Da ne bo spet cel hudir zato, ker se mi ne piše, sam povem, da sm bla dons doma. Da mi je slabo k pr norcih in sm zjutri večkrat kvalitetno bruhala in da me boli glava. Pol sm cel dan več al manj spala in zdej sm se mal razburla zarad dnevnoinformativnega dogajanja, ki sem ga prespala, zdej mi je pa spet slabo.
Sam puvem.
Problem je v tem, da kadar se tko božansko naspim, kokr sm se dons, mam zjutri zarad poleta težave najt primerno opravo. Takrat vedno ugotovim, da… ne da nimam nč za oblečt (ker če se človk lahko pol ure preoblači in probava raznorazne reči, ne more lih rečt da nima nč za oblečt) ampak da kar mam, nekak ni gut. Po pol ure mahedračenja sm se vendarle oblekla, kar pa ne pomeni, da sem bla s končno verzijo zadovolna. Končna je postala zgolj zato, ker sm si šla že na živce in ker mi je postajal vedno bolj vroče. Ker k vsaki novi opravi treba menjat uhane in pol mi rata vroče zarad tega. No, eno je pa zihr: katastrofalno močno rabm kavbojke.
Včeri me je petrček (ki, mimgrede, oddudlava zadnja dva tedna v titogradu in tut v tej službi, kar sm čist srečna zanj anu pa tude zame) kregal, da to res ni nč, da ne pišem več redno, da to res ni nč, da pišem sam enkrat na teden. In nič ni pomagal, kar sm strokovno argumentirala. Da sm utrujena, da nimam inspiracije, da sm zaspana, da bo zihr boljš zdej, ko bo pomlad, sonček in da mine mojih (najinih) prvih 12 tednov, da se takrat baje na novo odprejo obzorja, človk rata neprimerljivo bolj vse sorta… no, nč ni pomagal. Je reku Ja, ja, ja… In pol sm si rekla, da zdej boste pa vidl kako mi dnevi minevajo in zakaj da nimam inspiracije al pa energije al pa kaj jst vem česa, tistga, zarad česar pišem in me berete.
V mojih dnevih je konstantno tole:
- da mi je slabo (ne bruham, sam slabo mi je, najhuj - takrat pa pluvam slino - med umivanjem zob ali zavohom hrane),
- da mam zgago,
- da ne morm kuhat pa če me mahneš s kolom po glavi,
- da ne smem pomislit na karkol druzga za jest kokr na hrano moje socialistične mladosti,
- da sm v službi zlo pridna, to je pa tut vse, kjer sm pridna,
- da pridem domov iz službe in bi najraj šla ležat na kavč,
- da kr velik časa preživim v postli, ne morm pa rečt, da lih dobr spim (ampak včeri sm šla spat ob osmih in sm spala k bog in se zbudila najbolj možno spočita od vseh zadnjih tednov),
- da zvečer niti slučajno ne morm na računalniku viset, kaj šele pisat,
- da je v sobi totaln džumbus, ker se že dva tedna spravljam mal pospravt in obupam že ob misli na to.
In to je vse, kar mam za povedat zadnja dva cela mesca!
In zdej vas prašam: a bi vi bral take brezvezne jajce?!
Vame se je naselil duh zavednega slovenca*.
Naj nas pomirim, stvar ni tko mejna, kot se sliš na prvo žogo. To samo pomeni, da sm aktivna bojevnica za izboljšanje demografskega stanja v naši skorumpirani državi in v tem boju se mi je z žarom v očeh in visoko dvignjeno slovensko zastavo (ki jo sicer več al manj vihti bolj po črni gori - še dobr, da ne po črnogorcih) moj možicl petrček.
In da gre za slovensko zavednega duhca vem po tem, ker vsak dan za malco srebam govejo župo, ker mi morjo kuhat kislo zelje pa krompir v kosih, joto, salato in zelenjavno juhco. Včeri je hotu oče prit skoz z včerajšnjo juho pa hrenovko, pa sm ponudbo brutalno zavrnila in zahtevala rižoto (na katero si nalijem kisa). Alfa in omega deserta pa je štrudl (sveta pomagalka). Nujno morm jest jogurte in niti pod razno, ampak niti pod razno ne smem niti pomislit na kakšno eksotično kuhno, curry, mešanice orientalskih začimb in podobnih nagravžnih zmazkov. V kuhno grem samo po jogurt, vodo al pa radič za prasce. Kava mi ne paše in zjutri mi je blazno slabo in cel dan sm utrujena kokr cota. Posebi po službi sm utrujena kokr cota. Ponoč se zbudim in ne morm spat, prehlajena sm že dobre tri tedne in kašlam k oslica.
In, pomislite, vse to se mi zdi čist kul.
