dnevnik

Res smešn. A nism pred par dnevi zatožila butast gorenjev bojler pa kako je od januarja not nova elektronka in kako da je serviser dal pol leta garancije na to elektronko (halo, pol leta)? No, a nism. Vglavnem, bojler je spet crknu. Pa sej ne bi verjela, če se ne bi lih nam dogajal. Bova kupla dons novga, tazga, češkega, jebeš elektronko. Tazga, kokr smo jih vajeni, za 20 let najmanj. Ker je mal smotan met najemnike pa upat, da ne bojo vsak teden klical, da spet ni tople vode.

Stanovanje je sicer že prazno, študentki so bli zlo pridni, nič niso uničili, razbili, vse okej. Edin vrečka od sesalca se je napolnila in zato neki mescev niso nič sesal . Dons pa novi ogledi.

In… a vi tut vohate pomlad?

Problem je preprosto v tem… torej… problemov je več:

Sovražim it v službo jutr.  Lahko rečemo tut enak stavek brez zadnje besede. Lahko tut enak stavek brez it, v in jutr. Potem je problem tut, da je bil dons čudovit dan, ki mi je zmešal glavo in zdej že voham pomlad in pestvujem idejo, da grem na morje. Problem je tut to, da je bil današnji sončni dan edini tak v vseh desetih dnevih dopusta. Problem je pa tut to, da se mi, kljub intenzivnem delu, ni ratal kompletno odklopit od službe.

Ampak kje je sploh problem?

Pomivalc je montiran, kuhna z novim pultom je poštimana, najina soba je poštimana, bli smo na sončnem sprehodu (Bučki dala dol bundo, ko smo prišli v Tivoli)… in kmal gremo na morje.

No problem.

Je bil pa živ raztur spet v stanovanju. Pomivalca montirat ni simpl, če je treba prej komplet cevovje namontirat in to.

in zdej je tko

.

Ker pa mam mevle, sm se včeri ob sedmih zvečer lotila pleskanja najine sobe. In dons sm jo dokončala, s pomočjo petrčka, seveda, ker jst ne znam montirat polic. Oh, police… da vam povem kok prepričevanja je blo potrebnega, da se je peter zlomil in pustil montirat uno nad glavo. Ker ma mal paranoje, da ga bo kej ubil, če bo potres. Zato nisva nikol smela met nič nad glavo, ampak kaj, ko sem se tko ufurala v tisto plavajočo ikea polico (ki jo mava, mimgrede, že ene 7 let)  na modri podlagi. Oblubila sm, da bo na polici lahko sam kaka najlažja knjiga, pa še to… No, pa še za to, sem morala preživet potresno simulacijo. Sm morala nastavit glavo, da mi je vrgu knjigo nanjo s pol metra višine, samo zato, da bi vidla, kako bi zgledal, če bi med spanjem zarad potresa padla dol. Ampak, ker me ni nič bolel, je hotel zadevo ponovit z enga metra in tko, da bi me knjiga zadela z robom…

Dlje, kot do ideje, ni prišel.

Jst sm pa dubla svojo polico.

Zlo mi je všeč, barva se pa ne vid dobr, je taka… no, arhaično morska, ni tok divje živa. Ne vem kako bi drugač povedala.

In tko, tut ta faza je fertik. Obe sobi, dnevna, kuhna, jedilni kot. Čez neki časa pa še najhujši zalogaj… galerija.

Ujej. Gor je prostorski biser, ampak nastlan pa do neba. Kaj čmo, v petih selitvah se nabere neki robe. Bo čas, da se kako škatlo tut odpre, pogleda kaj je not in vrže stran. In pol bo ful lepo, komi čakam. Spomladi pa čaka terasa. Tut to komi čakam.

Vglavnem, fajn smo delal, velik nardil, fantje lepo ubogajo, pomivalc laufa (najboljša poteza, skupi s pralnim strojem na morju).  Smo pa vmes tut mal počival.

Bogi, bogi.

Ampak glavn, da mam jst svojo polico .

Sm si rekla Če bom tko poredna, bom od dedka mraza dobila en klinc! in sm se vsedla tja, kt sm vam enkrat pokazala, koko vam lepo pišem. In bom napisala kok straaaašno bizi sm zadnje čase, tok bizi, da me že en teden ni blo nič na spregled. Tok bizi.

