dnevnik

Včeri sva nardila vse skor po šolsko. Tovaršica v šoli je namreč rekla, da naj stvari za otroka ne kupujemo na horuk in kr v prvi štacuni in v neznansko velikem obsegu in da naj gremo najprej po štacunah, pregledamo ponudbo, vidmo cene in pol s spiskom šele v nabavko. In razen, da je petrček še isti večer po netu naročil ene oblekice in kompletke , sva se resno odločila, da bo obveljala racionalna sila. In jst sm mela pildek z vsem kar rabva, tok pa tok tega, tok pa tok unga, in sva šla v bejbicenter.

Jst sm bla že primerno utrujena od celga dneva in zato u ibr razumska, čeprav priznam, da so une mini cunje res sam še za smetano gor dat pa pojest. Sam petrov razum je pa še silnejši in ko je ugotovil, da majo kr velik zadev znižanih, ker so razprodaje pa to, je na vsak način hotu na horuk po voziček in začet nabavljat. In zato je moja ideja, da bi najprej prečekirala sceno v bejbicentru, pol pa še recmo v HMju, zvodenela. In sm z unim spiskom pa kulijem v roki prepričevala petrčka, da reeees morva bit racionalna in reeees pregledat še mal okol, kaj majo, preden se zaletiva (in hkrati sm, priznam, že mal smetane stresala po unih roza majčkah in se oblizovala…). Največ, kar sm uspela je blo, da sva šla najprej v Mr.Peta po robo za Bučko, Linčko pa peršičke pa v Tukano po hrano za Tapko pa Fehtarja, pol bi šla pa v HM, ampak do tja nekak nisva prišla. Sva šla kr v bejbicenter nazaj in popolnoma usklajeno in predvsem razumsko začela v voziček metat… vse po spisku.

Kar je blo popolnoma racionalno, nezaletavo in premišljeno, ker sva družno ugotovila, da ja, veš, sej cene so res tm tm vse, sej sm gledu po netu, tele so pa še znižane in to je res pomembno, da kr zdele vse nardiva, ker morva vse nardit še julija, ker pol avgusta naju ne bo, pa men se res več ne bo dal takrat… pa vse to. In poleg tega sm mela spisek in sva ga do potankosti upoštevala in niti slučajno nisva v voz vrgla česa odvečnega. Če se je pa vsem mojih dohtarjem slučajno nardil, da so kiksnl pri spolu Nežike, bo pa jurček pač mal bolj nežen dec.

Je pa kr težko nabavlat te male reči, ker človk nima občutka kaj pa kako. Bla sm tut dost vzhičena, ko sm ugotovila kaj pomenijo številke 56 pa 62, ker mi je blo do zdej povsem nerazumljivo zakaj je za velike številka 38 dobra, za tamale pa 62. In če zdej vem, da so za tamale številke v resnic kokr centimetri, mi je zdej mal bolj čudn, kaj naj bi za tavelke blo 38? Vglavnem, jst razlike med 56 pa 62 pa 68 nism opazila, sm se pa naučila, da ko sm vidla majčko 68, da sm rekla Uuu, tale je pa velika. Ne bi omenjala, da poimenovanja določenih artiklov, konkretno pajacka, bodija in žabic še zdej ne razločim prav dobr, sam bom omenila posebi zato, ker če se skoncentriram, pol skor vedno zadanem kaj je kej.

V službi sm pa zlo utrujena in komi čakam, da grem. Na splošno mi je sicer čist okej, sam vsake tok me določeni moroni (v bistvu sta sam dva) tok znervirajo, da se prekomerno razburim in včeri sm na sestanku rekla besedo na k in pol sm raj šla in pol sm se dobr morala zadržat, da nisem pahnila v solzni potok in res sm mnenja, da so kakšni ljudje za pokastrirat al pa najmanj za iz službe fliknit, ne pa da cuzajo dnar in delajo ostalim nam škodo in zarad takih kretenov v državni upravi nam bojo vsem plače znižal in vsi smo v slabi luči. Dons sm prebrala uno lahovnikovo, da je pri nas največkrat praksa, da se diskreditira tiste, ki opozarjajo na težave, tisti, ki jih pa delajo pa se jim nič ne zgodi. Bolj se ne bi mogla strinjat, popolnoma na podlagi svojih izkušenj. Ne kr tko, v tri krasne.

Tko!

