… da mi gre boljš je definitivno včerajšnja jabolčna pita. K sm jo Jest nardila in je bla tok dobra, da sm jo tut Jest jedla (k drgač nism lih mahnena na jabolčne pite). Hvala, da še mam neki filinga, me je skrbel, da je vse šlo k vragu.
Jan
10
Čez vikend sm se mal skulirala. Ker v petek sm bla pa čist… no, včasih je opravičljivo uporabit tut tak opis… u kurcu. Ne vem, mogoče je včasih kakšen dan boljši od druzga in na tak boljši dan človk boljš sprejme informacijo, da ma verjetno v glavi tumor al pa (jebamamina) anevrizmo, kokr kak drug dan. Zgleda sm mela tak - drug dan. Če sm četrtkov pregled kokr tok sprejela in si oddahnila, da ok, ajde, se vsaj premika nekam, je pa vse skupi prišlo par ur za mano. Ko se, recimo, začneš zavedat, kaj v bistvu vse skupi pomeni. Kok negotovo je vse skupi, kako se bo končal, kaj to pomen, kaj me čaka, mogoče pa nč, mogoče pa… vse sorta, vglavnem, me je začel matrat, predvsem pa to, da fakof ni fer, da se morm s tem ukvarjat. Kokr da zadnji dve leti ni blo dost pizdarij. Pa še kej, tja sploh ne bom šla. Bom kakšen dan še bolj v riti, pa bom zihr tut do tja prišla.
Vglavnem, petek je bil zabaven. Priznam, da mi je kar pasal prej it iz službe, v snežnem metežu lovit taksi in v uni mikro veterinarski čakalnici čakat na Murčija. V službi mi je blo res komi za živet.
Murči… Sej z njim ni kdo ve kako dobr, ampak mal boljš pa je. Bomo dal skoz še neki terapije, pol pa vidmo. Fantek še vedno ne hodi, se ne premika, vse ostalo sicer funkcionira, ampak bojim se, da bo en dan treba odkrit kaj naj bi bla njegova kvaliteta življenja do konca. Ker vprašat ga, žal, ne morm.
Vse te odločitve…
No, ampak vikend je prišel dost ob pravem času. V petek popoldne in ponoč sm se fajn naspala, v soboto smo podrli smrekco,
dobila sm res lepe tulipančke,
kuhala sm iz slovenske kuharce (prvič topinambur, ki ga bomo še kdaj, in prvič ter zadnjič koromač), spekla sm božansko dobro citronasto pomarančno torto,
prvič sm uporabila termometer za meso in je prvoklasna reč, ker brez tega bi kos svinjske ribice še preden bi bil fertik probavala vsaj trikrat. Tko pa počakaš, da pride temperatura do 77 in stvar štima lih prav. Res zanimiv.
Mal sva se šla tut skrebl,
gledal smo film Julie&Julia, ki je čist simpatičn in nikogar v ničemer ne prizadane in ni nč posebi globok, kar mi je čist kul.
In sploh, ker tut jst straaaašno rada kuham.
Šla sva na par sprehodov, z Bučko pa tut brez nje, na zajtrk v Petita, zabušavala sva in dobila ikejino raztegljivo postlo za našo galerijo, ko bo pripravljena sprejet jo. Zaenkrat je reč parkirana v najini sobi.
Blo je dobr.
Ta teden pa začenjam svoj novoletni zdravniški pohod. Jutr osebna zdravnica, v tork sistematski pregled, konc tedna MR. Če me vmes pokličejo še na APMD pa sploh zmagam.
In takle mamo.
Dec
30
Sm si rekla Če bom tko poredna, bom od dedka mraza dobila en klinc! in sm se vsedla tja, kt sm vam enkrat pokazala, koko vam lepo pišem. In bom napisala kok straaaašno bizi sm zadnje čase, tok bizi, da me že en teden ni blo nič na spregled. Tok bizi.
