dnevnik

Zadnjič enkrat (mislm, da sva šla v Ikeo) me je petrček blagohotno probal prepričat, da Če bi jst kdaj res šla v hribe, da bi mi pa zaprmej ratal blazno všeč, ker da to človk not pade, ker to je neki tko božanskega, hribi, to te tko not povleče, to je uau. Pa take. Sm rekla Hhhhhhhh… (no, pa dejmo)

Sm rekla Veš, mislm, da pr skor šestintridesetih letih pa že približno vem, kaj mi je fajn in kaj mi ne potegne. Veš, sm rekla, mislm clo, da sm jst v življenju morda šla še clo na kak hrib več kot ti. Veš, sm rekla, ker mi doma smo skoz hodil na neke izlete. Po primorskem nismo sploh nč okol hodil, sam po hribovskem. Čista resnica. Še čist mejhno so me vlačil okol.

Že kot mejhno so me polagal v seno, vohat naravo.

Skor vsak vikend smo kje bli… tut po hribih.

Ko sm bla čist mejhna, pa tut ko sm že mal zrasla…

Pa vedno mi je blo čist fajn, gor so res lepe reči, razgled, vse to… lepo, ni kej. In res mi je lepo, ampak men to ne potegne. Nism zalublena v hribe, v gore, v un gor, v un okol, enostavno nism. Pa bi šla še kam, še kdaj, res bi šla, s petrčkom! Če se ne bi oba strinjala, da je moja vrtoglavica vseen nekolk omejujoč faktor za v hribe it. Majke mi, da bi šla, tko za družbo. Sam prepričevat me, da se bom pa kdaj zalubila v hribe pa… ne, no. Da bi ratala kak hribovski psiho, bi me pa kak Rugljev naslednik verjetno moral v roke vzet. Svež zrak, razgled, mir, krave…

ampak

… ovce, valovi, borovci, vročina, sivka, fige…

Jst sm morska. Čist. Od malga. Do večjiga.

Mogoče tega takrat še nism vedla…

… sam zato pa zrastemo, da vemo. In povemo .

Kar se pa Nežike tiče… prvo kot prvo upam, da ne bo taka mala grdoslavka, kokr sm bla jst (vsaj na enih fotkah, o madona, sm to res jst??), dobr je to, da je baje tvoj otrok itak najlepši na svetu… drugo kot drugo pa je, da bo hodila v kolonije, če bo sama tko hotela, da bo smučala, če bo tko hotela, da bo lohk do nezavesti planinarla, če bo tko hotela in tut s kolesom se bo lohk furala, če bo tko hotela. Če pa slučajno ne bo… bom pa jst prva, ki jo bo razumela.

(bohpumagi, koko grozljiv froc sm bla)

Spokojnici…

Bližje kot tok, se pa babi ne gužvata.

Potrpežljivo čakam, da se še naprej prav nič velik ne dogaja. Mal je obremenjujoče in nevzpodbudno, da ne morm niti mal v miru spucat kopalnice, ne da bi mela potem še cel dan trebuh tko trd, da mi druzga kokr na levem boku ležat ne preostane. (na levem boku ležat ful pomaga, resno). To je zoprn, ker človeka debilitira do mere, da rata ekstra neuporaben, vsaj predstavlja si tko. Na srečo sm pa večino dneva itak tok zaspana, da me to, da si en človk predstavlja, da je debilitiran, ne gane. En človk je en človk, jst sm pa jst. In včas je treba bit tut mal preveč zaspan preko dneva, kdaj pa čš bit, če ne zdej.

