dnevnik

Dons je bla Bučka taglavna faca. Dobesedno.

Je norela po snegu, da zdej komi hodi. Najboljš je pa seveda ležat na mikro pouštru, če je človk preveč utrujen. Pardon, cucek.

Prav srečna sm bla dons zarad sončka. Čas je, da se ta sneg skida, da rata svet zelen in cvetoč, sej menda je že pomlad.

[Show as slideshow]

Drugač se men, po domač povedan, čist nič ne lup. Ne kuhat, ne pospravljat, ne nič, vglavnem (očitno tut pisat ne). Tut mi ni problem 12 ur kao spat, od devetih zvečer. Sicer slabo spat, se dost zbujam in hodim lulat in petra rukam, če smrči, in kot za stavo šele dobr zaspim čist zjutri. Ampak mi ni nič hudga. Pač peter dela vse namest mene (tut spi).

In take.

Jutr pa spet na nevrologijo. Dolgcajt.

Vame se je naselil duh zavednega slovenca*.

Naj nas pomirim, stvar ni tko mejna, kot se sliš na prvo žogo. To samo pomeni, da sm aktivna bojevnica za izboljšanje demografskega stanja v naši skorumpirani državi in v tem boju se mi je z žarom v očeh in visoko dvignjeno slovensko zastavo (ki jo sicer več al manj vihti bolj po črni gori - še dobr, da ne po črnogorcih) moj možicl petrček.

In da gre za slovensko zavednega duhca vem po tem, ker vsak dan za malco srebam govejo župo, ker mi morjo kuhat kislo zelje pa krompir v kosih, joto, salato in zelenjavno juhco. Včeri je hotu oče prit skoz z včerajšnjo juho pa hrenovko, pa sm ponudbo brutalno zavrnila in zahtevala rižoto (na katero si nalijem kisa). Alfa in omega deserta pa je štrudl (sveta pomagalka). Nujno morm jest jogurte in niti pod razno, ampak niti pod razno ne smem niti pomislit na kakšno eksotično kuhno, curry, mešanice orientalskih začimb in podobnih nagravžnih zmazkov. V kuhno grem samo po jogurt, vodo al pa radič za prasce. Kava mi ne paše in zjutri mi je blazno slabo in cel dan sm utrujena kokr cota. Posebi po službi sm utrujena kokr cota. Ponoč se zbudim in ne morm spat, prehlajena sm že dobre tri tedne in kašlam k oslica.

In, pomislite, vse to se mi zdi čist kul.

Na splošno sm kr zadovolna. V službi sm zadovolna, da prehajam na novo področje in že delam tut kake druge stvari. Tempo obiskov zdravnikov ostaja cca 1 na teden. Končno sm dobila tut pisni izvid mojga nevrologa, ki je edini do zdej mel jajca dejansko napisat svoje mnenje in ne samo flozat, v izvid pa pol ne napisat. Da gre verjetno za stanje po drobnih infarktih, je napisu. Tut službena dohtarca se je potrudila in končno zaključila moje spričevalo, da sm sposobna za službo, z omejitvami in kontrolo čez 1 let. OK, naj ji bo. Sm se borila, da ni napisala čez pol leta.

Dalje… hm… kaj sm že hotla… aja, zanč sm pisala na pošto, ker sm mela enga poštarja čist dovolj. Je puščal naše pakete knjig in kave kr po stopnišču, očitno kjer mu je dol padl in prvič sm še nekak pogoltnila, ko so pa knjige čez par dni ležale pod kaslci na tleh, sm pa pisala. In pošta se ne zajebava sploh, sm dobila priporočeno čez kak teden. Jst mam pa fobijo pred priporočenimi, pa sm kr petru dala pooblastilo, da gre dvignit in pol mi je moral po telefonu prebrat. Da so odprli postopek tok pa tok, napisal cel traktat kdo vse je vodil postopek in kako so zadevo raziskal in ugotovil, da poštar res ne spoštuje pravil in še 30 dni so mi dal za pritožbo. Sej sm jim hotla napisat še en mejl, da res hudo kako so se to potrudil pa vse to, sam jim nočem dat še dodatnega dela, ker očitno svoj posu komuniciranja s strankami jemljejo smrtno resno in bi mi blo nerodn, če bi spet štirje sedel in se podpisoval pod še en priporočen dopis.