Na splošno sm kr zadovolna. V službi sm zadovolna, da prehajam na novo področje in že delam tut kake druge stvari. Tempo obiskov zdravnikov ostaja cca 1 na teden. Končno sm dobila tut pisni izvid mojga nevrologa, ki je edini do zdej mel jajca dejansko napisat svoje mnenje in ne samo flozat, v izvid pa pol ne napisat. Da gre verjetno za stanje po drobnih infarktih, je napisu. Tut službena dohtarca se je potrudila in končno zaključila moje spričevalo, da sm sposobna za službo, z omejitvami in kontrolo čez 1 let. OK, naj ji bo. Sm se borila, da ni napisala čez pol leta.
Dalje… hm… kaj sm že hotla… aja, zanč sm pisala na pošto, ker sm mela enga poštarja čist dovolj. Je puščal naše pakete knjig in kave kr po stopnišču, očitno kjer mu je dol padl in prvič sm še nekak pogoltnila, ko so pa knjige čez par dni ležale pod kaslci na tleh, sm pa pisala. In pošta se ne zajebava sploh, sm dobila priporočeno čez kak teden. Jst mam pa fobijo pred priporočenimi, pa sm kr petru dala pooblastilo, da gre dvignit in pol mi je moral po telefonu prebrat. Da so odprli postopek tok pa tok, napisal cel traktat kdo vse je vodil postopek in kako so zadevo raziskal in ugotovil, da poštar res ne spoštuje pravil in še 30 dni so mi dal za pritožbo. Sej sm jim hotla napisat še en mejl, da res hudo kako so se to potrudil pa vse to, sam jim nočem dat še dodatnega dela, ker očitno svoj posu komuniciranja s strankami jemljejo smrtno resno in bi mi blo nerodn, če bi spet štirje sedel in se podpisoval pod še en priporočen dopis.
Podpisala sm tut peticijo, ki poziva k treznemu in premišljenemu spreminjanju zakonodaje (ker mi gre nekam nebuloziranje o nevarnih pasmah) in kupla majco Pričakujemo odgovore! Zahtevamo odgovornost!
In sploh sm blazno razburjena.
In ful mam zgago.
Berem pa Umor na orient ekspresu.
In reeeeees si želim, da tokrat bo.
* oziroma, če je kej pravice na svetu, nujno slovenkice.
Kaj naj vam lepega napišem? Recimo… nč?
Al pa recimo to, da kadar sm mal bolj tko slabo, da me prime zapravljat. Sej ne gre za kake strašne nakupe, sam tri pare žab (ker sem jih nujno rabila), barvo za lase (nujno rabila), lak za nohte (nujno rab… ok, pustmo), elastike za lase (no, črnih nism lih mela kej velik…), krema za roke (itak, nujno, una k jo mam smrdi), par artiklov iz prrr… (nima veze), no, kokrkol, sej na splošno takih terapij ne potrebujem vsak teden, sam na vsake tok pa.
Pa.
Nekak sm tko nekam utrujena, glava me boli, nimam une prave energije. Mogoče sm sam mal utrujena.
Drgač je pa fajn, da mi je tanja sporočila, da sm v soboto nardila celih 7.140 m in seveda… da je končno doma moj petrček.
To je pa še najboljš pr celi stvari.
P.S. Aja, pozabla sm še prstan pa šal, sm tut kupla. Pa celo Brazilijo.
Ne vem kaj mi je. Na momente sm čist zblaznela, pospravljam dokler lahko diham, hkrati sm pa tok utrujena, da komi noge premikam. Kar se je pokazal na sobotnem doninem teku, ko sm šla dva kroga in sm v drugem fuuuul hodila, ker sploh nisem mogla laufat. Niti približn, pulz visok, da mi je v glavo nabiju, noge težke, safr vglavnem. Tko nisem trpela že dolg, recimo… na radencih lani je blo neki tazga. Nakar pridem vsa crknjena domov, pa grem kuhat in pospravlat in sm ibr velik pospravla. Mislm, v celem vikendu sm pač vse pospravla, kar je blo treba. Zdej se več ne pozna, da smo se selil.
Tek pa… Tek za upanje, dobrodelni, dobronamerni in sploh ne vem kakšen dobro… tek še, važno je sodelovati, se pridružiti kopici upajočih, izkazat podporo in tko… in pol valda ni pomembna organizacija, da bi ble kje kake oznake o kilometrih al pa, bohnedej, da bi slučajno zdržal met na cilju uro dokler tapočasni luzerji nismo prihlačal do cilja. Sej človk ne teče na cajt, sej človeku je v bistvu vseen kok časa porabi za dva kroga, ampak jebemuboga, da se pa tut mal manjvredno počutiš, če že vse pospravijo, medtem ko človk še teče in se matra. Res, da se mi zdi to poden, res. Dobrodelno klinc, če čm it tečt kr tko mal, grem lahko sama. Užaljena. Plus, da ne omenjam, da nisi mogu it niti na 2 km, niti na 4 km in niti na 8 km, ker je mel en krog 3,2 km. Kr neki. Ne bom več šla. Sm bla pa vesela, ker si bla tut ti, Petra 
.