Začel se je na un petek, ko smo bli frej in je bil tak taprav družinski dan. Super dan za delat, v družinskem krogu cegle prekladat, uresničevat mojih tisoč idej in tko.  Vse, jasno, z vidika izboljšanja intradružinskih odnosov. Itak! Božiček, stari prdec, mi je ta petek pokazu, da ni lepo ne verjet vanj in mi je podaril migreno. Tako svinjsko, res. Nakar sm si rekla, da drug let bom pa rekla Božiček, letos pa nisi stari prdec, si bolj faca kokr Dedek mraz, k ma itak že sto let in še živo čudo, da še miga. In pol ne bom dobila migrene. Ker tale je bla tok smotana, da sm bla cel dan čist povožena. Ne pa tok povožena, da ne bi zmogla skomandirat treh tipov. Da so mi postavli cegle tko, kokr sm si zamislila, polakiral police, pa… no, sej… ostalo sm pa itak sama nardila (fantje so, pomoje, cepleni proti hitrosti, so pa blazno ustrežljivi, s čimer velik not prinesejo).

Prej pa pol zgleda tko:

To je blo kr velik dela, tok velik, da do novoletne smrekce sploh nismo prišli šele do pondelka. Pa še to… No, najprej povem, kaj sm pa delala soboto pa nedelo. Kuhno. Sm jo pobarvala, pa nove pante ma, pa un mehanizem, a veste, un, k loputneš vratca pa nardi ssss in nič ne tresknejo. Fora, 30 plus stara kuhna, pa z unim sssss mehanizmom, da vratca ne tresknejo. Pa tko lapo pobarvana. Tko živo, tko na poskok!

Sej še ni čist fertik, treba še montirat pomivalca (in ne bomo več edina familja brez pomivalca, aleluja) in zamenjat pult. Pol bo pa res lepa, ta stara kuhna. Pomivalc, mimgrede, že čaka sred dnevne sobe. Res fajn, mislim, da sem v zadnjih dneh pomila ene… dvainsedemdesetkrat. Kdaj bom prvič s pomivalcem pa…

… pitaj boga. Treba prestavit to pa un, uredit vodo, odtok, pritok, odrezat, zarezat, narezat… Torej, drug let enkrat bo. Ampak kocke mamo pa že .

No, ampak zdej sem zašla par dni naprej. Ostala sem kje? Pri smrekci… No, se odpraviva midva vsa poskočna v pondelk dopoldne na trg po smrekco. Ampak ne, božič je mim, smrekc nema sploh več. Za take burkeže, ki za božič raj prelagamo cegle kokr molimo, je mal brezveze prodajat smreke. Čist sm bla šokirana, da je tut po to že treba it v BTC. No, kar je treba, je treba, in smreka se je znašla sred dnevne v pondelk popoldne. Kriva, velka, ampak lepa.

Čist pod strop sem obesila par čokoladnih želejev, ker naš cucek sicer deluje nonšalantno…

… vsi pa vemo, da se ob primernih okoliščinah prelevi v ibr bandita, ki sam čaka svojo priložnost.

No, vglavnem, smreko torej mamo, manjkajo še piškoti in to. Zato sm se tega z veliko žlico lotila naslednji dan. Pekla sm…

… kokosove makarone, cimetove zvezdice…

… limonine srčke…

… linške…

… vaniljeve rogljičke in medenjake…

In na konc še potico.

UF.

Vse dni sm tut kuhala, a do svojga (krvavo zasluženega) mojitosa pa še nism prilezla. Naj bi ga dobila dons, ampak prihod nove kuhinjske tehnologije obeta razburljive debate okol razdelilcev pri pipi, tko da sumim, da bo dons kej. Mogoče jutri, za nov let. Ob enih ornk karaokah!

In za konec vam moj prelepi sivolasi kuža…

… podarja spominček na zadnji letošnji sneg!

Jaz pa vam podarjam eno lepo rožico in ne se jezat, če me spet par dni ne bo!

