… vam povem, da dons pa nism tko supr spala, čeprav ni blo pa najslabš. Sam sred noči me je lulat in nism hotla it, da se ne bi zbudila, čeprav sm se itak že zbudila, ker me je lulat.
Bla sm dons na odvzemu krvi za tokso. Na srečo je šla Limetka z mano, ker sm morala prav iskat in so me pošiljal od vrat do vrat, dve napotnici sta bli za zavod ena pa za polikliniko in to je čist hecn. In pol so se povsod čudil, da kako to, da sm tja pršla in take. Sam na zavodu sm mela srečo, je bla ena punca, ki jo poznam iz osnovne šole in ona tut mene pozna iz osnovne šole in je blo fajn, no, na polikliniki se mi je pa baba z besnim ubodom v roko (da me še zdej boli) maščevala, ker sem skor polomila un krvodajalski stol. Stvar je bla v tem, da me je na zavodu špiknila v desno žilo, na polikliniki sm pa zato prosila, če me lohk v levo, je rekla Ja in sm se hotla zarolat na stolu, pa je nardil REEESKKK… in me je kregala, da jst ne morm stola premikat, da to mora ona. Pol me je zavrtela v drugo smer, da sm si rekla Ojej, sam še tega se manjka, da se mi zdej vrtet začne… nakar mi je maščevalno (čeprav sm rekla Joj, oprostite in res nism hotla stolu nč slabga, sej vem, kok so dragi) zarinla uno iglo v roko. Da me še zdej boli.
Potem sva šli z Limetko nazaj. Pa sm rekla No, zdej pa do 25jstga nimam nobenga zdravnika, nakar me je ona hotla razvedrit (al kaj že), da Ah, boš vidla pol, ko bo otroček, kok boš skoz okol dohtarjev letala… sam da jst tega nism dojela kokr razvedritev. Pa je razložila, da mi je hotla povedat, da brezveze, da skoz štejem kok zdravnikov mam kdaj. In zdej, ko tkole pomislim, si rečem Jebenti, prav ma. Namreč, če kak teden ne grem do kake ambulante se mi že zdi, kokr da sm kej spregledala (al pa, da je praznik). In človk se zamisli, ne, mislm, res morm nehat štet zdravnike, sam po enem letu nenehnega drgnenja bo to terjal od mene neki več truda. Da osvobodim misli, a veš.
Drgač se mi je včeri tut zgodila ena hecna reč (tut zlo zanimiva zgodba). Sm tkole vsa zamišljena korakala proti domu iz službe in a veste kako človk kar avtomatsko koraka pa se mu dogaja v glavi, no, vidim čez cesto enga psa (pse avtomatsko opazim) in bil je bokserček in sm si prav rekla (tko, vse zlo avtomatsko, z mislimi še vedno v službi) Joj, kok mejhen črn bokserček, nakar un mejhen črn bokserček začne z ritjo migat in se zvirat in skakat in jst pogledam, kdo psa pravzaprav drži na štriku in bil je moj oče. Pes je bil pa Bučka. Enostavno je nisem pričakovala in vse je potekal čist avtomatsko in evo. A ni hecn!?
Drgač pa nč velik posebnga, sam mal čavrljam, da vam ni dolgcajt.
.