Drugač me pa tut križ boli za znoret. Sam povem. Neki nism najboljš zadnje dni.
Drugač pa je tukile vsaj ene par lepih:
recimo Tapka…
pa Fehtarček…
pa Bučkica…
pa Linči Binči, kako vsako jutro trejda časopis za bobonček
Komi čakam jutr.
Obljubim, da ne vem, kdaj sm bla še tok zmatrana kot ta teden. Te dni. Res. Res… V službi komi gledam, zjutri ne morem vstat, ne delajo mi možgani, ne lup se mi razmišljat, ne morem hodit (še Bučko komi peljem lulat), ne morm pospravljat, lahko samo ležim pa še to mi je težko. Morm kr zaspat. Kej tazga še ne. In moj pritisk… včeri po službi, po ne vem kolkih kavah… v prvem merjenju 110/69. 69, halo?! Sm sploh živa? Zadnji teden si ga vestno merim (to je pač taka manjša obsesija, če je aparat lih na dohvat ruke (žal je v dnevni na mizi), tko nekak kokr vaganje - vsakič, ko grem mim, se zvagam). In tok nizkega še nism mela v lajfu sploh, kokr ta cel teden v kateremkol času dneva. In pol se človk res vpraša kok krvi sm dejansko zgubila pri vsem tem hudiču. Zgleda res. Po glavi mi brenči.
Sm si rekla (tko kot vsako leto pred odhodom na morje, itak), da bom letos pa ful prej vse pospravila in spakirala in da letos pa že ne bo vse na zadnji dan, zadnjo uro celo. Ja, valda. V tork sm mela plan pospravit, pol pa sredo četrtek na izi spakirat, da ja kej ne pozabim. No, v tork sm res mal pomila kopalnico pa wc. Ostalih 85% pa ostaja nespremenjenih. In jih bo dons zrihtu petrček pod mojim vodstvom. Bogi. Mislm, ne zato, ker bo moral pospravljat, ampak ker bo to moral delat pod mojim vodstvom. Ampak vsaj ne bo pod mojim budnim očesom, vsaj neki si lohk oddahne.
Kar se pa tiče branja, pa sm spet dala na stran eno knjigo, k sm jo začela brat. Končala je zraven nesrečnega Otoka, k mi še zdej povzroča slabo vest, ampak jebenti, da mi ne potegne. In zdej, če mam že sto drugih knjig, zakaj bi se lih zdej matrala, ne. Stran z njo, torej. Sm začela brat eno drugo, ne vem že kero, včeri sm tko fajn zaspala zraven, da bom verjetno dons morala vsaj pol še enkrat prebrat, da si osvežim spomin.
Težka je.
Še 32 ur do odhoda.
Dandanašnji je ljudem, posebi men, zlo težko živet s tako preobilico informacij. Pr tem, da sm itak nagnjena do samodiagnosticiranja najbolj zapletenih in zajebanih stanj. In pol pa bot noseč, ne. V časih Ayle je blo to simpl. Je bla baba noseča, pa je blo kul al pa ni blo, al sploh ni vedla, da ni blo kul, mogoče se ji je zdel, da je vse kul, po današnjih merilih pa bi recimo doživljala svetovno tragedijo, ker ni blo kul, čeprav sploh ni vedla, da ni kul. Pač živel so, ne. Bli so noseči in tko. Dons pa je noseč bit ena da ne rečem kaj. Ja, ja, sej je romantika pa napetost, ko si rečem o šment, da bo še en tak intelektualc kokr sm jst hodil po zemlji, o šment, še en peter bo moral analizirat vsak mišji drek, o šment. To je romantično in lepo in sm res vesela, ampak a ne kok stvari preži tkole na nas?
Recimo.
Napihnjena sm kot balon in se sprašujem a je to normalno? A ni? A sm mogoče mal preveč? A sm mogoče lih prav? Kaj pa, če sm v resnic premal? A škodi, če si stiskam hlače okol šlauha? A ne škodi? A naj jem? A naj raj ne jem?
Ayla zihr ni mela teh problemov.
Pol joške. Bolijo me. Ogromne so. In zdej, a je to v redu? Kaj če so preveč, premal, kaj, bohnedej, če vmes NEHAJO bolet? Halo?
Ayla zihr ni mela teh problemov!