[Show as slideshow]

Men je čist kul, da je sneg. Je v spalnici vsaj temno. Ker sicer tiste žaluzije na oknih niso najbolj neprepustne za luč in potem me v bistvu to med spanjem kar moti. To se mi zdi dost zanimiv, sej spim pa to, ampak ne pa tok dobr kot kadar je čist temno v sobi. In ker sem se naveličala cajtng tlačit za žaluzije, svetlobno neprepustne velux rolete so pa dragocene, je sneg res kul varianta. Zdej bo samo še pomembno, da bo zdržal do poletja.

Tut zarad mokrih nog me nič ne moti sneg. V službo se mi itak ne lup hodit v šolnčkih z 20 centi petkami, mam kr moje ornk čevle, hwačne in to je to. Najraj bi šla itak kr v trenirk, v to butasto službo. Med prekladanjem papirja še iz časov mojih predhodnikov sm si itak polomila dva nohta, roke mam skoz umazane, žajfo v službi mamo za en klinc, papir za roke brisat je k šmirgl in pomoje bi blo čist v stilu, če bi tut mi bli trenirkarji.

Ampak ne, to se pa ne bi spodobl.

Drugač mi je pa čist kul, da je sneg. Tko, novoletno je. Komi čakam, da zrihtam dnevno, pa da se vržem v pečico. Letos bom vsa testa za piškote najprej nardila in vse naenkrat dala v hladilnik, počivat pa to, tega nikol nism delala. No, letos bojo počival, pol jih bom pa dala v peč. Ni nujno, da vse v enem dnevu. Na vsak način sm si tut v glavo zabila, da bom nardila bajadero. Enkrat sem jo že, kao bajadero, in je blo čist brezveze. OK, blo je pač neko pecivo, sam bajadera ne. In sm iskala recepte dons in majo vsi not albert kekse pa mandlje pa tak in to sploh ni nobena bajadera. Tko da si bom recept izmislila sama, moi. Pol se pa javim. Zadovolna bom, če bo ratal temno-svetlo-temno. Če bo pa še vsaj približno primerna konsistenca, pa itak zmagam.

Zdej, ko sem pa obdelala te eksistencialne teme, mam pa sam še eno, za mimgrede. Sm razmišljala, ko sem se peljala iz službe… In sicer kako je avtobus št. 19 strašansko podcenjen. Mislm, sej šestka je dobra, clo super, ampak devetnajstka je tut super, pa je vedno prazna! Šestka pa vedno nabita. In vsi grejo na šestko, pa čeprav je devetnajstka direkt za njo in pol grejo pa dol pri Nami, kjer pelje tut devetnajstka. Res ne razumem. Mogoče zato, ker je kratka, šestka pa dolga? Da mogoče dolžina res kej pomeni? Vglavnem, devetnajstka je definitvno moj omiljeni avtobus.

Ampak šoferji so pa še vedno vsi sitni k driska.

In opaž sm pobarvala že drugič.

Ta vikend je blo lepo, ker je doma moj petrček. Sicer spet gre za še en teden in tko se dela že dva mesca, če ne več. Zoprn, ful. Res. Ampak ker je njemu tut, naj nam bo. Če pa že kdo hoče rečt Sej je pa potem bolj luštn, ko je doma… naj se pa v rit zaleti. Takih tolažilnih vam res ni treba stresat. Pa unih tut ne Joj, kakšno službo ma to, naj jo že enkrat zamenja. Mislm, res…

Na splošno sem se že v petek mal boljš počutila. Že v službi, pa ne zarad službe, ampak čist tko, zarad petka. Ker je pol sobota pa še nedelja in me mal že novoletni špirit lovi. V duhu tega špirita sva v soboto harala po mestu in se fino mela, ker je lepo, pa nove knjige mam, pa zvečer sem inštalirala lučke doma.

Knjige sm si nagrabila za en evro, peter je vzel dve, jst pa ostalo pa sm ga raj odvlekla stran, ker bi sicer nabavla še 18 njih. Ne vem, no, po en evro, to se mi zdi tko… mal. Pa doma sm že vse prebrala. Skor, še tole dokončam o ženi popotnika, ki ga seka skozi čas, pa še nimam mnenja, ker sm prebrala lih mal več kokr zadnjo platnico z vsebino. Bomo vidl. No, hotla sm povedat, da sm prebrala že vse knjige doma, in sm zato nujno rabila nove.

Kar sm pa noro vesela je pa to, da sta Murči pa Pipica končno dobila svoje skupno gospodinjstvo in super funkcionirata. Nč se ne kregata, lepo se skupi stiskata in se intelektualno pomenkujeta, pa tut Murči mal več hodi okol, kar je zanj sploh čudovito. Dons je sploh blo dost živalsko, želvi sta dobili svež filtrirni material pa vodo (upam, da se bo lepo in kmal postavila, ker zdej se že par tednov sploh ni hotla), pujske sm preoblekla in enim postrigla nohtke (v bistvu vsem sam Viliju ne, itak), Ušesku je kri tekla iz nosu, da me je skor kap, nakar sm mu morala pa samo eno palčko izpulit iz nosnice, k se mu je not nabila.

Vglavnem, skor vse je šlo  po planu, sam ena reč ne… cegli. Ceglov spet nism dobila. Cegle rabm, nujno, sm že nestrpna, ker mam občutek, da mi nau ratal zrihtat dnevne niti do nouga leta. Najhuj je, ker kao mam cegle, ampak jih nimam in ker jih kao mam, jih pa v resnic nimam, mi čist nič ne koristijo. Tko, da štartam na to, da jih dobim čez teden in tut čez teden uredim dnevno do konca. Optimistično, torej. Ampak sm pa vsaj enkrat že prebarvala un temno rjav opaž, morm ga še dvakrat. Ta teden. Nujno.

Mam lepo idejo, mam, čeprav zdej ne deluje, da bo kej boljš. Pa bo.

Mimgrede, a ni Bučka hecna, k kuka tamle s sedežne? Lej jo, bumbarko. Ga je žgala po Tivoliju in se delala, da ji je vroče, sam zato, da ne bi blo treba bunde gor dat.

Drugač mam pa ta mesec na vidiku še eno selitev, kot da jih nism že mela dovolj. V službi nas selijo. Na slabš, na cenej, pa tko. V krizi je pač treba to pokazat na vse načine, mislm to, da je kriza, da se razumemo. Ker občutka za ljudi itak ni, pa pol ni kej kazat. Tut zato drug teden niti pod razno ne mislim it na službeno zakusko z najvišjim šefom. Sm raj lačna cel dan.

Na splošno me pa mal na kašljanje sil, ampak oblubm, da ne bom kašljat začela, ker za drug vikend načrtujem karaoke zabavo.

Pa tut… nov let bo, ne?

Zdej je pa že tko, da me že dolg ni blo, čeprav sem vedno bla, ampak ne tuki. Velik mam, sej štekaš. Od tega, da je blo treba narest selitev, organizirat pomočnico, bit pridna, it v Ikeo (najhitrejši obisk Ikee ever, sam tja, skoz, do regala, videt, da LIH tiste reči ni, ki sva jo hotla, vzet alternativo, plačat, v avto, domov, delat), selit, tovorit, pakirat, pucat, pizdit, se kregat, se ne kregat, obupavat, ne obupavat, vglavnem, ibr velik.

In včeri sva čist zares dokončno oddala najino stanovanje. Not so Cecile, Filipe in Alvaro in bojo pridni (drugač jih bom tok iz gat stresla, da jim ne bo nč jasno!). Iz tamale sobe sva nardila čudež, sej se spomnite kakšna je bla? Do vrha nasuta z odpadki, ostanki, neuporabnimi in neuporabljenimi rečmi. Bla je rumpl kamra, bla je špajza, odlagališče, not je blo vse, kar bi lahko kdaj prišlo prav, čeprav že 10 let ni prišlo prav.

In vse diši po novem.

Cela reč je bla tut narest zamenjave vseh možnih postelj, k jih mamo. Najino iz stanovanja v nov dom, fotrovo iz ene sobe v drugo, raztegljivo iz doma v stanovanje… mislm, ce-la reč, kok enga razšraufavanja, nošenja, vozakanja sem pa tja. Ampak ratal je, kar sm itak skoz vedla. Čeprav sm bla okarana, ker je blo vse tko na knap, ampak jst sm žena akcije, tle ni kej, medtem ko je moj mož… mož razmišljanja in preciznosti, kar je pa tut kr v redu. Mislm, ni vedno tko slabo.

In ko sva že v stanovanju vse tko zrihtala (še robne letve so zdej, pa okna pobarvana, pa luči montirane, pa v kuhni je zakitan… vse, vglavnem, kar ni ratal v treh letih narest)… doma pa tole… In veste kaj, prav veselim se pospravljanja. Mogoče zna bit, da sm tut mal čudna na momente, ampak takle mamo.

Mislm… cucek kamor pogledaš. Drugih stvari se sploh ne opazi, a ne?

Drugač pa tko, tekla… kokr da sm. Tok po štengah gor pa dol, otovorjena z robo, madona da vsaj mal šteje. Če ne bo šlo drugač, bom verjetno naslednjič laufala šele v sobotov Tivoliju. Zmenjena s Petro, da se greva kera počasnej laufa. To bo izziv . Poleg tega pa zdej že kr neki časa ne jem kruha in naute verjel, brez kruha se da dejansko živet. In ne samo to, brez kruha se da dejansko shujšat in da se dejansko dobr počutit. Ga itak že prej nisem lih velik uporabljala, razen v službi za sendviče al pa zraven salate v službi in tko… zdej pa ga sploh ne več in sm sesula že dobro kilco. Normalno, ne jest kruha pač pomeni ne jest sendvičev, salam, namazov in tega, to je kompleksno, a ne, ni kr neki. Sam tok, da smo to razčistil.

Sam tok.

Na splošno pa nč.

Ojej, včasih mislim, da mam kr mal preveč dela zadnje čase, jst, ko sm tko… ena taka bolj… koko b rekla… umirjena žena.

(mislm, kdo se je spomnu Dispanzer za žene?! Žene??!!)

Zadnje dni šibam sem pa tja, se oglašam na telefon, prodajam, oddajam, rihtam, ej, oddala sva stanovanje, mogoče bom prodala tut kredenco, pakiram… treba izselit vse v zdej že samo še šestih dneh, gužva, spužva, šviga švaga…

In tko.

Ste dobil sliko, ne.

Poleg torej vsega, kar krepi moje običajno vsakdanje življenje, to je služba, družba, mož, pes, prašiči, želve (nism zihr na katero mesto naj koga vtaknem, tko da sm to nardila zlo nekritično in čist nč ne pomen - da ne bo kdo reku O, svinja, želve je dala za možem… al pa kej tazga), je torej še definitivno treba pohitet s selitvijo. To pomeni, da mam zdej v stanovanju 1 za en kontejner robe, ki jo je treba prepeljat, vglavnem gre za cunje (boh pomagi kaj mam jst vse v omari…), v stanovanju 2 oziroma Doma je pa en kontejner razsutega tovora, kar pomeni, da zjutri ko kura brezglavo tekam sem pa tja in brskam po kupih kaj klinca naj oblečem. Vsaj petrček je tok prijazen, da je nehal gojit slabo voljo, ker nima nč zlikan in se je sprijaznu, da si navleče nase eno majco, ki kot prvo deluje, kot bi jo potegnu kravi iz riti in kot drugo je bla nekje tok globoko v omari, da je že čist pozabu, da jo sploh ima. Ja, selitev je definitivno priložnost, da spucaš navlako iz življenja. Iz omare pač ne.

No, in tko je stanovanje oddano, nismo še podpisal pogodbe in teh reči, ampak če ne druzga bomo vsaj končno spraznil flet, kar je pa tut dosežek, ker sva res dolg pacala. Pa okna so zdej v celoti zrihtana (razen, kar je delal maptrade v sklopu obnove fasade, k so jih tko zrihtal, da bohpomagi, sva reklamirala in se sploh nič ne oglasijo), včeri zvečer sm izvedla akcijo in najela pocen delovno silo z izkušnjami, Limetko in gospoda Markota, ki sta mi ibr prijazno pomagala popleskat ta slavna okna in je res fajn zdej. Zabaval smo se dobr in človk bi se lohk kar navadu na take družabne delovne akcije.

Na selitve pač ne.

To je že najina peta selitev in vsakič si mislim, da zdej pa res konc za en čas. Posebi sm si to mislila, ko sva končno stanovanje 1 tut kupila. Ampak ne, midva morva bezat in gurat in gruntat in gruntat in gruntat in… in tko na konc prideš do tega, da stanovanje kr naenkrat ni več tista zadnja postaja v življenju, ki jo še morš uredit, da lahko pol zadremaš v naslonjaču do penzije. In jst osebno sm zlo zadovolna, da je tko, čeprav je to neki, kar sm morala predelat v svoji glavi (ampak je ratal sprot in tko naravno, kokr je naravno, da sva s petrčkom skupi). No, in zato sm tok bolj zadovolna. Ja… sej je fajn dom, toplota, tvoje, moje, najino, naše, ampak dejansko je lih stanovanje tista topla spremenljivka, ki jo lažje hendlaš, spreminjaš, kokr kej druzga. Ljudi, recimo.

Dom si pa lahko nardiva lep kjerkoli že sva. Povsod sva si lepo uredila prostore, tut če sva dobila tista nagravžne češke rjave šekaste drekaste ploščice po tleh, češko kuhno al pa kr brez kuhne…

Druga stvar pa je, da bova morala seveda se tut mal pridno prilagajat situacijam. Kok bova pridna bomo pa še vidl

Mimgrede, ko sm brskala po albumu od k kraja sm našla tut tele fotke od Linčke… Jej, a to je ta naša lepa, košata, čudovito snežno bela punca? Shirana, bolhasta, breja, prestrašena. Piška moja. (svinja se je še včeri kopala na Sahari)

Drugač pa kot sm že omenila prodajam tut eno secesijsko kredenco, kdor jo kupi se zastrupi, kdor pa ne, pa umre, zato vas vse pozivam, da zberete dnar in si jo privoščite, ker umret res še ni treba. Je lepa, če so vam všeč secesijske kredence, profesionalno restavrirana in tko. Zato dvigujem telefon tut še za ta oglas in včeri je bil clo en ogled. Mogoče je bil obetaven. Nato se bom pa enkrat lotila še hendlanja violin, mam 3, dve demšarci in eno drugo, staro več kot 100 let. Mam pa tut original podpis od Bobbija Fischerja iz leta 1964 pa drugih fantov. Mam pa tut eno zmrzovalno omaro Beko s tremi predali, če bi jo kdo mel.

Vglavnem…

A ne, kok sm dons pestra?

Nč, oglas za oddajo stanovanja sm objavila, sm napisala, da so domače živali dobrodošle . Sm najprej mela napisan “dovoljene”, pa se mi je zdel tko nacistično, mislm, dovoljene… Dobrodošle so pa pika. Posebi golobi pa podgane .

Včeri sm tko lepo pospravila vse, čeprav sm vmes mal padla na kavč, ker se mi je za popizdit vrtet začel in pol mi je blo slabo in sm mal odležala in čakala, da pride peter, da se mu mal posmilim, pa ga namest pol ure ni blo eno uro in me je vmes že minil smiljenje, pa sm šla skuhat juho. Za znoret zoprne vrtoglavice mam, sploh mi niso všeč. In naslednji, ki bo rekel, da ni čudn, da se mi vrti, če sm pa noseča, bo dobil čevelj v gobec. Če mam res Menierovo bolezen, kokr je blo mnenje nevrologinje, pol mi je reeees všeč tole:

Fact: Meniere’s Disease is “idiopathic” — the cause is unknown.

pa tole:

Fact: There is no cure for Meniere’s Disease, and there is no cure on the horizon.

Aleluja. Jutr morm do osebne zdravnice, da dobim napotnico za ORL pa še na nevrofiziologijo in tole preiskavo počakam pol pa… pol pa… nč. Pol pa tko je, pa nč drugač, ne mormo vam nč pomagat, sej bo nehal. Mogoče. Ne obupat, al pa kej tazga pametnega.

No, kokrkol. Včeri je blo razmetan u ibr in navali hiperaktivnosti so me zanašal dokler je šlo. Šlo je ful, ampak dva okenska okvirja sta še vedno ostala nepobarvana. Bo Peter, je reku. Drgač pa, sej veste mene, jst tko rada kažem slikce pa mam za tokratno serijo eno prezentacijo svinjaka, ki sem ga spucala. Res, res sm bla pridna.

In lejte kok pridna!

Ne vem, kaj se ta pes povsod slin na fotkah, kaj si bojo pa ljudje mislili.

In nč, tkole. Ni mi nč hudo živet .

Danes je bil pomemben dan, prav tko pomemben, da mu je treba rečt Danes in ne Dons. Končno so nam (namreč) spustil svetlobo v stanovanje, odgrnil okna, odmaknil polivinil, odstrnil težke cape, nam dal luč! Zrak! Končno! Oken sicer še niso namontiral, menda jih ja niso pozabil, ampak fasada je obnovljena, fasada je lepa. Prav rade volje bi nalimala kako fotko naše lepe limonaste fasade, ampak fotič se sprehaja kdo ve kje, kar je bil na morju s petrom, sm ga mela v rokah samo enkrat (da sem se naslajala nad svežimi morskimi fotkami). Vglavnem, res sem srečna, da smo lahko končno zadihal, še bolj so pa srečne moje žvali, ki so morale trpet pomanjkanje prave svetlobe in zraka. Komi čakam še, da skidajo gradbene odre in se končno spet začnem počutit varno na teh deset pa tok metrih višine, ne na dohvat ruke vsakmu, ki bi se spomnu mal plezat… Sej ne, da se najde strašno velik manijakov, ki se odločijo izkoristit gradbene odre za svoje diverzantske akcije, v bistvu v kroniki še nism zasledila tovrstnega primera, ampak vseen, treba bit previden.

Da je danes fajn dan (Limeta je rekla clo, da je srečen in res se je izkazal za tazga) je nujno povedat tut zato, ker se je po določenih zapletih okol kredita za bajto na morju (v resnic ni šlo za zaplet, pač pa za… hm… no, ja, sej sprenevedanje pa malomarnost je tut zaplet) zadeva rešila in jutr sfiniširamo vse zadeve. Mimgrede sm se še enkrat spomnila zakaj da že tok pa tok let nisem več komitent NLB, ampak ajde, recmo, da so se stvari uredile in da bomo izpeljal tut to končno potezico.

Sej res, to bi lahko dala v alineje, ker bom naštevala… Torej.  Da je danes fajn dan je nujno povedat tut zato, ker:

- se je po določenih zapletih okol kredita za bajto na morju zadeva rešila in jutr sfiniširamo vse,
- sm srečala eno sošolko s faksa in sva se ena druge zlo razveselili in sm postala spet dost socialna,
- me je zarad moje pretirane socialnosti Peter kljub temu, da je mel druge plane in je šibal v širni svet (ok, na Ig, sej to je dost žalostn, no, mogoče na Rudnik, tut to je dost bedno) peljal v Zvezdo na sladoled,
- sm dobila napotnico za nevrologa (ok, to lih nism tko strašno srečna, ampak mi je pa zdravnica rekla, da naj ne obupam in sm rekla da to pa res ne mislim in recimo, da je to fajn podatek za med alineje),
- je blo v službi kr fajn (čeprav si morm spet mal pošlihtat glavo in umirit konje, ker spet bezljam in delam 921 stvari na enkrat),
- sm iz omare potegnila en kup poletnih hlač in mi grejo še vse gor (sicer so mi ble nekatere nekoč, niti ne tok davno, še clo prevelike, zdej so mi pa…hm… kot ulite bi bil en tak primeren izraz, ampak gor mi pa grejo in to je fajn novica),
- je peter oblubu, da bo šel z mano laufat, bil je clo zlo entuziastičen (kot moj princ me bo lahko podpiral v primeru, da se mi zrola, moški pa so radi princi), ampak na žalost morva še skombinirat kater dan v letu bi mu ustrezal za ta podvig (ker ga namreč nikol ni doma zna bit leto kr nalepem naokol),
- kr tko.

