Nekje sm brala (in res morm nehat brat take kozlarije), da  nosečnice blazno intenzivno sanjajo.

Je pa še dobr, da nism pol nadaljnje pol noči začela gruntat o tem, kako nič več ne zaupam policiji. Ker, če bi lih hotla,  bi komot nadaljevala zgodbo… recimo, kličem policijo, pa ne pride al pa pride, pa nč ne nardi… pa take. Na srečo nism, kar pa ne pomen, da jim zaupam. Ker jim ne. Ker včas s tem nism mela težav. Vedno čist dobre izkušnje, vedno so mi odgovarjal na moja pisma (komuniciram pač, kot bi vsak zaveden državljan moral). Ampak a veste, da je stanje v zadnje času pa res slabše. Recimo, v obravnavi (al pa raj v predalu) majo dve moji zadevi že od 3. januarja, ne bu ne mu. Ena se tiče njihove intervencije bojda v najinem stanovanju, čeprav se je izkazal, da je bla en štuk višje… druga pa semaforja, kjer me vsako jutro skor povozi vsaj 5 avtov, ki grejo v rdečo. Nula in nič. Za une golobčke sva težila k kretena, da so končno izdavl, da bojo zadevo predal tožilstvu (aha, bojo), za miške pa sploh odgovoril niso. Da ne omenjal divje nočne zabave Premierja Senice, da so se šipe tresle, polcaj pa prav, da so ble krive Križanke pa MOL pa ne vem kaj še. Po moji obširni raziskavi in ko sm jih seznanila z ugotovitvami so pa le priznal, da se je zabava odvijala v privat bajti. Ma nemoj. Vedno sm vglavnem zaupala policiji, po temle Baričeviču jebenmu pa čist nič več. In ko sm oni dan tkole v mislih povezovala ena in ena in prišla do teh alarmantnih zaključkov (še dobr, da lohk primerjam njihove odzive pod različnim šefovjem), me ne bo noben nč več prepriču. Odličnost vsake klinčeve štacune je povezana s šefom, v končni fazi tut Maximarket ni več kar je bil. V tej banditski državi je res težko še komu zaupat. In jst si res težko predstavljam, kaj bi se zgodil, če bi me posilil kak slavni Baričevič. S psi so očitno kr zaključil zadevo, une poškodbe rektumov, črevesja, raztrganine in krvavitve so lohk da nastale zarad sredstva za evtanazijo, sam koko zdej to, če očitno sploh niso bli evtanazirani ampak postreljeni? Vglavnem, jst sm čist paf, kje to živimo in na srečo resno verjamem v to, da za vsako od teh pokvarjenih riti raste kak 43 cm dildo.

Drgač pa, da ne boste mislil, da sm kej ekstra razburjena… ne, ne, sam… komuniciram pač. V rokavu mam še drobtinico o šovinizmu pa o spreminjanju sveta, strašn fascinantni temi.

Nobeni se tut ni lubil komunicirat s kom drugim kokr sami s sabo, občasno pa med sabo. Pridejo taki dnevi, ko mi dol visi, če bi se un tip, ki je z malim cuckom na štriku skoz za mano hodu in (večkrat znova) poskušal začenjat kraml… da je drgač nima na špagi, ker se mu to zdi čist brezveze… da se gon, pa da mu uide, da nč ne sliš, da ma tut gate s sabo, sam k mora scat, pa jih ne more gor met… pa mu je že ušla pa ne ve, če je slučajno… un… Jst sm pa vztrajno bulila Bučki v njeno golo rit in vse, kar sm rekla je blo A res. Tut, ko se je njegov mali pes usral in ni pobral izdelka, nism nč rekla. Tok se mi ni lubil. Bučki pa še manj. Komi sva se ga znebili, lovca na kramljanje. Mal je pomagal (če že vsi drugi, očitno preveč subtilni namigi niso), ko sm Bučki na glas zamerla, da je stopila na žafranček.

Drgač  se že bolš počutim, vsaj bruham ne, pa tut glava me pretiran ne boli. In čeprav se lih nisem zredila, zadnji teden clo kak gram shujšala, trebuh…  spreminja obliko. In terja udobje. Neki se not razteguje in raste in včas me vleče, špika, predvsem pa tišči, če nimam gor lih svoje roza flanelaste pižame. In priznam, da se počas že mal konektam z idejo, da mam v trebuhu nekoga, ki že vleče na ušesa. Posebi je pomagal, ker smo vikend preživel skupaj s petrčkom (ki je, mimgrede, dons spet odletel dol, baje da tokrat pa majke mi res zadnjič…) in je reku, da mal se pa že pozna in pol sva si navlekla slušalke na ušesa in poslušala utrip in zdej se res že dobr sliš srček.

