dnevnik

Zdej vam bom pa neki povedala. Včeri zvečer sem bla zgleda tkoooo hin, da sm nardila neki, česar nisem v vseh osmih letih, odkar… No, pa pejmo po vrsti.

Zvečer sem šla na atak, direkt po službi. No, prišla sm domov, vzela culo po ustaljenem kopitu in odbrzela atakirat. Skoz sm zehala, sam uno uro na ataku sem nehala. Nakar jst pridem domov, vsa fertik, pojem tri mejhne pomaranče in beljakovine in se nežno zazibam v idejo, da bova pred spanjem skupi mal brala. Ker to se zgodi tok redko, da se veselim že ideje. Enkrat sva skupi brala pol me pa peter po hrbtu čoha, on pa bere. No, pa dejansko je bil tak plan, sam kaj, ko traja, da moj gospod mož pride od računalnika do postle. Vglavnem, jst se odkobacam v postlo, mal berem. A priiiideš? Jaaa, takoooj. Itak. Mi oči skup zlezejo, ugasnem luč in odplavam v vesolje. Nakar se zavem, da peter pride, pojoka, da ni luči in da kako bo pa zdej bral, pa jst rečem, da naj jo prižge (pod pretvezo, da sm srečna, da bo bral, v resnic se mi gre sam za čohanje po hrbtu). In ok, on bere. Jst se premetavam. Mava samo centralno luč, on je pri svojem kotu nima. Skrivam glavo v razne kotičke postle, dremam. Ob dveh, jebemuboga, sm pa rekla, da zdej pa prosm, če lohk neha brat. Ob dveh! Mi kr po glavi šumi, no. Vglavnem, ob dveh se končno ugasne luč in sm si rekla da klinc, midva ne bova več skupi brala zvečer, vsaj dokler si ne montiraš svoje lučke.

No, pol jst tkole spim do črnega jutra, pol pa alarm. Šššš, sm bla zaspana. Si s telefonom svetim po nočni omarci in iščem špegle. Iščem, iščem, ne najdem. Nč nism vidla, skupi oči tiščim, ker mi pamet pravi, da jst brez špeglov nč ne vidim. Nakar pogledam proti vratom… fak, vidim vrata, vidim kljuko, kot pr tangu ostro obrnem vrat proti ostalim predmetom v sobi … šit, jst VIDIM. Grem v dnevno, vidim pujse, Bučko, želve… in pol se zavem… po osmih letih, v vsem tem času kar nosim leče, sm si jih pozabla dat zvečer vn. In sm spala z njimi (zato sm mela dons tut zlo jasne sanje).

TOK sm bla zmatrana od ataka!

Pa še prav carsko je blo, sm skor crknila. V soboto bojo pa zamenjal vaje, tko sm se dala podučit, da na tri mesce menjavajo programe in da pol bom pa lažje padla v koordinacijo, ker bom od začetka zraven. No, ampak zmatrana sm bla pa k sam satan.

Za konc bi rada sam še povedala, da mam nov najljubši zajtrk in to je suh riž. Mislm, napihnjen riž. Pa dam zravn banano pa med in to mi je ful dobr. Daš si velko žlico tega riža v usta in zvečiš zrak pol minute, pogoltneš pa za rozino velko materijo. Ampak okus je pa fajn, posebi je fajn, ker me spominja na en čokoladni izdelek iz Zvečeva.

No, ampak čist za na konc sm vam pa pripravla obljubljen vpogled v mojo frizuro. Sam od spredi se vid, da sm mal zmatrana od ataka, uzadi se pa vid kaj je bučka. A je tko?

Zadnjič še neki napišem, pol pa tri tedne miru pred mano. Tut jst ga rabim pred sabo.

Uf.

Kolk stvari za narest. Tokrat si nisem delala kakih spiskov in sm se že mal nasrala. Pozabila pol stvari, ki so ostale za dons. Pa še to sem se ene spomnila včeri zvečer. Bučko cepit, naprimer. Dons sem zato že letela po Logatcu. Pa kako hudiča sm pozabila bučko cepit, no…Ampak to je zdej urejen. O detajlih cepljenja mojga psa ne bi govorila, je preveč boleče, v bistvu je tok boleče, da ni za javnost .

Pol sem bla v dveh poštah, dvignila knjigi (včeri začela brat Ne zapusti me nikdar in je zlo lepo berljiva in se že veselim, da ji kmalu posvetim dovolj kvalitetnega časa, da jo ožamem, mmmm, komi čakam), dvignila priporočeno z Raba, vabilo na zapuščinsko. Bla sem na depilaciji, ki ni šla čist po planih, ker določene dlake niso še ble pripravljene zapustit objema moje kože, ampak jih bojo morje pa sonce pa moja pinceta potolkli. Pol bankomat, ja, puzabla tut kune kupit, pa sm morala po ne vem kolkih letih v NLB. In sm stala četrt ure v vrsti ampak kune tut mam. Recimo, te vse stvari bi blo recimo fajn narest vsaj par dni prej, ampak sm bla tok v službi, da nism sploh mela tistga filinga, da gremo.

Včeri v službi blo še dela čez betico in ko sem se poslovila od pisarne sploh nism bla v tistem dobrem počitniškem filingu, ampak sm pač šla iz službe kokr vsak drug dan. Še kakšnega petka sm se bolj zavedala kokr počitnic včeri.

In zdej… se nekak pripravljam na tist, s čimer sem se hvalila že cel teden. Pospravljanje pa pokanje. Ampak sm morala še Litvo:Rusijo gledat, kar sm bla zlo zadovoljna z rezultatom, pa pol sm mal jedla pa zdele morm še tole napisat, pa mal postopat okol po stanovanju pa gruntat pa bit Baltazar brez kakšnega posebnega razloga, ta, da se mi ne lup pospravljat pač ni dost dober, zato si morm izmislit tut en razlog. Zato pa bom Baltazar.

Aja, žal nagradne uganke z nagrado ni noben rešil, tko da tematiko še naprej izbiram po trenutnem navdihu. Drgač sm skuhala gres, pšenični zdrob, gris, griz, zdriz, kokrkol že rečemu temu, jst mu rečem gres. Žlica je stala pokončno kt smrekca not, ker men zaboga drugačnega gresa še ni ratal skuhat. Drugač ga mam rada tazga bolj tekočega, ampak ker si tazga ne znam skuhat, je tut trd dober. No, a veste zdej.

Nč. Lepo se mejmo vsi skupi, najboljš, da grem. Čez tri tedne pol!

Hm, jst sm puzabla. Sm mal mislila, da bi šla dons na upravno enoto rezervirat svojo poroko, pa sm puzabla. Peter, ha ha, pa ni in je med jutranjim picanjenjem v kopalnici tko mal kao mimgrede povprašu, kdaj mislm, da bi šla kej na upravno enoto. Štos je bil, da ga sprva nism najbolj slišala (sm pač prižigala radio, lih ko se on spomni to govort iz kopalnice) in sevede je blo videt, kokr da Aha, nisi slišala, kaj . No, nakar, ko je ponovil, sm se spomnila, da sm puzabla in tko je zdej nadvse pomembno, da ne puzabm - jutr morva na upravno enoto zjutri.

1. Lekarna

2. Ključ

3. Zelenjava

4. Hrana za Bučko

Dej, no, supr bi blo, če bi se popoldne spomnila kupit hrano želvicam pa it na pošto. To bi blo res supr. Prosm, če si lohk zapomnim.

Sej sm vedla, da mam še neki za puvedat. To si že dolg časa želim delit z vami, o tem kako fajn dodatke mava zjutri z Bučko za pojest. Ona jih ma 6 in jih dobi v sirčku, jst pa 7 sam z vodo al pa sokom. Jem pa Bučkine MEGA EFA pa njen Ester C (to sam zdej par dni) pa b-vitamin pa centrum pa kolostrum iz ‘merike (te pogoltnem kar 3). Dobra stvar pr tem kolostrumu je, da namest po ribah (od mega EFA kapsul) rigam po mleku . Jst mislim, da mi vse to kr pomaga, če mi pa ne, se pa vseen kr dobr držim. S hrano ga spet mal biksam, vse prevečkrat mam te frdamane sendviče v službi in vse preveč sladkarij požrem. Ampak zadnje cajte si pa res ne morm pomagat, sam čokolada mi gre po glav, to je grozn.

No, zdej pa morm it gledat hokej.

V tem točnem trenutku si Peter ogleduje en avto. To bi blo pa res fajn, če bi šlo vse v redu, posebi tut zato, ker je na našo lantrco kr naval in vse kaže, da se bo hitr prodala. Mogoče že dons. In jst bi pol mela prevoz tak, kot se šika za prevažat malo Bučko, ne pa kr enga, sposojenga. To je dons tapomembna reč.

Včeri zvečer je bla pa na sporedu prava kriminalka. Peter je namreč v pleski v Harambaši (sva šla jest tja) najdu… mislm, to je za polulat od smeha… začinko. Začinko je najdu not in to je najprej pogruntu po okusu in pol je najdu not še dokazno gradivo v obliki delčkov korenčka. In pol sem hotla jst zdele mal linkat to Harambašo, da bi blo tko kot se šika narjen, in najdem zapis, ki reče, da nak, v čevape pa vegeta niti začinka ne gre! Jst se morm kr režat zdele, ker včeri je bla pol na sporedu sam še vegeta v pleskavici in da kako je to neverjetno in nemogoče in… cela reč, vglavnem. Kaj čmo, travme iz mladosti.

Ja, s tole besedo “travma” sm mela zvečer tut precej posla. Se je nisem spomnila. Me je kr zvijal, ampak nisem se je spomnila… in sem (že čez deset je bla ura) morala morit Marku s tem, on je pa takoj reku. Travma. Ta igrca “kaj je že una beseda” se mi pogosto dogaja. In zgubim vsakršno potrpljenje do ljudi, ki ne sodelujejo pri iskanju zgublene besede in moje frustracije ne jemljejo resno. Najhuj, kar se mi lahko tist trenutek zgodi je, da mi rečeš no, ja, sej ni važn, sej vem kaj misliš… Ej, halo??!!