Sm pa dons (pardon, danes) naletela  na tale idiotizem. Če se vam lup poglejte, zato da:

- vidte, kako profesionalno je policaj shendlal situacijo, mu poklanjam svoj najiskrenejši poklon,
- vidte, kako se pri nas lahko za “novinarja” deklarira vsak tepec in če mene prašate, bi se moralo novinarsko častno razsodišče oglasit in zaščitit ime tistih tapravih novinarjev.

Mene bi blo sram dat tako svojo podobo na internet. In če bi bla kak novinar, bi me blo sram, da obstajajo taki “kolegi”. Sicer mam pa svoj pogled na našo novinarsko sceno že neki časa (matr vola, a je res že skor 7 let??).

No, kokrkol, men je blo ob gledanju tega veleuma kr mal bedno, človk bi lahko clo reku, da mi je blo nerodn namest une koke, ampak to je taka nehotena reakcija, od katere se z vsem preostankom možganov, ki ga še premorem, odločno distanciram.

Za konec še informacija, da je Lopar obdržal starega župana Andreškića, ki je očitno loparane dovolj dobr razveseljeval, da je dobil od 800 volilcev 600 glasov, ostalo je pobral pa Matahlija in če kdo kej ve o Loparju potem mu je jasno, da je proti Matahliji volilo vsaj 400 ostalih Matahlij (to je bližnjih in daljnih sorodnikov), ostali (torej, Andreškiči), so bli pa verjetno večinoma med tistimi 200, ki jih je dobil Matahlija. Tam so samo Andreškići pa Matahlije, pa tut teli dvoji so v sorodu, tko da pomoje še sami več ne ločjo kam naj se dajo, med A-je al med M-je. V bistvu se dajo kokr kdaj.

In s to izjemno novico zaključujem današnjo nanizanko.

Lahko noč!

Devet ur sm včeri pospravljala, devet. Brez premora. V bistvu je bil en manjši premorček, ko sem brisala prah s knjig in sm slučaaaajno naletela na Mercka in sm ga… no, mal sm ga brala, ta drug premor je bil pa proti večeru, ko sm si nardila motovilc pa kavo. Nakar sm še zlikala tak kup, ma kaj kup, goro. Ma kaj goro, osemtisočaka perila, da sm na konc tko utrujena padla v svežo postlo, da sm prav slabo spala.

Slabo sm spala iz večih razlogov. En je bil, da sm mela skoz občutek, da bo kdo zlezu po fasadi gor in prišel skoz okno in tri pikce. Pa še slabe sanje sm mela. Ni vedno fajn spanje, kadar si zlo utrujen. Zakaj sm pa mela občutek, da bo kdo splezu po fasadi in prišel skoz okno, pa zato, ker si je en delavc kr dobr privošču med mojim pospravljanjem in me je preganju. Domišljija, pa to. Blo je pa tko, da je pleskal fasado (to zdej niso sanje, to je blo res) lih okol mojih oken. Nakar se je odloču vzet si odmor. Je odgrnil polivinil, ga zataknu za palco, da je mel lep razgled v stanovanje, si prižgal čik, se naslonu na polico in bulil. Kr tam je bil in je bulil in še z enim takim butastim izrazom, ki ga ne morem opisat kot simpatičnega. Parkrat sm prav pasje pogledala, dala roleto dol in se delala, da ga ni. Pa se je naveličal in šel naprej delat, k drugim sosedom. Zoprna reč, res, včasih ni fajn bit sam doma. OK, če bi se človk lahko zanesu na svojga psa, ampak… kdo ve, kdo se lahko zanese na mojga psa.

Kokrkol, pospravila sm (skor) u nulo. Preoblekla sm vse pujse. In če že nočni spanec ni bil posebi miren, je blo pa zato tok lepše zjutri vstat. V čisto in sveže. Mal sm si tut spucala glavo.

P.S. Škoda, ker nisem mela fotiča, da bi dokumentirala stanje prej in pol. Če že kdaj, bi blo tokrat fajn za videt. Ampak fotič je s Petrom, ki sporoča, da so moje morske rožice vse lepe in zdrave.Oh, kdaj jih bom le vidla.

Še en P.S. je pa tak, da skor cel dan nisem pomislila na Radence, ko sm pa zvečer vidla slike, sm pa skor zajokala. Ampak sej sm si zihr prišparala eno hudo razočaranje, to je pa tut neki.