Nov program je ful dobr, mi je všeč, bolj kot prejšnji, če že lohk povem. Sam roke mam lepo še vedno ob boku, ker ne premorem dost koncentracije, da bi jih lahko dala tja, kjer naj bi se v določenem momentu nahajale. Mislm, nism lih nek attack virtuoz, ampak že zdavni sm se nehala primerjat z drugimi pa se sekirat. Sm pač tm zase pa delam kokr lahko najboljš delam. Pa mam roke ob boku, pa sm čist kontent.

Ampak zmatrana pa k strela.

In spet slabo spala. Jst res ne vem, pump mi je fajn del za vrat, me ni nič bolel, po ataku pa spet sranje. Spet sm se prekladala po postli, težko obračala in tko. Bolj slabo spala pač. In to mi mnoooooogo ni všeč. Jst bi rada dobr spala. To bi mi blo res všeč, če bi. No, ja. Vsega ne mormo met.

Kokr recimo bi rabla tut nove čevlje, take zimske, pa nimam dinar. Ker vsega pač ne mormo met.

Ampak utrujena sm bla pa k majka.

Ah, kaj dela fizka.

Dons mam atak, ki se ga kr mal bojim. Mam filing, da bom dobesedno crknila, zato si raj že zdej ponavljam Ne crknt, ne crknt, deli z glavo pa z unim, kar maš not, definitivno pa ne crknt. Zvečer bom pa vidla, če pomaga, da si tko govorim.

Mam pa problem v tem, da nikakor ne vem kake štumfe bi mela za atak, da me ne bi podplati pekli. Pri vsem unem skakanju in drgnjenju podplatov levo desno, me včasih že tok peče kak del, da morm kr mal ustavit. Probala sm že vse štumfe, s katerimi razpolagam, debelejši, tanjši, pa bolj zavezani čevli pa manj zavezani čevli, pa še nisem odkrila medicine. Mogoče rabm kake bolj obložene štumfe? Sicer pa, neumna jst, v tem gnilem kapitalizmu zihr vsaka boljša športna štacuna razpolaga vsaj s tremi vrstami štumfov posebi dizajniranih za bodyattack.

A ne?

Torej, očiščevanje pa osveževanje se je začelo že z jutranjim vstajenjem. To, da mam dons službo, sem vedla že včeri, ampak da je sred noči… sm pa mal pozabila. Te novoletne počitnice pa ponočevanje pa lagodno premetavanje po postli, to ni gut, človk se razvadi. Ampak tokrat mi pravzaprav sploh ni blo tko grozn hudo vstat, ker sem težko ležala. Zbudila sem se (od vsega hudega, jasno) že kake pol ure pred budilko, pa itak sm slabo spala. Ker me spet boli vrat, ful me boli vrat. Ponoč me je spet tok matru, da sem vidla zvezde vsakič, ko sem se hotela obrnit. Res. In pol sm pač čakala, da ura zvoni, da bom lahko vstala. Ko je ura zazvonila, sm pa pa ratala tko prijetno utrujena… ampak pustmo to. Poanta je, da me spet boli vrat in da sm zgodi vstala.

Dalje. Služba… Sej ni tko slabo, grem kr rada, čeprav mal težko po skor dveh tednih počitnic. Ampak vedno je tko, ko se začneš prikljapljat na realnost. Zjutri oba kot dva mutca okol bluziva po stanovanju, vsak buli odsotno nekam predse pa se zamišljeno dela, da posluša druzga. Ampak služba poleg vseh težav prinaša izzive in to se mi ne zdi tko slabo. Seveda, če maš jajca, da se z njimi spopadaš. Jst jih mam. Kokrkol se že to sliš…

Kot da še ni blo dost pretresov, dons tut nisem nič sladkosnedila, kar je zakonsko. Mela sm zelo zelenjavno in slastno malco, pila sm kt žolna (kokrkol se že sliš, bla je samo voda) in po hodniku hodeč sm tiščala svoj vamp not, kot se šika za ponovoletno razburjenje enga strastnega sladkosneda. Dons je bil res zakonski dan. Sm zadovolna, pa tadobr še pride.