Podpisala sm tut peticijo, ki poziva k treznemu in premišljenemu spreminjanju zakonodaje (ker mi gre nekam nebuloziranje o nevarnih pasmah) in kupla majco Pričakujemo odgovore! Zahtevamo odgovornost!

In sploh sm blazno razburjena.

In ful mam zgago.

Berem pa Umor na orient ekspresu.

In reeeeees si želim, da tokrat bo.

* oziroma, če je kej pravice na svetu, nujno slovenkice.

In medtem, ko ste se vi tuki smučkal, dričal, sankal, drajsal, padal na riti in preklinjal, smo mi

vohal morje.

[Show as slideshow]

In bili pravi mali polhi med kovtri, prepihanci na svežem zraku, rdečelični kmetavzarji, smrkajoči bralci in nadebudni načrtovalci.

In bli smo čiiiist zadovolni.

Joj, joj, joj, kok sm jst poredna… čist sm zanemarla dnevnikovanje, ampak prisežem, da mam vse polno razlogov, res, vse polno, res. V tork sm se vrnila domov, pol sm bla tri dni v službi in vse dneve sm strašno zaposlena s to našo državo. A vsi poznamo film

Invasion of the body snatchers

?

TKO se jst počutim trenutno v tej državi…

Banda pokvarjena smrdljiva. Kamorkol pogledam, jih vidim, čeprav jih na ven ne ločiš od drugih. Donald v zgornjem insertu je zgledu normaln tip. Kdo vse okol nas, v naši bližini, v naši mejhni (v vseh slabih pomenih) državi,  spada med to “elito”?

Ubogi, ubogi, ubogi psi.

Atos: številne krvavitve pred vhodom v medenično votlino, raztrganine v sluznici rektuma.

Atlas: sluznica rektuma in anusa je močno zadebeljena, nagubana in rožnata, rektum je širok 5,5 centimetra, raztrganine anusa.

Joy: krvavitve v sluznici tankega črevesa, na sluznici anusa je več vzdolžnih gub, ki so temno rdeče barve.

No, tko. Izključil smo tumor, psiho, otroške travme, vnet živc, hrbteničko, jajca od kitajca in tko naprej, dejstvo pač je, da mam na (v?) možganih nekaj nespecifičnih sprememb, lezij, ki so (lahko) recimo posledica množice manjših kapi. Da mam to že dlje časa, pa da mogoče je kej povezan z uno atrofijo vermisa, ki vpliva na ravnotežje. Kar vemo je to, da mi ne bojo nič rezal po glavi (razen kakšne bradavice na nosu), ker nimajo kej rezat, ker te nenormalne lezije so in se ne da z njimi nč narest. Recimo, da bi jih nafilu s silikonom. Al pa kej tazga. Da so nespecifične pomeni, da jih ne more povezat z multiplo sklerozo. Recimo. Ne vemo tut, a se mislijo slabšat al ne. Ne mormo vedet, ker so pač nespecifične. Vemo samo, da jih normalni možgani nimajo. Še na eno preiskavo me je poslal, neki z očmi pa to, VEP (sej teh kratic sploh več ne ločim, na tolkih sm že bla). Pol pa nč.

To pa pišem zato, da vas ne bo skrbel, ker jutr zjutri odhajam nekam in me ne bo do srede. Tam bom pa posadila granatno jabolko in če bo boh dal tut mandarino. In tam bo zihr sonce!

P.S. Medtem pa se prosim, intimno al pa družbeno aktivno (kar smatrate, da vam bolj ustreza), borite proti množični protipasji histeriji, ki je zadnje dni z 1:0 nascala gospodarsko krizo in recesijo. In zapomnite si, če si res zlo zlo zlo želite neko smrtonosno orožje in ste te sreče, da ste fajn profilirani, znani, poznani in povezani, ni vrag, da vam ga ne zrihtamo! Odgovornost bo itak vaša, če se kej zgodi.

… še vedno migam.*

In sm v dobri družbi…

Štiri punce in fantek…

Tri šnofle…

Moja ps je tko luškana…

A ni?

Še mal dobre družbe mojih peteršičkov…

Vili je pa največji prasc. Vse poščije, pomarkira, pogrize, histerično in naduveno se podi okol kokr en kralj… faca, vglavnem. (hoče kdo?)

* Izvida še nimam. Pa kaj, pa drug teden. V četrtek mam nevrologa.