Drugač mam pa eno hujšo zadevo za potarnat, reče se ji zgaga. Jebenti, da bom (kar sem do zdej smatrala kot) vzdihljaj O, ti zgaga, ti! začela razumet kokr neki najstrašnejšega, kar ti lahko kdo zabrusi. Mam tako zgago, da bi lahko toplarno poganjala za celo lublano. Ponoč se zbudim, bruhajoča ogenj, pomaga en klinc nč, razen mogoče za par minut. To, to pa je res neznosna kvaliteta nosečnosti. Nism si mislila, da je zgaga lahko tko… zajebano pekoča. Včas me kr cela faca boli, vse do lasišča, od te pekočine. Za ponort. Ampak to je pa tut edina res taka zoprna reč. Če počivam, mi tut trd trebuh ne pride do živga. Ne zatekajo mi noge, roke, spim ugodno, v bistvu zlo ugodno. Pozicija bok, hrbet, bok, mal mi kolk poč, ko se obračam, pa nč ne de. Grem trikrat lulat ponoč, pa kljub temu, da to nardim zlo prisebno, ker te znajo sred noči pasja telesa, razmetana po predsobi, neugodno razburit (lahko padeš čez kakšnega in se ubiješ, naprimer), naprej udobno zaspim in mam filing, da sm celo noč udobno prespala. Tut zgaga, če me razburi, ruknem par požirkov Donata in spim dalje. Prime lih tok, da zadrnjoham nazaj.

Hm.

(Mogoče pa je razlog, da sm pol cel dan zaspana k norc?)

Vglavnem, kokrkol. Nč ni narobe z vsem tem, fajn je. Komi čakam v petek še kontrolo (bom vidla Nežiko, bom??), da rečejo, da je vse kul in da lohk grem zaspanost furat naprej na morje. Sm pa prebrala

, kjer tip na eni strani tokrat reče pizda, da še štet ne morš, in sm občasno še sama ratala kr mal puritanska, pa si lih ne umivam ust z žajfo vsakič, ko rečem klinc. Ampak prebrala sm jo, mal mi je spet zalaufal, edin včeri zvečer, ko sm šla kao še mal brat pred spanjem, sem raj ene četrt ure bulila v strop, kot da bi v roke vzela une grke in jih končno prebrala do konca (hvalabobu sm tut tko ratala čist dost zaspana). In sm zaključila, da ni druge, kokr, da si enkrat vzamem neki cajta in jih ruknem na en mah. Ker zihr niso Tok bedni, sam v filing morm spet mal past.

Za konc pa, če čte, poglejte tele paradajze!

Da te kap rukne.

Druzga pa nimam nč. Razen ene nove sivke, ki pa roma z nami na morje. Že vem, kje bo živela, kraljična.

Men se v bistvu ne dogaja Nč. N-č. Dnevi kr minevajo, sm doma, vsake tolk na ležečki, ko je treba sprostit kako kepo v trebuhu, pijem in probavam ne pojest vsak dan ene čokolade. Bulim v TV, berem cajtng, gledam Tour, voh mi dela 100/uro, da ob kakih vonjavah skor bruham, kr dost sm zaspana, predvsem pa čakam in čakam in čakam, da odgalopiramo na morje. Pa da si prej nakupim celo goro novih knjig (teh trenutnih neprebranih ne morm prebavit, ne vem kaj je to…), krema s faktorjem nestrpno čaka, na službo pa niti pomislim ne več. Razen, kadar silom prilike ordiniram po telefonu, ampak me ne boli pomagat, če lahko. En dan se morm še spokat do službe, da v škatle nabašem vse osebne zadeve (recimo neki čevljev, slik, šalov in rut in bohnedej, da najdem kje pod gorami papirjev še kak gnil kivi ležat). Bi se znal zgodit, da vzamem tut kako rožico, da se ne bomo preveč pogrešal. In pol bi blo to - to.