Po eni dolgi in udarno odsluženi službi sm švignila še na pump. U, ti boga, pasal je, ampak že pri ogrevanju na treh kilah pa pol mi je blo jasno, da se strast pozna tut u negativo. Pi…, kdo je kile napumpu, da niso tri pa pol iz sena ampak iz železa! Pri vajah za prsa (tle se vedno morm mal nasmihnit, mislm, kokr, da si želim še večja)  mi je pr eni bogi kilci tko lička ožgal, da so me kr pekla. In gledajoč une freske na stropu, k jih majo v konexu, sm se morala kr mal nasmihnit. Res, kokr, da rabm večja prsa.

Ja, jebela, matrala sm se kot svina, ampak tko fajn sm zdej utrujena, da sm kr mal blažena. Končno, švic in šlic. Kaj je boljšga, kokr zdej z eno tako pomirjeno vestjo zagrist v en fajn kos tobleroneja…

Sej ne, no, sej mi sploh ne paše. Bogovsko.

Zdej pa umičkat pa brat. Sm na pol krimiča.

Spucala želvici, vodo pa filter.

Ušeskov uč super.

Peter zlo dobr skuhu, med drugim tut jabolčno paradajzni čatni. Dobra knjiga.

Jutr služba.

Pa pump!

Komi čakam, da grem na morje.

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Doma je pa lovila balončke.

In, kaj smo kej počel tele zadnje dni? Poleg k(a)ra(o)kanja pa dedkomrazovanja pa kuhanja pa sprehajanja pa mečkanja smo… jedl. Letos je tko zanimiv, da jem tut svoje piškote, čeprav sm jim mal zamerla, ker sm si rekla, da niso tko dobr ratal, ampak moji redni odjemalci so zadovolni in jst jih tut jem, tko da… Nismo mi lih neka zahtevna klientela, ampak ipak, moji piškoti letos vseen niso čist zanič. Potica je pa sploh dobra, moja druga potica v življenju.

Vglavnem, karaoke so (nas) spet zažigale. Letos se je Mark posebi zagrel, tut ko je začel jokat, da ga že grlo praska, si ni dal vzet mikrofona iz rok. Jst sm ga pa itak zlo stežka oddala drugim v uporabo. Karaoke so ble pač karaoke, standard. Edin problem, k ga mam (pa drugi tut) je ta, da mi gre čist frdaman preveč abba po glavi in lahko mi verjamete, da bom waterloo kmal zadavla, če se mi sam še enkrat užge v glavi. Šit, pa ta mama mia.

No, ampak karaoke so pa zakon.

Pa kuhat je tut fino, joj, kok je fino. Zdej bom začela na debelo zbirat kuharske knjige, dve novi že mam, sam ko jih bom pa v postlo začela vlačit, me bo pa prosim! res treba ustavit.  Ena moja nova knjiga je bla dons sprobana, druga (tehnično gledano je bla v petrovem darilu, ampak je oči že od daleč vrisku, da je za oba, tko da je še bolj tehnično gledano v bistvu moja) bo pa v nedeljo. Sam se pa res še nisva zmenila kdo bo kuhal. Ker knjiga je o grilu, gril je pa v domeni petra, ampak tehnično gledano se naša pečica pa naš domač gril ne morta enačit z unim tapravim grilom, tko da še bolj tehnično gledano bom jst kuhala.

Če sm že knjige omenjala me srbi, da omenim, da sm uspešno premagala krivo vest zarad otoške knjige in sm jo neprebrano pustila tam, kjer je že kr neki časa in sm se lotila ene druge in upam, da me ne bo grom ustrelil zarad tega greha, ampak fak, res nism mogla več otoka brat. Zdej berem eno izi kriminalkico, ob kateri se mi ni treba sekirat pa se delat, da sm intelektualc.

Nakar bi rada povedala še to, da je dedek mraz pri marku za naju pozabu sef (ja, sef, to smo čist korektno prebral), not bova pa s petrom dala veliiiik ljubezni pa mogoče kak kos potice, ker moj nakit naprimer (vključno s poročnim prstanom) ni posebi velik vreden, druzga tut nimava, mava pa velik ljubezni. V bistvu bom kr petra not stlačila, to bo poleg tega, da bo ljubeznivo, tut zabavno. Vedno, ko gruntam o tem dreku od dnarja,  se spomnim na uno anekdoto, ko je Blake Carrington obubožal pa enkrat ves utrujen pride iz službe pa najde Krystle, k se drajsa po uni ograji ob tistem veličastnem stopnišču (sej valda ste gledal Dinastijo?) in jo ves zaprepaden praša Ja, kaj pa delaš? Una pa prav Večerjo grejem. Ja, tkole bo tut pr ns doma, v tej recesiji.