Pogumno sm zamarširala v šesti mesec in to proslavila s primerno dozo ganjenosti zarad tega, ker mi je (prvič) ena mlada dekelca na busu rekla A se boste usedl? Hecn je blo, da sm se najprej jst butnila na enga od nosečniških stolov, nakar za mano pride gor ena stara žena in ji jst rečem A se boste usedl? in vstanem in v tem mi una dekelca reče A se boste usedl? in pol mi tastara reče Oh, joj, vi se kr usedte in jst njej Sej je u redu, kr usedte se in pol se jst usedem tja, kjer je sedela una mlada dekelca in tastara na moj zic in to je blo res hecn. Ker mi trenutno ni tok strašn hudo stat na busu sm mela kr mal slabo vest in pol sm se delala, da sm še fuuul bolj noseča kokr sm. Roko pa, če dam na srce… tamala je vstala zato, k sm mela uno mojo ekstra nosečo majco gor, v kateri zgledam kokr kobila tik pred izvrgom žrebička, čeprav vse babe praujo kok da sm luštna. Seveda sm, če pa zgledam debela v njej. Sam kaj morm, treba je bit sproščen in to se lahko nardi samo in zgolj samo s sproščujoče ohlapnimi nosečniškimi cunjami. Vedno pa sevede ne, da človk ne izgubi fokusa, da ostane človk in vendarle ne kobila. Čeprav nimam nč prot kobilam, da se razumemo.

Dobra stvar je pa tut ta, da v službi zdej naš direktorat premore clo eno kao kuhinjico, torej tut neki malga tekoče vode, in si lahko končno operem kilo jagod, če si že lih čm. In natočim vodo za pit v flašo, ker jst je iz skreta ne morm, pa konc. Pol jo morm pa kupovat in onesnažujem planet s plastenkami. Problem te kvazi kuhne je, da je v bistvu v sejni sobi, ki je tričetrt dneva itak zasedena in na žalost zaenkrat še nism tok dementna (al pa da bi mela jajca in se delala tok dementno), da bi med sestankom šla not in si začela prat jagode. Drugač mi ta bajta po skor pol leta tukile še vedno predstavlja eno gnusno lokacijo, to je ena tok nagravžna bajta, kamor so nas preselil, da nimam besed. Sej človk se vsega navad, sej tut sm se navadla, ampak sprejela pa še ne čist. Če bi nam dal zraven kartice za štempljat še rudarsko naglavno svetilko bi bla to čist korektna poteza. Ker ta bajta je tok temna, tok nagravžna, da bi jo blo treba sestrelit. Pa jst mam še ibr dobro pisarno, za razliko od mnogih drugih. Da ne omenjam, da je nad mojo pisarno gor ena firma, v kateri za razonodo vsak popoldne špilajo kalčo in to je tak kraval, da sm, dokler nism vedla, da špilajo kalčo, vedno skor popizdila, ker sm mislila, kaki kreteni da so gor. Zdej, ko pa vem, da špilajo kalčo so mi pa kr simpatični ratal, kdorkol že gor špila kalčo, jst si kr predstavljam, da je petrček, k oni tut kalčo špilajo u tanovi službi.

No, ampak jagode so pa fajn.

In nujno, nujno rabmo doma nov predpražnik. Pa nujno je treba spucat svinarijo na galeriji. Pa uredit normaln prostor gor. Pa nujno je treba uredit vse to pa un, nujno. Nujno bi rabla nov tepih. Pa nujno bi rabla nove deke za na kavč. Pa nujno, nujno morm uredit teraso, kante za reciklirat. Pa nujno, nujno bi šla v Ikeo.

Joj, kok nujnih reči! Vse, vse je treba nujno uredit!

In vam povem, jst mam Fokus! da to uredim!

Sej mi je mal trapast sam nosečnost gor - nosečnost dol pisat, sam kaj čmo, to je zadnje čase taka dost aktualna tema. Koko raste vamp, koko se dobr počutim, koko kej spim, koko kej jem, koko kej una brca, koko se izbira voziček, koko - dak, vglavnem.

Dons, recimo, sm dobr spala. Zgleda da zato, ker sm bla tko utrujena zvečer. Sva šla samo v BTC na zavarovalnico uredit požarno zavarovanje za stanovanje, nakar je petrček hotu u bejbicenter, se vozit z vozički. Da ne ostane samo pri virtualnem šofiranju v nočnih razmerah. In sva šla. Eno uro mi je blo čist kul. Sem pa ke sm kak voziček clo lahko mal porinila po štacuni (kadar ga ni peter pestval). Mogoče sm kdaj tut kej vprašala. A barve so pa… tele? recimo. In pol, počas počas, se je najina dokončna in zadnja izbira, do katere je prišlo eno noč pred tem obiskom (peter je izbral, zjutri pred službo sm jst izbrala še barvo in šibala na bus), no, kokrkol, se je ta kao dokončna izbira spremenila v nulto in zdej mamo novga favorita. Mislim, da mamo zdej dokončno izbiro. Glede na rok dobave (2-3 mesce) se itak dolg ne bo več mogoče zajebavat. Tko da je naš izbrani voz zdej ta: Mutsy. Zelen. Muci. Mi je fajn. Peg Perego je odpadu k knof od gat. Zarad kolesc, makadama in to. Zdej petra brzdam pred nočnim ostajanjem pred ekranom, ker po dveh urah v bejbicentru sicer blazn dobr spim, ampak počas mi bojo vozi ratal dolgočasni. Tooook vprašanj, ojoj.