Začel se je na un petek, ko smo bli frej in je bil tak taprav družinski dan. Super dan za delat, v družinskem krogu cegle prekladat, uresničevat mojih tisoč idej in tko. Vse, jasno, z vidika izboljšanja intradružinskih odnosov. Itak! Božiček, stari prdec, mi je ta petek pokazu, da ni lepo ne verjet vanj in mi je podaril migreno. Tako svinjsko, res. Nakar sm si rekla, da drug let bom pa rekla Božiček, letos pa nisi stari prdec, si bolj faca kokr Dedek mraz, k ma itak že sto let in še živo čudo, da še miga. In pol ne bom dobila migrene. Ker tale je bla tok smotana, da sm bla cel dan čist povožena. Ne pa tok povožena, da ne bi zmogla skomandirat treh tipov. Da so mi postavli cegle tko, kokr sm si zamislila, polakiral police, pa… no, sej… ostalo sm pa itak sama nardila (fantje so, pomoje, cepleni proti hitrosti, so pa blazno ustrežljivi, s čimer velik not prinesejo).
Prej pa pol zgleda tko:
To je blo kr velik dela, tok velik, da do novoletne smrekce sploh nismo prišli šele do pondelka. Pa še to… No, najprej povem, kaj sm pa delala soboto pa nedelo. Kuhno. Sm jo pobarvala, pa nove pante ma, pa un mehanizem, a veste, un, k loputneš vratca pa nardi ssss in nič ne tresknejo. Fora, 30 plus stara kuhna, pa z unim sssss mehanizmom, da vratca ne tresknejo. Pa tko lapo pobarvana. Tko živo, tko na poskok!
Sej še ni čist fertik, treba še montirat pomivalca (in ne bomo več edina familja brez pomivalca, aleluja) in zamenjat pult. Pol bo pa res lepa, ta stara kuhna. Pomivalc, mimgrede, že čaka sred dnevne sobe. Res fajn, mislim, da sem v zadnjih dneh pomila ene… dvainsedemdesetkrat. Kdaj bom prvič s pomivalcem pa…
… pitaj boga. Treba prestavit to pa un, uredit vodo, odtok, pritok, odrezat, zarezat, narezat… Torej, drug let enkrat bo. Ampak kocke mamo pa že 
.
No, ampak zdej sem zašla par dni naprej. Ostala sem kje? Pri smrekci… No, se odpraviva midva vsa poskočna v pondelk dopoldne na trg po smrekco. Ampak ne, božič je mim, smrekc nema sploh več. Za take burkeže, ki za božič raj prelagamo cegle kokr molimo, je mal brezveze prodajat smreke. Čist sm bla šokirana, da je tut po to že treba it v BTC. No, kar je treba, je treba, in smreka se je znašla sred dnevne v pondelk popoldne. Kriva, velka, ampak lepa.
Čist pod strop sem obesila par čokoladnih želejev, ker naš cucek sicer deluje nonšalantno…
… vsi pa vemo, da se ob primernih okoliščinah prelevi v ibr bandita, ki sam čaka svojo priložnost.
No, vglavnem, smreko torej mamo, manjkajo še piškoti in to. Zato sm se tega z veliko žlico lotila naslednji dan. Pekla sm…
… kokosove makarone, cimetove zvezdice…
… limonine srčke…
… linške…
… vaniljeve rogljičke in medenjake…
In na konc še potico.
UF.
Vse dni sm tut kuhala, a do svojga (krvavo zasluženega) mojitosa pa še nism prilezla. Naj bi ga dobila dons, ampak prihod nove kuhinjske tehnologije obeta razburljive debate okol razdelilcev pri pipi, tko da sumim, da bo dons kej. Mogoče jutri, za nov let. Ob enih ornk karaokah!
In za konec vam moj prelepi sivolasi kuža…
… podarja spominček na zadnji letošnji sneg!
Jaz pa vam podarjam eno lepo rožico in ne se jezat, če me spet par dni ne bo!