Na veceju s svojim secirajočim mikroskopsko natančnim pogledom na papirju opazim mikro rjav flekec. O, jeba, to je šele katastrofa. Na pet minut hodit gledat a se kej dogaja, a se ne, a je zdej kej, al ni, kaj pa, če bo? Prevert vse informacije kaj vse je lahko, kakšni so procenti za kej, kakšni so možni zapleti, kam vse se nosečnost lahko zagozdi pa tko naprej, a počivat al ni treba, a je bil stres, a je blo kej druzga…
Ayla Zihr ni mela takih problemov!
Ona je bla noseča, če je ratal, je, če v štartu ni, ni, življenje gre naprej.
Jst pa štejem te tedne pa čakam na UZ pa kontroliram papir pa odštevam kritične dneve pa do tistih moralnih še prišla nisem - kaj pa če bo moj froc ibr smotan in ga bomo vzgojil na Bučko?
No, Ayla ZIHR ni mela takih problemov!!!
Drugač se pa razen določenih znakov (ne vem, a sm že omenila kok sm napihnjena pa kok me joške bolijo??) čist v redu. Pomagal bi, če bi lohk hodila v službo sam z enim fajn ornk modrcem pa majco do kolen čez pa ničemer drugim, ampak če že lih ne gre, se prilagodim tut z obstoječim. O, kok je fajn doma dol dat vse. Jst sm se res hudo razbohotla.
Mogoče mam trojčke. No, če so, mamo kr neki znamenitih trojk za imena.
No, dolg je trajal, da sem se spet prilimala na tale svoj dnevnik, ampak sploh ne predolg. Se še nisem uspela nazaj skonektat z ekranom v tisti mal bolj prijazni, neslužbeni formi. Po dveh tednih luftanja me je v službi pričakalo… nič novega, bi se lahko reklo, zato si raj odžagam še neslužbeno buljenje v ekran. Plus, sej veste, kupi perila, vse še nerazpakiran, miljontavžnt fotk, ki jih je sila zamudno urejat in tko… V glavnem, tuki sm, pa kokrkol že.
Pred dnevi sem v enem od prebliskov uspela napisat tole:
“ V redu sm. Zjutri, ko odprem oči najprej poštudiram kako naj se premaknem, da bo karseda mal bolel, celo noč študiram kam naj dam roko, da me bo čim manj bolela. Na obeh mam vnete živce, na desni sploh. Eno uro po tem, ko vstanem, se borim z desnico in stresam presnete mravljince iz prstov, ki se čutijo kot da niso moji. Otečene mam tok, da prstane, ki sicer visijo z mojih vitkih prstkov kot novoletni obeski s smrekce, nataknem lih do nohtov. Boli me levo koleno, da iz počepa ne morem vstat in vrat od ušes pa dol do sredine hrbtenice. Od komolcev gor do ramen mam na obeh rokah, posebi pa na desni, lepe modre fleke od barve, ki gre dol samo z razredčilom, ki mi je itak že čist posušil kožo, in če nohte, ki so polomljeni, pogledam iz tapravga kota, se bleščijo v taisti modri, v katero so po novem oblečena naša okna. Po obrazu mam polno mozoljev in nujno rabm depilacijo. V glavi se mi non stop vrti.
Ampak… “
Situacija je, jasno, že mal drugačna, ker v službo zaenkrat še ne hodim z ostanki barve v laseh in za nohti, pa tut kakšno malenkost bolj pražno suknjo si raj nadenem, ampak ostajajo pa tisti mravljinci pa boleč kolen pa joj prejoj - vrtoglavica. Glede slednje - čakam na ct in se sprašujem kaj bojo ugotovil, ko bojo vidl na ct-ju nič, ker valda nimam lih kakega tumorja v glavi in a me bojo res specialisti, ki sploh niso za to specialisti, poskušal prepričat, da morm predelat otroške travme preden se lahko neham z glavo zaletavat v stene. Vrtoglava sm kr konkretno, tut nevarne situacije se dogodijo, recimo oni dan na morju sm mela hudo srečo, da sm ubrisala samo mal na nočno omarco pa velik na postlo (na srečo ni blo gor Bučke) in za las kiksnila radiator, kamor bi komot treščila s svojo lepo butaro. In mam tak čudn občutek v glavi, da sm skenslala tekanje čist. Sploh ne morm in sm tut z veliko žalostjo v srcu črtala Radence. In ta hud izziv, jasno.
Tko pač je, ampak pejmo tja, kjer je pa res bolj veselo. Na morje!