Vglavnem, spala sm k car.

In v bejbicentru sm kupila podloge za murčija, ne vem kako se nism prej spomnila na to varianto. Da mu sam podloge (to so take za previjat, vsaj po slikci sodeč) menjam in je fant lepo suh in se fino ma.

Tok o tem.

Naslednja tema, ki vas zarad napetosti pomeče iz gat, so pa nosečniške cunje, ki se pri nas dobijo. Al pa raj, ki se ne dobijo. Recimo, človk bi nujno rabu trenerko, ta običajna tišči, da znorim in pol morm okol racat v frutirasti roza pižami al pa fotrovi trenerki al pa petrovi trenerki (pa še to vse si morm inštalirat pod trebuh), vglavnem, cela reč. Taka pač ne morm niti cucka scat pelat dol, si morm za tak podvig dat gor kajbojke (čeprav roko na srce, sm že kdaj nardila kak krog okol bloka tut v pižami). No, in kao ja, veš, morš u HM, tm se splača pa majo pa take. Ja, veš de. Mel so eno in edino trenerko in še to premejhno. In un oddelk za mamce se kr nalepem, brez opozoril, nadaljuje v mo-za-mo in pol človk gleda v une xxxl cape in se drži za glavo kak klinc je to, vreče za krompir z volančki in pol šele vidiš, da aja, uh, sm si oddahnila, to je vendar za močne, jst sm pa sam noseča. Sam trenerke pa človk vseen ne dobi. In pol si reče Hvalabobu za esprit. Me čaka tut že trenerka.

Ou je.

Drgač pa tkole. Skoz že hočm povedat koko fajn sm v službi napredovala, koko fajn mi je blo na razgovoru, pa da sm končno pod-sekretar od praznika dela naprej in tko, pa vedno pozabim. Res hec, koko se stvari počas (včas) le zložijo tko kot je treba.

In a sm povedala koko sm bruhnila v jok, ko sva se v soboto na dan teka trojk s petrčkom peljala v semenarno in sva šla mim trase in so bli tekači? Pozabla puvedat tut to. Res je blo smešn, koko sm bruhnila v jok. Tko je blo ganljivo, k so tekl. Še dobr, da je scal in nisva šla gledat koko tečejo. Ker tega enostavno ne bi prenesla, teh emocij… te nerazložljive ganjenosti.

Drgač pa res ne vem zakaj se morjo stare babe usest na busu na zice za nosečnice. Ker to je MOJ zic, če še ne veš.

Zadnji dnevi so z vidika počutja res zanimiva mešanica vsega. Recimo. Najprej me je tri dni iiiibr bolela glava. Non stop me je bolela, posebi ponoč in nism sploh nč spala. No, al pa recmo, da sm res mal spala. In sm bla kr zmahana in pol se mi je tut ful vrtel. Nakar sm mela v sredo zjutri razgovor v službi, k sm se prijavla za napredovanje na eno drugo delovno mesto. In sm bla zlo zadovolna z izvedbo in čeprav sm zjutri rekla Sam tale razgovor opravim pa grem dam, ker res sploh ne morm živet, sm pol kr ostala v službi in sm preživela. In potem sm mela naslednje tri dni ful dobre dneve. No, razen en jutr, ko sm bla sitna k… k… grozljiv sitna in sm petrčka skor v prah zmlela, oddrvela v službo, na busu sm se pa spomnila kok sm bla sitna, sm se pa kr režat začela. Joj, kok smešn, da sm bla tok sitna. V tem stilu. No, pooool sm mela pa res odlične tri dni.

Al kok dni že… fajn je, vglavnem.