Nov
1
Kar sm rekla, sm rekla in v petek po službi sem nemudoma odvihrala (no, ja…) v Tivoli in nardila dobrih 7 kilometrov, kar pomeni vsega skupi 73 kilometrov v oktobru. To se mi je zdel u redu. Bilo je tut zlo lepo, šla sem že dovolj zgodi, da je skozi jesensko listje še svetilo sonceče in je bla taka živa barva, da sm si prav rekla Matr, je pa kr lepo. Na momente sm mela sicer občutek, da me listje na tleh ovira pri teku, ker se mi je zapletalo med čevle, ampak to so bile verjetno samo moje težke noge. Bla sem, vglavnem, zelo vesela tega teka. Jutri planiram otvorit novembersko sezono in sicer mam v planu narest v tem mescu 75 kilometrov. Gruntam pa, da bo treba okol vratu dat kako ruto, če ne clo kapo na glavo. Pa ne samo to, treba bo tut razmislit o novih trasah, ker v temi po tivoliju ne mislim laufat, po Rožniku še manj. Tema mi gre mal na živce, priznam, se je morm pravilno lotit, da me ne bo lih vsakič, ko se bom odpravljala ven, strah.
No, in še zarad ene stvari je blo fajn v petek in to je petrčkov prilet iz črne gore. In ne samo, da je prinesel sebe, prinesel je tut dalile. Dobila sm kuharsko knjigo Najdžele Loson, ki sem jo že krstila in po kuharsko zapacala stran z našim sobotnim desertom.
To je bil kolač iz mandljev pa z belo čokolado, brez moke (če ta podatek kej pomen, ponavad mam filing, da je pomemben, ker se tko rado poudarja, če je slučajno kej narjen brez moke). Dobr k strela, pa še ratal mi je.
Zahvaljujoč svoji poliglotščini mi je ratal ne samo iz srbščine narest desert (kaj so kašike in pavlake in te reči sm osvojila že s sarajevsko knjigo), pač pa skuhat celo sobotno kosilo po francosk. Brez slovarja.
Sicer sem mal kasnej (vendarle pa spontano) ugotovila, da je treba svinjsko pečenko v resnici kuhat ne pečt, ampak ugotovila sem pravočasno in tko, da je deloval strašno suvereno, da Itak, da se kuha, mislm, halo?! In ne bomo verjel, ampak v mleku skuhano meso z rožmarinom, timijanom, lovorom in česnom je dejansko dobr k strela. In ker sem v soboto začela dost pozno kuhat in se itak najprej lotila deserta, potem pa pacanja z mesom in mlekom, nato pa nardila ŠE sirni sufle (tut po francosk), smo resda jedli ob osmih zvečer, ampak po treh urah kuhanja sm bla jst še najmanj lačna. Kuhar je namreč, tko kot grški bog, sit že samo od vonjav. Če še niste vedl. Vglavnem, tut sufle mi je uspel, pa me je skrbel, da ne bo. Ne vem zakaj, mogoče zato, k vsi vedno pravjo kako zoprn ga je narest. Hm? V resnic je simpl k pasul.
Na trgu sva srečala tut golobčke, ki so se kopal in jih ni nič zeblo, ti mastnopernati ptički lepi.
Luštn jih je gledat in jih mam rada in res ne maram videt, kako folk svojim frocom pusti, da jih preganjajo. To me res moti, mimgrede povem.
Pa še zarad ene druge (tretje, četrte…?) stvari je bla sobota fajn. Po dolgem času sm dobila nove knjige! Eno kuharsko (nehte težit, me je pač ornk prijel kuhat!) in še 4 nekuharske in z veliko srečo v srcu sm se zvečer končno spet namest k reševanju kihovih križank (ki mimgrede niso več, kar so bile, to morm puvedat) spravila k branju. Zdej berem Ameriškega dečka, katerga največji problem je, da se nahaja v strašno težki knjigi, ki jo zvečer le s težavo še držim v višini oči, ne da bi me v roke zagrabu krč. Edin to, drgač zaenkrat nimam drugi problemov s knjigo, mi je čist fajn.