Tokrat je blo pa tko, da so se dogajale raznorazne reči, predvsem delovne, pa tut drgač je blo fajn. Hec je bil pa ta, da sem se zgleda tko navadla na take kratke, čezvikendaške morske akcije, da mi sploh ni prišlo do mozga, da bom tokrat dol celih 15 dni. In mi je odhod domov stalno dihal za ovratnik, čeprav kar ni pa ni prišel na vrsto. Glavn, da mi je dihal, a ne. Niso, niso ble to take odklopljene počitnice, da bi človk reku ejga, to pa so ble počitnice, kako bi ble, če sm pa z enim kotičkom podzavestno skoz razmišljala o trajektnem voznem redu. No, ok, sej tok hudo spet ni blo, sam smatrala sm, da je pomembno, da povem. Tko, za pričarat taprav občutek, če že hočte. No, sej, kokrkol…
Kako fajn smo delal boste itak vidl, najboljš, da se mal posvetim vremenu, ker to je tema, redno na tapeti. Da sm bla že čist penasta. Če sm jst recimo rekla Matr je jasno, blazno velik zvezd je al pa Kok piha al pa Kok je mrzlo al pa Kok je toplo al pa Kr oblačno je… vglavnem, kadarkol sm izrekla neko dejstvo, sm dobila napoved za jutr, ki v resnic sploh ni bla skor nikol točna. Da bo scal sm poslušala dva tedna, scal je pa lih za vzorc, če smo že pr tem.
Ni pa blo to tako poletno vreme, kakor sm si ga predstavljala, ko sem pakirala. Pod vtisom morja, sonca, vročine in čričkov sm spakirala tko… koko b rekla… lahko. Mela sm blazno velik majc (ki jih na konc nism mogla porabljat, da jih ne bi fentala z barvami), mela sm ene par navadnih štumfov in milijon tekaških štumfov (ki sem jih morala nosit, ker mi je navadnih zmanjkal prvi dan, ko se je mal uscal), mela sm ene dvoje dolge rokave (od katerih sm nosila skoz ene, ker sm jih itak fentala z barvami) in ene delavske hlače (za katere se še nism odločila a grejo v kanto al v pralni stroj, se bojim, da se ne bo pokvaril), ene rumene hlače (ki sem jih prvi dan do kolen namočila v blato in jih pol itak nism nosila) in ene kavbojke, v katerih sm pršla (in sm jih mela za Rab). Mela sm pa recimo poletno kiklco za na plažo pa šlape… Čevli: kriza. Oranžne superge, k bi morale v smeti, ene premejhne superge in tekaški čevli (ki jih nism uporabljala). Petru, ki je vmes za en teden skoču mal v službo, sm naročila naj mi prinese štumfe, pižamo in topli površnjič. Prinesu mi je ene zokne za spat in še ene tekaške, prinesu mi je eno mojo spalno majco, s katero si nism mogla kej velik pomagat in hvalabogu vsaj un moj debel anorak, da sm se vsaj nekam lohk zavila. Ni kej, tokrat sm res slabo spokala. Ampak glede na to, da je bil vreme recmo temu bolj slab, je bil pravzaprav zlo dobr. Cel dan si v bistvu lahko bil zuni in ni lil kot iz škafa.
No, da ne bo tko preveč teksta, dam vmes tole Bučko:
Poleg tega, da sm pleskala in tko, sm uspela končno tut mal brat. Končno prebrala do konca Traktorje, potem pa en krimič, ki sem ga že pozabla, eno jajce Prelest morja, res jajce, ampak ajde, za na morje je dobr, eno, ki sem jo nekoč že prebrala in seveda pozabila, pa še eno, ki sem jo tut že dvakrat pozabila. Nivo doktor romana, lih tok, da mi je spet mal zalaufal. Oziroma lih tko fajn, da sm si rekla Ej, spet berem. To sm bla zlo srečna.
Petrova prva ploščica je po izdatni analizi stanja, obdelavi podlage in ostalih multi priprav pristala na tleh, nalimana trdo kot le kaj. Sledile so ji ostale, tko da je frajer položil praktično vse ploščice - uspredi pred bajto. Za položit je še velik, ampak vsaj spredi je pa super. No, še bolj bo, ko bova ta vikend fugirala. Strašno lepo je, res. Da modrih oken sploh ne omenjam. In vrta in rastlin. In rumene, vijolčaste in modre barve na stenah, pa mojih slikarskih umetnin. In dveh novih povštrčkov.
Ta dva nova povštrčka sta rezultat stikanja glav dveh tipičnih babnc. Z Limetko smo bli na Rabu, midve vestno tacava za gospodom, ki mi ob najinem vzdihovanju nad pisanimi barvami prepove nakup (sej veste, kaj boš s tem, ni dnarja pa take bedne…). OK, globok vzdihneva, gremo naprej. Čim je Peter skoču v eno štacuno z orodjem, se midve zavrtiva na peti in hopla konopla urediva zadevo tko kot je treba. In treba je, res je treba sedet na tko lepih povštrčkih.