Vem, da se bom čez mnoga leta tem svojim dogodivščinam prisrčno nasmejala in zato ma smisel zapisat vsako, še tko mejhno reč, ki se mi dogaja v teh zlatih časih.

Dons sm mela oftalmologinjo. Prisrčna mala reč, ta oftalmologinja, pregled je bil  nadvse izčrpen. Ne morš verjet kok reči lahko en tko zverziran profi vidi v petih minutah. Prebereš par številk, mal ti posvet v glavo… izvid je bil pa čez celo stran. Res dobra, produktivna ženska. Sej ni čudn, je poleg mene, ki sem se matrala ostat skoncentrirana na mašini za vidno polje, v ordinacijo vzela kr še enga pacienta. Sej sm že marsikej doživela, ampak dveh pacientov na 12ih kvadratih pa še ne. Hkrati. Tip je moral brat številke na steni čez mene. Pa sej bi se šla bit družbeno aktivna, prašat, če se zdi hm… če ne druzga etično met dva pacienta hkrati, ampak sm strašno utrujena od vsega. Sm bla sam slabe volje, za kej več pa nič moči. Sm si mislila Boli me, sm sm pršla, da oddudlam še en pregled, ki bi lahko kej pomenil, čeprav so vsi že vnaprej vedl, da ne bo, ampak reda radi… Zato se tut nisem bunila, k mi je v izvid napisala, da slabo slišim na desno uho. Sej vseen na kero, v končni fazi.

Glavna poanta tega celo stran dolgega izvida je namreč,  da vrtoglavice niso očesnega izvora.

Pa sej kul, sm bla doma do začetka Ally McBeal. Sm lahko naprej v miru pestvala svojo vročino.

Problem je v tem, da dohtarji pa jst čist drugače dojemamo čas. Recimo en dan, dva, tri, en teden, dva tedna… Čist drugač, vsak s svojga konca, seveda, sej to je razumljivo. Recimo, njim je vseen, če bo ena maša na vrsti čez dva tedna, recimo točno petnajsti dan od dons, za razliko od mene, k mi niti najmanj ni vseen, da bom na  vrsti šele petnajsti dan od dons. Da izvidi od MRja pridejo do dohtarja tam v enih štirinajstih dneh in tko. In da naj pridm takrat.

In tko.

Dons mam spet vročino.

Jutr mam pa pregled očesnega ozadja.

Vsak dan mam kej.

Sam izvidov še nimam.

Kako me je zvil tole vse skupi. Tko me ni še nič. Pa bi človk mislu, da bo od vsega tega čakanja vsaj kej lažje, da se človk mal navadi, umiri, skulira. Sam jst se nism. Se ne morm. Skoz me šejka v prsih, pa v želodcu. Kozlarije počnem. Sm neskoncentrirana in neskoordinirana. Edina stvar, ki mi pomaga je star trek, nujno vsak dan, pa vse sorta neumnosti, ki so še po teveju. Šaltanje, non stop. Pa chicago hope (skor vedno je tut kaka anevrizma). Pa butasta šepetalka duhov, bohpumagi. Pa take. Dons sm se tko sšejkala, ko sem klicala na nevro. In mi je una prijazna gospa rekla, da naj pridm 4. februarja. Kot da bi me s kolom po črevesju pa po glavi. Pa sm spet vročino fasala. Pa sm hotla it laufat dons, ampak ni bla dobra ideja. Mogoče bi rabla kak persen. Pa ranital. Nujno.

Ja, to bom nardila, jutr. Sej tm, k grem spet jutr, majo lekarno.

Itak.

Z Murčijem vsak dan mal telovadiva. Da krepi zgornjo polovico telesa, prednje tačke, vrat, pa tut zadnje. Čeprav bi rekla, da je zadnja leva več al manj fuč, z desno se pa še upira in se tut že boljš postavlja. V bistvu je dost boljši, se pozna, da se mal matra vsak dan. Se ne prevrača več, pije vodo in tut piska, ko ga čoham. Velik papa. Je kr v redu. Če je to to, bova pa še vidla.

Krvoločni gobec moje kuzelce mora bit seveda vedno zraven, fajn je pa to, da ji lahko  delam kar hočem, pa sploh ne zregistrira. Če se to zdi fajn.

Dons so me spet maltretiral na APMDju. Jutr pa mogoče že kej več zvem.

Mogoče.