Dons, recimo, smo šli na en tak izlet. Smo rekl, da gremo na Bled, da pač bi kam šli kdaj, in da pejmo na Bled. Se vsedemo v avto in rečemo Pejmo raj na morje, tm je zihr sonce in toplo. Pa pejmo po stari cesti. Pa smo šli. Do morja sicer nismo prišli, ker smo se raj odcepil proti Idrji. In pol smo si razgledoval lepote slovenske in je zlo lepo in vse, tut tm, kjer ne bi nikol živela, tut tm je zlo lepo. In Most na Soči in Kanal in Salonit Anhovo in tko… Ni šlo čist do morja, pač. Bučka je mela že dost fijakanja, je vzdihovala in iz pretega tačkic v mostu na soči sploh ni hotla nazaj v avto. Pol smo šli papat v Tomaj pa sm bla jezna, k bi lohk blo boljš, ker sva mela sam neki keša s sabo, kartic itak ne jemljejo, karte in cenika od nikoder in un tip je v svojem jeziku na hitr zddrdral kaj vse majo za jest Osobuko, mrnklpnmone, klobuksteranom, rebrca (to sva edin razumela, sam nisva vedla kok stanejo pa če mava dost dnarja), koprivemmmdddmrmr pa tris. Sm jedla špargljevo juho (k sm razumela, kaj to je in sm si predstavljala, da ne more bit tko draga), pila vodo in oba sva jedla tris (to pa so trije njoki in še dve stvari zraven). Dnarja sva mela dost, seveda sm pa ostala brez solate in sladice, ker pač nisva vedla kok je ura s cenami in najinim žepkom. Na konc je blo čist v redu, za silo sva se zdravo najedla, uni so pa bolj mal zaslužil, kdo jim je kriv, pa je volk sit in ma umito rit.

Za veliki finale smo šli v Lipico, da se je kuzelca mal nahodila, pa da je mene mal prepihal (ker če mam itak že 3 mesce nos zabasan, ga mam pa vsaj zarad enga ornk nahoda lohk, a ni res?) in potli smo šli domov.

Men je blo všeč, res smo se velik vozil, ampak vsaj še nikol nism bla po teh poteh in mogoče bom še kdaj šla.

Pa take.

[Show as slideshow]

Dragi vsi. Kdor je začel s širjenjem natolcevanj kako da vse hudo mine po dvanajstih tednih, kako je pol vse super fino fajn in pokaš od energije in vsa žareča okol hodiš… no, naj se postav v tist naš službeni kot, od koder brizgajo mravlje ven in naj počaka, da mu zlezejo v vse odprtine. En se mu enostavno mora maščevat, to so čiste zločeste neresnice. Men, recimo, ni čist nč boljš. Utrujena sm k cucek, 8 ur službe me ubija, slabo mi je in ponoč tko bedno spim, da si včasih, ko mi rata po lulanju sred noči dost hitr zaspat in se zbudim šele zjutri, nazdravim z banano (mal dam Viliju pa Ušesu, k jo mata rada). Sej drgač je kul, mam hlače nosečnice, ki so prva liga, sploh ker mi ni treba na avtobusu skrivoma pogledovat okol fršlusa (sej veste, kokr morm tlele na žepu neki pogledat, pa če pas še vedno stoji tko kt mora pa to…), ker te hlače nimajo fršlusa. Supr so, peter prav, da on tut take rab. Ker majo (in to sm ugotovila šele pred kakim dnevom) med drugim tut tak kulski patent za ožanje in širjenje (še dobr, da sm ugotovila) in baje bi prav prišlo tut za kake druge vampe. Mam pa čez dva dni nuhalno in morm rečt, da se morm hudo brzdat, da ne ugotavljam kok vse se lohk pokaže, da je narobe z Drekcem. Kako glavo ma, kako mu gre srce, a je pr seb al ni… In si mislim Jebenti, še tole da vidmo, da je v redu, pol pa začnem uživat. Ker menda pa lih vsega, kar gre lohk narobe, ne bomo pokasiral, ne. Menda.

Druga ugotovitev pa je, da Drekec niti slučajno še vedno ne sme bit fant. Ker sm ugotovila (med drugim), v bistvu sva družno ugotavljala in ugotovila, da za moškega Drekca enostavno ni imena, k bi se ga dal z lahkim srcem izbrat. Ni, pa konc. Mislm, imen kokr češ, ampak niti en nama ni kul. Ujej. Medtem ko za Drekco ga pa že mava . Sam najprej da vidim, če ji glava stoji na mestu, pol ga pa povem. Itak bo pa verjetno pred mano rodil še tok znanih bab, da bo garant najin ime zvenel kokr O, madona, še dons ena! To sm se že sprijaznila.

V službi je pa tko… bolj bedno kt ne. Mal so me nategnil, nč nouga, in ugotavljam, da čist vsi, brez izjem, gledajo sam na svojo rit. Jst sm tut rekla, da bom, majke mi. Drgač pa mamo (poleg skretov kokr na štacionu, drekasto rjavih bifejskih sten, temnih hodnikov in smrdljivega tapisona) tut mravlje in dons sm jih že sanjala. Ker, jebela, sm rabla neki let, da sm tut te žvali sprejela in se kokr rešila svoje fobije pred gomazenjem, nakar včeri pridm v službo in po mizi gomazi teh grdob in ni blo druge, kokr grob poseg po mrzlokrvnih bitjih. Ker tkole jst v službi ne morm bit, pa če me ubiješ. Ja, s tole selitvijo so nas tut nategnil, na suh. Na s-u-h.