To, da se je Limetka pricjazila do Raba je bil pa sploh luksuzni dodatek počitnic. Punca je namreč fajn delovna sila, dela velik, pocen, nč velik ne je, nč velik ne pije in sploh Bučka ma vedno rada priložnosti ustvarjat nove ljubezenske vezi. Radi mamo Limetko!
Bučka je bla srečna. Itak. In njen uček se je super zacelil. 10 dni se je iz uča svetila tko, da bi jo lahko uporabljal za branje namest lučke zvečer, pol se je zenica vedno bolj manjšala in zdej ma praktično uč kot nov. Zgledala je pa res hecn, ampak ni kazal, da bi jo to kej motil. Ona je vajena zgledat hecno, pa se mi zdi, da se tega niti ne zaveda. Ona je tak hecn kuža.
In skor je že mal navajena na mačke. Tko, nežno navajena. Včasih zgleda, kokr da je že. Dokler v kakem trenutku ne dokaže nasprotno. Mačke, vglavnem, ne bomo mel doma.
Kaj naj še povem? Kako cvetoča akacija okol bajte božansko diši? Kakšen svež mir je bil? O mojih rožcah? Vrtnicah, ki so polne popkov? Pa ne bom, je že itak preveč vsega. Blo je res čudovito in je pasal, ampak najčudovitejš bo pa pol, ko ne bo več treba v svinjskih popleskanih cotah od jutra do sutra okol skakat in si z razredčilom drgnit nohte. In klečat in rezat ploščic. Najlepš bo pol enkrat uživat v sadovih dela. Ta vikend greva spet dol. Zoret sadeže. Dozoret pa menda morjo do avgusta!
Vglavnem, sej mi je jasn, da sm pol stvari pozabila povedat, ampak če je še kdo ostal živ po temle… tuki je še ene par fotk, da vas dokrajčim (res se mi jih ni dal posebi selekcionirat, zato se mogoče Bučka pojavi v ene par pozah, ki so si mal podobne med sabo).
Oh, ja… Včeri sem pa res stlačila v eno uro največ kar sem do zdej… počasne hoje in lovljenja ravnotežja do doma 
.
Že štartala sm slabo. Slabo, počas, komi sm šla. Tak smotan občutek sm mela v glavi, mal se mi je vrtel, ni mi blo fajn, vglavnem. Ampak ne, jst morm zdej trenirat, morm stisnit, morm, sej bo minil slab občutek, sam ene 20 minut rabim ogrevanja, pol bo pa zihr zalaufal, da me ne bo noben ustavu. Zihr, itak. Ne, ne, zihr, ti povem, nujno in obvezno in brez pardona grem še en krog (pa čeprav v prvem krogu nism bla sposobna v kosu odlaufat, sm kr hodila vmes…), sej bo minil in bom supr odtekla, na konc bom tok vesela, ker sem vztrajala, bom vidla.
Itak.
V resnici se mi je prvič pri teku zdej zgodil, da se mi je zameglil in zavrtel. Tko - ornk zavrtel. V hrib past zavrtel. In na konc sm vsa polita čist počas odhodila par kilometrov do doma, upajoč, da se ne zvrnem v kako grmovje med pasje dreke. V glavi mi je butal, noge so me vedno bolj bolele in bla sm ibr, ampak ibr žalostna.
In tko je to. In zakaj je tko? Vedno bolj mi je jasno, kako zgleda, ko človek pregori. In očitno se to ne dogaja samo unim najhujšim menedžerjem, tko kot se rak ne zgodi samo tam enim ljudem, od daleč. Te stvari se dogajajo nam. In sem se resno zasekirala.
Neki časa sem se nazaj držala, da sem omejila službo, delala po prioritetah in nardila črto. Potem pa, sej veste, hudič ko grem zdej za dva tedna na dopust, pa morm še to narest, pa to, pa to… pa sm bla spet do sedmih v službi. In naslednji dan sem se komi zvlekla iz postle, svojo tekaško avanturo sm pa že opisala.
Zato sm včeri nardila tut natančno analizo zadev in resno vidim, da sm prekurjena. Se nalaga, že vsaj dve leti. Že ko je bla mama v bolnici sm v službi delala kot konj. Saaame nujne stvari, to, pa to, pa to, pa un speljat, pa to je kriza, pa tist je urgenca… pa mama umira. In od takrat se sam še nalaga. Vse sem speljala, vse sm zmogla, vse je supr narjen, vse mam pod kontrolo, dej men za nardit, pa bo narjen. In šefi dajo za narest, ker je narjen, pa tut če v resnici ni čist na men, da to nardim. Ampak sej veš, če bom unmu dal, ne bo nč… In tko naprej. Zadnje pol leta je pa na polno, do daske. In vse sem obvladovala. Zjutri sm že gruntala to pa to pa to, aha, pa un, pa tist, pa tret… pa je blo.