Ker, iskreno povedano, ni blo dolg nazaj, ko sm se s sorazpravljalko (očitno lih tok čudno babo kokr jst) popolnoma strinjala, da je blo nabavljanje psa velik bolj razburljivo obdobje kokr tole, v začetku nosečnosti. Sicer me tut še dons prav nič ne zanimajo vozički, oblekice, kapce, karkol od poroda al pa clo imena, ampak življenje se očitno kr hitro obrača.

Me pa zanima kaj naj oblečem, da bom unih 8 in tok ur sedeče službe preživela z ne posebi namrgodenim obrazom in z na skrivaj odpetimi gumbi in fršlusom. Pa zanima me tut kdaj bom šla na morje, ampak o tem še kako rečem mal kasnej. Najprej, kar se tiče garderobe… pridobila sm si že ene nosečniške kavbojke. In sm jih že nosila in sm zlo kontent. Se bo dal ponucat za sedenje v službi. Ker me mede (sonce pa to…) sm si pridobila tut eno oblekco. Ker se je pa že počas začelo obdobje, ko bi rada nase navlekla tut kako kiklo, sm gruntala tut o nosečniških žabah. In ja, sm jih našla. Sm našla, sm našla… ehm… črne, rjave in perverzno drzne kožne… Ajoj. Vijolčaste z zelenimi črtami in podobno bolano igrive variante mende niso dobre za noseče ženske, ki naj se počas začnejo navajat na novo vlogo materinske božanskosti, ne pa se picanit. Očitno. Mislm… kooožne barve?!

Aja, a nism povedala, da me mede? No, me. Ne samo v smislu garderobe, ampak tut v smislu urejanja vseh preostalih delov stanovanja. Teraso! Nujno je treba v Ikeo, rabm nove deke in hočm barve. Nov tepih pa prevleke za kavč, barve barve barve. Zdej že vem kaj bo na tleh na terasi in kakšni bojo lonci za rože in začimbe, mizo in stole mamo tut že nove, nikakor se mi pa še ni užgala luč kako naj popleskam grd rjav opaž. To so res razburljiva razmišljanja.

Pomaga, da jih lohk izvajam neboleče s kavča, medtem ko manifestiram dominanco nad fantoma, ki morta kuhat, pospravljat in vse rihtat. Ker jst mam ipak nizek pritisk in povsod sm tut prebrala, da morm poslušat svoje telo in kaj čm, če telo rjovi za počitkom? Naj ga ignoriram, al kaj… vas prosm. Drgač pa hočm pisan pomladni tepih. Mimgrede.

Kar se pa tiče morja… še dva tedna  .

Sam puvem.

1. mi grejo moji gojzarji, ki jih nosim že celo zimo, ooooornk na živce in
2. ker mi ratujejo povrhnjiči mal tesni in se ne počutm posebi lagodno, zapeta v njih že skor mal na silo.

In zadnja stvar, ki bi mi padla na pamet zdejle bi bla, da bi si šla sred marca (tkorekoč sred poletja) nabavljat nov povrhnjič. Rada bi, da bi blo lepo toplo, da bi nosila lahen povrhnjič, ohlapne hlače, ki bi povzročale občutke udobja mojmu vampku, in balerinke in to bi blo to, hvalalepa.

Ne pa Tole, minus ne vem kolk, s težko zapeto bundo. Jebela.

V globalu pa ni slabo. Včeri sm bla clo tok pri sebi, v bistvu skor že mal evforično pri sebi, da sm padla v pospravljalni filing in en dva tri sva mela stanovanje pomito in zašito in pol sm zahtevala še musako in rdečo peso in tut to sm dubla. Nakar sm hotla še v leklerka po rože, pa sm morala nabavt nagelne, ker tulipanov pa vrtnic ni blo. Zdej pa v pomitem čakam, da se nagelni odprejo. Če ne druzga so vsaj zlo pisani, niso mi pa lih… koko b rekla… lih straaaašn pri srcu. Drugač morm povedat, da tok rdeče pese (ne vem zakaj vedno rečemo rdeča pesa, a je še kake druge barve kokr rdeča?) pa grejpfrutov pa goveje župe nism pojedla v vseh svojih 35 in tolkih letih. In ja, še vedno skor bruham, če samo pomislim na curry. Ujej, zdele recimo. Slabo mi je pa tut še vedno, večkrat na dan, kr tko.