Zaključila sva šolo za starce, mal bolj jasno mi je zdej (ko mi je babica pokazala), kaj je tista izboklina, ki se nardi na levi strani mojga trebuha in kaj migeta na desni. Na eni naj bi bil hrbet, na drugi tačke. In če sm se spraševala, kaj je una izboklina, glava, rit, rama…?? mi je zdej jasno, da itak, da je hrbet. In da itak, da so na drugi strani tačke, če pa migetajo. Zdej nežek čist drugač miga, namreč. Nism pričakovala, da se to zgodi tko na hitr, ampak v bistvu sploh ne vem, kaj sm pričakovala. Če mi je še prejšnji teden trebuh kar okol rukal, kokr da je not kozliček, mala bučka al pa zlata riba, je zdej not mali slon. Trebuh valovi in dostkrat kr boleče napne kak del stene. Ker pa so rekl v šoli, da je treba bit umirjen, da ni pol froc histeričen (al se temu reče strokovno razburljiv otrok??), jo nč več ne žokam, kadar smatram, da predolg spi. V tej fazi se baje itak nekolk umirijo, več spijo al kako, in prou pol. Razburljivga si pa res ne želim. Sicer je pa vse itak še vedno ena znanstvena fantastika. Kako zdej to, kr otrok al kaj? Kako sploh zgleda, kaj sploh to je? En prjatu je reku Najprej misliš, da se bo vse spremenil, pol se ti pa čez noč dejansko vse spremeni. To mora bit verjetno čist čist res.

(matr Vili smrdi, prasc mejhen…)

Sicer je pa redno branje cajntga res neki boljšga. Mi je jasno, zakaj sm se samoomejevala na žurnal med avtobusno vožnjo do službe. Včeri, recimo, sm prebrala, da nas je v celi državi od vseh, ki oddajamo svoje nepremičnine, samo 161 dejansko tut prijavlo ta kurčev dohodek. In še najbolj mi je všeč, da bi za kazen, če bi me dobil, ker nism plačala davka, dobila manj, kokr sm tega davka morala plačat. Zgledni kokr pa smo, mi, pa nas to itak ne zanima, ker smo pač zgledni in ne gulfamo na vsakem koraku, za vsak evro. V bistvu mi gre gulfanje države na jetra. Folk gulfa in manipulira tam, kjer je zadeva že prav neokusna. Pri samohranilstvu, plačilu vrtcev, socialnih pomočeh ipd. In kazen je taka, kot če en bandit, za katerga inšpekcija clo kdaj mogoče odloči, da je izvedel mučenje živali, umori psa. Ne vem kolkrat se to res zgodi, kot tut ne vem, kolkrat se res zgodi, da dobijo kako “samohranilko” cuzat kake dodatke. Vem pa, da se zagotovo zgodi, da Mašo vedno dobijo, če sam pomisli na kako pizdarijo. Zato sem med unimi stoenainšestdesetimi zgledneži. Stošestdeseti pa je Petrček. Nimaš kej, če je treba, je treba.

(uf, kako zgago mam…)

Drugač sm pa v navodilih prebrala, da je mogoče čas za osvežit znanje otroških pesmic. In ker Srečo na vrvici že dobr poznam, sm obnovila Hudo mravljico.

Edin, ni mi všeč un del, da je šla lončarju čez lonce in vse mu je pobila. Pobila, halo? Kako naj otrok razume, da mravljica pobije lonce, pobije? Jst bom pela, da jih razbije. Mislm… pobije…

Nč, zdej grem pa dohodnino plačat.

(Pobije… pa kaj še… )

Aja, pa da se naute urezal v prste na tipkovnici, k boste tko divje komentiral. Raj povejte, kje majo zdej ta moment najbolj pocen knjige! Še to - berem šodr, ne socioekonomskih pogledov na odraščanje med al kajdo al pa intimnih izpovedi trpeče afričanke in tega. Se mi ne lup.

No, in če nadaljujem z monologom od doma…

vam dam še en nasvet: če vaši vremenski entuziasti cel dan bulijo v radarsko sliko in napovedujejo nočna neurja in hudo scanje in po nesreči še živite na mansardi pa morjo maherji zarad tega, da ne zaspijo morebitnega močnega naliva, in da se ne bi slučajno zbudil do kolen v vodi, pred spanjem zapret vsa okna na strehi, in vam je zarad tega za umret vroče ponoč in ste po kakem slučaju še mal preveč debeli, in bi mogoče koga zadavli, pokrijte se z mokro brisačo. Pomaga. Ko zgodnje jutranje vranje hreščanje zamenja poznejše jutranje golobje grlenje, boste zaspal. Trikrat hura za mokro brisačo.