Problemi s prebavo, skoz me neki boli, non stop migrene, vrtenje. In nenazadnje prav nč napredka pri teku. Vse kar mi rata, se matram kot pes. In mal mi rata, v resnici.
In res sm odločena, da se ne grem več. Eno življenje je, enkrat živiš vsak dan, kr poglejte kako hitro gre čas! En dva tri, pa je leto okol. In tko hitr je lahko konc vsega.
Ne, res ne. Včeri sem se predramila in si nehala zatiskat oči. Majke mi, da nism superčlovek. In da ne zmorem vsega in majke mi, da nočm crknit al pa eno leto se zdravt pa ležat na kaki postli in gledat v luft in gruntat o šefih.
Ja, včeri me je resno zaskrbel.
Hvalabobu za tehle 16 dni morja zdej.
Ne vem, če je bil petek zvečer taprav večer za cilje si postavljat, vsekakor pa to ta trenutek nima več veze, ker sm si ga.
Petek je bil, namreč, tak mal bolj jeben. Ne pomnim kdaj sm nazadnje šla popoldne spat, no, v petek popoldne sm šla. Nism lih ornk spala, bolj sm dremala oziroma zabijala čas s početjem, ki ne pusti kakega vtisa. Sej veste, se mal premetavaš, se ti zdi, da ne spiš, ampak ko vendarle pogledaš na uro ugotoviš, da več kot dve uri nisi spal. Nekje vmes sem se iz kavča prestavila v postlo in pokrila. V nekem trenutku sm se odkrila, na debelo odprla oči (ker sm dobila preblisk) in si rekla, da ja, zdele peljem Bučko v varstvo in grem laufat. Ne spomnim se, kdaj pa kako sm nazaj zaspala, vglavnem, preblisk je bil res samo preblisk, clo je bil verjetno sam en kos sanj. Vglavnem, tkole sm mutila do večera, pol sm se odvlekla iz postle (in se verjetno sploh ne bi, če ne bi skoz o Bučki razmišljala, da jo je treba zrihtat), no, sm se odvlekla, zrihtala Bučko, se inštalirala pred TV, ne vem kaj gledala, če sploh kej, enkrat sred noči vidla Freddyja Kruegerja in se spomnila mladosti, šla spat. Mimgrede, Freddy me sploh ni fasciniral s tistimi noži namest prstov, al sm bla kot mladostnik težek sisi, al sm pa… no, mal dremala pa nism dojemala, da gledam ibr grozljiv film. No, kokrkol. Šla spat. Pred spanjem sm šla lulat. In ko sm tkole sedela na školjki, vsa munjena, slepa in odsotna, zabuljena v kr neko točko kr nekje, sm si rekla…
Rabm cilj!
Ponujal se mi je sam od sebe. Če bi rekla, da morm shujšat za 10 kil, bi si sam prhnila v une skuštrane lase na čelu in bulila v uno kr eno točko kr nekje še naprej (ker je čas, da se sprijaznim, da še največ shujšam kadar se grem depilirat… žalostno a resnično) in tko se mi je ponudu moj cilj, kot rečeno, sam od sebe. V Radencih ura pa deset minut. To je celih 10 minut boljš kokr lanski Radenci, to je clo enih 5 minut boljš kokr zadnji LM in glede na to, da nič ne tečem in glede na to, da mam Radence v slabem spominu, ker sm skor umrla (vsa osamljena in boga in s pulzom 250 in strašno nesrečna in vročična in zamorjena in zafrustrirana in z migreno) in glede na to, da so Radenci (u, jeba) že 16. maja, idealno.
Kaj čš boljšga. Jutr začnem.
Sred noči prikolovrati domov petrček in se zmenva, da jutr pa zjutri greva laufat, veš, jst zdej rabm mal vzpodbude, pa če bi ti šel z mano, tko, za vzpodbudo. Ja, jutr zjutri. Supr, zmenjena, komi čakam.
