Pogrešam te
13.11.2007: V ponedeljek je umrla in danes je sreda in… ni resnično. Je neresnično, ni res, ni mogoče, da bi bilo. V glavi imam dogodke, zgodbice, slike od včasih, njen glas pa vonj… pa včasih, samo včasih, redko pa vendar… njene učke, prestrašene pa vprašujoče… bom šla domov? In potem se je razveselila, da ja, bo šla domov, saj smo se vendar zmenili… Ven iz bolnice, na zrak, na sonček, domov, pogledat rožice na terasi, surfinije so še cvetele… Ne. Ni resnično. Da je ni več tu, z nami, z mano. Da je te njene učke… nekdo dobil.
Krasna je bila. Prijazna pa dobra. Ko mi je bilo najhuje, je znala. Z razumevanjem, z razumom, ljubeznijo, optimizmom. Vedno. Njene roke so bile vedno tako mehke, take nežne, pa dišale so. Pa njen noht, ki je bil zmrznjen, mi je bil svoje čase tako hecen. Tako njen. Vse sorta spominov se mi vrti v glavi. Ko sva šli nazadnje na balet Don Kihot, pa ko sva gledali Vrag na vasi na televiziji in sem jo, majhna in smotana, stalno morila Kaj bo pa zdej? Pa zdej? Pa ko sva šli na Dunaj, pa ko sem v njeni majci z zlatimi črtami plesala balet po dnevni sobi, pa sta me morala gledat… Pa kako je vedno momljajoče popevala, ko je hodila po cesti in kako se sama zalotim, da počnem isto. Pa kako je bila žalostna, ko mi je enkrat, majhni in smotani, kupila tako bolj fantovsko srajčko pa je nisem marala…
Pa njen rdeč šal…
Za eno novo leto mi je podarila krasen temno rdeč šal, ki ga zelo rada nosim še danes. Ta šal sem si navila okoli vratu, ko sem šla na silvestrovanje takrat. Sem cincala, a bi šla, ne bi šla, v Kranju je bilo. Sem si želela bit doma, po drugi strani sem želela bit na silvestrovanju. Pa sem šla, na avtobus v Kranj, s svojim novim šalom, ki sem ga celo pot stiskala k sebi. Tam je bil velik žur, blazno veliko ljudi, bunde in šale in kape smo dali v eno sobo z bundami pa kapami pa šali. In nekaj… mi stalno ni dalo miru… da mi bo kdo moj nov rdeč šal spizdil ali pa pobruhal ali pa karkoli že… In sem šla in ga vzela iz tiste posebne sobe z bundami pa šali pa kapami in sem ga imela okoli vratu ves čas. Kot da bi bila nekako povezana z njim, nekaj posebnega sem čutila ob tem šalu. In takrat nisem vedela, da ga je naštrikala moja mami. Da ga je skrbno in skrivnostno štrikala vsak večer, ko smo šli spat in ga je skrivala pred mano in se trudila, da je bil končan za novo leto… Ko sem izvedela, da je njen, sem ganjeno razumela, da nič ne razumem, kako je kaj takega mogoče.
Oh, spomini… Morje, Lopar, pa tek na smučeh, pa zima in novo leto… Vedno je tako lepo okrasila smrekico pa stanovanje. Pa za jest je bilo ogromno, pa ogromno daril. Kako je uživala ob teh novoletnih dogodkih. Kako rada je že zgodaj začela nakupovat darila in kako skrivnostno je potem namigovala na to pa ono, kaj lepega da mi je kupila. Zvečer smo morali na sprehod, da je domov ta čas prišel dedek mraz. Smo šli v Tivoli ali pa k stari mami. In medtem je domov prišel dedek mraz… Kako je sijala takrat. Vesela ob naših srečnih pogledih proti skrivnostnemu kupu darilc, pod smrekico, samo lučke pa svečke so gorele…
Vedno je skrbela za nas. Vedno, da smo bili siti, srečni, veseli, da nam je bilo lepo. Se je trudila, da smo bili družina. Pozno sem spoznala, da to, kar smo imeli doma, ni nekaj samoumevnega, da ni povsod tako. To mi je dala.
Kako na dolgo bi lahko še sanjala o njej, se spominjala… neskončno dolgo. Strah me je kako bo brez nje. Ne dojemam, da je ni in je več ne bo. Njen listek z otroškimi imeni, njene želje, njeno veselje, hrepenenje… Kako jo potrebujem, kako jo še bom…
Ne verjamem, pa hkrati vem, da je res. Ne vem, če lahko kaj še bolj boli.
Upam, da veš, kako grozno te imam rada. In kako neskončno sem ti hvaležna.