Vreme nam preveč kroji življenje, pravim.

Na bolniški sm, ker se to ta moment zdi kot dost potrebno. Da ne hodim okol kot zombi s kot kamen trdim trebuhom, kar je strašn neprijetno in zna postat tut neugodno. Služba se ni izkazala kot modra opcija, baje “sm si preveč naložila”, kar se mi je zdela dost smešna izjava šefa, ki mi odreja delo. Je pa res, da umetnosti uporabe besedice Ne še nisem čist osvojila, prekleto. Tko da doma cel dan več al manj kr ležim in vadim dihanje in jem magnezij pa še kej. Pomaga nč velik ne delat, to majo kr prav.

Doma je čez dan taka tišina, da dol padeš. Vse kosmato leži po svojih kotih,

še Viliju je ratal rit mi pokazat…

in želvi v čisti tišini lebdita vsaka na svojem koncu…

Za razliko od psic, ki mata skor sto kvadratov možnosti prekladanja, so moje možnosti prekladanja po različnih površinah precej bolj omejene. Jst izbiram namreč več al manj samo pod kero ritnico si bom podložila poušter na enem in istem kavču in se zaenkrat po tleh še nisem začela valjat.

Taveliko morm vsake tok spustit na vročino, po krajšem času pa butne z glavo v vrata in se vsa razj(ž)arjena vrže po tleh, me obtožujoče pobuli, čš Kaj si me spustila na sonce, češpla, zdej mi je pa tooook vroče.   Globoko vzdihne in odsanja spet kako kitico.

Jst pa si naložim poušter pod drugo ritnico, počoham vamp in odsanjam svojo.

Moja lepa mala Bu.

Žabica (da bo stara 10 let že??).

Pa še moji punci.

In Linči, lubica zlata.

Zdej lih niso najbolj prijazni časi za njiju (vroče, prevroče), sta že obe mal bolj zreli in mislim, da se mal veselita vsazga konca vikenda, da si lahko čez teden kot se šika čez dan lepo spočijeta. Ena pančka na kavču al pa na postli, druga se valja po tleh. Cel dan. In vikendi so smotani, ker nimata miru.

In kooomi čakam, da bo Bučka stisnila enga slinastga lupčka Nežki.

Je kr lušn, je, čeprav ni miru. Mevle sm mogoče za zdej mal umirila, vsaj zdele se mi tko zdi (trujena). Je bil spet delovni vikend in morm rečt, da moji vse skupi še dost dobr preživljajo (ker mam določene muhe sem pa ke). Petrček je sploh pridn, vse kar rečem, da bom nardila nemudoma zdej ta trenutek, on nardi. Nardi tut vse tist, kar mu rečem naj on nardi. In res je velik naredu in men se zdi, da je to za zdej to. Kar sem mu tut povedala, pa je reku, da lih ne verjame, ker da za uno steno, k jo je moral prepleskat pod nujno včeri, tut še ni noben vedu dva dni nazaj…

Kokrkol.  Velik šivanja, pleskanja, nošenja, šraufanja, ni da ni in zdej je tut dnevna svetlejša…

… in galerija uporabna…

Ugotavljam, da sm vsak kos stanovanja pobarvala v druge barve in to se mi zdi fajn. Sej veste, barve spremenijo dom. Na vsak način pa ne najdem rešitve kako preuredit ploščice v kopalnici in linolej na terasi. V bistvu vsak nedolžen poskus v obliki vprašanja A ploščice se mogoče da pofa-arbat? (pa tut če zlo prikupno zavijam z očmi zraven) naleti na odpor maksimalne magnitude, tko da smatram, da tuki rešitve ne bo. No pa sej, je čas, da se umirim in raj začnem redno železo jemat, da me nau pobral lih pri vsakih petih stopnicah, ki jih včasih morm narest.