Noč je bla dolga… Sanjala sm LM. Da sm zamujala na dvig štartne številke. In da so ble take štartne številke, da je bil zraven vsake en pes. Jst sm si seveda izbrala tako, k je bil zraven na ketni en star, zabrazgotinjen pes. Pa kje mene najdejo, še sred sanj, človk še ene normalne štartne številke več ne more dvignit v miru. Po prostoru se je razširilo šepetanje, da una pa šinfa lastnike tistga starga psa. Pa sta me hitr poiskala lastnika tega reveža, psa na ketni, ki je pripadal moji štartni številki. Mi (skor s pestmi) razložila kako v resnici lepo skrbita za tega psa in kako ga majo vsi radi (pa še slovenca nista bla, vzorci pa čist slovenski..) in tist je bil mogoče dobr trenutek, da bi trenirala tek in spizdila. No, pa sm si raj preusmerila sanje v LM naprej. Kako sm… tekla. Tko, da sm se izgubila na progi, da sm bla blazno upehana in nesrečna in kako mi je blo žal, da nism vsaj mal tekla preden sm se prijavila na LM. Dizaster, vglavnem. Kake butaste sanje…
Zjutri pa… ura zvoni ob osmih. Ugasnem. Prisežem, da nism bla sposobna niti dihat, tok sm bla utrujena. Zaspim naprej, ne vem zase. Spiva oba. Se peter zbudi. Kok je ura, ja, a ne greva tečt zdele? Hmmm, jst ne moreeeem, oblubm, da ne moreeeem, noge in roke in vrat in srce in vse ne štima, jst ne štimam, jst ne morm vstaaaat! Jst ne bi teeekla, reees neee… Za ubit sm bla, za ubit. Kej tazga pa še ne, res. Ampak hec, peter se ni dal. Clo tok daleč je šel, da bi šel z mano tut samo na sprehod, samo vstanem naj. Me zbrca iz postle, popokava bučko, jo dava v rastvo in me žene v Tivoli. Pa sej je še kr šlo, no… Peter je šel po svoje, ker ga je kolen začel bolet, jst sm sopihala po svoje, ker me je vse bolel. Živa muka se mi je bla premikat, ampak sej je še kr šlo, no. Je še kr šlo. Sej v resnic ni šlo tko slabo, za tak slab dan. Vglavnem, odtečeva mal tist krog, vmes seveda ni šlo brez… matr, jst bi mu vrat zavila… nekih kao motivacijskih prijemov mojga moža (ja kako bi pa ti zdej basket igrala, če nimaš nč kondicije? ehm, halo?! basket igrala, jst, zdele? pa kje si basket zdej najdu, boh te nima rad, nism ga igrala že 20 let in un ga potegne ven v najbolj primernem trenutku. Dej, bejž ti naprej laufat po svoje, pa dej mi mir, bizgec… in je šel po svoje… ). In tkole sva mal odtekla tole jutro. Vse za moj cilj.
In potem sm bla cel dan tko…
… tko polna energije, tko srečna in zadovolna, da sm se zjutri ofrišala v svežem tivoliju, se mal našvicala, jst sm bla tko srečna in pokala po šivih od vse nabite energije, da kr nimam besed… Vsa divja in razigrana sm letala po trgu, kupovala rožce, uživala v bližajočem se poletju, matr, evforija… Kaj dela en luštn jutranji tek!
Oziroma, a hočte slišat resnico? Jst sm cel dan komi žvela. Skoz me je mal glava bolela, tko počasna sm bla, pa najbolj sm se veselila, da bom zvečer gledala zvezde pojejo na hrvaški. Pardon, ampak mene tale jutranji tek definitivno ni napolnil s kako energijo. Tko pač je. Pa še cel dan sva (no, pol ko sva šla po trgu in po mestu in sm dubla vijolčaste tulipane pa bele vrtnice in kavico na sončku in smo šli jest v uno azijsko, tanovo, je blo zlo dobr), kupovala kavbojke za petra. Če ni probu 471 kavbojk pa ne vem, ampak nisva jih dubla. Takih, da bi ble idealne. Dolžina, širina, nizek pas, rit, ožina… jst tok kavbojk še nism vidla, kaj šele, da bi jih kdo probal tok, ampak nisva jih dubla. Vedno je blo neki, če ne druzga so mele fršlus namest gumbov. Al pa prenizko žepe na riti. Za ponoret. Ampak s potrpežljivostjo sm si prislužila tortico v zvezdi in čohanje po podplatih. Kar tut ni tok slabo. Ampak kavbojk pa še vedno nima. In tko je blo to.
Dons pa še ni konc dneva, sm pa skuhala in gledala en supr pogovor z Maljkovičem, ki me je odpeljal v tiste srečne mlade čase, ko je basket bil res basket in ko mi je srce bilo za jugoplastiko in tiste čase pač, in pol sva šli z Bučko v Tivoli (matr, poletno vroče je zuni!), pol sm tut zaklala Vilija - mu skrajšala en noht za mal več kokr bi si noht želel, problem pri viliju je ta, da ma črne nohte in človk ne vid do kje lahko odreže. No, kri je špricala, peter je skor skup padu, vili je pa šavsal okol ampak ne zato, ker bi ga bolel ampak ker se je petru smilu in ga je mal za tačko prijel, un pa Šavs po petru. Peter pa Jebenti klinca, kr naj ti odseka vse prste, bebec, boš ti mene grizu… in tko naprej, klasika… in zdej greva laufat. Baje.
A čm pol povedat, kako je šlo?
P.S. Da pa probam kako naj bi se priknoflal video sm gor, ker se ni dal, zdej se pa bojda da, dam pa tole, luštna stvar k strela:
