dnevnik

Hecne reči.

Včeri sm dobila po mejlu vabilo na DMjev tek za ženske. In sm ga hladnokrvno zbrisala.

Domov sm dobila vabilo za Radence. Do njega sm bla mačehovska kokr do računov (nism niti odprla).

Zjutri sm brala, da je dons tek za srce. Dlje od naslova nism prišla.

Ampak dobr pa je, da vsaj opazim zadeve, to kaže na to, da neki tekaške žerjavce še tli v mojem blasfemičnem srcu.

Nerodne reči so pa tut te, da mam trenutke, ko sm sitna k Vili, ko razgraja, kokr Vili pa tut jst hitr ratam simpatična in prijazna. Kokr Vili pol kr nalepem mal šavsnem in pol, k me en boža in pravi kok sm pridna in mi nardi za jest, ratam k stopljen cukrček. Kokr Vili.

Jst sm en Vili.

Kar se tiče fizične izvedbe pa… se bohotim, tle ni kej. Kdor se je spomnu izdelat nosečniške hlače je car. Kok so carji na področju modričkov, bomo pa še vidl. Rabm enga veeeelcga carja namreč. En jutr sm bla prav zaskrbljena. Me bojo kmal same joške? Kdo bo pa pol sploh opazu, da mam čudovito bleščečo polt, zdrave zobe in lepe nohte? Mislm, da si bom morala to večkrat na dan kr sama povedat. Ti nisi samo joška, ti si velik Velik več!

In take.

Ne vem iz kerga vica sm včeri našla štacuno, ki se ji reče Mala Maša in mi je bla zadeva zlo atraktivna (mala maša pa še barve!), posebi ko sm našla tole kolekcijo… barve pa še živalce, ojoj! Mislm pa, da nimajo tut večjih številk. K jst bi mela žabico pa kužka pa zebro. Za začetek.

Nimam pa še nobene izrazito nabrekle žilce za kupovanje česarkoli za uno miško, k dela wuwuwuwuwu v mojem trebuhu. Ne vem, sploh si je ne predstavljam in v bistvu sploh ne vem kaj bo delala pa zakaj pa kam jo bomo dal pa vse to. Hkrati mi pa ideja, da bi ona lahko bla on sploh ni več tko mim. Pač bo, ne, mogoče bo pa čist… No, ok, pustmo. Bo kar bo. V bistvu kar je - je, bi blo mal bolj korektno. Kar je, in dela wuwuwuwuwuwu, pa raste in ne vem, če je normalno, da mam filing, kokr da čutim kako vse skupi raste. Skoz me neki veže, steže, špika, stiska, boli in ojoj, na trebuhu sploh nism več tko suveren spalec. Morm bit mal postran pa noga mi visi čez rob postle. In to, pravjo, ni še nč.

Tko da, vidte, jst se sploh ne čudim, da mi tekanje (v bistvu kakršnakol rekreacija) ni niti mal privlačna. Ful sm bla pametna kako bom hodila na ne vem kako telovadbo pa na take hitre sprehode pa sploh bom ena taka blazno energična in v formi in ko bom švignila mim grma v Tivoliju bo kr zacvetel, tko bom vsa našpičena in cvetoča. V resnic sm pa po službi kokr en scuzan polž, ki se je napil vode.

In goveja juha je še vedno zakon.

In tut, tko, na splošno, je kr fajn. Čez 9 dni grem na morje.

Ta nedelja je bla za vsazga mal. Razen za petrčka, ki mora delat tam dol nekje, daleč daleč. Ampak drugač smo pa želvam vodo zamenjal, pa mal sm kuhala, jedla, pila kavo, brala, barvala lase, zrihtala nohte, bla z malo bu v tivoliju IN odvlekla očeta na lauf. Ja, res ste prav prebral, končno mi je ratal tut to. In še, hehe, enkrat vmes sm mu rekla Ja, mava kr enak tempo, midva… Je bil neki cajta tih, pol je pa reku Kaj hočš s tem povedat?

Ampak res, mogoče to, da morbit pa le nism najpočasnejša žaba na svetu, da mogoče si pa vseen lahko privoščim tekaškega partnerja, ki ne začne jamrat, da ga kolen boli zarad moje počasnosti?

No, tko, pa sva rekla, da bova zdej laufala trikrat na teden, midva. Tko mu je blo všeč.

Men pa tut, da bom lažje oziroma brez tok slabe vesti rekla dohtarci na sistematskem da kok da se s športom ukvarjam, kok da sm aktivna in da moja kilaža sploh ne vem od kje je prišla, zgleda mam močne kosti. Ker sm ful aktivna in res redno laufam, mislm, 10 km lohk prelaufam kadarkol. Fajn je tut to, da mi pulz pade na 70 skor takoj, kar tut ni slabo in dokazuje kok hud športnik jst da sm.

Tko ji bom povedala, babi.

Zadnje cajte ga itak mal sekam, pa se kaka mala laž ne bo nikjer poznala. Ker zadnjič sm… hm… zadnjič sm nardila enga hujših huliganskih dejanj, na katerga nisem ponosna. No, na katerga sm mal micken ponosna. Mislm, zdej, ko je nevarnost, da me dobijo (in živo čudo, da me niso!) mim, sm res kr mal ponosna nase.  Petru sm namreč en zvečer tko skuliran povedala da Dons sm šla pa na avtobus pr zadnjih vratih, da me je prav debel pogledu in reku Kaaaj? TI? Ja kaj ti je pa blo?? Sm rekla Hihihi, ja, kaj, če je bil pa tko nabit, pa mudil se mi je v službo, pa sm skočila gor in stiskala uno urbano v pesti, za vsak slučaj, če bi kontrolor uletel in bi mu jo takoj nemudoma pri prič dala… no, pa me ni noben kontrolor dobil, čeprav priznam, da sm z vsako postajo, ko se je masa potnikov redčila in redčila, in sm na konc praktično sama ostala v zadnjem delu avtobusa, kr mal na trdo slino goltala.

Ja, tak huliganski impulz je to bil.

Bom bla bolj pridna zdej. Blubm.

Mogoče je bil to en unih trenutkov, ko v resnic sploh ne razmišljaš dost, pa v resnic nočeš bit huligan, bandit, baraba in prasc ampak po nesreč tko izpadeš. Enkrat, recimo, sm mela en tak moment, ko sm (bohpumagi, kaj mi je blo) meni nič tebi nič prečkala tavelko križišče pri Levu pri rdeči. Ne vem kaj mi je blo, kr šla sm čez, se na sred zavedla, da u pi… kva mi pa je, sej je ja rdeča, nakar sm morala ostat kul in sm se nardila, da sm mal glupa. Ja. Enkrat pa tut, v banki… ja… sm se tut nardila glupo. To pa sicer ni blo nevarno za življenje, ampak blo je pa tut lih tok ponižujoče. Pazi to, pridm jst v NLB, odkorakam do okenca, dam kartico, uredim, ck ck, vse gre kot po maslu, nakar k men pristopi en možak in mi reče Eni smo pa res kreteni, k stojimo v vrsti, a ne. Pogledam na desno in vidim vrsto enih 15ih ljudi, kako pridno čakajo s karticami in položnicami v roki in raj ne pomislim, kaj so si mislil o men. Vglavnem, nardila sm se iiiibr glupo, kaj sm pa hotla, in sla šla. Sej zato sm pa pršla v banko, da čimprej uredim, ne.

Hvalabogu za skb-net.

In tko.

Berem tist Suši in sm na 286 strani, kar je nekje na polovici, pa ni lih nek ultra književni presežek, ampak sej možgane že dolg najraj pasem na tovrstni šund literaturi. Poglavje, dve, pa začorim kot velika.

Spim pa kot stara.

Ej, a ni fora, kako človeku zmanjka časa, kadar se mu nč ne lup? No, a ni? Men se že zdi. Od pondelka sm že tukile, pa kr nimam pa nimam časa povedat kok slabo je blo pa tokrat na morju. Za nameček sm šla dons laufat, ker je blo na morju tok slabo, da mam občutek, da sm se v parih dneh ugojila ene 18 kil. Sej ne, da bi ne vem kok jedla, sam jedla sm kruh (vedno za zajtrk, grda, grda jst) pa salamo (ojej…) in med zajtrkom in kosilom pa še za desert mal čokolade, čokolade pa sem pa ke še mal čokolade. Drgač pa nč tazga… sam dons me je neka (razvlečena) sila v meni tiščala na tek in kaj sm hotla kokr narest spet nč posebnega, ene par kilometrčkov, lih tok da… no, lih tok, da sm bla zadovolna.

Ah, je blo pa blagodejno, veste.

Ampak, a ne, nism pa še nč povedala, kok je blo slabo na morju, pa v bistvu sm hotla sam mal to povedat.

Vglavnem…

Ko sva prišla dol je blo v bajti stokrat bolj mrzlo kokr zuni, tko da sva luftala, da se je mal segrel. Jasno pa, da sva do osmih zvečer prostor že fino ogrela (tut z radiatorčki) in odišavila z zimskimi vonjavami, cimet, klinčki, rjav sladkor, limone… zvoni zvonec? Ja, s kuhanim vinom, jasno (ki sem ga tokrat mal ruknila tudi sama). In še nism si mogla pomagat, pa sm nardila še rižev narastek od orientalcev, ki je pa tut lepo dišal.

In tko sva začela tokratno morje. In če sva zvečer še zavijala v luno (od čiste sreče, itak)…

… zjutri petrček ni nič zavijal, samo žalostno je zrl v dežek in se v mislih priklapljal na internet, raziskavajoč, če se v dežju lahko polaga ploščice al ne.  Bogi petrček, baje da se ne sme.

In če je ta dan prinesel zlovešče lepe obrise, ki nam jih nudi mati narava…

… je prinesel tut moment al pa dva čudovite jasnine in z njo delavne vneme. In potem je petrček začel…

… študirat, risat, načrtovat, žagat…  pizdit, delat… (pizdit)… štemat, zidat… (pizdit… pol sm šla raj gor brat knjigo in zato ne vem kaj vse je še počel)…

… vsekakor pa je naredu tole…

… kar je naš novi zunanji umivalnik, v katerem bomo pral tisto posodo, ki smo jo sicer vedno kr na tleh. Pa not bomo mel spravljeno vodo, pa cev, pa vse to pa un. Men se zdi čudovito, ampak še ni čist dokončano (če mogoče niste opazil), gor pridejo še ploščice. In pol ugotovimo, kok je petrček dost tak hendi boy, a ni? Men se zdi supr, edin kar je reku, da ne smem povedat, da je stvar mal postran, zato pa tega pač ne bom povedala.

Medtem, ko je naš majstr izvajal majstrovine, sm pa jst ugotovila, da mi je en ukradu mojo eno in edino klivijo, ki sem jo z vso nežno skrbjo prinesla vso bogo iz lublane, se z njo pogovarjala in jo vzpodbujala vživet se v novo okolje, kar ji je, srčici, dejansko tut čudovito uspelo, še oktobra sm vsa vzhičena ugotovila, da sm ji nardila lepo uslugo, da sm jo poslala živet na morje. No, TO mojo klivijo mi je en spizdu in ta en je bla moja teta Anka. Jst sm bla čist paf, ampak res. Naučila sm se, da če ti en reče, da ti bo ukradu rožo to ne pomeni, da bo na tak hecen način kokr naskrivaj odrezal kako vejico, vzel kak poganjek, kako mlado rastlinco izmed osmih mladih rastlinc… ne, to pomeni, da ti en dejansko lahko brutalno odvzame eno in edino.

In sm šla in sm jo vzela nazaj.

Boga moja klivija, še zdej sm čist iz sebe, upam, da bo preživela vse te manipulacije.

No, ampak drgač se pa rastlinje lepo prijemlje, hebe še cveti, bogevile so super (sva jih zavila in zaščitila) in še kupila sva en nov kovačnik. Mal sm brklala po zemlji, podtaknila par sivk, žajbla (ki je že tok ogromen grm, da sploh nimam besed), rožmarinčkov, razmetala neki semen nočnih frajlic… in tko. Da sm prav zadovolna.

In a ste opazil, kako skrbno sem pri fotkanju pazila, da nisem ujela svojih ultra mornarskih škorenjcev? Sm vedla, da čez sto let vse prav pride…

No, Bučke sevede nism pozabila, sam sm jo prišparala za na konc. Ker… ne vem, a ni lepa, no?

Petra, tvoj izdelek pa tut visi!

Lahko še pogledate spodi slikce, kako sm bla umetniško navdahnjena… tako noro nebo je blo, za film narest.

Ni res?

Mislm, da smo se mel kr dobr.

Kar sm rekla, sm rekla in v petek po službi sem nemudoma odvihrala (no, ja…)  v Tivoli in nardila dobrih 7 kilometrov, kar pomeni vsega skupi 73 kilometrov v oktobru. To se mi je zdel u redu. Bilo je tut zlo lepo, šla sem že dovolj zgodi, da je skozi jesensko listje še svetilo sonceče in je bla taka živa barva, da sm si prav rekla Matr, je pa kr lepo. Na momente sm mela sicer občutek, da me listje na tleh ovira pri teku, ker se mi je zapletalo med čevle, ampak to so bile verjetno samo moje težke noge. Bla sem, vglavnem, zelo vesela tega teka. Jutri planiram otvorit novembersko sezono in sicer mam v planu narest v tem mescu 75 kilometrov. Gruntam pa, da bo treba okol vratu dat kako ruto, če ne clo kapo na glavo. Pa ne samo to, treba bo tut razmislit o novih trasah, ker v temi po tivoliju ne mislim laufat, po Rožniku še manj. Tema mi gre mal na živce, priznam, se je morm pravilno lotit, da me ne bo lih vsakič, ko se bom odpravljala ven, strah.

No, in še zarad ene stvari je blo fajn v petek in to je petrčkov prilet iz črne gore.  In ne samo, da je prinesel sebe, prinesel je tut dalile. Dobila sm kuharsko knjigo Najdžele Loson, ki sem jo že krstila in po kuharsko zapacala stran z našim sobotnim desertom.

To je bil kolač iz mandljev pa z belo čokolado, brez moke (če ta podatek kej pomen, ponavad mam filing, da je pomemben, ker se tko rado poudarja, če je slučajno kej narjen brez moke). Dobr k strela, pa še ratal mi je.

Zahvaljujoč svoji poliglotščini mi je ratal ne samo iz srbščine narest desert (kaj so kašike in pavlake in te reči sm osvojila že s sarajevsko knjigo), pač pa skuhat celo sobotno kosilo po francosk. Brez slovarja.

Sicer sem mal kasnej (vendarle pa spontano) ugotovila, da je treba svinjsko pečenko v resnici kuhat ne pečt, ampak ugotovila sem pravočasno in tko, da je deloval strašno suvereno, da Itak, da se kuha, mislm, halo?! In ne bomo verjel, ampak v mleku skuhano meso z rožmarinom, timijanom, lovorom in česnom je dejansko dobr k strela. In ker sem v soboto začela dost pozno kuhat in se itak najprej lotila deserta, potem pa pacanja z mesom in mlekom, nato pa nardila ŠE sirni sufle (tut po francosk), smo resda jedli ob osmih zvečer, ampak po treh urah kuhanja sm bla jst še najmanj lačna. Kuhar je namreč, tko kot grški bog, sit že samo od vonjav. Če še niste vedl. Vglavnem, tut sufle mi je uspel, pa me je skrbel, da ne bo. Ne vem zakaj, mogoče zato, k vsi vedno pravjo kako zoprn ga je narest. Hm? V resnic je simpl k pasul.

Sva pa v soboto tut špancirala po prelepi sončni lublani, samo mal sem vzdihovala nad dejstvom, da trg ni delal in so ble povsod namest slastne zelenjave morbidne krizanteme. Ampak res je blo ibr velik krizantem, folka pa čist premal. Mam občutek, da so se trgovci z rožami mal zakalkuliral, v tej krizni recesijski in taki slabokarmatični fazi, v kateri smo državljani naše… no… države. Vsi bi vglavnem svoje rože “pocen dal”, ampak morm povedat, da to, kar rožarji razumejo kot “pocen” je precej daleč od “pocen”. Ampak vseen sm tokrat dobila dva šopa lepih vrtnic. So ble pač v akciji.

Na trgu sva srečala tut golobčke, ki so se kopal in jih ni nič zeblo, ti mastnopernati ptički lepi.

Luštn jih je gledat in jih mam rada in res ne maram videt, kako folk svojim frocom pusti, da jih preganjajo. To me res moti, mimgrede povem.

Pa še zarad ene druge (tretje, četrte…?) stvari je bla sobota fajn. Po dolgem času sm dobila nove knjige! Eno kuharsko (nehte težit, me je pač ornk prijel kuhat!) in še 4 nekuharske in z veliko srečo v srcu sm se zvečer končno spet namest k reševanju kihovih križank (ki mimgrede niso več, kar so bile, to morm puvedat) spravila k branju. Zdej berem Ameriškega dečka, katerga največji problem je, da se nahaja v strašno težki knjigi, ki jo zvečer le s težavo še držim v višini oči, ne da bi me v roke zagrabu krč. Edin to, drgač zaenkrat nimam drugi problemov s knjigo, mi je čist fajn.

In po napornem dnevu sva si z Bučko mal oddahnili (spala sm pa bolj slabo, sm prepozno jedla).

Kar se pa nedelje tiče, je bla pa tut dost fajn. Nč posebnega, ampak fajn. Reptilčka sta šla spet mal na sprehod, Tapka me je spet do krvi upraskala, Fehtar je pa prav smešn, ker ful piha in šavsa in se prav hecno jezi na vse okol sebe. Še mene je enkrat šavsnu, smešna želva kremplasta. Drugač ma on tut zabavo se po hrbtu metat, je izjemno izpopolnil vihtenje v primernejšo reptilsko pozo.

Tapka ma pa druge fore, slika namest tisočerih besed.

Oba sta skoz hotela ven na teraso, kraval pa tak počneta, kot da bi kak srednjeveški vitez golf igral po stanovanju.

Linčka je mela pa tut svojo zabavo.

Sicer je pa tut nedelja minila v kaki urci, dveh kuhanja. Kaj sm hotla druzga kokr izkoristit en recept iz orientalske kuhne in sm knjigo popackala na strani s piščančjim tajinom s slano limono. No, slano limono sm mal improvizirala, ker v resnic bi jo morala v soli namakat 4 tedne (kar bom nardila takoj, ko se upokojim, direkt za rabarbarino marmelado in pred obiranjem grejpfruta na vrtu), pa je blo vseen super dobro. Prsežem da je blo, s kus kusom. Zraven smo pa pil žlahtno kapljico direkt iz mojga sokovnika (jabčki pa pomaranče). Za razliko od mnogih, ki jim gre delanje soka na jetra, ker je treba pol pomit tri plastične piskre, je men najbolj zoprn del lupljenje pomaranč. In še vedno prsežem, da je najboljši sok un iz hrušk pa limete.

In tko, vidte, zdej, ko sem vas tko prisrčno zabasala z raznoraznimi rečmi in niste zihr, a ste se od branja zredil al ste slučajno začutil, da vam kak reptil pleza po nogi gor, se poslavljam, morm obest perilo, se umit in grem kvihtat - še ene par poglavij. Zjutri morm zgodi vstat, da bom zgodi v službi, da bom zgodi doma, da bom zgodi v Tivoliju.

Zato.

No, pa sem tut dons šla mal laufat , 7 km sm nardila, zadovolna. In pol sm šla mal po dnevniku brskat o mojih tekaških spodrsljajih v tem letu, ker vse beležim v dnevniku in sm šla mal seštevat in sm seštela… Da sm oktobra nardila 66 km, septembra 26 km, avgusta pa 3 km. Še bolj nazaj pa nisem šla brskat, ker bi mi blo hudo it čez vse zapise v tistem času, so bli preveč žalostni.

Avgusta sm torej prvič laufala po polletni pavzi in res ne vem zakaj sm mela na momente filing, da bi LM v bistvu zmogla kej boljš odšpilat, kokr sm ga? Je mela nta kar prav, da kokr sm jamrala in kokr sm mal tekla letos, mi je šlo še dobr. V resnici sm mal tekla letos.

No, to se bo zdej spremenil.

Sm se tut prijavila na Sladkih6. Ne vem sicer, zakaj mi je Vreme… khm… čestital za pogum… mogoče me bojo tm pojedl, ampak sej bom mela mojga petrčka s sabo, me bo branu

Vsekakor pa bom ta mesec nardila 70 km, sm se odločila. Se fajn sliš.

Zgodnja jutra so tko fajn. Tko luštn si jih je narest še mal zgodnejša. Če ne sam, pa pomaga naša mala Bučka. Mislim, že tko mam ta teden precej jutranjih vaj, ker se moj možatko spet potika po južnih delih in potem hodim zgodi spat in tut zgodi vstajam. In postlo delim s psico (včeri ponoč me je neki ščipal po roki, sm mislila, da me Peter ščipa, nakar vendarle začutim tiste brutalne pasje nohte in se v polsnu nasmihnem - a, mala Bučka je pretegnila svoje šape in zarila svoje krempeljce v mojo roko… kako prijetno). In moja ubrisana zoprna psica se mora začet umivat vsaj pol ure pred mojo budilko. Včeri je blo to ob pol šestih, dons pa kar že pred peto. Pol sm jo nagnala vn, ampak itak bi šla sama (veste kako je to, če bi njo vprašal je itak sama nameravala it, če pa mene prašate, sm jo pa jst nagnala… ker sva babi se pač boriva za met zadnjo ). No, in čeprav sm mela včeri zvečer idejo spet zjutri it laufat, sm si mal pred peto premislila in nardila zvit plan; če vstanem tok zgodi, sm prej v službi in grem prej dam in mam še več kot dovolj časa, da grem laufat popoldne. Resnici na ljuljo lažje laufam popoldne, je že čas, da se sprijaznim s tem dejstvom. Neki časa sem fejkala tiste evforične pozitivne občutke energetske napolnjenosti po jutranjem teku, ampak golo dejstvo pa je, da sm potem samo utrujena in me evforija mine še pred drugo jutranjo kavico… Evo, zdej sm to povedala.

Kokrkol. Ugotavljam, da je v naši domovini precej udobno bit akademik. Mislim, pač neki po akademsko zineš, brez odgovornosti in zavedanja posledic, ker ipak si samo akademik in nisi tisti, ki bi bil odgovoren za posledice. Recimo s tole krizo jst zgubljam živce. Ampak res. Še bo hudo, še bo kriza, ljudje, pazite, zdej bojo na vrsti živilska podjetja. In pol včeri vidim eno modro akademsko v žurnalu… joj, za znoret… na vprašanje kateri od poslovnih imperijev bi se lahko v prihodnosti zrušil in odgovor modreca bi se glasil, da bo zanimivo videt, kako bo z Merkurjem, da to je za zihr eno bolj ogroženih podjetij. Tko, vidte, za vsak slučaj mejmo to v mislih in dejmo videt, kok podjetij bo zarad teh za vsak slučajev še propadl. Ni naključje, da naju zdej en štromar jaha za jurja evrov, ker pred tremi leti nismo dokočno poračunal. Takrat mu je šlo dobr, se ni spomnil oglasit se, po treh letih pa jada, jada, jada, nujno rabm jurja. Ljudje pač za vsak slučaj ne grejo prenavljat napeljave v bajti, ne prenavljajo se knjigarne v pekarno, obrtniki pa za vsak slučaj propadajo. Ker nas na vsakem koraku opozarjajo, da bo še hudo. Seveda pa lahko vedno rečemo, da ni akademikov problem, če njegove izjave objavijo novinarji, druga pa je, če maš akademika za ministra.

No, tkole, vidte, take stvari mene zaposlujejo na avtobusu. Če prav pomislim sm bla vedno tko družbeno politično involvirana, že od malih nog. Recimo, tko živo se spomnim, ko sm en dan daljnjega leta 1984 prišla iz šole in na radiu slišala, da so ubil Indiro Gandhi, kar se mi je takrat zdela vest tedna. Tko je bla pomembna, da sm smatrala, da noben od mojih domačih te vesti enostavno ne sme spregledat in na listek, ki sem ga naštimala bliz vhoda, tja, kjer smo odlagal ključe in torej na zlo vidno mesto, samo zato, da bi bli moji starši prvi (no, takoj za mano), ki bi zvedli za to strašno novico, sm napisala:

Umrla je Indi Ragandi.

Potem sm šla na dvorišče se žogat. Ko sm prišla domov in vsa rdečelična vprašala, če sta vidla novico, sta mi povedala, da seveda (clo več, že dopoldne v službi sta jo zvedla, sej majo ja radio tam…) in da res lepo, da sm se spomnila. Ampak, da, veš, se ne napiše Indi Ragandi ampak Indira Gandhi. In jst sm to informacijo jasno sprejela z intenzivno užaljenostjo, kot da je važno kako je blo babi ime, važno je, da take pomembne osebnosti ni več med nami. Vendar.

O letnici tega strašnega dogodka pa sm, priznam, poguglala, ker men letnice in njihovo pozicioniranje na primerno mesto, nikakor niso vrlina. Na vprašanje kdaj sm diplomirala recimo začnem: v osnovno šolo sm šla s sedmimi leti, pol je blo osem let osnovne šole, pol štiri leta srednje, pol en letnik enga faksa, pol 5 al pa šest let druzga faksa, recimo da sm diplomirala leta 2000. Potem nardim preizkus: letos sm v službi osem let, to je 2009 minus 8 je 2001, ok, nekje sm se zmotila. Pri osnovni šoli ne, pri srednji tut ne, torej sm zgleda študirala kako leto dlje kot sem mislila, al pa v osnovno šolo nism šla leta 1981 ampak 1982. Na srečo pa se vsako leto še spomnim kok sm stara, čeprav sm pa res včeri za trenutek pogruntala a sm bla 35 al 36. Oboje se sicer sliš dost kul.

Tukile pa je še en Vestasov članek, kjer ma not Mark pomembno vlogo. Da človk enostavno mora bit ponosen.

In še na 21 km je šel na LM in še kao nč ga dons ne boli. Važič.