Sva šla pa dons dopoldne spet mal po lublani in spet si morm pokimat… ja, všeč mi je. Všeč so mi stare hiše, lepe fasade, bolšjak, rože na balkončkih, lublanca in njeni čolnički, vrbe in tut ječmenova kava v makalonci. Kar me spomni na to, da si jo morm nujno spet mal kupit, ker ta reč lepo diši in dobra je. Posebi, če dam not sladkor, česar v kavo sicer ne dajem.

Drgač je pa kr močno vroče in mal pogrešam kak kos oblačila, ki bi mi stal gor brez unga nastavka čez cel trebuh. Mam ene kavbojke s pasom pod trebuhom, pa če stojim in poziram za Burda mode so kul, če pa morm sedet v njih pa  niso nč udobne. To se mi zdi problem, po drugi strani pa sej sam še dva tedna službe, pol pa svoboda morja in sence in goličev. Bomo preživel.

Jutr odpade šola, pa tut ne bi šla, ker je ob 14:30 in to je pa tut zame rahlo prezgodi. Mogoče bom fizioterapijo ujela septembra, če bom še mobilna in predvsem v enem kosu. Šola se mi zdi pa čist kul drgač, nimam nobenih problemov z vsebinami al pa s prezentacijo. Če ne bi blo tko našponan lih vsak dan (skor) po službi, bi blo še boljš, ampak če sm si zadala vse uredit julija, pol tut ni kej jamrat. Julija planiram uredit tut papirologijo, upam, da nisem preveč optimistična. Jutr CSD… optimistično upam, da oseba, ki me bo mela v pesti, ne bo tok sitna kokr una zadnjič po telefonu. Ampak zato pa gre tut petrček z mano, on zna s sitnimi babami. Ker čeprav minus pa minus bojda data plus, še nisem doživela, da bi se dve sitni babi u ibr dobr zaštekali in se na konc s simpatijami v očeh krohotali svoji sitnobi. Ni variante.

In ker vem, da ste pravzaprav najbolj napeti ob pričakovanju updejta naših paradajzov… evo…

… po moje ma tavečji že kilco.

Včeri sva nardila vse skor po šolsko. Tovaršica v šoli je namreč rekla, da naj stvari za otroka ne kupujemo na horuk in kr v prvi štacuni in v neznansko velikem obsegu in da naj gremo najprej po štacunah, pregledamo ponudbo, vidmo cene in pol s spiskom šele v nabavko. In razen, da je petrček še isti večer po netu naročil ene oblekice in kompletke , sva se resno odločila, da bo obveljala racionalna sila. In jst sm mela pildek z vsem kar rabva, tok pa tok tega, tok pa tok unga, in sva šla v bejbicenter.

Jst sm bla že primerno utrujena od celga dneva in zato u ibr razumska, čeprav priznam, da so une mini cunje res sam še za smetano gor dat pa pojest. Sam petrov razum je pa še silnejši in ko je ugotovil, da majo kr velik zadev znižanih, ker so razprodaje pa to, je na vsak način hotu na horuk po voziček in začet nabavljat. In zato je moja ideja, da bi najprej prečekirala sceno v bejbicentru, pol pa še recmo v HMju, zvodenela. In sm z unim spiskom pa kulijem v roki prepričevala petrčka, da reeees morva bit racionalna in reeees pregledat še mal okol, kaj majo, preden se zaletiva (in hkrati sm, priznam, že mal smetane stresala po unih roza majčkah in se oblizovala…). Največ, kar sm uspela je blo, da sva šla najprej v Mr.Peta po robo za Bučko, Linčko pa peršičke pa v Tukano po hrano za Tapko pa Fehtarja, pol bi šla pa v HM, ampak do tja nekak nisva prišla. Sva šla kr v bejbicenter nazaj in popolnoma usklajeno in predvsem razumsko začela v voziček metat… vse po spisku.

Kar je blo popolnoma racionalno, nezaletavo in premišljeno, ker sva družno ugotovila, da ja, veš, sej cene so res tm tm vse, sej sm gledu po netu, tele so pa še znižane in to je res pomembno, da kr zdele vse nardiva, ker morva vse nardit še julija, ker pol avgusta naju ne bo, pa men se res več ne bo dal takrat… pa vse to. In poleg tega sm mela spisek in sva ga do potankosti upoštevala in niti slučajno nisva v voz vrgla česa odvečnega. Če se je pa vsem mojih dohtarjem slučajno nardil, da so kiksnl pri spolu Nežike, bo pa jurček pač mal bolj nežen dec.

Je pa kr težko nabavlat te male reči, ker človk nima občutka kaj pa kako. Bla sm tut dost vzhičena, ko sm ugotovila kaj pomenijo številke 56 pa 62, ker mi je blo do zdej povsem nerazumljivo zakaj je za velike številka 38 dobra, za tamale pa 62. In če zdej vem, da so za tamale številke v resnic kokr centimetri, mi je zdej mal bolj čudn, kaj naj bi za tavelke blo 38? Vglavnem, jst razlike med 56 pa 62 pa 68 nism opazila, sm se pa naučila, da ko sm vidla majčko 68, da sm rekla Uuu, tale je pa velika. Ne bi omenjala, da poimenovanja določenih artiklov, konkretno pajacka, bodija in žabic še zdej ne razločim prav dobr, sam bom omenila posebi zato, ker če se skoncentriram, pol skor vedno zadanem kaj je kej.

V službi sm pa zlo utrujena in komi čakam, da grem. Na splošno mi je sicer čist okej, sam vsake tok me določeni moroni (v bistvu sta sam dva) tok znervirajo, da se prekomerno razburim in včeri sm na sestanku rekla besedo na k in pol sm raj šla in pol sm se dobr morala zadržat, da nisem pahnila v solzni potok in res sm mnenja, da so kakšni ljudje za pokastrirat al pa najmanj za iz službe fliknit, ne pa da cuzajo dnar in delajo ostalim nam škodo in zarad takih kretenov v državni upravi nam bojo vsem plače znižal in vsi smo v slabi luči. Dons sm prebrala uno lahovnikovo, da je pri nas največkrat praksa, da se diskreditira tiste, ki opozarjajo na težave, tisti, ki jih pa delajo pa se jim nič ne zgodi. Bolj se ne bi mogla strinjat, popolnoma na podlagi svojih izkušenj. Ne kr tko, v tri krasne.

Tko!

Dnevno sm rahlkasto bolj okorna in v službi sploh ne morm bit več tok efikasna, kokr sm znala svoje cajte bit. Ampak to, da nosečnosti ne bom prelaufala, preživela v cvetju in z energijsko bombo v riti… sm že uspela osvojit. Davno tega. Sicer morm rečt, da lih kakih hudih tegob ala otekanje, bolečine v križu in to nimam, spim zlo dobr, jem pa še boljš. Mogoče bi se dal tuki eventuelno še kej skorigirat. Mam kr apetit… in 9 kil plusa.

Tečaj za mamce in papce laufa, poleg Tadejine Maše, ko je bla še v bolnici (kako minuto sm jo držala v rokah), je bla una demonstratorska lutka, ki jo je tovaršica v šoli preoblačila (mimgrede, grda k strela, za stran pogledat!), edina oblika dojenčka, ki sem ga v življenju hendlala. Ampak jst sm skor zihr, da to človk dobi en tak naravni nagonski občutek in da bo Neža preživela tut to. Oziroma, da bom jst preživela tut to.