Tkole no, zdej morm pa čakat na novice iz sveta avtomobilizma.

Ja, ja, sej sm vedla, da sm pozabila eno od glavnih atrakcij včerajšnjega večera. Peter je seznanjen, da bo tole pristal v blogu, sej sm mu dons itak napovedala vpis. Al pa dva. Vglavnem… kako mojstrsko se me je pa včeri znebil, sm se morala kr mal režat začet, namest, da bi spala… No, poslušte to prefinjenost.

Sva gledala Joeya zvečer. Enga, dva al tri dele, ne vem več, vem samo, da sva ratala zaspana. In sva rekla: greva spat, ne bova več gledala. Še clo tako zaspano faco mu je ratal narest. Grem jst v posteljo, on mi prinese kovter, me tko lepo pokrije, zapre vrata od sobe in gre surfat. Mislm… za lulat, no… Ta je bla res ena boljših. Cepec .

Včeri zvečer sva z Markom tekla. Ampak jst sm bla čist fertik. Lačna sm bla, ma kaj lačna, sestradana, še preden sem si superge gor dala. Od enajstih dopoldne nism nč jedla in to se pa res pozna. Sm bla tok hin na teku, tko švoh, noge so kr neki opletale in celo pot sm tko potih gruntala samo kaj bom jedla, ko pridem dam. Oblečena sm kot medved, sej to se vid na sliki, ampak je pa kr treba bit, ni blo tko toplo uzuni. Posebi fajn je met dvoje hlače. Pa ker je blo temno, jasno nebo in te reči, nisva šla okol belvija, pa sva zato nardila dva kroga spodi. Še dobr, da je bil Mark, da me je priganjal, ker jst bi po enem krogu gladko odkolovratila proti domu. Kokr sm bla srečna, da sem šla tečt, sem bla pa tut neverjetno navdušena, ko sem prišla domov. Ker sem se res matrala, tuki zna pa človk pol mal mešat občutke. Mah, kaj, jst sm vedno navdušena, ko pridem domov .

Ja, no, tkole. Dons je že četrtek. Mam frizerja, pa v dispanzer morm (ne smem puzabit) pa matr, če ni blo še neki…

Uf, dons zjutri sem pa mela nenačrtovano fiskuluturo. Včasih bi se blo res fajn vprašat, kje mam glavo oziroma bolje, čemu mi služi (ker mam jo tam, kot večina normalnih).

Vstala sem blazno zgodi glede na to, da sm mela ful cajta, ker sem bla zmenjena v banki ob pol devetih in nisem nameravala prej v službo lazit. In pol jst tko izi vse rihtam, kavica, pujski, še mal pospravljam pa tko… in si seveda pripravim eno krompirjevo solato iz leklerka za malco, da bom vzela s sabo. Dam na pult. Se zrihtam, peljem Bučko ven, vzamem torbo, šal, zaklenem, grem. Naslednja kozlarija me je stala žetona, ker sem pri Drami ne vem zakaj skočila na bus, pa sm se pol spomnila, da matr, banka je pa ja čist bliz in da ne bi zgledal kak luzer sem, da se peljem sam eno postajo, sm se peljala do bavarca. Ful hudo. Grem nazaj proti banki, nakar me užge v moj pametni mozek… O, piiiii…. puzabla solato na pultu. Ojej, Bučka, ojej, Bučka, ojej, Bučka… sm že vidla raztur, vso uno solato razpacano po celmu stanovanju pa uno peso trapasto, kako not taca pa golta pa liže… Jah, kaj, nč, šibam dam. Peš, jasno, sej sm bliz. V banki bom zamudila, pa sej uni je itak vseen. Šibam domov in na srečo mi je ratal preprečit masaker, ker je bla psečka že na svojem pohodu. Potrebnih je blo par korekcij po stanovanju (neki sveč se je zvrnil dol), nič tragičnega, na srečo do solate pa še ni prilezla. Tresla se je pa k šiba na vodi, čist šokirana kako sm si jo zdej jst privoščila. Tko, to smo zrihtal, zdej grem pa lahko nazaj v banko.

V banki bi hitr zrihtala, če ne bi beseda nanesla na psa. Da se opravičujem, ker zamujam, ampak sm pozabila to pa to pa moj pes je tak pa tak pa sm pol un pa tret… in potem gospa “Ja, kakšenga psa pa mate?” “Bokserko” “A reees? Mi smo mel tri, zdej mamo pa terierčka..” tararararara, pa sva ble pečene. Dve pasji babi na kupu, pa še bokserski navdušenki . Kaj čš boljšga kokr bokseraša za svojga bančnega referenta. Pol sva na hitr zrihtali še kredit, kmal bom bugata spet (aha, itak) in da sm proslavila to dejstvo sm si kupila makovko pa čokoladno mleko za zajtrk.

Kaj vse se človeku lohk že zjutri zgodi.