Bomo malo naštevali, a ne?
Melhijad… moj ljubi pujsek. Od enega rejca, kjer se jih je gnetlo 100, pa ne samo gnetlo, tudi jedli so se med seboj. Ima čisto pogrizene uhlje. Blazno prijazen. Pa gluh. Pa toliko dlake, da sva rabila ohoho časa, da sva se navadila česat pa krajšat kocine. Ker to je pa treba počet kar redno, ampak zdaj že znava. On papca, jaz pa češem. Peter pa zraven jamra in me obtožuje mučenja. Pa kako je Melhi bogi pa kaka svina sem. Sploh, ko striževa nohte.
Vili … ah, dej, dej, tale Vili je pa ena hudo razvajena rit. Važen, ko sto vragov, dere se non stop, skače pa vriska pa fehta, pa če mu kaj ne paše malo grize… pa take. Ampak je pa taka faca simpatična, kar ne bi bil, če ne bi imel tistih, prej naštetih vrlin. On je naš super pujs. Viličnik. Potomec enih trboveljskih pujsov, iz ene štale.
Pipi… Pipi je umrl lansko leto. Še veliko mislim nanj, je bil tak prijeten pujsek, glasen ampak priden, živahen in poskočen, ampak nežen in nič važen… oh, moj Pipi, kako je bilo hudo, ko je zbolel. Bil je pa najden na enem polju, se jih je nekdo malo naveličal pa ven fliknil.
Ušesek … je še en pujsek, ki je prišel začasno pa - ostal. Hudo simpatična živalica, drugač ne morem povedat.
Pipica in MarJo … Pipica je iz trboveljske štale, MarJo pa ima fentane nogice. No, eno, ampak zato ostale tako čudno postavlja, da ne veš, kje se kakšna drži. Iz ene štacune. Oba prišla začasno pa … ostala.
Želvici … sramota, ampak najini želvici še vedno nimata imen! Enostavno še nisva pogruntala tapravih. Ker ime mora pasat, zato se do njega včasih težko dokopljemo. Pač, traja, pa saj se ne sekirata. Zgodba s temi želvicami je pa taka… No, pravzaprav čisto običajna za naše razmere. Eni so ju kupili, naveličali, dali naprej, naveličali, dali naprej, naveličali… in pristali pri meni, tako začasno, da jima najdem en dober dom. Jaz namreč zelo težko poslušam, če rabim kako želvo. Da nima kaj z njo, pa da smrdi pa da se je tamala naveličala. No, začasno ju vzamem, jasno. Ampak šment, a si lahko mislite, da se na želvice tako navežeš… Posebno, ker sta mesece preživljali v obupnih razmerah, v enem plastičnem piskru z nekimi kičastimi palmicami in brez vode. No, s toliko vode, da sta si nohte not namakali. Mali želvakec je bil hudo bolan, sva ga imela skoraj dva tedna v hospitalu, oba sta bila pa tako mikro, da so se vsi čudili. Sedaj se imamo blazno radi, oba rasteta kot gobe po dežju (skoraj dobesedno), fehtata pa tako, da ni za povedat. Mali se je popolnoma pozdravil.
edit: Želvici imata imeni, velika je Fehta, mali je Tapko.
Potem je tule še ena, ki sicer fizično ne biva pri nas doma, ni pa daleč…
Linčka … psička moja zlata, vsi smo zaljubljeni vanjo. S Petrom sva jo rešila ketne, verjetno kar šusa v glavo. Saj veste, psica ima stalno neke mladiče, same težave z njo. Imajo jo kao radi, ampak noben problem ni bil nama dat njenih mladičkov pa nje. No, saj jim je bilo hudo, saj razumete, ampak… Kakorkoli, posvojila sta jo moja starša, ali pa če raje rečemo, da je ona njiju. Take zlate psičke pa še ne.
Luna … Lunice ni že od leta 1990. Bila je naša prva bokserka. Prijazna, mila, nežna. 13 let in 4 mesece je bila z nami, ta naša Luna, ki nam je naredila srce boksersko…
Mega … Mega ima pri meni posebno mesto. Zakaj, pa veva samo midve. Ni je več že skoraj 4 leta…
Pa še nekaj živalic se me je dotaknilo. Vse so bile pri nas začasno in so sedaj doma, v čisto svojih in krasnih domovih. Ja, živalice se me dotaknejo, najbolj srčno in za vedno.