Sicer sm se pa dons blazno razburla nad informacijo, da na onkološkem inštitutu delajo kadilnice. Halo? Za paciente in ostale kadilce… Sej nism mogla verjet, da se taka informacija zapiše kr tko, kokr da je to neki najbolj običajnega. Da pač reveži bolniki ne bojo kadil kr pred vhodom, pa se bojo lahko zaprli v kadilnice, skupi s svojimi obiski. Men, oprostite, je to neki tko ubrisanga, da sploh ne morm povedat. Vode iz pip ne bojo pil zarad legionele, zakajal se pa bojo. Narobe svet. Ampak zarad mene, če se kdorkol zapre v uno gajbo in se napuši na mrtvo, ajde, vsaj ne zakaja še vseh ostalih okol sebe, ampak da sm pa vidla že par nosečnic, ki so pred materinsko šolo kadile… to mi je pa še ekstra bolano. Mi ne gre v glavo, kako morjo?! Aja, sej res, ne bo ta mit o materinstvu kot o božji obliki poslanstva ženske (peh, prosm vas) omejeval emancipirane, sodobne ženske. Ki počne kar ji paše in sori, če ji paše kadit, bo pač kadila. Tega ji nihče ne bo prepovedoval, ker to je njena ustavna pravica in sploh pa nismo več v srednjem veku, da bo nam ženskam kdo ukazoval in še posebi, da bi se zarad otroka šla namerno spreminjat in se podrejat komurkol.

Svine nagravžne babje. In bogi otroček.

No, to recimo, sm se kr dost razburla.

Na splošno pa se ne razburjam preveč. Recimo zarad fuzbala. Od Gane naprej sm nekak začela stoično prenašat svetovne krivice in da po pravic povem, sploh nism zihr, da se mi bo lubil gledat finale. Švabi včeri so me poslal spat že v štartu, vsaj urugvaj je izpadu, če že naj najdem kej pozitivnega pri vsem. Mogoče bom med finalom raj meditirala al pa štela uši na rožah. Do konca polurnega podaljška in penalov jih bom lih preštela.

Hec je pa bil včeri, ko je petrček naročil še jogi za postlo, nakar me zvečer ničhudegasluteč praša Kok časa rab neža, da zraste en meter? in jst rečem Ka pa vem, par mescou. In un Kaaaj, par mescou, ja, a sm kupu postlo pa jogi sam za par mescou al kaj (kokr, da sm jst kej kriva pri vsem) in začne zganjat direndaj, kokr da sm jst kej kriva pr vsem. In da zakaj sva pol kupla 120 dolgo postlo in take. Pol sm pa rekla Ja kaj, a sm jst kej kriva pr vsej stvari, kaj pa jst vem kok hitr froc zraste en meter, mogoče ma pa pr enem letu enih 80 centi? Poglej unga sosedovga, zihr ma že en let, pa zgleda še kr mejhen. In seme dvoma je blo v humusu, ekstra pognojeno. In treba je blo laufat po netu iskat tabelo rasti froca.

In pol sva si oddahnila. Očitno en meter vseen traja mal dlje, če ne bo lih kiklopka.

Ostale sveže novice pa so:

- da je Bučka ful pridna, apetit ma pa kokr, da se od mene uči,
- da ma neizmeren apetit tut Linčka, ki je še nedavno tega bla ena izbirčna babnca,
- da mamo v bistvu čist vsi doma blazn dobr apetit,
- tut želvi, sam da je treba dons nabavt jima hrano, ker sta zjutri požrla vso,
- da morm nujno še neki prepleskat oziroma, da je petrček reku da bo,
- da se mi tistih grkov u ibr ne lup brat ampak mam pa občutek, da se bom silila do onemoglosti in na konc bom rekla Sej ni blo tko hudo,
- da mi je hemoglobin mal padu in je 113 in morm dons spet nabavt flora… neki, čeprav je zanč kokr fuj fej, ampak zihr je pol ekstra zdravo,
- in tut, da bo julija kmal konc in s tem moje službe za neki cajta, ampak ta novica lih ni sveža od včeri, ker je vsak dan mal bolj sveža.