudje okol spijo pa take… Zato komi čakam nov let, da si enkrat dam duška, če je že folk vajen, da se za nov let baje džinga celo noč. To bo divja karaoka parti pri Mali B.
Drugač sm tut kuhala, sicer nč posebnega, ker v petek enostavno nism mogla razmišljat o meniju, ker mi ni blo dobr. Zato sm kuhala stvari, za katere ne rabim uporabljat preveč mozga niti knjig, in je bil v soboto sam en kari, v nedeljo pa taka moja pita, ki jo je peter pravilno zdefiniral kokr krompiruša z mesom pa bučkami.
Potem sva z Bučko priredili tekmovanje v najbolj kretenskih facah in sm zmagala.
Mogoče bi Bučka zmagala, če bi ji kdo povedu, da tekmujeva. Tko pa sm jo nategnila in ji pred nosom prevzela prvo nagrado.
Prva nagrada je bla, da jo lahko mučim in božam vsaj 3 minute, kokr se mi jih je tut prepustila, medtem ko sm mal brala (zdej pa berem Mesto kosti in mi je všeč, ker mi zlo paše brat kriminalko, pa še, če je mal umorov pa tko, ne vem, čist kul mi je). Vglavnem…
Cucek je, kot vidmo, poraz športno prenesel in z veseljem sm to ekskluzivno nagrado pospravila v žep.
Ko pa je petrček spet odveslal na jug, me je mala B peljala gledat lučke v Tivoli. To pa zato, ker je rekla, da jo skrbi, da ne bi tut letos zamudila it gledat lučke v Tivoli.Ker človk težko verjame kako hitr mine zima in z njo lučke v Tivoliju. In ko sm že pri lučkah, prijel me je, da jih čimprej namontiram. Nujno.
No, in če sm pa že pri novem letu, so pa tuki moji nohti, ki so tut novoletni. Mam ful lep lak (čudovito paše k moji seksi škrbi).
Sam mimgrede puvem.
Vglavnem, za moment al pa dva mi je clo ratal službo izbit iz glave. Medtem, ko me ni blo, je bla namreč cela pizdarija, in se morm prav nakulirat, da se jutr soočim s tem problematičnim folkom. Morm mal meditirat.
Ja, to bom. V bani. Sej nedela je čas za bano, ne?
Uh, čeprav je bla sobota lepa in sončna in me ponavadi vedno vleče ven, izkoristit dan, sm v soboto štrajkala sto na uro. Prav nič se mi ni dal, nič. Že res, da smo zgodi vstal, da je šla Bučka k zdravniku, ampak pol pa…
Doma je pa naša smrekca kr čakala pa čakala, pa pujsa sta kr čakala pa čakala, da ju preoblečem… jst bi pa kr najraj spala. Peter je skuhal pa pomil, pol smo pa vsi trije še zadnjič januarja letos mal zadremal pod smrekco. Da se boste iz mojih dnevnikov tut česa pomembnega naučil, se zamislite nad naslednjim nasvetom.
Dremava torej, TV prižgan, Lublana 2. Iz dremeža me oddremi Stare, ki se dere, da je nekdo skoču svetovni rekord in da kako hudo in lepo in supr in da zarad tega ljudje radi hodjo v Planico in tko… In sm si rekla O, jeba, še dobr, da nismo šli v Planico dons (kokr sm mal planirala), kaka štala mora bit na cesti, če je pa Planica dons… In pol lepo vstanem in začnem podirat smrekco. Počas se iz trnulčice prelevi v živahno prebujenega princa tut peter (pomagal je, da sm tečnarla, ker nism dosegla tanajvišjih kugl) in jst, ki rada z vsemi delim raznolike pomembne informacije, vsa pametna povem to štorijo o svetovnem rekordu pa kok fajn, da nismo šli v Planico, ker kaka štala mora bit na cesti dons, ko je lih Planica. Peter je bil še mal trnuljčičast, pa je sam kimu. In pol sva dokončno zrušila našo smrekco.
Ko se je pa vse svetilo od pospravljenih iglic pa dišalo po svežem senu pa, ko sm se že mal odpočila od napornega drila, pa me peter brskajoč po teletekstu praša, če je un tip svetovni rekord v Planici skoču pred Kulmom al po. In jst sm priznala, da sm sam mal dremala.
Nauk je, da ni pametno dremat v soboto popoldne pred Lublano 2, ker ponavljajo stara jajca.
Zadnje dni spet nekolk več berem. Bere tut Peter. Bere tko, da zase ne ve. Sm ga prosila, če lohk pomije wc. Je rutinirano dvignu roko, kokr kak kapitan, in reku Računi, da je storjeno. Če dve uri sm si namazala roke s tanovo kremo za roke iz Occitana in se vsa trujena zavalila na kavč. Je reku A si ti pomila? Sej sm reku, da bom jst. Mislm, da tut pogleda ni dvignu izza knjige, ko je to reku. In smo bli vsi zadovolni.