Naslednje izredne novosti so pa:

- da mam na roki sitne zabijalke igle dost grdo modrico, na roki prijazne vstavljalke iz osnovne šole pa nič,
- da me je Bučka dons nagajivo nategnila in odvlekla v Tivoli, čeprav je točn vedla, da mam pod bundo sam kratke rokave, da nimam ne šala, ne kape (rokavice bi ble že preveč kičaste) niti telefona in da me zebe kt svijo,
- da se je vsa srečna valjala po blatu in sm bla tut jst zlo srečna,
- da sm si končno spet pordečila nohte,
- da je Vili prasc,
- itak, in
- da mam ogromn zgage in me to zelo debilitira v vsakdanjem življenju.

Da bo mera polna pa prilagam eno blazno spontano fotko, za katero sm rabla kr neki časa, da sta se kuzli spontano namestili in ne premikali tok dolg, da sm laufala po fotiča, ga odvila iz etuija, prižgala in stisnila.

Za petrčka pa še mala Bu z blatnimi nohtki.

Pa naj bo še mala L.

In naj bo še lahko noč (s čim manj lulalnimi obiski, prosm).

Bla sm dons na odvzemu krvi za tokso. Na srečo je šla Limetka z mano, ker sm morala prav iskat in so me pošiljal od vrat do vrat, dve napotnici sta bli za zavod ena pa za polikliniko in to je čist hecn. In pol so se povsod čudil, da kako to, da sm tja pršla in take. Sam na zavodu sm mela srečo, je bla ena punca, ki jo poznam iz osnovne šole in ona tut mene pozna iz osnovne šole in je blo fajn, no, na polikliniki se mi je pa baba z besnim ubodom v roko (da me še zdej boli) maščevala, ker sem skor polomila un krvodajalski stol. Stvar je bla v tem, da me je na zavodu špiknila v desno žilo, na polikliniki sm pa zato prosila, če me lohk v levo, je rekla Ja in sm se hotla zarolat na stolu, pa je nardil REEESKKK… in me je kregala, da jst ne morm stola premikat, da to mora ona. Pol me je zavrtela v drugo smer, da sm si rekla Ojej, sam še tega se manjka, da se mi zdej vrtet začne… nakar mi je maščevalno (čeprav sm rekla Joj, oprostite in res nism hotla stolu nč slabga, sej vem, kok so dragi) zarinla uno iglo v roko. Da me še zdej boli.

Potem sva šli z Limetko nazaj. Pa sm rekla No, zdej pa do 25jstga nimam nobenga zdravnika, nakar me je ona hotla razvedrit (al kaj že), da Ah, boš vidla pol, ko bo otroček, kok boš skoz okol dohtarjev letala… sam da jst tega nism dojela kokr razvedritev. Pa je razložila, da mi je hotla povedat, da brezveze, da skoz štejem kok zdravnikov mam kdaj. In zdej, ko tkole pomislim, si rečem Jebenti, prav ma. Namreč, če kak teden ne grem do kake ambulante se mi že zdi, kokr da sm kej spregledala (al pa, da je praznik). In človk se zamisli, ne, mislm, res morm nehat štet zdravnike, sam po enem letu nenehnega drgnenja bo to terjal od mene neki več truda. Da osvobodim misli, a veš.

Drgač se mi je včeri tut zgodila ena hecna reč (tut zlo zanimiva zgodba). Sm tkole vsa zamišljena korakala proti domu iz službe in a veste kako človk kar avtomatsko koraka pa se mu dogaja v glavi, no, vidim čez cesto enga psa (pse avtomatsko opazim) in bil je bokserček in sm si prav rekla (tko, vse zlo avtomatsko, z mislimi še vedno v službi) Joj, kok mejhen črn bokserček, nakar un mejhen črn bokserček začne z ritjo migat in se zvirat in skakat in jst pogledam, kdo psa pravzaprav drži na štriku in bil je moj oče. Pes je bil pa Bučka. Enostavno je nisem pričakovala in vse je potekal čist avtomatsko in evo. A ni hecn!?