Tuki sm pa jst, k Jankoviču dajem roko .

Saaaam puvem!

Res sm se nasmehnila na avtobusni postaji med branjem žurnala dons. Tko živo sm si predstavljala naše staromeščanske hišne snobe, kaj bi počel, če bi midva domov privlekla PUJSA! Mislim, tazga, hojnk pujsa, ne wiii wiii pujska. Tko kot se je recimo ena staromeščanska hiša v centru fine Lublane razburila nad pujso Pepo, ki da ne spada v meščansko hišo . Itak, da smrdi kot v svinjaku, kaj pa druzga, sej je vendar svinja . Joj, kako živo si predstavljam intelektualce iz naše nobl hiše, ki se še zdej ne pogovarjajo z mano, ker sem nardila tisto celo reč zarad pfuj…. golobov! Ampak prašič, prosm lepo, pa reees ne paše v meščansko hišo . Mislm, v kako razdrapano bajturino na periferiji al pa v kake Fužine, to nč ne rečemo, ampak prosim, v naše nobl okolje, v meščansko hišo, pa res ne…

In grem stavt, da teli tipi iz te meščanske hiše, ki so klicali veterinarsko inšpekcijo, zihr to nardijo vsakič, ko vidijo kakšnega psa na pol meterski ketni, brez vode in hrane in zavetja. Itak. Sej vendar radi pomagajo, da je na svetu lepše živet, harmonija pa to.

No, kokrkol, sm jst svojo harmonijo uglaševala tut že na jutranjem tekcu po Tivoliju, po dolgem času sem tut mal telovadila. Ko sm si komolc zahaklala za glavo z namenom raztezanja, sm si ga komi odhaklala. Ni kej, človk z leti zarjavi, a veste, da sm si včas lahko zapestje in vse prste na rokah zvila tko, da so se dotikal nadlahtnice, zdej gre pa do polovice komi. Sicer si komolc še vedno lahko dam za vrat (včas sm to prakticirala tut z nogami), ampak je dobro, če vajo redno ponavljam, drugač se zgodi tko kot dons… da gre mal težje nazaj. Neugodno.

Po tekcu (res je bil tekec, sam da sm se mal predihala, pa da sm vidla, da se v bistvu da vstajat tut ob šestih, če greš spat ob desetih) me je pa še Bučka peljala v Tivoli, ker se ji ni dal na krajšo varianto. Pa sva odpujsali, jst vsa prešvicana, ona pa … ona pa… vsa kosmata. Sm si rekla OK, mogoče se bom pa zdej prehladila, pa bom kak tedenček mal lepo doma na bolniški, mal bi gledala TV pa se valjala po kavču pa tko… ampak šment, tut tokrat se nisem prehladila.

Zgleda, da sm postala prava mala korenina.

Z leti pa postanem še kaveljc, prmejduni!

Moja edina, pa še ta zelo skrivnostna, poškodba od včerajšnjega tekaškega dne, je otečeno obnohtovje desnega ročnega prstanca. Začel me je bolet sredi noči, sm si v polsnu postavila diagnozo zatrgane kožice, nč strašnega pač in sm si rekla, da me zjutri ne bo več bolel. No, sam zjutri sm se zbudila z otečeno blazinico in strašno bolečin prstom, kar pa ni nič v primerjavi s tem kako dobr sm se mela včeri in zato o skrivnostni poškodbi desnega prstanca dons ne planiram več govorit.

Ker včeri sm bila na svoje tretjem LMju in sm spet čist fajn zadovolna s sabo! Da nisem nek strašen tempač že vemo, kar je fajn je to, da lahko pretečem takole razdaljo v svojem suverenem stilu in še nobenga nisem ubila, nisem se vrgla s ceste, zavalila v desni prepad in niti nisem prestrašila sotekačev al pa reševalcev ob progi. Srečna sm, da sm se odločila laufat in ne čakat na boljše čase in sploh mi je blo včeri lepo (ok, ajde, zaključek sm si zaželela mal drugačen, ne pa… no, preberte)!

Jst rada velik govorim pa bom šla od začetka, po polžje, kot znam. Začne se zagotovo en večer prej, vedno. Ker zjutri je treba zgodi vstat, poskrbet za kak zajtrk, mal pit in bit fit. In zato je treba it zgodi spat. Ampak jst sm šla spat najbolj pozn v celem tednu in ob polnoči, ko sm se znašla v postli, namest, da bi ugasnila luč in trdno zaspala, sm še reševala križanke. Kaj morem, človk pač ne more bit zaspan na povelje, zgleda (razen v vojski). Začuda me v sanjah ni preganjala tekaška mrzlica, recimo tista, da hočeš laufat, pa ne moreš, pa da proga ni označena in se zgubiš, pa da še vedno nimaš štartne številke, medtem ko vsi že čakajo na štartu v nizki pripravljenosti… Hvalabogu, nobenih takih mor nisem mela.

Zato sm se zjutri zbudila čist solidno naspana, še več, ko je zvonila ura, nisem bla niti posebi prepričana v to, kaj v resnici sledi zvonjenju: služba, navadna sobota, pot na morje… aja, sej res, dons laufam. Sm si rekla Matr si neumna, dons laufaš, pa ni bla to tvoja prva misel! Nisi resna. Sm si odgovorila Ma nemoj.