Jst sm prebrala uno knjigo, o kateri ta moment sploh nč več ne vem, ker sm jo pozabila, še preden sm jo dokončala. Berem pa zdej Isabel Allende in njenga Zorrota in uživam. Peter pa bere Sophie Kinsella (Confessions of a shopaholic), ki jo je privleku iz Črne gore in se ji zato reče Sofi Kinsela. Poba že dva dni na neki namiguje in čeprav se trudi, da bi namigovanje izpeljal subtilno, mu ne rata. Prav, da naj si preberem to knjigo. Jst pa pravm, da nism jst kriva, če pod nujno rabm nove čevle.
Za konc pa še rožica, katere cvetki so že skor vsi čist odprti. Nora je. Mislm, da je počakala na srbski božič.
………………………………………………
Kolala, pa je nov let. In to čist tak zimski. Pozim je že fajn, če je mal snega, pa da je mrzlo, ampak do pondelka pa naj se začenja zima umikat pomladi, ker morm v pondelk po enajstih dneh spet v službo in jst bi rada iz službenga okna pogledovala proti soncu in začenjala vohat morje. Tko pač je, za jubilejno 2009 leto se res ne spodobi, da bi bla tema posebi dolg v januar. Sej… ni v resnici jubilejno, sam vsake tok se zdi, da je hecn uporabit to čudno besedo.
In, kaj smo kej počel tele zadnje dni? Poleg k(a)ra(o)kanja pa dedkomrazovanja pa kuhanja pa sprehajanja pa mečkanja smo… jedl. Letos je tko zanimiv, da jem tut svoje piškote, čeprav sm jim mal zamerla, ker sm si rekla, da niso tko dobr ratal, ampak moji redni odjemalci so zadovolni in jst jih tut jem, tko da… Nismo mi lih neka zahtevna klientela, ampak ipak, moji piškoti letos vseen niso čist zanič. Potica je pa sploh dobra, moja druga potica v življenju.
No, ampak karaoke so pa zakon.
Pa kuhat je tut fino, joj, kok je fino. Zdej bom začela na debelo zbirat kuharske knjige, dve novi že mam, sam ko jih bom pa v postlo začela vlačit, me bo pa prosim! res treba ustavit. Ena moja nova knjiga je bla dons sprobana, druga (tehnično gledano je bla v petrovem darilu, ampak je oči že od daleč vrisku, da je za oba, tko da je še bolj tehnično gledano v bistvu moja) bo pa v nedeljo. Sam se pa res še nisva zmenila kdo bo kuhal. Ker knjiga je o grilu, gril je pa v domeni petra, ampak tehnično gledano se naša pečica pa naš domač gril ne morta enačit z unim tapravim grilom, tko da še bolj tehnično gledano bom jst kuhala.
Če sm že knjige omenjala me srbi, da omenim, da sm uspešno premagala krivo vest zarad otoške knjige in sm jo neprebrano pustila tam, kjer je že kr neki časa in sm se lotila ene druge in upam, da me ne bo grom ustrelil zarad tega greha, ampak fak, res nism mogla več otoka brat. Zdej berem eno izi kriminalkico, ob kateri se mi ni treba sekirat pa se delat, da sm intelektualc.
Nakar bi rada povedala še to, da je dedek mraz pri marku za naju pozabu sef (ja, sef, to smo čist korektno prebral), not bova pa s petrom dala veliiiik ljubezni pa mogoče kak kos potice, ker moj nakit naprimer (vključno s poročnim prstanom) ni posebi velik vreden, druzga tut nimava, mava pa velik ljubezni. V bistvu bom kr petra not stlačila, to bo poleg tega, da bo ljubeznivo, tut zabavno. Vedno, ko gruntam o tem dreku od dnarja, se spomnim na uno anekdoto, ko je Blake Carrington obubožal pa enkrat ves utrujen pride iz službe pa najde Krystle, k se drajsa po uni ograji ob tistem veličastnem stopnišču (sej valda ste gledal Dinastijo?) in jo ves zaprepaden praša Ja, kaj pa delaš? Una pa prav Večerjo grejem. Ja, tkole bo tut pr ns doma, v tej recesiji.
Sam še tole morm povedat, da ma oče tut eno novo igračko in sicer muzko in zdej lahko spet špila in trenira klavir. Pa ne sam on.
Petra sm clo sanjala dons, da se je hotu pridružit enmu džezovskemu bendu, ampak se je odločil, da ne more, ker je poškodovan (v džezovskem stilu v sanjah se to nakaže tko, da nardiš črko T z dlanema, tko kot tehnična pr basketu, sej veste…), no, jst sm mu pa vsanjah rekla, da supr, da hoče bit v bendu, sam mogoče pa on ni čist taprav za bit v bendu. Sm ga namreč v resničnem življenju komi naučila Kuža laja na klavir, pa mi je njegova zagnanost ušla v sanje. In v sanjah sm mu na lep način zgleda povedala, da… no, da… no, kaj bi ovinkarli, nima ritma.
In medtem, ko smo mi glasbeno kolovratili po novoletni noči, sta psički poskušali spat.