Ampak, kar je pa naaaajboljš, je pa to, da ni več snega in da je toplo in da petrček ne gre več v titograd delat in da bomo kmal zrihtal teraso (un vikend, k je pondelk frej, pač ne bomo šli na morje) in bom končno počas dala rožce in bo vse dišal in bom s trebuhom in kruhom z malo Bu ždela na svežem vetrcu (in Bu bo fehtal) in pol bo kmal prvi maj in VSE TO!

Zdej pa, oprostite, morm lulat!

Doma sm, na bolniški. Od pondelka mam že vročino in se počutim čist slabo. Mislim, da je mogoče tole vendarle psihičnega izvora, ker se pravzaprav na nič druzga ne morm spomnit, razmišljam pa tut skoz o glavi in tem. Nism najboljš, vglavnem. Poleg tega se mi skoz vrti in na desni strani mi dela brum brum brum.

Včeri sm mela sistematski in zaenkrat ne more dat mnenja, da sm sposobna za službo. Da hoče videt izvide, MR in to. Da pa se zadeve kak teden le ne bi mal umirile (sto zdravnikov in to), mi je v naslednjem tednu zrihtala še pregled očesnega ozadja. Je hotla ta teden, ampak ta teden mam že 4 zdravnike, pa sm rekla, da mi 11 ura ne ustreza in če bi šlo ob keri drugi uri in tko mam pregled očesnega ozadja drug teden.

Najprej je rekla, da je vidla v moji kartoteki, da sm mela zadnji dve leti kr velik vsega in kako se je stopnjevalo, a ne, po mamini smrti.  Je bla zlo sočustvujoča z mano. Sm povedala kok se mi vrti, pa kok je vedno slabš pa je rekla, da je mogoče hrbtenička, ker hrbtenička zna tut včasih tkole narest. Sm rekla a tut, da me zanaša v desno pa da mi brni v desni pa da mi dela brum brum v desni pa to? Je rekla, da ja. In vsakič, ko sm povedala kaj vse morm pazit zarad vrtenja, je rekla A tko hudo da je?

No, pol je blo treba narest še neminovno, kar vsak pač hoče od mene videt - pokaži kaj znaš. Sej vem, da morjo videt kok me zanaša pa to, sej dohtar mora videt, ampak jst se vseen počutim že mal kokr en pajac, klovn, dej da vidm, kako to zgleda… No, in smo šli: stopite z nogami skupi, dejte roke naprej in zamižite. Wuf, me izstreli v desno. Ojoj, a tko hudo je to, ja to je pa zlo hudo! Dejte še enkrat. Wuf. Joj, a tkooo hudo je to, to pa je zlo hudo. To pa ni hrbtenička, veste.

Mogoče je pa tut kej z očmi, dejva it še k oftalmologu.

Dejva pol.

Kaj pa, če probate tridesetkrat zakorakat na mestu, a bi šlo? Maša zakoraka 1,5 krat in jo odnese v desno in pol reče zdravnica joj, nehite, nehite, tole je pa res hudo. Sej je bla zlo sočustvujoča z mano. Pol sm se lohk oblekla in je rekla, da ona tut misli, da je treba čimprej narest diagnostiko, ker to je res zlo hudo. Pa tut, da sm zlo pod stresom. Pa da mam kr velike oči, da bo dala še ščitnico pregledat .

Dejte zamižat! si je zaželela, medtem ko sm se oblačila. Pa sm, pa sm se hitr oprijela garderobne stene. Ojoj, ja, to pa JE hudo. Je pol rekla.

In tko. Zgleda je tko hudo, da sm od vsega hudga dobila vročino. Pa sm kr doma. V službi sm itak čist neuporabna, da ne omenjam detajla, da sm šefa prosila, če me lahko za kratek čas mal odmakne od dodatnega stresa in to, pa povedala sm tut zakaj, pa je reku seveda, seveda, je bil zlo razumevajoč, pa me je naslednji dan  spet čaku sestank pri vrhovnem. Torej se ni zgodilo nič, kar bi nakazoval, kako je šef res razumevajoč.

Žalostno. Bedno. Človk se počut k tazadn drek, tok vreden.

MR mam čez 3 dni, pa sej ne vem a naj si želim, da kej pokaže al naj nč ne pokaže.  Sm pa dons sanjala, kako me tlačijo v uno tubo. Pol sm pa še sanjala, da sm bla na morju, kar pa tut sploh ni blo slabo.