Pol sm pojedla banano, pila kavo in gruntala kaj zdravega bi lahko še skonzumirala, ampak na konc sm se odločila za nič, ker itak pomoje ni fajn izvajat poskusov liiih na dan teka (kar pravzaprav vedno radi počnemo). Peljala sm Bučko ven in pol sm začela mal kazat znake razburjenja. Rahlega, tazga, prijetnega.

Pa sva šla, petrček pa jst, proti štartu.

Jst v svojem polžjem kostimu, ki mu do zdej še nisem pokvarila renomeja in kot kaže fotomaterial se očitno ne morem odločit na kaj sm bolj ponosna, na štartno številko al na polža. Oboje mi je pri srcu . Vesela sm bla pa tut, da sm na štartu srečala kolegico, s katero sm delila navdušenje in priznam, fajn je met enga znanega zraven, vsaj na štartu.

Nepregledna množica tekačev je bila in reees sm bla dobre volje!

Potem sm tekla, kaj čm povedat… ne vem, pač tekla sm, bolj počas, vsi so me prehitel, pa še vseen nisem bla sama, pa je blo čist luštn. Kilometri so pravzaprav kr šli, mislim, da še nikol tko zlahka in jih sploh nisem odštevala, kr šli so in to sm res srečna. Zadnja dva kilometra sm si rekla, da bom pa mal stisnila, namest upočasnila in sm res mal, dokler se mi ni zgodila strašna reč, ki bi me sicer v okoliščinah običajnega teka po tivoliju prestrašila do mere, da bi se ustavila. Mislim, hec, ampak tist zadnji klanec iz podvoza na erjavčevi mi je neki zablokiral, ne vem kaj. Sm mela filing, da me je en ustrelil v tilnik, sploh ni šlo za tisti znan občutek utrujenosti, ko pač čutiš noge pa pulz, ampak kr… ne vem kaj, čudn me je pobral. In potem sm zlo s težavo odkrevsala do cilja, priznam. In nism si lih želela tega tko narest, sm mislila, da bom zmogla mal bolj glamurozni finiš, ampak očitno je prišlo do enga kratkega stika nekje in ni šlo. Dobr je pa to, da v cilju nisem čutila fizičnega obubožanja in izčrpanosti, in sm bla pravzaprav čist v redu, tko da me ta cela reč zato še mal bolj čudi. Ampak ne dovolj, da bi se kej ekstra sekirala. Tut na fotki iz te kritične točke, se niti ne vid, da bi se mi kej posebnega zgodil, tko da mogoče je blo vse samo v glavi.

In potem sm prišla v cilj, udarila jankoviča po roki in bla zlooo zadovolna s sabo.

Je pa res, da ni zame noben naviju in iskreno lahko priznam, da bi bla zlo srečna, če bi kje ob progi slišala kako Dejmo Maša. Ne vem, to bi se mi zdelo tisto pika na i obogatenje celga dogodka in mi to res velik pomeni, če kdo navija. Ful sm srečna vedno ob kaki množici publike, ki navija, človk se blazno fajn počuti. In lih zato, ker enostavno vem, kok velik to pomeni tekačem, sm tut jst veselo navijala za druge in sm srečna (ampak res), ker sm velik tekačem izvabila spodbuden pogled, nasmeh in sm jim dala še neki moči, pa se nismo poznal, ampak čutiš tisto zadovoljstvo in men je to tut en pomemben del tazga tekaškega dogodka. Na sploh morm rečt, da mi je žal, da se ljudje zlo hitro naveličajo navijat, mnogi stojijo ob progi pa nemo čakajo na kakšnega točno določenega znanca, da se mu pol derejo, nakar grejo, najbolj na živce mi gre pa ta huronski odziv mase, samo da vidjo kakšnega kenijca. Tega pa sploh ne razumem, res, kaj pa je to, da je pač en črn tekač, pa še profi za zraven, posebnega? Mislim, zakaj une ja, drugih pa ne, rekreativcev pa ne? Sicer pa morm rečt, da je blo letos boljše vzdušje ob progi in ne bom posebi nergala. Fajn mi je blo, vglavnem, sploh petrček, k me je pohvalu v cilju .

Potem sm se šla domov stuširat, sva skočila v mesto na en sprehodek in se inštalirala pred Banko Slovenije, kjer sm začela svoj navijaški pohod. Najbolj mi je žal, da sm zgrešila Marka, to pa res. Nism ga niti vidla v njegovem Vestas dresu, ampak a sm jst kriva, da mora tulit v rog z množico in se drena v gužvi tam nekje med boljšo polovico?! Mislm, jst mam vsekakor stokrat boljšo taktiko, jst poskrbim, da sem vidna. No, kokrkol, tam sva bla dolg časa, potem sva se pa počas premaknila proti cilju in pridno sm vztrajala skor do petih ur in blo mi je fajn. Sam kapo dol vsem maratoncem, to pa res. Tut vsem enaindvajsetakom, absolutno, jst nisem zihr kdaj se bom spravila na 21. Je pa res, da bo to šele takrat, ko bom tok prepričana vase, da zmorem tut tok dolgo rundo oddelat. Prav boleče je blo namreč gledat kakšne udeležence, ki so po treh urah vsi sivi in bolani prikracali do cilja. Take rekreacije čist ne razumem, ker men se med rekreacijo res ne bi dal umret. In dokazat si, da zmoreš… hm… ne vem, včasih dejansko kdo ob takem dokazovanju tut umre in ne vem zakaj bi. Srce je eno samo in eni včeraj ga pomoje res niso dobro pripravili na napor. To je zgleda ta drugi vidik take masovne udeležbe.