Drgač pa nč velik posebnga, sam mal čavrljam, da vam ni dolgcajt.

Včeri me je petrček (ki, mimgrede, oddudlava zadnja dva tedna v titogradu in tut v tej službi, kar sm čist srečna zanj anu pa tude zame) kregal, da to res ni nč, da ne pišem več redno, da to res ni nč, da pišem sam enkrat na teden. In nič ni pomagal, kar sm strokovno argumentirala. Da sm utrujena, da nimam inspiracije, da sm zaspana, da bo zihr boljš zdej, ko bo pomlad, sonček in da mine mojih (najinih) prvih 12 tednov, da se takrat baje na novo odprejo obzorja, človk rata neprimerljivo bolj vse sorta… no, nč ni pomagal. Je reku Ja, ja, ja… In pol sm si rekla, da zdej boste pa vidl kako mi dnevi minevajo in zakaj da nimam inspiracije al pa energije al pa kaj jst vem česa, tistga, zarad česar pišem in me berete.

V mojih dnevih je konstantno tole:

- da mi je slabo (ne bruham, sam slabo mi je, najhuj - takrat pa pluvam slino - med umivanjem zob ali zavohom hrane),
- da mam zgago,
- da ne morm kuhat pa če me mahneš s kolom po glavi,
- da ne smem pomislit na karkol druzga za jest kokr na hrano moje socialistične mladosti,
- da sm v službi zlo pridna, to je pa tut vse, kjer sm pridna,
- da pridem domov iz službe in bi najraj šla ležat na kavč,
- da kr velik časa preživim v postli, ne morm pa rečt, da lih dobr spim (ampak včeri sm šla spat ob osmih in sm spala k bog in se zbudila najbolj možno spočita od vseh zadnjih tednov),
- da zvečer niti slučajno ne morm na računalniku viset, kaj šele pisat,
- da je v sobi totaln džumbus, ker se že dva tedna spravljam mal pospravt in obupam že ob misli na to.

In to je vse, kar mam za povedat zadnja dva cela mesca!

In zdej vas prašam: a bi vi bral take brezvezne jajce?!

Je bla naporna urca, sm bla živčna. Nekak na uno vižo o človeku, ki ga enkrat kača pič in te reči z vrvmi in to.

Ampak vse kul . Ni mi zastonj slabo.

Nekje sm prebrala, da zdej paglavc (ko enkrat vidiš slikco, ti je tut jasno od kje izraz za paglavce, ki se derejo pod balkonom in ti mečejo fuzbalsko žogo v šipo) že razvija notranje uho. In petrček je reku O, zdej bom pa velik pel, res bom velik pel! In Bučka je sklonila svojo sivo glavo in jst sm si rekla Kurc, kaj pa jezik steguješ. In petrček je ves srečen reku Oblubm! In smo bli vsi zadovolni. In jst sm si rekla Zdej pa ne bom več tokrat kurc rekla.

In tko. Prvo fazo smo uspešno preživel.

Sam dohtarjev se pa ne bom losala. Ojej.

Ampak glavn, da mi ni zastonj slabo .

Stanovanje je sicer že prazno, študentki so bli zlo pridni, nič niso uničili, razbili, vse okej. Edin vrečka od sesalca se je napolnila in zato neki mescev niso nič sesal . Dons pa novi ogledi.

In… a vi tut vohate pomlad?

Res huda preiskava. Dons mam ob očeh odrgnjene zaplate, kokr da bi si na sence nastavla vročo cev.

Za ta teden sm končala z dohtarji. Do pondelka.

Drugač mi je zjutri za popizdit slabo, vedno bolj. Ne morm niti mal kave, nakar trpim odtegnitveni sindrom. Do ene desetih, ko si vendarle grem po eno kavo iz avtomata.

Dons pa najemniki grejo. Mamo zadnji sestanek, preiskavo stanovanja. Da vidmo, kok so bli pridni. Ko sm nazadnje not ordinirala (januarja, se je pokvaru bojler - gorenje, mimgrede, že drugič v treh letih je šla elektronka in serviser mi je govoru Ne ga dat stran, to so drgač ful dobri bojlerji, sam elektronka gre… in na tole vam dam 6 mescov garancije…) je blo vse kul. In mam dobr filing. Naslednjim bom stanovanje že z lažjim srcem oddala, zdej, ko je kontaminiran. Upam, da čimprej.

.

.

.

.

Drgač…

.

.

.

… pa prou nč.