Naši prašiči doma majo nov šport, za katerga so očitno zbiral pogum kr neki let. Ker je šport dost delikaten, je to kr v redu, da sta se vsaj dva odločila za izvest ga šele, ko sta bla reees zihr, da sta pripravljena. Športu se reče “skok iz kletke v globino z mehkim pristankom” in ga je (menda?) prva izvedla Pipica, ki je zaenkrat še vedno nesporna rekorderka v tej disciplini. Svoj trojni ritšnublar je namreč izvedla iz tanajtanajvišje kletke v tanajtanajnižji poden. To je nardila (verjetno) z velikim stilom in prefinjeno kvaliteto doskoka (telemark?) in v odsotnosti katergakol oskrbnika živalskega vrta. Na srečo sta bla spuščena morska leva očitno tko dobr jutranje nahranjena, da sta dogodek zamudila oziroma prespala, kot se za mastno rejene, starejše, po kavču valajoče morske leve spodobi. Sledil ji je Vili, na srečo ne simultano. On si je izbral trenutek med oskrbnikovanjem, ko je z vso histerijo naskočil poden (med letom skor iz rok iztrgal še radič, ulala, to bi bil element!) in debelo pristal na deki. Iz nedvoumnega telemarka ga je oskrbnik zooja enostavno pobral (je bil pujs očitno tok važen zarad lepega doskoka, da je hotu še mal pozirat in ni mel časa za pobeg) in fliknil nazaj v gajbo, v kateri je važič debel spet začel zganjat histerijo. Velika sreča, da ta pujs svojga naskoka ni izvedel v samotnih dopoldanskih urah, ker si ne predstavljam muke, ki bi jo morala pretrpeti uboga morska levinja Bu, ko bi jo razjarjeni Viličnik preganjal po staji. Bla bi zihr vsa poscana in pogrizljala, pomoje bi se na konc v begu zaprla na balkon.
Vsi preživeli, vsi od zdej naprej enakopravno zaklenjeni v gajbah. Nimaš kej.
Na splošno je kr u redu, razen, da me križ boli k pr norcih. V petek sm mela drug pregled in razen, da sm cel dan zabila na kliniki in da so mi odščipnil spet en kos materničnega vratu, nism zvedla nič nouga. No, ok, razen da sta kri in urin bp. Ostalo menda tut, se ni noben posebi posvečal nosečnosti, ker so se raj ščipanju tkiva. Zarad tega se nam sekirala, ker se ne glede na rezultat histologije ne bom odločila za še eno rezanje v času, ko mala žival tko lepo raste v bušiju. Bo že počakal do pol, menda se ne bom kr stegnila v pol leta. Dobila sm tut izvid od nuhalne pa od unga DHT in se je tveganje za vse trisomije še ibr znižalo, tko da se res ni kej za bat.
V skladu s tem tut z veseljem ugotavljam, da se nism še nč na debelo zredila, ne glede na splošni vtis, ki ga morda dajem. Mam pa neki vampa že. Še. Al kako že. Tm je, vglavnem. Mal se mi kr vrti, posebi kadar ne drnjoham dobr (to povezavo sm že ustanovila), ponoč pa še vedno hodim dvakrat lulat. Kdor je reku, da to za nek čas mine, se je spet zlagal. Včasih pol ne zaspim nazaj do takrat, ko mi ura zvoni. Takrat se obračam, jadam, gruntam vse pomembno o esencialnih aminoklislinah, štejem… no, edin štet ne morm. Uspešni premagovalci nespečnosti so mi svetovali, da naj štejem, namreč, eeeena, dddvaaa, triii, gloooobokkoo, sproššščččeeeno, iiizdiiih… in jst to probam, nakar kot vedno ob uporabi sprostilnih tehnik postanem čist živčna, in pol začnem dihat en-dva-en-dva-en-dva in pol rečem Pa sej bom znorela, nakar začnem spet oči skup tiščat in gruntat o tem kok trapast nasvet sm dobila za premagovanje nespečnosti in pol enkrat pa kr zaspim. Pol pa itak ura zvoni.
Drugač je pa terasa pobarvana, miza in stoli na mestu, ampak dokler ni rož in ostalih pomembnih elementov (novga podna, ki bo moral počakat regres al pa še kej druzga) ne morm sprijaznjeno razkazovat lepe nove živahne SMB barve terase.
Ni druge.
.
.