No, kokrkol, jst zlo hepi .

Fotke (petrček je spet zlo pridno fotku) bom pa še uredila in dala v album, mogoče se bo kdo najdu.

Včeri po službi…

… je blo na vrsti preoblačenje prašičkov pa rihtanje želvic (še zdej ni filtra, za ponoret). Sta šla tut reptilčka mal na sprehod. Tkooo sta luštna, firbčna in blazno norita okol po celem stanovanju, prerineta se pa tut povsod…

Potem sm vse pospravila in čakala na soboto. To je najboljš, v pospravljenem čakat na dons, na soboto.

Ki je bla za na trgu zapravljat in za kuhat. Joj, kok rada kuham. In tole dons je blo za znoret dobr skuhan. Na splošno nisem ljubitelj rebrc, jih nikol ne jem, ampak tele sm pa nardila tko pasje dobre, da ni za povedat. Sm not poleg soli pa popra zatlačila rožmarin pa svež rdeč čili, sojino omako pa med, pa česen se je zraven peku kar v lupini in je ratal hudo, tut omaka okol. Zraven sm pa nardila polnjene okrogle bučke pa z mocarelo polnjene okrogle čilije pa vijolčast krompir (sej je dobr, kokr kiflčar je, ampak sam zarad zanimive barve ga ne bom več tok drago kupovala). Za solato (špinača z avokadom, praženimi bučnimi semeni, bučnim oljem) sm si pa recept sposodila pri Nigelli in spet sm zihr, da rabm vsaj eno njeno knjigo. Mljask. In tokrat sem mela kar dve pomočnici, čeprav morm priznat, da Linčka tut slučajno nemore parirat Bučkini kuhi.

In pazi to, moj prvi prezentabilni desert!

Mmmm, kok dobr!  To je pa skutina torta s piškoti, tut našla pri Nigelli, sam mal po svoje priredila. Količine itak, vse je šlo bolj na uč, ampak glede na to, da se nič ne peče, nima veze. Pa za zgori sm zmešala višnjem džem pa višnjev kompot z želatino. In a ne, kako lepo zgleda? Da je dobr sploh ne bom govorila.

In… ah. Tkole. Veselim se, ker…

.. ker jutri pa… me najdete na tem naslovu:

Vsi, ki boste tekli - en luštn tekec vam želim, vsi ostali pa pridno fotat pa navijat.

Ole ole ole ole

Joj, a veste kaj je men reeees zoprno? To, da se mi med možganske vijuge zalepi kaka pesem, ki si jo pol rolam v neskončnost. Recimo Hot stuff, že od bohpumagi, ma, več kokr en teden! In ker sm en unih čudakov, ki si po cesti bolj kot ne nezavedno popevajo in požvižgavajo in pomrjujejo, se mi včas zgodijo nerodne reči. Recimo… joj… recimo, sm laufala na bus zjutri in ker sem bla enostavno močno sfokusirana na to, da ga ujamem, sem zgleda pozabila, da ženske zmoremo hkrati počet vsaj dve stvari, žal pa ne znamo tega počet v različnih intenzitetah. In jst sm na bus laufala precej intenzivno, zato sm svojo spremljevalko Dono Summer tut mal intenzivirala in tm nekje pri avtobusnih štengah, ko sm si lahko oddahnila, ker sem ujela bus, sm se zavedla, da bi blo mogoče Hot stuff fajn dat mal bolj na potih… Kaj mi je druzga preostal, če sm hotela rešit svoj ugled, kokr da sm vehementno zagrabila prvi žurnal, ki mi je prišel na pot, prebrala prvi naslov in na glas rekla Prasice.

No, ampak a vam povem, kaj je pa še bolj grozn? Je pa to, da hočeš kakšen tak zoprn komad, ki se ti rola v neskončnost, zamenjat z drugim in pol se ti zgodi, da Hot stuff zamenjaš s Šifrerjevimi Prijatelji… O, drek, no. Si predstavljate, kako visim sredi nabito polnega busa z najvišje štange kokr na ripstolu, ker sem bolj mejhna, in začnem Saj za prijatelje, si je treba čas vzet… ?

No, srčki, To je pa še bolj grozn. In zato sm dons precej razdvojena, ker mi mozek šviga med hot stafom in prijatelji in si želim, da bi me oba tadva kretena nehala preganjat čimprej. Tut radio ne pomaga, mimgrede, zvečer pride Dona nazaj.

Zdej mi bo pa še Šifrer težil…

Na splošno pa že odštevam ure do nedeljskega jutra, ko se bom podala na svoj tretji rekreativni LM in se tega zlo veselim, ker me zanima, kako se bom počutila med tekom, a bo en tistih dni, ko mi bo šlo, al bo en tistih dni, ko bom bolj boga, al bo pač sam en unih dni, in dons lahko že dvignem svojo štartno številko, sam če bo scal bi dons raj izkoristila, da bi šla v Mr.Peta nabavt robo za prašiče, pa bi šla jutr po štartno številko, če recimo jutr pa ne bi scal. Kokrkol…

(zdej, po temle umnem odstavku, lahko vidmo, kok slame se mi nabira v glavi.)

In nč. Čist fajn.