No, kokrkol, tole je blo mal za intermezzo, fino je bit optimističen, kej druzga se dolgoročno res ne splača. Jst sm čist optimistična, to mam po Bučki. To se mi zdi zlo fajn. Posebi fajn je pa tut to, da je Ušeskov uček že zlo boljš in da je blazno pridn pujsek, ki potrpežljivo dovoli vse zdravniške manipulacije s telesom. No, mal se že upira, ampak tut pod razno ne grize in ne zameri. Si ne predstavljam, da bi Viliju morala parkrat na dan dajat kako zdravilo, bi rabla poleg treh pomočnikov še oklep. Pridn Ušesek.

Sam še tole morm povedat, da ma oče tut eno novo igračko in sicer muzko in zdej lahko spet špila in trenira klavir. Pa ne sam on.

Petra sm clo sanjala dons, da se je hotu pridružit enmu džezovskemu bendu, ampak se je odločil, da ne more, ker je poškodovan (v džezovskem stilu v sanjah se to nakaže tko, da nardiš črko T z dlanema, tko kot tehnična pr basketu, sej veste…), no, jst sm mu pa vsanjah rekla, da supr, da hoče bit v bendu, sam mogoče pa on ni čist taprav za bit v bendu. Sm ga namreč v resničnem življenju komi naučila Kuža laja na klavir, pa mi je njegova zagnanost ušla v sanje. In v sanjah sm mu na lep način zgleda povedala, da… no, da… no, kaj bi ovinkarli, nima ritma.

In medtem, ko smo mi glasbeno kolovratili po novoletni noči, sta psički poskušali spat.

No, kokrkol. Pustmo vete, glavn, da nam je ušesek za nov let podaril še neki skrbi pa minus 30 eurov.

Ušesek ma bolan uček, na srečo sm mu že včeri dala antibiotik pa je dons že bistveno boljš, ampak smo dobil svežo dozo zdravil in navodila. 4 tedne ga bomo matral, revčka mojga. Mogoče se je kej zabil v uč, vglavnem, ma ulkus, kar boli. Bogi Ušesek.

Drugač sm pa pekla piškote pa svojo drugo potico v življenju. Moja druga potica v življenju je ratala supr, tko kot mora, a ne. Mora bit zlo nafilana, debela, pa čudn mora zgledat, pa je taprava. Moja je spet taprava. Bučka mi je, jasno, spet pomagala pri peki, njej so vsi izdelki dost dobri, da se jih pomatra pojest. Ker je pri očetu doma čez noč (ko je bla v varstvu) s smrekce mojstrsko pojedla čokoladne banane, so bli piškoti brez čokolade (ki so bli povrh tega še celo legalno pridobljeni) pravi balzam za njen prebavni trakt (ki ji že zlo dolg blazno supr služi, morm povedat in trkam trk trk trk).

Doma ns je obiskal tut Dedek mraz. Mam nov povšter, ker je Dedek mraz slišu, da me vrat boli, pa Dedek mraz je reku, da rada kuham pa mi je prnesu tut eno ful dobro knjigo o azijski kuhi pa je slišu tut, da me dostkrat zebe, pa mi je stisnu še en šal pod smrekco . Zgleda sm bla zlo pridna letos.

Dons pa novoletne karaoke!

Ah.

Tole bi pa lahko počela vsak teden, zlahka. Sam enga dost močnega financerja bi rabila.  Pa bi tole komot počela vsak teden, nič mi ne bi blo hudo…

Tok je blo lepo, da sm od vzhičenja skor zacmizdrila. Ampak pejva lepo po vrsti.

Jutranji odhod nama je uspel solidno dobro, zamude sva mela samo pol ure. Kar se tega tiče je blo ugodno zihr to, da sva Bučko dala že zvečer v varstvo in potem zjutri ni blo treba še nje rihtat. Ampak tega ne gre prevečkrat prakticirat, ker je brez Bučke stanovanje čist čudno. No, kokrkol, ratal nama je torej it ob pol sedmih. Navigacija je zalaufala, kdo bi si mislu, da dandanašnji telefoni delajo vse sorta reči, poleg tistga kar naj bi telefon delal. Da majo navigacijo, naprimer. Nalimaš ga na sred šajbe in vozi. Zavijte levo, držite se desne, vozite 354 kilometrov. Majka. Navigatorka naju je pripeljala direkt do parking hiše. In od tam sva mela dve minuti do Scale, pravzaprav sva se znašla pred Scalo kokr dva bebčka Ooo, a tole je že Scala?

Res, od zunaj tko dost neugledna, nč posebnega. Ampak zihr je not tko… tko… kokr si predstavljam, da mora bit, sm si mislila. Rdeč žamet pa zlati balkoni, pa tko. In da sva dočakala te zlate balkone, sva mela še tri urce za potikat se mal okol. Mrzlo je blo kot svina, pihal je, ampak skoz naju je mal sonček spremljal. In jst sm bla tko, mal… vedno bolj vzhičena. Še mal, še mal, pa bo Bajadera, pa ne bom hotla it več domov. Sva zafilala čas s potikanjem po štacunah, kaj pa druzga. Vsaj toplo je blo not, kupila pa nisva nič, ker si pač res ne morva privoščit več velik letos. Pa tut sploh se mi ni nakupoval?! Halo? Zgodil se je tut to, da sm božala golobčke, te zlate ptičke in to čist zastonj. Tip mi je precej nasilno uturil koruzo v dlan in čeprav sm vedla kam to pelje (davaj pare) si potem, ko je priletel prvi lahkotni in nežni golobček na mojo roko, enostavno nism mogla pomagat, da ne bi zavajala unga imigranta, da bo kej dobil. Peter najprej ni hotu fotkat, ker mu je blo zoprn, ker je vedu, da se ne bo dobr končal, ampak jst se nism sekirala. Kaj, sej mam Petra, da me brani! Pa sm božala golobčke, ful so nežni, sm bla presenečena, res sm jih mela rada. Ko so popapal in nisva hotla več koruze, je pa tip hotu da mu dava 10 eurov. Hehe, itak. Nekje globok v torbi sm mela še en euro, pa bi mu ga tut dala, če ne bi bil tok globok v torbi, ampak njegov nasilniški nastop mi je šel pa na živce in sva se pol lepo nardila bebca in smo se mal delal kokr da se nč ne štekamo, pa sva šla. Ampak golobčki so pa pravi čudoviti lepotci. No, vglavnem, še na kavico sva šla, pol je bil pa že čas, da se grejo gospod preoblečt v taneudobne cote. Kravata pa čeveljčki pa to. Slike nimam nobene, a zakaj, ja zato, ker…

Se Peter preobleče, greva v Scalo. Not je tut tko dost po domač, vse bolj mejhno, taki ozki hodnički, spominja na našo bajto. Prideva v dvorano, pa men mal zablokira. Še od otroških dni mi je ostal tist vzhičenjaški občutek, ko ratam rdeča v lička pa mal se mi solzice naberejo… in prideva tja not in evogana, tist občutek, rdeč žamet, zlate lože, visoka je Scala, kr velika…srce mi je razbiju. Bolj kot ponavad. Sej, če bi šla kr tko na izlet tja, se ne bi tok sekirala, ampak ker sm vedla, kaj še pride… oooohhhh…

Zdej pride trenutek, ko lahko razložim, zakaj nimam nobenih fotk od Scale znotri. No, zato. Ker pač povsod piše, da se ne sme fotografirat in tko, kokr sm Petru uturila kravato pa rekelc, ker pač piše, da morjo džentlmeni to met gor in ker sva bla prvič in ker me je skrbel, da naju naujo not spustil, ker bi me to enostavno tok skrbel, da ne bi mogla uživat… no, zato nism hotla, da peter vzame telefon s sabo na predstavo. Nism hotla, ker bi ga jst morala met v torbici, jst pa tega nikol nimam, ker mi je zoprno, no, zato. Mi ni treba praut, a ne, da sva bla tkorekoč edina, ki nisva fotkala. Midva, pa uni stari pizdeki v pelcih, k grejo v Scalo itak vsak mesec tut niso. Vsi drugi so fotkal, s fleši, brez, nima veze. Še med predstavo so fotkal, ja kej tazga… Ena baba si je še med baletom s telefonom svetila in brala vsebino… Res, jst se al preveč sekiram, al pa mi je vse skupi tok mistično in tok cenim, da je pol tko kot je. No, vglavnem, zato ni fotk, ampak sej glavn, da sm jst to v živo vidla.