In po napornem dnevu sva si z Bučko mal oddahnili (spala sm pa bolj slabo, sm prepozno jedla).
Kar se pa nedelje tiče, je bla pa tut dost fajn. Nč posebnega, ampak fajn. Reptilčka sta šla spet mal na sprehod, Tapka me je spet do krvi upraskala, Fehtar je pa prav smešn, ker ful piha in šavsa in se prav hecno jezi na vse okol sebe. Še mene je enkrat šavsnu, smešna želva kremplasta. Drugač ma on tut zabavo se po hrbtu metat, je izjemno izpopolnil vihtenje v primernejšo reptilsko pozo.
Tapka ma pa druge fore, slika namest tisočerih besed.
Oba sta skoz hotela ven na teraso, kraval pa tak počneta, kot da bi kak srednjeveški vitez golf igral po stanovanju.
Linčka je mela pa tut svojo zabavo.
Sicer je pa tut nedelja minila v kaki urci, dveh kuhanja. Kaj sm hotla druzga kokr izkoristit en recept iz orientalske kuhne in sm knjigo popackala na strani s piščančjim tajinom s slano limono. No, slano limono sm mal improvizirala, ker v resnic bi jo morala v soli namakat 4 tedne (kar bom nardila takoj, ko se upokojim, direkt za rabarbarino marmelado in pred obiranjem grejpfruta na vrtu), pa je blo vseen super dobro. Prsežem da je blo, s kus kusom. Zraven smo pa pil žlahtno kapljico direkt iz mojga sokovnika (jabčki pa pomaranče). Za razliko od mnogih, ki jim gre delanje soka na jetra, ker je treba pol pomit tri plastične piskre, je men najbolj zoprn del lupljenje pomaranč. In še vedno prsežem, da je najboljši sok un iz hrušk pa limete.
In tko, vidte, zdej, ko sem vas tko prisrčno zabasala z raznoraznimi rečmi in niste zihr, a ste se od branja zredil al ste slučajno začutil, da vam kak reptil pleza po nogi gor, se poslavljam, morm obest perilo, se umit in grem kvihtat - še ene par poglavij. Zjutri morm zgodi vstat, da bom zgodi v službi, da bom zgodi doma, da bom zgodi v Tivoliju.
Zato.
Jan
5
Dan je bil. Dan je bil osvežilno očiščevalen, po teli novoletni kuri uživancije. Lihkar sem nafutrala svoje od mrtvih vstale mišičke, utrujene od vsega hudega, in zdej lahko povem.
Torej, očiščevanje pa osveževanje se je začelo že z jutranjim vstajenjem. To, da mam dons službo, sem vedla že včeri, ampak da je sred noči… sm pa mal pozabila. Te novoletne počitnice pa ponočevanje pa lagodno premetavanje po postli, to ni gut, človk se razvadi. Ampak tokrat mi pravzaprav sploh ni blo tko grozn hudo vstat, ker sem težko ležala. Zbudila sem se (od vsega hudega, jasno) že kake pol ure pred budilko, pa itak sm slabo spala. Ker me spet boli vrat, ful me boli vrat. Ponoč me je spet tok matru, da sem vidla zvezde vsakič, ko sem se hotela obrnit. Res. In pol sm pač čakala, da ura zvoni, da bom lahko vstala. Ko je ura zazvonila, sm pa pa ratala tko prijetno utrujena… ampak pustmo to. Poanta je, da me spet boli vrat in da sm zgodi vstala.
