Kar sm rekla, sm rekla in v petek po službi sem nemudoma odvihrala (no, ja…) v Tivoli in nardila dobrih 7 kilometrov, kar pomeni vsega skupi 73 kilometrov v oktobru. To se mi je zdel u redu. Bilo je tut zlo lepo, šla sem že dovolj zgodi, da je skozi jesensko listje še svetilo sonceče in je bla taka živa barva, da sm si prav rekla Matr, je pa kr lepo. Na momente sm mela sicer občutek, da me listje na tleh ovira pri teku, ker se mi je zapletalo med čevle, ampak to so bile verjetno samo moje težke noge. Bla sem, vglavnem, zelo vesela tega teka. Jutri planiram otvorit novembersko sezono in sicer mam v planu narest v tem mescu 75 kilometrov. Gruntam pa, da bo treba okol vratu dat kako ruto, če ne clo kapo na glavo. Pa ne samo to, treba bo tut razmislit o novih trasah, ker v temi po tivoliju ne mislim laufat, po Rožniku še manj. Tema mi gre mal na živce, priznam, se je morm pravilno lotit, da me ne bo lih vsakič, ko se bom odpravljala ven, strah.
No, in še zarad ene stvari je blo fajn v petek in to je petrčkov prilet iz črne gore. In ne samo, da je prinesel sebe, prinesel je tut dalile. Dobila sm kuharsko knjigo Najdžele Loson, ki sem jo že krstila in po kuharsko zapacala stran z našim sobotnim desertom.
To je bil kolač iz mandljev pa z belo čokolado, brez moke (če ta podatek kej pomen, ponavad mam filing, da je pomemben, ker se tko rado poudarja, če je slučajno kej narjen brez moke). Dobr k strela, pa še ratal mi je.
Zahvaljujoč svoji poliglotščini mi je ratal ne samo iz srbščine narest desert (kaj so kašike in pavlake in te reči sm osvojila že s sarajevsko knjigo), pač pa skuhat celo sobotno kosilo po francosk. Brez slovarja.
Sicer sem mal kasnej (vendarle pa spontano) ugotovila, da je treba svinjsko pečenko v resnici kuhat ne pečt, ampak ugotovila sem pravočasno in tko, da je deloval strašno suvereno, da Itak, da se kuha, mislm, halo?! In ne bomo verjel, ampak v mleku skuhano meso z rožmarinom, timijanom, lovorom in česnom je dejansko dobr k strela. In ker sem v soboto začela dost pozno kuhat in se itak najprej lotila deserta, potem pa pacanja z mesom in mlekom, nato pa nardila ŠE sirni sufle (tut po francosk), smo resda jedli ob osmih zvečer, ampak po treh urah kuhanja sm bla jst še najmanj lačna. Kuhar je namreč, tko kot grški bog, sit že samo od vonjav. Če še niste vedl. Vglavnem, tut sufle mi je uspel, pa me je skrbel, da ne bo. Ne vem zakaj, mogoče zato, k vsi vedno pravjo kako zoprn ga je narest. Hm? V resnic je simpl k pasul.
Sva pa v soboto tut špancirala po prelepi sončni lublani, samo mal sem vzdihovala nad dejstvom, da trg ni delal in so ble povsod namest slastne zelenjave morbidne krizanteme. Ampak res je blo ibr velik krizantem, folka pa čist premal. Mam občutek, da so se trgovci z rožami mal zakalkuliral, v tej krizni recesijski in taki slabokarmatični fazi, v kateri smo državljani naše… no… države. Vsi bi vglavnem svoje rože “pocen dal”, ampak morm povedat, da to, kar rožarji razumejo kot “pocen” je precej daleč od “pocen”. Ampak vseen sm tokrat dobila dva šopa lepih vrtnic. So ble pač v akciji.
Na trgu sva srečala tut golobčke, ki so se kopal in jih ni nič zeblo, ti mastnopernati ptički lepi.
Luštn jih je gledat in jih mam rada in res ne maram videt, kako folk svojim frocom pusti, da jih preganjajo. To me res moti, mimgrede povem.
Pa še zarad ene druge (tretje, četrte…?) stvari je bla sobota fajn. Po dolgem času sm dobila nove knjige! Eno kuharsko (nehte težit, me je pač ornk prijel kuhat!) in še 4 nekuharske in z veliko srečo v srcu sm se zvečer končno spet namest k reševanju kihovih križank (ki mimgrede niso več, kar so bile, to morm puvedat) spravila k branju. Zdej berem Ameriškega dečka, katerga največji problem je, da se nahaja v strašno težki knjigi, ki jo zvečer le s težavo še držim v višini oči, ne da bi me v roke zagrabu krč. Edin to, drgač zaenkrat nimam drugi problemov s knjigo, mi je čist fajn.
In po napornem dnevu sva si z Bučko mal oddahnili (spala sm pa bolj slabo, sm prepozno jedla).
Kar se pa nedelje tiče, je bla pa tut dost fajn. Nč posebnega, ampak fajn. Reptilčka sta šla spet mal na sprehod, Tapka me je spet do krvi upraskala, Fehtar je pa prav smešn, ker ful piha in šavsa in se prav hecno jezi na vse okol sebe. Še mene je enkrat šavsnu, smešna želva kremplasta. Drugač ma on tut zabavo se po hrbtu metat, je izjemno izpopolnil vihtenje v primernejšo reptilsko pozo.
Tapka ma pa druge fore, slika namest tisočerih besed.
Oba sta skoz hotela ven na teraso, kraval pa tak počneta, kot da bi kak srednjeveški vitez golf igral po stanovanju.
Linčka je mela pa tut svojo zabavo.
Sicer je pa tut nedelja minila v kaki urci, dveh kuhanja. Kaj sm hotla druzga kokr izkoristit en recept iz orientalske kuhne in sm knjigo popackala na strani s piščančjim tajinom s slano limono. No, slano limono sm mal improvizirala, ker v resnic bi jo morala v soli namakat 4 tedne (kar bom nardila takoj, ko se upokojim, direkt za rabarbarino marmelado in pred obiranjem grejpfruta na vrtu), pa je blo vseen super dobro. Prsežem da je blo, s kus kusom. Zraven smo pa pil žlahtno kapljico direkt iz mojga sokovnika (jabčki pa pomaranče). Za razliko od mnogih, ki jim gre delanje soka na jetra, ker je treba pol pomit tri plastične piskre, je men najbolj zoprn del lupljenje pomaranč. In še vedno prsežem, da je najboljši sok un iz hrušk pa limete.
In tko, vidte, zdej, ko sem vas tko prisrčno zabasala z raznoraznimi rečmi in niste zihr, a ste se od branja zredil al ste slučajno začutil, da vam kak reptil pleza po nogi gor, se poslavljam, morm obest perilo, se umit in grem kvihtat - še ene par poglavij. Zjutri morm zgodi vstat, da bom zgodi v službi, da bom zgodi doma, da bom zgodi v Tivoliju.
Zato.
