… še vedno migam.*
In sm v dobri družbi…
Štiri punce in fantek…
Tri šnofle…
Moja ps je tko luškana…
A ni?
Še mal dobre družbe mojih peteršičkov…
Vili je pa največji prasc. Vse poščije, pomarkira, pogrize, histerično in naduveno se podi okol kokr en kralj… faca, vglavnem. (hoče kdo?)
* Izvida še nimam. Pa kaj, pa drug teden. V četrtek mam nevrologa.
Z Murčijem vsak dan mal telovadiva. Da krepi zgornjo polovico telesa, prednje tačke, vrat, pa tut zadnje. Čeprav bi rekla, da je zadnja leva več al manj fuč, z desno se pa še upira in se tut že boljš postavlja. V bistvu je dost boljši, se pozna, da se mal matra vsak dan. Se ne prevrača več, pije vodo in tut piska, ko ga čoham. Velik papa. Je kr v redu. Če je to to, bova pa še vidla.
Krvoločni gobec moje kuzelce mora bit seveda vedno zraven, fajn je pa to, da ji lahko delam kar hočem, pa sploh ne zregistrira. Če se to zdi fajn.
Dons so me spet maltretiral na APMDju. Jutr pa mogoče že kej več zvem.
Mogoče.
Doma sm, na bolniški. Od pondelka mam že vročino in se počutim čist slabo. Mislim, da je mogoče tole vendarle psihičnega izvora, ker se pravzaprav na nič druzga ne morm spomnit, razmišljam pa tut skoz o glavi in tem. Nism najboljš, vglavnem. Poleg tega se mi skoz vrti in na desni strani mi dela brum brum brum.
Včeri sm mela sistematski in zaenkrat ne more dat mnenja, da sm sposobna za službo. Da hoče videt izvide, MR in to. Da pa se zadeve kak teden le ne bi mal umirile (sto zdravnikov in to), mi je v naslednjem tednu zrihtala še pregled očesnega ozadja. Je hotla ta teden, ampak ta teden mam že 4 zdravnike, pa sm rekla, da mi 11 ura ne ustreza in če bi šlo ob keri drugi uri in tko mam pregled očesnega ozadja drug teden.
Najprej je rekla, da je vidla v moji kartoteki, da sm mela zadnji dve leti kr velik vsega in kako se je stopnjevalo, a ne, po mamini smrti. Je bla zlo sočustvujoča z mano. Sm povedala kok se mi vrti, pa kok je vedno slabš pa je rekla, da je mogoče hrbtenička, ker hrbtenička zna tut včasih tkole narest. Sm rekla a tut, da me zanaša v desno pa da mi brni v desni pa da mi dela brum brum v desni pa to? Je rekla, da ja. In vsakič, ko sm povedala kaj vse morm pazit zarad vrtenja, je rekla A tko hudo da je?
No, pol je blo treba narest še neminovno, kar vsak pač hoče od mene videt - pokaži kaj znaš. Sej vem, da morjo videt kok me zanaša pa to, sej dohtar mora videt, ampak jst se vseen počutim že mal kokr en pajac, klovn, dej da vidm, kako to zgleda… No, in smo šli: stopite z nogami skupi, dejte roke naprej in zamižite. Wuf, me izstreli v desno. Ojoj, a tko hudo je to, ja to je pa zlo hudo! Dejte še enkrat. Wuf. Joj, a tkooo hudo je to, to pa je zlo hudo. To pa ni hrbtenička, veste.
Mogoče je pa tut kej z očmi, dejva it še k oftalmologu.
Dejva pol.
Kaj pa, če probate tridesetkrat zakorakat na mestu, a bi šlo? Maša zakoraka 1,5 krat in jo odnese v desno in pol reče zdravnica joj, nehite, nehite, tole je pa res hudo. Sej je bla zlo sočustvujoča z mano. Pol sm se lohk oblekla in je rekla, da ona tut misli, da je treba čimprej narest diagnostiko, ker to je res zlo hudo. Pa tut, da sm zlo pod stresom. Pa da mam kr velike oči, da bo dala še ščitnico pregledat 
.
Dejte zamižat! si je zaželela, medtem ko sm se oblačila. Pa sm, pa sm se hitr oprijela garderobne stene. Ojoj, ja, to pa JE hudo. Je pol rekla.
In tko. Zgleda je tko hudo, da sm od vsega hudga dobila vročino. Pa sm kr doma. V službi sm itak čist neuporabna, da ne omenjam detajla, da sm šefa prosila, če me lahko za kratek čas mal odmakne od dodatnega stresa in to, pa povedala sm tut zakaj, pa je reku seveda, seveda, je bil zlo razumevajoč, pa me je naslednji dan spet čaku sestank pri vrhovnem. Torej se ni zgodilo nič, kar bi nakazoval, kako je šef res razumevajoč.
Žalostno. Bedno. Človk se počut k tazadn drek, tok vreden.
MR mam čez 3 dni, pa sej ne vem a naj si želim, da kej pokaže al naj nč ne pokaže. Sm pa dons sanjala, kako me tlačijo v uno tubo. Pol sm pa še sanjala, da sm bla na morju, kar pa tut sploh ni blo slabo.
Murči se sicer ne obrača več okol, je mal bolj stabilen, ampak zadnji del mu kot palačinka leži na tleh in to taka nekooperativna palačinka. Ma tut sečne kamne, ampak deluje velik boljši in dons je prvič po dolgem času spet piskal. In to me je zlo razveselil. Me je pa dvakrat tut fajn poscal.
Eh ja.
Mogoče je pa res Vse skupi sam psiha. Pa je ta tazadn dohtar sam mal paničarja. Sam škoda, k je že tretji zapored, k misli, da je res lohk tumor.
Edin to je ta smotana reč. Še dobr, da petrček pazi name.
Čez vikend sm se mal skulirala. Ker v petek sm bla pa čist… no, včasih je opravičljivo uporabit tut tak opis… u kurcu. Ne vem, mogoče je včasih kakšen dan boljši od druzga in na tak boljši dan človk boljš sprejme informacijo, da ma verjetno v glavi tumor al pa (jebamamina) anevrizmo, kokr kak drug dan. Zgleda sm mela tak - drug dan. Če sm četrtkov pregled kokr tok sprejela in si oddahnila, da ok, ajde, se vsaj premika nekam, je pa vse skupi prišlo par ur za mano. Ko se, recimo, začneš zavedat, kaj v bistvu vse skupi pomeni. Kok negotovo je vse skupi, kako se bo končal, kaj to pomen, kaj me čaka, mogoče pa nč, mogoče pa… vse sorta, vglavnem, me je začel matrat, predvsem pa to, da fakof ni fer, da se morm s tem ukvarjat. Kokr da zadnji dve leti ni blo dost pizdarij. Pa še kej, tja sploh ne bom šla. Bom kakšen dan še bolj v riti, pa bom zihr tut do tja prišla.
Vglavnem, petek je bil zabaven. Priznam, da mi je kar pasal prej it iz službe, v snežnem metežu lovit taksi in v uni mikro veterinarski čakalnici čakat na Murčija. V službi mi je blo res komi za živet.
Murči… Sej z njim ni kdo ve kako dobr, ampak mal boljš pa je. Bomo dal skoz še neki terapije, pol pa vidmo. Fantek še vedno ne hodi, se ne premika, vse ostalo sicer funkcionira, ampak bojim se, da bo en dan treba odkrit kaj naj bi bla njegova kvaliteta življenja do konca. Ker vprašat ga, žal, ne morm.
Vse te odločitve…
No, ampak vikend je prišel dost ob pravem času. V petek popoldne in ponoč sm se fajn naspala, v soboto smo podrli smrekco,
dobila sm res lepe tulipančke,
kuhala sm iz slovenske kuharce (prvič topinambur, ki ga bomo še kdaj, in prvič ter zadnjič koromač), spekla sm božansko dobro citronasto pomarančno torto,
prvič sm uporabila termometer za meso in je prvoklasna reč, ker brez tega bi kos svinjske ribice še preden bi bil fertik probavala vsaj trikrat. Tko pa počakaš, da pride temperatura do 77 in stvar štima lih prav. Res zanimiv.
Mal sva se šla tut skrebl,
gledal smo film Julie&Julia, ki je čist simpatičn in nikogar v ničemer ne prizadane in ni nč posebi globok, kar mi je čist kul.
In sploh, ker tut jst straaaašno rada kuham.
Šla sva na par sprehodov, z Bučko pa tut brez nje, na zajtrk v Petita, zabušavala sva in dobila ikejino raztegljivo postlo za našo galerijo, ko bo pripravljena sprejet jo. Zaenkrat je reč parkirana v najini sobi.
Blo je dobr.
Ta teden pa začenjam svoj novoletni zdravniški pohod. Jutr osebna zdravnica, v tork sistematski pregled, konc tedna MR. Če me vmes pokličejo še na APMD pa sploh zmagam.
In takle mamo.
No, ok, Murči je mal boljš in grem jutr ponj. Da je verjetno ena infekcija in ma zbrkano ravnotežje, ampak je boljš. Vsaj to.
Jst sm pa dons mela še druzga nevrologa in končno dobila napotnico za MR pa še enkrat na APMD. Pa tale dohtar meni, da ni periferno ampak centralno in da je treba nujno raziskat in da je lohk tumor al pa anevrizma. Al pa še kej, sam za un sm bistveno premlada.
Vsaj premaknil se je. Kam… bomo pa vidl.
Drgač pa nč.
Dons sm ful žalostna. Mojga Murčija sm zjutri pustila v bolnici in bomo čez 12-24 ur vidli, kaj bo, če bo.
Ta vikend je blo lepo, ker je doma moj petrček. Sicer spet gre za še en teden in tko se dela že dva mesca, če ne več. Zoprn, ful. Res. Ampak ker je njemu tut, naj nam bo. Če pa že kdo hoče rečt Sej je pa potem bolj luštn, ko je doma… naj se pa v rit zaleti. Takih tolažilnih vam res ni treba stresat. Pa unih tut ne Joj, kakšno službo ma to, naj jo že enkrat zamenja. Mislm, res…
Na splošno sem se že v petek mal boljš počutila. Že v službi, pa ne zarad službe, ampak čist tko, zarad petka. Ker je pol sobota pa še nedelja in me mal že novoletni špirit lovi. V duhu tega špirita sva v soboto harala po mestu in se fino mela, ker je lepo, pa nove knjige mam, pa zvečer sem inštalirala lučke doma.
Knjige sm si nagrabila za en evro, peter je vzel dve, jst pa ostalo pa sm ga raj odvlekla stran, ker bi sicer nabavla še 18 njih. Ne vem, no, po en evro, to se mi zdi tko… mal. Pa doma sm že vse prebrala. Skor, še tole dokončam o ženi popotnika, ki ga seka skozi čas, pa še nimam mnenja, ker sm prebrala lih mal več kokr zadnjo platnico z vsebino. Bomo vidl. No, hotla sm povedat, da sm prebrala že vse knjige doma, in sm zato nujno rabila nove.
Kar sm pa noro vesela je pa to, da sta Murči pa Pipica končno dobila svoje skupno gospodinjstvo in super funkcionirata. Nč se ne kregata, lepo se skupi stiskata in se intelektualno pomenkujeta, pa tut Murči mal več hodi okol, kar je zanj sploh čudovito. Dons je sploh blo dost živalsko, želvi sta dobili svež filtrirni material pa vodo (upam, da se bo lepo in kmal postavila, ker zdej se že par tednov sploh ni hotla), pujske sm preoblekla in enim postrigla nohtke (v bistvu vsem sam Viliju ne, itak), Ušesku je kri tekla iz nosu, da me je skor kap, nakar sm mu morala pa samo eno palčko izpulit iz nosnice, k se mu je not nabila.
Vglavnem, skor vse je šlo po planu, sam ena reč ne… cegli. Ceglov spet nism dobila. Cegle rabm, nujno, sm že nestrpna, ker mam občutek, da mi nau ratal zrihtat dnevne niti do nouga leta. Najhuj je, ker kao mam cegle, ampak jih nimam in ker jih kao mam, jih pa v resnic nimam, mi čist nič ne koristijo. Tko, da štartam na to, da jih dobim čez teden in tut čez teden uredim dnevno do konca. Optimistično, torej. Ampak sm pa vsaj enkrat že prebarvala un temno rjav opaž, morm ga še dvakrat. Ta teden. Nujno.
Mam lepo idejo, mam, čeprav zdej ne deluje, da bo kej boljš. Pa bo.
Mimgrede, a ni Bučka hecna, k kuka tamle s sedežne? Lej jo, bumbarko. Ga je žgala po Tivoliju in se delala, da ji je vroče, sam zato, da ne bi blo treba bunde gor dat.
Drugač mam pa ta mesec na vidiku še eno selitev, kot da jih nism že mela dovolj. V službi nas selijo. Na slabš, na cenej, pa tko. V krizi je pač treba to pokazat na vse načine, mislm to, da je kriza, da se razumemo. Ker občutka za ljudi itak ni, pa pol ni kej kazat. Tut zato drug teden niti pod razno ne mislim it na službeno zakusko z najvišjim šefom. Sm raj lačna cel dan.
Na splošno me pa mal na kašljanje sil, ampak oblubm, da ne bom kašljat začela, ker za drug vikend načrtujem karaoke zabavo.
Pa tut… nov let bo, ne?
Ni kej, takle mamo. Čez vikend sm spet velik delala. Velik kuhala. V nedeljo sm recimo kuhala od desetih do pol dveh, pojedli smo pa v manj kot petih minutah. Še dobr, da je bil tut desert, da je vsaj mal dlje trajal. Nardila sm pa stifado, mmmm, pa zraven kruh z olivami. Sploh kruha sem se lotila prvič, ker nisem maher v delanju testa, v bistvu strašn ne maram delat testa, ampak mi je ratal iz prve in še super dobr je blo. Korak po korak me je vodil petrček, ki pa je maher za testo, ker petrček zna pa delat pice. In evo, zdej znam tut testo. Vglavnem, ta kruh bi morale bit štručke, pa se mi ni delal štručk, torej sm nardila kr hlebec. Prvoklasno. Nadalje sm pa nardila pavlovo torto iz Najdžele, bi morala testo dat na manjš, zato je bla bolj tanka, ampak še vedno prvoklasno dobra.
testo, mala nočna mora…
mala pasja kuharica…
izdelki…
da zdej točno vemo kok piha…
Ker sem pa strašn pridna, sm pa popenzlala tut predsobo in zdej mi je mal bolj všeč. Prej je bla namreč bolj taka…
zdej je pa bolj taka…
Psa pa čuvata…
Dnevne se nisem lotila, ker nisem dobila ceglov. Res hec, da človk ne more kupit 120 komadov običnih ceglov, zdej baje bajte delajo iz takih brezveznih, luknjastih, velikih… čist-neprimernih-za-police ceglov. In zato kličem Če ma kdo od vas 120 komadov običnih rdečih ceglov, prosm da so mal antičnega izgleda, naj mi jih izda.
Ker sem pa res strašn pridna sm pa po tem, ko sm šla z Bučko v Tivoli, zrihtala še prašiče. Bučka se je, kot ponavadi, mela strašn fino. Pri Murčiju pa Pipici je bla še zanimirana…
… pri Viliju pa ne več tok.
Ušesek sploh ni bil več omembe vreden.
Kar se pa vsega ostalega tiče pa… ne vem, je blo kr u redu.
Dokopala sm se do malega števila fotk.
Torta - res ni lepa, ampak dobra pa. Baje je odlična za zajtrk… (ne bi vedla)
Pol mam rože, kako noro delajo na naši vroči terasici…
In pol še živalski kotiček. Ko pridem z morja bom kupila Murčiju večjo kletko. Razmišljam, da bi dala Murčija pa Pipico skupi v eno ibr veliko. Ja, mislm, da bom tko nardila. Dala jo bom pod Vilija pa Ušeska.
Drgač je pa dons genau en mesec do praznovanja mojga rojstnega dne, 35. In še včeri sm vidla, da tut do Michaelovga. Bogi. Škoda, k nisem tak kaliber, da bi lahko njegove pesmice pela na karaokah. No, mogoče tut ni škoda 
.
Matr.
Tolk sm bla crknjena po včerajšnjem prvem dnevu službe, da sploh nism mela kapslna pisat kok fajn vikend je bil.
Je bil fajn vikend, sm končno spet mal kuuuuhalaaaa, pa torto sm speeeeklaaaa, smo mel rojstni dan in končno spet griiiiil, pa prva faza selitve se je zgodiiiilaaaa… Fajn ja.
Prašički pa želvici so preseljeni, to je bil kr hud projekt ampak zdej jim je pa v redu. Majo skor pol stanovanja sam zase, čist v centru dogajanja so in sploh Fehtar pa Tapka mata super razgled in še čist taprav sonce. Zdej bom 4 tedne brez njih vseh in je zjutri tko samotno… tko samotno… noben se ne dere, ne skače, noben me ne zaliva z vodo po hrbtu medtem ko meljem kavo… cucek vstane in gre spat v predsobo, peter spi… tko samotno…
Ampak pustmo to, raj povem kok dobro torto sm nardila. Sej, če ne bi mel zdej cele zmede z računalniki, interneti, fotiči, kabli, telefoni… bi lohk dala tut velik fotk gor, bi lahko recimo cel projekt delanja torte prikazala s fotkami izredno slabe kakovosti, kar bi nas vse zlo razveseljeval, ampak mamo mal zmede pa tko. Vglavnem, nardila sm jo iz dveh vrst testa, en je bil brez moke in en mal bolj biskviten ampak spet mal drgačen. Krema je bla iz vaniljevga pudinga s čokolado pa maslom pa rumom, na žalost mi je ratala preredka, preveč ruma - včasih bi mi pri dodajanju ruma ne škodil mal bolj upoštevat recept, tri žlice so tri žlice, ne pol flaše (ampak je bla pa doooobra), pa not je blo še malo sadje v smislu malin, ribeza pa borovnic. No, pa ne mormo zanemart ročno izdelanih marcipanovih… ehm… okraskov, čeprav iskreno rečeno moja torta dejansko ni (nikol) nek ultra estetski izdelek. Ne znam, pa sej važn, da so not same najboljše reči in da je dobra.
Vglavnem, po mojem jeklenem celotedenskem sladkornem postu si je moj oči zaslužil eno dobro torto za rojstni dan, ni tko? Požrla sm dva kosa in si zaželela, da je ne bi nikol več vidla, ampak včeri sm spet en kos. No, dons je nov dan, nov začetek, spet se sladkorno postim. In sm čist zadovolna, mal lažje se že počutim. Neki ma pri tem zagotovo tut padec hormonov, ker se stanje stabilizira in večina napihnjenih delov se je že odpihnila. Ostalo, kar ni zgolj napihnjeno, bom pa sama mal poglihala.
Zdej zdej že čutim uno hudo potrebo po miganju. Uno… joj, tečt potrebo. Sm se odločila, da bo šel peter prvič z mano laufat na morju. Mislm, laufat… sm se odločila (ja, jst se rada odločam zgleda), da bom začela iz nule. No, itak bi začela iz nule, sej od marca nisem nič tekla, ampak mislm res iz nule nule. Una varianta - minuta teka, minuta hoje, minuta meditacije, minuta teka, tri minute zavezovanja vezalk, minuta užaljenosti (ker bo peter reku da dons mi gre pa res bolj slabo), minuta sprave, minuta teka, tuš in ena krvavo zaslužena večerja. In pol se bom lahko še en teden hvalila, kok sm dobr začela laufat in sploh bom ibr ponosna nase. Ja, tko bom začela.
Sicer je pa teden pred tavelikim dopustom vedno neki preveč divji. Vedno je sto stvari še za narest, vedno neki divjanja, vedno me matra kaj vse bom pozabila in kok hude bojo posledice tega vsega, kar bom pozabila. Ampak eno je pa zihr, na morju bomo mel primerno dovolj čtiva (če ne bom pozabila spakirat knjig, jasno). Včeri sm na pošti dvignila še 12 novih knjig in še neki je zihr - iz tega dopusta se bom vrnila bodisi s toplimi občutki do Afrike al pa z mržnjo do nje. Ker sm se v bistvu šele včeri zavedla (čist zares pa dons zjutri, ko sm knjige še enkrat prevohala), da sm nekak (koko b rekla) kupila 6 knjig z afriško tematiko (v stilu bela masajka, roza masajka, masajka in mama, vrnitev masajke, otroci masajke in še ena masajska).
Kaj jst morm, če me poceni kompleti knjig privlačijo, sploh pa, knjig nikol ni preveč (tut unih, k jih dobim ker morm nujno donirat hare krišni na trgu in pol mam une čudne še zapakirane bukle in sploh ne vem kaj čm z njimi). In sploh sm že skoz hotla prebrat belo masajko. Bom pa še kako zraven, a ne.
In tko. Doma morm te dni še ornk pospravit, da se v petek sam še vsa lepa v nohte (upam, da mi jih do petka še kej ostane, ker se mi nenehno lomijo) zavihtim v napakiran avtomobil (velik boljša beseda kokr sam avto) in pomaham stari šari v slovo in odpeketam v sončni vzhod.
To bo štos!