Dalje. Služba… Sej ni tko slabo, grem kr rada, čeprav mal težko po skor dveh tednih počitnic. Ampak vedno je tko, ko se začneš prikljapljat na realnost. Zjutri oba kot dva mutca okol bluziva po stanovanju, vsak buli odsotno nekam predse pa se zamišljeno dela, da posluša druzga. Ampak služba poleg vseh težav prinaša izzive in to se mi ne zdi tko slabo. Seveda, če maš jajca, da se z njimi spopadaš. Jst jih mam. Kokrkol se že to sliš…
Kot da še ni blo dost pretresov, dons tut nisem nič sladkosnedila, kar je zakonsko. Mela sm zelo zelenjavno in slastno malco, pila sm kt žolna (kokrkol se že sliš, bla je samo voda) in po hodniku hodeč sm tiščala svoj vamp not, kot se šika za ponovoletno razburjenje enga strastnega sladkosneda. Dons je bil res zakonski dan. Sm zadovolna, pa tadobr še pride.
Po eni dolgi in udarno odsluženi službi sm švignila še na pump. U, ti boga, pasal je, ampak že pri ogrevanju na treh kilah pa pol mi je blo jasno, da se strast pozna tut u negativo. Pi…, kdo je kile napumpu, da niso tri pa pol iz sena ampak iz železa! Pri vajah za prsa (tle se vedno morm mal nasmihnit, mislm, kokr, da si želim še večja) mi je pr eni bogi kilci tko lička ožgal, da so me kr pekla. In gledajoč une freske na stropu, k jih majo v konexu, sm se morala kr mal nasmihnit. Res, kokr, da rabm večja prsa.
Ja, jebela, matrala sm se kot svina, ampak tko fajn sm zdej utrujena, da sm kr mal blažena. Končno, švic in šlic. Kaj je boljšga, kokr zdej z eno tako pomirjeno vestjo zagrist v en fajn kos tobleroneja…
Sej ne, no, sej mi sploh ne paše. Bogovsko.
Zdej pa umičkat pa brat. Sm na pol krimiča.
Mar
13
Sej sm vedla, da mam še neki za puvedat. To si že dolg časa želim delit z vami, o tem kako fajn dodatke mava zjutri z Bučko za pojest. Ona jih ma 6 in jih dobi v sirčku, jst pa 7 sam z vodo al pa sokom. Jem pa Bučkine MEGA EFA pa njen Ester C (to sam zdej par dni) pa b-vitamin pa centrum pa kolostrum iz ‘merike (te pogoltnem kar 3). Dobra stvar pr tem kolostrumu je, da namest po ribah (od mega EFA kapsul) rigam po mleku . Jst mislim, da mi vse to kr pomaga, če mi pa ne, se pa vseen kr dobr držim. S hrano ga spet mal biksam, vse prevečkrat mam te frdamane sendviče v službi in vse preveč sladkarij požrem. Ampak zadnje cajte si pa res ne morm pomagat, sam čokolada mi gre po glav, to je grozn.
No, zdej pa morm it gledat hokej.
Jan
15
Odkar si vestno (skor že mal na meji blaznega) beležim vse izdatke, na cent natančno in zraven jokam, kok je vse drago, me boli srce, če dam za malco v štacuni 5,86. Kot npr. včeri. Res, da sm kupila tut ene čugumije, k jih mam še dons, ampak ostalo sm pa pojedla, pa ni blo ne vem kaj. Ena solata (zelena pa radič), žemla s sirom pa kefir, napitek stoletnikov s kavkaza. No, pa uni čigumiji pa no, pač, kaj zdej, ena taka ploščica z mandli za nas z dobrimi zobmi, za pol popoldne, ko v službi ratam upehana pa morm neki jest. 5,86 €. In dons sem dala pa 3,57 € za črno žemlo, kefir - ipak napitek stoletnikov s kavkaza pa francosko. No, pa… pa… pa… enga ježka, no, kaj zdej. Nism že več dni zapored čokolade, pa dons… nism mogla… se upret. Ampak je bil pa ful dobr dons, ježek. Tak sočen, niso vedno tko sočni… Al sem mela res tako čokoladno krizo?
Vglavnem, 3,57 je vseen velik dnarja, sliš se pa mal. To ni fer.