Murči se sicer ne obrača več okol, je mal bolj stabilen, ampak zadnji del mu kot palačinka leži na tleh in to taka nekooperativna palačinka. Ma tut sečne kamne, ampak deluje velik boljši in dons je prvič po dolgem času spet piskal. In to me je zlo razveselil. Me je pa dvakrat tut fajn poscal.

Eh ja.

Mogoče je pa res Vse skupi sam psiha. Pa je ta tazadn dohtar sam mal paničarja. Sam škoda, k je že tretji zapored, k misli, da je res lohk tumor.

Edin to je ta smotana reč. Še dobr, da petrček pazi name.

Problem je preprosto v tem… torej… problemov je več:

Sovražim it v službo jutr.  Lahko rečemo tut enak stavek brez zadnje besede. Lahko tut enak stavek brez it, v in jutr. Potem je problem tut, da je bil dons čudovit dan, ki mi je zmešal glavo in zdej že voham pomlad in pestvujem idejo, da grem na morje. Problem je tut to, da je bil današnji sončni dan edini tak v vseh desetih dnevih dopusta. Problem je pa tut to, da se mi, kljub intenzivnem delu, ni ratal kompletno odklopit od službe.

Ampak kje je sploh problem?

Pomivalc je montiran, kuhna z novim pultom je poštimana, najina soba je poštimana, bli smo na sončnem sprehodu (Bučki dala dol bundo, ko smo prišli v Tivoli)… in kmal gremo na morje.

No problem.

Je bil pa živ raztur spet v stanovanju. Pomivalca montirat ni simpl, če je treba prej komplet cevovje namontirat in to.

in zdej je tko

.

Ker pa mam mevle, sm se včeri ob sedmih zvečer lotila pleskanja najine sobe. In dons sm jo dokončala, s pomočjo petrčka, seveda, ker jst ne znam montirat polic. Oh, police… da vam povem kok prepričevanja je blo potrebnega, da se je peter zlomil in pustil montirat uno nad glavo. Ker ma mal paranoje, da ga bo kej ubil, če bo potres. Zato nisva nikol smela met nič nad glavo, ampak kaj, ko sem se tko ufurala v tisto plavajočo ikea polico (ki jo mava, mimgrede, že ene 7 let)  na modri podlagi. Oblubila sm, da bo na polici lahko sam kaka najlažja knjiga, pa še to… No, pa še za to, sem morala preživet potresno simulacijo. Sm morala nastavit glavo, da mi je vrgu knjigo nanjo s pol metra višine, samo zato, da bi vidla, kako bi zgledal, če bi med spanjem zarad potresa padla dol. Ampak, ker me ni nič bolel, je hotel zadevo ponovit z enga metra in tko, da bi me knjiga zadela z robom…

Dlje, kot do ideje, ni prišel.

Jst sm pa dubla svojo polico.

Zlo mi je všeč, barva se pa ne vid dobr, je taka… no, arhaično morska, ni tok divje živa. Ne vem kako bi drugač povedala.

In tko, tut ta faza je fertik. Obe sobi, dnevna, kuhna, jedilni kot. Čez neki časa pa še najhujši zalogaj… galerija.

Ujej. Gor je prostorski biser, ampak nastlan pa do neba. Kaj čmo, v petih selitvah se nabere neki robe. Bo čas, da se kako škatlo tut odpre, pogleda kaj je not in vrže stran. In pol bo ful lepo, komi čakam. Spomladi pa čaka terasa. Tut to komi čakam.

Vglavnem, fajn smo delal, velik nardil, fantje lepo ubogajo, pomivalc laufa (najboljša poteza, skupi s pralnim strojem na morju).  Smo pa vmes tut mal počival.

Bogi, bogi.

Ampak glavn, da mam jst svojo polico .

Preseljena sm, s pisarno sm zadovolna, kave se ne da kuhat, rože lahko zalivam samo s tamalo flaško, ker nimamo vode drugje kot na veceju, pijem je ne, ker se mi gravža pit vodo iz veceja, radiatorjev ne morm regulirat, pisarna je velika, ma 4 okna, stene so drekasto rjav les 70’s varianta, iz pisarne v pisarno se sliš vse, razgled je pa na kamniške, kadar je lepo vreme. Kar me pripelje do vecejev.

Če ne veste, veceji so moja nočna mora. Dobesedno. Ne vem, če sem katero drugo stvar tolkrat sanjala kokr veceje. No, lahko bi uporabila tut sedanjik. Joj, ampak res. Kdo ve kaj to pove o men? Da sem nesigurna v odnosu do družbenih gradnikov v smislu konstalacije marsa in tarsa al da me je, enostavno, zaznamovala travma iz otroštva, ko sem šla za grm lulat in me je en kreten ciljal z zračko v rit. In tut zadel, mimgrede. To bo, verjetno, ker ne vem zakaj bi sicer mela vece travme.

