dnevnik

Aaaaahhhh. Skor ena boljših delavnih brigad, čist smo užival! Blo je enkratno v vseh pogledih. Vreme živ kič, nežka tut, peter živ, jst tut. Bučka ugodno. In lih prav dolg je trajal, ker ko se enkrat začneš spraševat kaj je naslednja stvar za narest in morš prav gruntat kaj, pol je res čas za domov.

In lej ga šmenta, dons je kot po naročilu začel scat, mi je fino rože zalil in po poti nam ni blo vroče.

Aaaaahhhh. Res ugodno.

Z nežo je blo super bit, pridna je. Najprej sm bla sicer mal nejevoljna, ker so vse možne varuške odpadale k knofi od gat ena za drugo, ampak v resnici nobene niti rabila niti hotela nisem. Za nežko same pohvale, ful pridna punca je. Stalno neki govori, res velik govori, skoz sodeluje pri vseh opravilih, ma totalno hud smisel za humor, nabrita je in navihana in prijazna. Kot da bi vedla kako vrtet une svoje kilometrske trepalnice, da nas zavrti. In pet je začela, popeva si. Hodila pa plesala je okol hiše in si popevala La la laaa, la la laaa. Pa ta njen bibabam… Pa paaa, bibabam, je delala včeri, ko se je poslavljala od tistga tobogana. In za njeno zdravje je blo tole super, vse v redu, spet je začela celo noč spat, sm rabila mal spanja. (v bistvu sm dobr spala vse dni, hura, in hvala, nežka)

Z bučko je blo nekolk več težav, za katere sm bla jst odgovorna. Sm pozabila njeno hrano doma (vsakič, ko spakiram, celo pot na morje gruntam kaj sm pozabila… in še vedno kej sm). Pol je morala reva gotat un šodr iz štacune, nakar je mela skoz drisko. Tam pač ni za dobit kake boljše hrane, ampak pol sva pa od enga prodajalca v trgovini z delavskim materialom, kjer sva praktično abonirana, dobila eno vrečo hillsa, ker jst mam očitno nos za fante, ki majo radi pse in sm petra nagovorila, da tistga tipa praša, če ve kje se dobi pasja hrana. In ker ma tip psa, za katerga hrano kupuje na celini, nam jo je odstopil neki. In bučkinih težav v momentu konc. Se človk praša kaj je v pedigrejih, čapijih in podobnem, kaj? Sicer je bu uživala, sončla se je in valjala po mivki, kot se za starga morskega psa spodobi.

Midva sva po najni dobri in še stari navadi mela mevle. Realizirala sva idejo še od lani, za katero še kak dan prej nisva vedla, da bo že zdej na vrsti. Mevle pač. Pol pa robniki, pesek, zemlja, sivke pa oljka… in nič več hoje po 15 centi širokem betonskem robku.

In pa ograja. Super reč, lahko nežo mirne duše pustiš okol bajte laufat, brez skrbi, da bi se zvrnila v prepad. Priden oči.

Oba sva pridna, no. Mel smo tut geometra pa deljenje parcele pa dogovarjanje s kradljivci, kar je blo kr zabavno, ampak mam fajn odvetnika. Smo zrihtal, uh.  In mamca je takoj oplela svoj kos zemlje in posadil smo simbolično sivko. To sm res vesela.

Pa vesela sm zarad vseh rožic dol, mojih 16 vrtnic ma miljon popkov! Kej tazga… Res je vse v cvetju in mandarina cveti in granatno je že ornk pognalo. Borovčka je zima mal obrala z une burjaste strani, ampak sej borovčki morjo bit mal krivi. Pa rožmarine sm morala nove podtaknit, jih je do konca sesul kr neki, upam, da se bojo prijel. Ampak sivke pa… mmmm. Pa portolaki so nori. Pa… ah. Vse.

Sonce je blo hudo in nežko sem en dan, revčko, mal skurla. Ojoj… Problem je v tem, da je klima pri nas gor bistveno drugačna kot spodi v kotlu. Pri nas vedno piha in za neki stopinj je vedno hladnej. Pa sva šli z nežko zalit ankine rože, oblečena je bla za pri nas gor, ko sva prišli dol si pa ni hotla majce slečt. In v četrt ure se ji je glava skisala in pol je cel dan, revčka, prespala, mela vročino, ampak se je tut shladila in preživela. Boga miš, puredna mamca.

(če tkole pomislim… hm… bučki sm zakuhala drisko, nežki sončarico… peter, kje je peter, a je živ? aja, sej je tle, sam mal je zmatran pa razočaran, ker mu v teh dneh ni ratal še kuhne sezidat po mojih navodilih in željah. ugonobljam jih, ti boga!)

No, tut brala sm, še vedno sm pri strateških zgodovinskih rečeh, če bo kdaj šparta napadla – bom pripravljena.

In tko. Res smo se mel enkratno. Mal energije sm si našopala po žilah, je bil čas. Zdej jo morm pa še kurt začet.