No, tkole midva sediva v Scali, gledava okol, ugotavljava, da je bla tut kravata pa rekelc pretirana poteza in peter se huduje, da zakaj ni smel telefona s sabo vzet in jst naju prepričujem, da je tko čist v redu, ker glavn, da mam jst vse te vtise stisnjene v svoji glavi. Vse je blo polno, še dobr, da sva dobila karte (sej ni blo simpl, brez petrovega računalniškega znanja bi bla težka), vsi balkoni, razen kraljeve lože, so bli polni. Ah.

Potem se pa prostor zatemni, pride dirigent, pa se začne.

Pravljica. Men spet kocine pokonc, v lica sm čist žarela, pulz mi je pa šopal na 160 zihr. Tko kot pri vsaki solaži, ko me vedno tko skrbi, a bo vse dobr, a bo padu, padla, a bo lepo, a bo hudo…Ona, Nikiya, je bla tkooo lepa… Kokr en perešček, božanska. On, Solor, je bil fantastičen, čudovit, graciozen. Pa zlati človek je bil tko kot mora bit, na žalost pa Gamzati ni bla dobra, še petru je ratal videt, da ni dobr, ampak sta Nikiya pa Solor odtehtala. Na splošno je moja pariška izvedba Bajadere boljša, ampak ni pa v živo v Scali… Tut mal drugačna je bla koreografija, kokr sm vajena, ampak sej ni važn, tele Nikiye kr ne morm pozabit, tko je bla lepa, kot ena snežinka. Muzika je pa tut tko božanska, da bi človk kr umrl. Vprašte petra, tko mu je bla lepa, da je kr oči vmes mal zaprl. Je reku, da ga je muzka odnesla, jst pa pravm, da je zaspal, kot vedno. Pa sej ni važn, glavn, da ni smrču .

Po dveh urah pa pol, ko je nesrečna ljubezen sesula zlobni svet in sta Nikiya pa Solor ostala sama med razbitinami in med oblaki, in ko se je polegel divji aplavz in vsi bravo, brava, bravi, sva pa prišla ven in zunaj je blo milijon lučk in snežilo je in snežinke so ble tko lepe kokr Nikiya in jst sm rekla, da to pa sam zame sneži in pol sm bla tko srečna, da bi lahko kr letela.

Ja, res bi komot vsak teden gledala kej tko lepga.

Oh.

Ah.

[Show as slideshow]

Z Bučko sva se lotili mešanja sadja z mesom in sicer sva tokrat suhe češplje zmešali s svinjino, po receptu (seveda), k sm ga ujela na travel kanalu. Blo je… mmmmmm… Ja, blo je mmmmmm. Not gre še feferon, ingver, sojina omaka, čili, rjav sladkor pa česen. Zraven pa riž.

Bučka…

… mora v tem mrazu nujno nosit bundo. In tega hudiča oblečt je blazno zabavna igrca. 

V mestu je pa mrzlo pa lepo. In niti ena petarda ni počla v času, ko sva pohajala okol.

Drugač pa nč. Dons sva probala Petru revežu kr v leklerku kupit kako srajco, ker ipak rab srajco za v Scalo.  Na konc une za 5 eurov niso mel več v pravi velikosti, pa sva rekla klinc, kr una bo dobra, k je že v omari. Jutr bo treba pa mal prah spucat z reklca. Pa probat, če gre gor. To je res najboljš počet en dan pred odhodom, seveda. Kdo ve kje ma čevle… To bo ene sitnobe jutr, že vidm .

Ful se veselim!

V nedeljo greva namreč v Scalo. Če še ne veste.