Vglavnem, moji sanjski veceji so raznorazni, večinoma pa jih zasleduje ena konstanta - ni intime. Moji sanjski veceji so taki, da se vrata ne dajo zapret, če jih hočeš držat z roko med lulanjem pa lulaš po tleh in po sebi, ker je školjka predaleč od vrat, da so vrata taka, da od pasu navzgor gledaš ven, še raj, da od pasu dol gledaš ven in drugi gledajo tebe, da so stekleni z vseh strani, da so visoki kokr tron in komi gor splezaš plus da se vrata ne dajo zapret, da…

… da je vse provizori, vikl-vakl in polno špranj. No, končno se mi je uresničila tut želja, da še v živo doživim svoj sanjski vece. Kje boljš, kokr v službi, kjer človk preživi večino prisebnega življenja in ima zato res velik možnosti, da poln optimizma objameš svojo nočno moro z vsemi možnimi čutili in se veseliš dneva, ko boš končno premagal eno svojih slabosti, ki ti kreirajo karakter, in odideš en dan iz službe s ponosno, visoko dvignjeno glavo.

Aleluja.

Spet sm dobrodušno razpoložena. Do ene mere me je napolnila službena selitev in filanje selitvenih škatel, odklopljen računalnik, razburjenje ob vsem novem, čeprav gremo v staro (velik preveč bifejsko rjavih detajlov na opažnih stenah za moj okus, ampak ajde), razburjenje ob vseh novih rožah, ki jih bova z Limetko morali nabavt, da nafilava najino pisarno, vglavnem vse to (kar večino mojih kolegov v bistvu frustrira, ker ne marajo sprememb, pa tut dejstvo je, da Res gremo na slabš), do druge mere sem se pa nafilala na včerajšnjem malem karaoke maratonu.

Kar se službe tiče sem v bistvu večinoma zadnje dni po hodniku srečevala al strašno zafrustriran folk al pa une, ki se (iz obupa) samo še režijo. Vic tedna je bla zagotovo vaja evakuacije iz stavbe, iz katere smo se naslednji dan izselili. Vaja je bla ob enih popoldne, ko smo vsi poblazneli še lovili zadnje urice delujočih mašin in omrežja (ugasnil so nas v četrtek popoldne). Ampak glavn, da se znamo zdej zevakuirat iz une stavbe, kdo ve, morda se še kdaj vrnemo vanjo.

No, ampak pustmo službo, ne glede na to, kok je zabavna, mam še boljše. O tem, kako je treba po ledu hodit, da ne padeš, ste vedl, da kokr pingvin?

In jst sm to sprobala. Ko sem šla zjutri v službo čez neko zaledenelo dvorišče sm bla pingvin. Nisem sicer ustanovila, da je na ta način res manj verjetnosti, da padem, mogoče morm pa samo izpopolnit tehniko. No, kokrkol, del dvorišča je bil leden pa sem pingvinala, potem sem pa prišla do čistega asfalta pa sm še kr pingvinala. Nakar sm se tega zavedla in si rekla Mogoče me pa noben ni vidu.

No, to sam mimgrede. Ker je lih zima pa sneg pa drsi. Če vam kaj prav pride.

Drugač so ble pa včeri končno spet ene fajn karaoke. Sva si jih priredili z Limeto, ki je bla (kot večina vas in ostalih nas) skeptična, da gre resnično za dobro zabavo. V bistvu sm bla tut jst mal presenečena, kako hitro je padla v filing. Sam, da je dobila majk v roke, pa je bla pečena. Noro. Karaoke so res huda stvar.

Drugač sm nas pa najprej nafutrala s karijem pa skutino torto (kar sm bla ful srečna, da sm spet kuhala), pol smo gledal finale zvezd, ki plešejo na zagrebu in pol sva ga džingale do enih ponoč. Plesa ni manjkal…

Izredno pomembno je blo izbrat taprave komade…

… in une ta izi sva odpeli sede…

… vmes je blo neki psihadelike, ampak fotka manjka, ker sem se končno odločila  bit tut mal obzirna do sebe…

… na takole publiko smo že navajeni…

… in za konec še ena utrujena Košulja plava, ko sva res še komi komi živeli, odpirali usta in hreščali…

Karaoke so lahko tut naporne, posebi po nekaj urah divjanja. In a ste ugotovil, kako zajeban je pet pa plesat zraven? Hu, kako to zmorejo… res ne vem.

Vglavnem, do enih je šlo, naprej ne več in to noč sem spala k ubita - kar pa vem po tem, da sm zjutri še vedno mela svoje zokne na nogah, sicer jih po kaki uri dremanja profesionalno slečem s palci na nogah.

Vglavnem, planetu sem pridobila še enga karaoke manijaka, mislim, da mi bo hvaležen.