Dec
28
Dons se je peljal en zamorjen večer, tko ibr zamorjen. Pa sem enkrat popoldne svoj zamorjeni jast poslala v klinc, navlekla nase dvojne tekaške hlače, flis pa tekaške ‘perge in sem šla po dooolgem času čist zares laufat. In v resnici mam še vedno tut neki kondicije, kar me je čist razvedrilo. Na izi (ja kako pa drgač…) sm odtekla en krogec, najprej sem se držala kokr suhe ceste, potem sem pa zavila tut na belino, ampak ni blo krize z drsenjem, ker je povsod vsaj neki peska, kamor lahko stopaš. Nisem torej padla, niti na dol ne, plosk plosk. In tut cel dolg klanec sem odlaufala, pač v svojem tempu, v čem pa drugem, ampak je šlo bistveno boljš kot sem pričakovala. In me je spet mal prijel, da bi bla pridna pa tekla, ker sem čist zares prav uživala. Ne bi mi pa škodil dat še kej malga na glavo, čeprav dons ni blo krize z mrazom. Ene -2 je blo, pa me ni zeblo. To sem torej izvedla ekstra smart, ker mi je čist polepšal večer, ki se je peljal v moreče vode. Me je pa seveda celo pot mal skrbel, kaj me bo pričakal doma: še kej piškotov, cela smrekca, razsuta smrekca, vse ok, nič ok, raztur, toplina pospravljenega domeka in en ekstra priden kužek?? No, blo je slednje, ah, oddah oddah.
Potem sem nesla sosedama nabor svojih piškotov pa potici, večkrat sem poudarila, da upam, da si ne bosta zob polomili, zdej pa računam, da znata jest trde piškote (no, ok, sej kot kamen tut niso…). Sosedo, ki praktično vsak dan peče in dela slaščice za svojo sladkosnedo sestro sem, računajoč na njene bogate in predvsem dolge izkušnje, vprašala kako se nardi, da se un sneg, ki ga namalaš po cimetovih zvezdicah, ne pobarva v rumeno ali rjavo, pač pa ostane bel. Glede na to, da nisem sicer mela filinga, da je razumela vprašanje (ima ipak čez 90 let), pa je vseen odgovorila z enostavnim vprašanjem “če sem dala not kej cukra”, vlečem zaključek, da je pogoj, da sneg ostane bel, da dam not še več cukra, kot sem ga itak dala. Upam, da se bom čez en let tega pametnega zaključka spomnila. In medtem, ko sem pri sosedi žulila njene marcipanove gobice, me je prešinlo: matr vola, a sem tesno in čist močno zaprla vrata od sobe, kjer se nahaja moja gora piškotov… al nisem? Nisem bla zihr, tut približno se nisem spomnila, da bi vrata zaprla. In vuš, me je odneslo dam, kolkr hitro se je dalo. To je, 10 metrov razlike do doma sem naredila v enih treh minutah, tok pač najmanj rabim, da se uspem poslovit od sosede. Ker naravnost blazno velik govori. Doma pa spet en priden kužek :).
In potem sem si rekla, da to pa že ni konc tafajnga večera in sem si privoščila eno tako vročo in mehurčkasto kopanje. Mmmm. Fajn.
Škoda, k se na fotki ne vidi kako diši.
In zdej sem pa prep, da se probam skonektat s temle stvorom: 20:00 Harry Potter in jetnik iz Azkabana (film). Da se zjočem, ker nisem prebrala knjige… mogoče?
Dec
28
Jebelacesta, če nisem cel dan pekla piškotov. Eni so ratal, eni pa bolj tko, limonini srčki so bol bogi. Trdi. Šment.
Takole se pa čuva, če slučajno ne veste, bodoči zaklad…
Kot pravcata pomagačica, je Bučka dobila za probat od vsake vrste škotkov po mal. Njej so bli vsi dobri, kar je itak najbolj važno. Petru so pa najboljši razpadli vanilijevi rogljički, to pa zato, ker so tko krhki…
Pol pa lahko noč.
Dec
25
Za potico mam sam dva pogoja, da jo smatram za tapravo: mal čudn mora zgledat pa dobra mora bit. Moja ma obe vrlini 
