Bučka

Kdo je Bučka:

Bučka je najina, od mene pa od Petra (pardon, moja pa Petrova oziroma Petrova pa moja)… psička, bokserka. Je v sedmem letu mladosti in norosti, saj vsi vemo, da je mladost norost. Če že drugače ne drži, zanjo zagotovo. Ker ona je mal nora, ubrisana, če želite. Kdor ne verjame naj pride na obisk!

Koga ali kaj ima rada:

Kaj niti ni važno, koga, koga… Rada ima namreč mene, pa tebe, pa njega, pa njo, pa še sto kar enih okoli, samo da stoji na dveh čevljih pa da diha. Če si nekdo še drzne pogledat v njeno smer, ja, ta je pa sploh pravi prijatelj! Saj ni važno, če je to nekdo naredil zgolj slučajno, pogledal je pa pika. Po sedmih letih (ne)vzgoje ji še ni jasno, da ljudje na svetu niso zgolj in samo zaradi nje. Od kaj pa ima rada igračke, hrano in nemoten spanec.

Bučka je taka zvita lisica. Počaka, da grem v službo in začne stikat za dobrotami v smeteh. Tam se seveda vedno kaj najde, če že ni dobro, je pa vsaj za pojest. No, a bi rekli, za tega angelčka, da ga sračka?

Ma, kaki. Vsaj jaz ne. Vsaj dokler ne pridem iz službe in vsa napihnjena sopiha in prosi za odrešitev, za lulat kakat. Ja, a si spet požrla kilo riža?? Neee, jaz, mala Bučka?

Ja, ti ja, kdo pa?

Pa koga še ima Bučka rada (za pojest rada):

Jah, naprimer Vilija, Melhija, pa MarJota, pa Gubčka… teli bi kar bili. Ja, bi bili, če ne bi mi budno pazili, da niso. Tako pač je, ena konkurenca je zanimiva za požret, druga za igrat. Ponucat je treba pa oboje. In kako jih ločimo? No, teli so za pojest:

teli pa za ostalo:

Drugače pa bohnedej, da bi jo zjutraj prezgodaj metali iz postelje. Enkrat pred kratkim sem jo, pa je bila naslednje jutro tako v skrbeh, da je oči tiščala skupaj kot, da je ni na svetu, nikjer, definitivno pa ne v stanovanju. Popoldne gre rada malo po damsko okoli, se valjamo tu pa tam, pa čez 20 metrov… da imam po sprehodu gležnje otečene od stanja zraven in občudovanja njenih poz. Ker te poze so take…

pa take… pa take… … trajajo pa tudi celo večnost. Ah, pa kaj naj, naj uživa. Sprehod je čisto njen, ga povečini sama kroji, sama izbira potke, sama izbere, katerega cucka bo nahrulila in do katerega bo prijazna. Je že malo v letih in se pozna na tečnobi. Tukaj se potem malo prepirava, katera od naju ima prav, na koncu vedno ponižno prizna poraz in potem dobi piškot. Sem pač prijazna tiranka.

Pa še nekaj bohtudislučajnonesmedat … dežja. Namreč, tako kot je nekoč neko princesko bojda v rit žulilo eno malo zrno graha, tako našo frajlo matra dežek. Ja, en dežek je čisto dovolj, da nesrečno pasjo nesrečo tako zamori, da ne mara ne lulat ne kakat, kaj šele kam it. Samo zavoha dež in ti že vnaprej zameri, da jo boš čez kdo ve koliko časa hotel peljat na sprehod. Tako moreče mokro vzdušje bi z lahkoto poleg igre pregnali samo še z eno vrsto zabave: kuhanjem. To je namreč takoj za igro eno najlepših doživetij, posebno, ker na Bučkino žalost pri nas zelo malo kuhamo. Takrat si zato vzame čas in pozabi na vse ostalo, je treba vendar spremljat kaj gre v lonec, kaj pade na tla in kaj pride iz lonca. Nič zanjo, občutek mora bit pa vseeno božanski, kajti tako vztrajajo le redki.