Sem pa tut dons kuhala, boboti, končno spet enkrat. In že gruntam česa vsega se bom za nou let še lotila. Bom ipak doma od tega petka 10 dni, prvoklasno. Samo najprej bo treba prvi vikend eno delavno akcijo speljat. Ker mamo že v petek frej, bomo mal cegle zlagal, da bo do pondelka vse fiksung fertik. Ker sem jih končno dobila in sm strašn zadovolna. Fanta bosta zidala, jst bom pa kuhno pleskala. Jst bom kuhno vglavnem prepleskala, pol bom morala pa unadva it priganjat, kokr ju poznam. Ker sta me namreč prisila nabavt vaservago in to nakazuje na moško kompliciranje. Provizori sem en del ideje že sprobala in komi čakam, da nardim celo reč do konca.

Pol pa kuhna. Pol pa obe sobi. Pol pa galerija. Pol (pol bo itak že pomlad) pa terasa.

Naslednje stvari, ki bi jih pa rada povedala so pa:

- da ne razumem kako grejo lahko babe v štiklih zvečer v lublano na -10 šminkirat,
- da je Bučka izgubila svojo bundo in bi rada novo (ne razumem kako lahko pes izgubi bundo??),
- da me od sekljanja čilija strašn za nohti peče,
- da je popotnik v času čist kul knjiga,
- da Petra skrbi, da ne bom na stara leta padla v Floyde in postala psihadelična zguba,
- da sm se namazala z maskaro, k sm jo dobila za nou let in nihče sploh ni opazu, da sem se, in zuni se mi je pol voda gor nabrala pa sm se pomencala in prepozn ugotovila, da se ne bi smela,
- da je bla moja skutina jagodna torta dobra, a je ni več

- da me je petrček pelu lučke gledat

in je blo zelo lepo.

Men je čist kul, da je sneg. Je v spalnici vsaj temno. Ker sicer tiste žaluzije na oknih niso najbolj neprepustne za luč in potem me v bistvu to med spanjem kar moti. To se mi zdi dost zanimiv, sej spim pa to, ampak ne pa tok dobr kot kadar je čist temno v sobi. In ker sem se naveličala cajtng tlačit za žaluzije, svetlobno neprepustne velux rolete so pa dragocene, je sneg res kul varianta. Zdej bo samo še pomembno, da bo zdržal do poletja.

Tut zarad mokrih nog me nič ne moti sneg. V službo se mi itak ne lup hodit v šolnčkih z 20 centi petkami, mam kr moje ornk čevle, hwačne in to je to. Najraj bi šla itak kr v trenirk, v to butasto službo. Med prekladanjem papirja še iz časov mojih predhodnikov sm si itak polomila dva nohta, roke mam skoz umazane, žajfo v službi mamo za en klinc, papir za roke brisat je k šmirgl in pomoje bi blo čist v stilu, če bi tut mi bli trenirkarji.

Ampak ne, to se pa ne bi spodobl.

Drugač mi je pa čist kul, da je sneg. Tko, novoletno je. Komi čakam, da zrihtam dnevno, pa da se vržem v pečico. Letos bom vsa testa za piškote najprej nardila in vse naenkrat dala v hladilnik, počivat pa to, tega nikol nism delala. No, letos bojo počival, pol jih bom pa dala v peč. Ni nujno, da vse v enem dnevu. Na vsak način sm si tut v glavo zabila, da bom nardila bajadero. Enkrat sem jo že, kao bajadero, in je blo čist brezveze. OK, blo je pač neko pecivo, sam bajadera ne. In sm iskala recepte dons in majo vsi not albert kekse pa mandlje pa tak in to sploh ni nobena bajadera. Tko da si bom recept izmislila sama, moi. Pol se pa javim. Zadovolna bom, če bo ratal temno-svetlo-temno. Če bo pa še vsaj približno primerna konsistenca, pa itak zmagam.

Zdej, ko sem pa obdelala te eksistencialne teme, mam pa sam še eno, za mimgrede. Sm razmišljala, ko sem se peljala iz službe… In sicer kako je avtobus št. 19 strašansko podcenjen. Mislm, sej šestka je dobra, clo super, ampak devetnajstka je tut super, pa je vedno prazna! Šestka pa vedno nabita. In vsi grejo na šestko, pa čeprav je devetnajstka direkt za njo in pol grejo pa dol pri Nami, kjer pelje tut devetnajstka. Res ne razumem. Mogoče zato, ker je kratka, šestka pa dolga? Da mogoče dolžina res kej pomeni? Vglavnem, devetnajstka je definitvno moj omiljeni avtobus.

Ampak šoferji so pa še vedno vsi sitni k driska.

In opaž sm pobarvala že drugič.